Čeprav je od prvih začetkov vzpostavljanja LGBT-skupnosti v Sloveniji minilo že nekaj desetletij, pa šele v zadnjem času prihajajo v ospredje tudi potrebe starejših lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih oseb.

»Razlika med LGBT-generacijami je bila včasih manjša, ni bilo prepadov. Vsaj v začetku aktivizma so bili zraven ali v obrobju ljudje različnih starosti,« se spominja Brane Mozetič iz Študentskega kulturnega centra Magnus. »Starostno mešana populacija se je že v 60. in 70. letih zbirala v ljubljanski kavarni Union. Za gejevsko populacijo je sicer značilno, da ne pozna strašnih generacijskih razkolov, kar pa se danes počasi izgublja.«

Sociologinja in pisateljica mag. Suzana Tratnik je povedala, da so aktivistke že v začetku 90. let v klubu K4 razmišljale o dogodkih za starejše LGBT-osebe. »Ni bilo tako enostavno, lažje je privabiti mlado populacijo, študente. Mi si predstavljamo, da bodo starejši samo pili čaj in se gledali, toda oni bi se radi družili. Vsi potrebujemo medgeneracijsko druženje.«

moderator Mitja Blažič, mag. Suzana Tratnik in Brane Mozetič

Mladi se manj družijo, starejši želijo ohraniti stike

»Starejši pričakujejo več od LGBT-skupnosti,« je prepričan Mozetič. »Družabno življenje izginja, za kar so odgovorne tudi LGBT-organizacije. Mladi, ki se ne družijo, bodo imeli pozneje zaradi tega težke posledice. Starejša populacija, ki je navajena druženj, pa potrebuje možnost obiskovanja različnih dogodkov in ohranjanja stikov.«

Številne LGBT-osebe, ki so danes stare 70, 80 let in več, niso bile – razen morda v ozkem krogu sorodnikov ali prijateljev – nikoli deležne podpore in sprejemanja v družbi. »Večina je seveda živela skrito življenje, na zunaj kot straight. To so bili recimo tete in strici v širšem sorodniškem okolju. V vsaki družini je bil eden, ki ni imel otrok in se je ukvarjal z nečaki. Verjetno sploh niso imeli v mislih, da bi se kakorkoli razkrili,« pojasnjuje Tratnikova, ki se je tudi sama večkrat počutila dezorientirano.
»Takrat nisem imela nekega zgleda, bila sem najstarejÅ¡a med outiranimi lezbijkami. Vse je bilo popolnoma drugače. Å e danes mi kdaj rečejo ‘Ah, saj vi imate že odrasle otroke!’ Ko jim povem, da nimam otrok, nastane tiÅ¡ina in ni več interesa po pogovoru.«

Foto: James Buck/Flickr, CC

Domovi za ostarele preveč heterogeni

Na področju oskrbe starejših LGBT-oseb v Sloveniji je veliko izzivov, so se strinjali gostje strokovnega posveta, ki ga je minuli torek v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani priredilo Društvo informacijski center Legebitra. Sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Jaka Bizjak je opozoril, da pri nas nimamo posebnih domov, ki bi bili prilagojeni različnim potrebam uporabnikov. »Zaradi heterogene populacije je treba neprestano skrbeti za preprečevanje diskriminacije, ki se zaradi različnosti karakterjev in oseb neprestano pojavlja.«

V Domu starejših občank in občanov Ljubljana Vič-Rudnik si trenutno prizadevajo pridobiti certifikat LGBT prijazno. Pomočnica direktorice za strokovne zadeve mag. Barbara Purkart opaža, da družba hitro napreduje, kar pa se v njihovem domu še ne pozna toliko, zato poskušajo delovati v skladu z izboljšavami. Ob tem opozarja, da še vedno ni raziskave, ki bi točneje opredelila potrebe starejših LGBT-oseb, saj se veliko anketirancev ne upa razkriti. »Treba je vzpostaviti tako varno okolje, da bodo lahko spregovorili o svojih potrebah.«

Marinka Kapelj, predstavnica Zveze društev upokojencev Slovenije, je obljubila izdatno podporo prostovoljk, ki delujejo v okviru programa Starejši za starejše. »Prav z veseljem se bomo vključili v aktivnosti, ki bodo vsaj nekoliko prispevale k zadovoljitvi potreb LGBT-populacije. Že pogovor o teh stvareh je pomemben korak naprej.«

mag. Barbara Purkart, dr. Simona Topolinjak, Jaka Bizjak, Marinka Kapelj in Eva Gračanin

Najbolj zahtevno bo ozaveščanje starejših

Jaka Bizjak je predlagal, da bi že zdaj izkoristili dnevne centre za starejše in v njihove dejavnosti vključili tudi aktivnosti za LGBT-osebe. Sicer pa načrtujejo programe za ozaveščanje starejših oseb, ki so se upokojile šele v zadnjih letih in še niso v institucionalnem varstvu. »Najprej je treba začeti s seznanjanjem zaposlenih v domovih in vseh strokovnih delavcev, ki se ukvarjajo s to problematiko.« To naj bi po njegovem mnenju ustvarilo učinek snežne kepe in odprlo prostor še za druge izboljšave. Bizjak namreč ugotavlja, da starejše LGBT-osebe nimajo formalne podporne mreže.

Da je ozaveščanje ne le starejše, ampak celotne javnosti zelo pomembno, se dobro zaveda tudi dr. Simona Topolinjak z Oddelka za zdravje in socialno varstvo Mestne občine Ljubljana. »Več se bo govorilo o tem v splošni populaciji, prej in lažje se bodo lahko starejše LGBT-osebe razkrile oz. bodo pripravljene spregovoriti o sebi.«

Eva Gračanin iz Društva informacijski center Legebitra razume, da določene teme pri ljudeh vzbudijo nelagodje. Vsakomur, ki se težko sooča z lastnimi predsodki, zato svetuje: »Primi se tega nelagodja, razišči ga in s tem se bo naredil preboj. Takoj ko mi je ob neki temi nelagodno, vem, da sem na pravi poti in da moram na tej stvari delati, brati, se pogovarjati. Vsako nelagodje je treba premagati.«

Foto: Istolethetv/Flickr, CC

Dom za starejše LGBT-osebe?

Brane Mozetič, ki dnevno dela z osebami, okuženimi z virusom HIV, opozarja na stisko med starejšimi. »Starostni razpon okuženih oseb je velik, od 23 do 65 let. Znan je primer starejšega človeka, za katerega se je izvedelo, da je okužen. Ne sostanovalci, ampak zaposleni so mu onemogočili vrnitev v dom za upokojence. Zato je dobro delati na področju ozaveščanja v institucijah.«
Kot eden najstarejših aktivistov pri nas meni, da bi morali uvesti sklad, ki bi LGBT-posameznikom omogočil finančno varno starost. V sklad bi se po ameriškem zgledu stekalo premoženje posameznikov brez dedičev. »Včasih je problem, ko si starejši, nimaš sorodnikov in ne veš, komu zapustiti svoje imetje. Ali pa imaš sorodnike, ki so te celo življenje v bistvu brcali ali te obkladali s čimerkoli.«

LGBT-populacija se stara, poudarja Suzana Tratnik. »Če sami ne bomo močni in ozaveščeni, bomo težko sodelovali s tistimi, ki jih problematika zanima. Če bi lahko izbirala, bi izbrala LGBT-dom za starejše. Jaz se getoizacije ne bojim. Mi smo se večkrat šalili o tem, kaj bi pomenil LGBT-dom za stare. Seveda bi bilo tudi napeto, ne bi bilo idealno – bi bilo pa varno in domače.« (AZ)