Sva Alexander in Nejc. On je jezikoslovec, on pa programer. Odkrito živiva kot gej par v družini, v službi in tudi na ulici. To so najine zgodbe.

»Kaj pa bi še radi? Saj smo dobili poroke, četudi po drugem, nekoliko okrnjenem zakonu … A se je treba ven metat? Saj heteroseksualci nimajo nobenih parad. A je treba, da vsi vedo, kaj počneta v postelji?«

Takih odzivov sva že vajena. Po navadi se sicer pojavijo v spletnih komentarjih, ljudje jih pišejo, ne da bi se zavedali, kakšna diskriminacija se še danes dogaja predvsem mladim in socialno šibkim LGBTIQ+ osebam v šolstvu, zdravstvu, na upravnih enotah … Ali pa, še huje, v uho ti jih “dobronamerno” zašepeta od monogamnih okov “osvobojen” mlad gej. Take odzive vedno sprejmeva s kislim obrazom. »Sem slišal, da bodo batine padale. Samo povem, ker vama hočem dobro,« se sliši kot grožnja in ne kot dobronameren nasvet.

Ljudje se rodimo v različne situacije, nekaterim je sreča naklonjena, nekaterim ne. Na žalost je še vedno tako, da je biti LGBTIQ+ oseba dodatna ovira na poti, saj začneš stopničko nižje od ostalih. Neenake možnosti se intersekcionalno še pomnožijo. Recimo, biti ženska, lezbijka, rojena v ruralni regiji, pomeni začeti tri stopničke nižje. Enakopravnost na papirju (tudi, ko bo dokončno uveljavljena) še ne pomeni enakih možnosti v vsakdanjem življenju. V luči tega je povsem razumljivo, da z razkritjem sebe kot LGBTIQ+ osebe lahko sami sebi znižamo izhodišče pri iskanju službe in stanovanja ali pri udejstvovanju v lokalni skupnosti.

In tudi če bi živeli v svetu, kjer imajo vsi dejansko enake možnosti, je res treba, da nazorno in na glas sporočava širni Sloveniji: »Midva sva pa geja«? »Mene ne zanima, kaj počneta v postelji.« In zakaj bi te? Držati za roke svojega partnerja na sprehodu po mestu imam, kot državljan zahodne demokracije, za nekaj samoumevnega. To ni vprašanje spolnih odnosov, temveč socializiranega življenja v dvoje, ne glede na spol partnerk_jev. Kot gre raznospolni par v mesto in si (po želji) seže z dlanjo v dlan, tako bom tudi jaz. Sam sebe nimam za manjvrednega zgolj zaradi kromosomske slike svojega partnerja in tako se tudi obnašam. Kdor vidi v mestu dva zaljubljenca in razmišlja zgolj o podrobnostih njunega posteljnega življenja, pove le veliko o sebi.

Biti sam(o)svoj gej par v Ljubljani je pravzaprav zelo prijetno. Po letu in pol romantičnosti, ki si jih dnevno izkazujeva, ugotavljam, da je živeti odkrito kot gej par v prestolnici ne samo mogoče, ampak zelo enostavno. Naivno bi bilo trditi, da ni nobenih negativnih odzivov in da je vse v najlepÅ¡em redu. Å e bolj naivno pa bi bilo samega sebe prikrajÅ¡ati za nekaj tako lepega, kot je sprehod ob Ljubljanici s svojim najdražjim – sramežljivim pogledom in nagajivim mislim mimoidočih navkljub.

Piše Nejc