Sva Alexander in Nejc. On je jezikoslovec, on pa programer. Odkrito živiva kot gej par v družini, v službi in tudi na ulici. To so najine zgodbe.

Kot Slovenec sem navajen in asimiliran v jamranje. V Sloveniji je vse najslabÅ¡e. Ustavno sodišče dopusti referendum o človekovih pravicah manjÅ¡ine, inÅ¡pekcije se spravljajo na popoldanske SP-je s takimi in drugačnimi malenkostnimi bedarijami, deložacije socialno Å¡ibkih se začnejo na podlagi 50-evrskega dolga … Saj vemo, Slovenija je Bedna – z veliko začetnico.

Pri vsem tem imamo v glavi neko obljubljeno deželo, ne vem, mogoče Švico ali pa Nizozemsko. Avstrija ni daleč, BDP jim raste v nebo, prijazni so do migrantov in plače so trikrat višje, kajne?

Kot mlad gej sem bil seveda asimiliran v temu podobno jamranjevanje, po vrhu vseh težav, ki pestijo Slovenca, pa sem pojamral tudi o dodatnih težavah, ki pestijo slovenskega geja. Razkritih javnih osebnosti praktično ni, politiki so samo načelno za, ampak naredili ne bi najraje nič. In živeti kot gej se ne da. Ne v družini, ne v službi, ne na ulici.

Odraščal sem v skupnosti, ki mi je vsakodnevno govorila prav to. Da sem nor, če si mislim, da bom v tej deželi lahko kdajkoli prijel fanta za roke in šel po Kranju ali Mariboru brez incidenta.

Res je, da je tako početje lahko tvegano. Ne zaradi udarcev in zlih besed, ampak predvsem zato, ker je Slovenija majhna. Če sestrični še nisi povedal, da si gej, in jo še vedno na rojstnih dnevih zavajaš z izmišljenimi zgodbicami zmenkov z dekleti, potem je pri nas res nevarno prijeti fanta za roke, ker boš omenjeno sestrično definitivno srečal na ulici.

In res je, da šole, zdravstvene ustanove in občine še vedno pridigajo ljudem, kakšno naj bo njihovo življenje in da so si sami krivi za nekaj, kar je v ustavi opredeljeno kot »osebna okoliščina« in na noben način ne more biti podlaga za drugačno obravnavo s strani javnih institucij.

Vendar bi bil popolnoma nor in nepravičen do samega sebe, če si ne bi privoščil življenja, ki bi ga sicer imel kot heteroseksualec. Zato primem Alexandra za roko, kadar le ne nosi dežnika v eni roki in Hoferjeve vrečke v drugi.

Alexander je Avstrijec. Srečnež ve iz prve roke, kako je Slovenija neprimerno bolj bedna. Tako sem si mislil. Na Dunaju se mesto prebudi pod mavrično zarjo in na plano pokukajo geji cele Tirolske, Koroške, Štajerske in Gradiščanske, da se svobodno poljubljajo pod bleskom uličnih svetilk, brlečih v mraku sivega jutra.

Letos sva šla drugič skupaj na Dunaj, prvič sva samo prestopala z vlaka na vlak, in glej ti to. Nobenega gej para nisem videl. Marsikdo naju je začudeno pogledal, kadar sva si segla v roke. Ni mavric na vsakem koraku in nimajo gejevske četrti! Resda je kakšen klub ali kavarna več kot v Ljubljani. Resda imajo večere družabnega plesa, kjer mešano plešejo on z njo, ona z njo in on z njim. Res je mesto večje in bolj raznoliko kot naša Ljubljana. Ampak sanje o razvitem Dunaju so naivne sanje.

Naivno je misliti, da so drugi ljudje tisti, ki te morajo sprejeti, da je mesto tisto, ki mora biti prijazno, da je državna politika in zakonodaja tista, ki nam omogoča življenje. Vse našteto res vpliva na življenje LGBTIQ+ oseb v družbi, vendar bo šlo življenje hitro mimo, če bomo le čakali na perfektno družbo. Veliko lahko naredi vsak zase, in to zdaj! Kdor nosi svojo »šibkost« vsem na očeh kot plaketo, nosi teflonski ščit, odporen na poniževanja in žalitve. Mesto smo ljudje in mesto spremenimo tako, da spremenimo sami sebe, korak za korakom!

Še bova šla na Dunaj in z vsakim najinim obiskom bo bolj mavričen.

Piše Nejc
Foto: Radek Oliwa – Gay traffic lights in Vienna, Flickr