Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

*  *  *  *  *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

3. februarja 2008

Spoštovana gospa Manca,

najprej Vam želim izreči vso pohvalo za Vašo zadnjo knjigo in Vam izkazati dolžno spoštovanje kot osebi, katere delo spremljam že nekaj let, kolikor mi pač dopušča čas. In prav srečen sem si kupil Vaša Moška pisma za svoj osebni praznik. Knjiga je bila kot svež pomladni veter, ki zaveje takrat, ko si želimo svežine v svojem življenju, polnem sive monotonije med mestnim betonom, kjer se depresivni duh vsakdana vleče kot hinavska siva smrdljiva in jara kača in se zajeda med stare hiše, ki kot cerkvene tercijalke stojijo in opazujejo vsak korak mimoidočih. Noben dih vetra jim ne uide in sam bog ve, kaj si govorijo, ko se človeški rod utrujeno in zdolgočaseno umakne v svoje postelje ter se posveti takšnim ali drugačnim telesnim užitkom. Med temi hišami sem stopal, z Vašo knjigo v svojem obveznem črnem nahrbtniku, in komaj čakal, da se umaknem … Kam … najprej na avtobus – kot Superman me reši in zapelje stran od mesta, ki mi je pred leti še predstavljalo višek življenja, v majhno vas, samo dober streljaj od ponorelega sveta.

Doma pa vsakdanji ritual: zeleni čaj, aroma vanilje (nekje sem prebral, da vonj vanilje pomaga proti depresiji … ne vem), in šele takrat sem odvil knjigo. V rokah sem jo držal kot svetinjo, največjo tisti dan, kar je tudi bila, in sam pri sebi sem rekel knjigi, no, midva bova pa zdaj postala prijatelja. Kot majhen otrok, ki se dotika porcelana, sem zaplaval med stranmi, listi so zašelesteli in mi pognali v obraz svež vetrc, še poln vonja po tiskarski barvi, besede pa so kot mlado sadje vabile, naj ugriznem vanje ter začutim simfonijo, ki so jo složno zlagale, besedo za besedo, stavek za stavkom, stran za stranjo …

Ko kupim kakšno knjigo, je to zame praznik, kot rojstvo novega prijateljstva, novega odnosa, iz katerega se kaj naučim, česa spomnim ali se zamislim. Dobre knjige preberem večkrat in vedno najdem kaj novega, kar pač potrebujem tisti trenutek. Moj prijatelj mi je pred časom dejal, da če knjiga ni vredna, da jo preberem večkrat, je tudi prvič ni treba. Ne vem, ali naj se strinjam z njim ali ne. Sam vsako knjigo sprejmem kot avtorjevega otroka, nedolžnega, kot učiteljico, ki me s svojim molkom lahko veliko nauči, samo če želim, dovolim. Sprejmem jo s spoštovanjem, saj si lahko samo mislim, koliko prebedenih noči je nekdo preživel ob ustvarjanju nove umetnine, nove lekcije za ljudi, ki jo jemljemo v roke.

Zanimivo se mi zdi, da Vas čutim, kot da bi se poznala, in Vas spoznavam z vsako stranjo, ki jo preberem. Poskušam podobo, ki se mi izrisuje, primerjati s podobo, ki sem jo videval na TV-ju, ter s podobo, ki jo srečujem na ljubljanskih ulicah. Fascinira me, da se ne ponašate s titulami, kot to delajo mnogi drugi; mogoče ste mi ravno zaradi tega še bliže kot oseba, s katero si delim isto ljubezen: knjige, literaturo … Ne vem, ali je kaj narobe z mano, toda do ljudi, ki si želijo pridobiti spoštovanje z naštevanjem svojih titul, čutim vse prej kot spoštovanje. Zakaj ne morejo biti enostavno človek, saj smo vsi enaki, pa naj bo to brezdomec, ki sem mu zjutraj dal nekaj kovancev, da spije kak deci na moje zdravje, ali pa doštudiran človek, ki je (pre)obremenjen z nazivi. Skoraj vedno sem bil v pogovoru s takšnim razočaran, tako praznega sem se počutil, ko sem poslušal mlatenje slame o problematiki v njegovi stroki … Raje imam preprost pogovor pod Prešernovim spomenikom (poletni podporniki kulture), ko mi kakšen »kralj ulice« govori svojo življenjsko zgodbo, iz katere sijeta neposrednost in preprostost. Te zgodbe me ganejo in opomnijo, kako tanka je linija med bogastvom in revščino, bedo. Nikogar ne obsojam, vsakogar skušam razumeti, ne glede na njegov stan, profesuro, politično, versko ali kakšno drugo usmerjenost. V petek, 18. 1., sem prebral del Moških pisem, ravno leto dni zatem, kot je datirano Adamovo pismo. Ne vem, ali je naključje (v ta ne verjamem), toda delno sem se videl v Adamu, samo delno, saj sem tudi sam istospolno usmerjen. Drugače pa je on poročen, in jaz imam za seboj propadlo vezo z moškim, ki sem ga v navalu in napadu strasti prevaral in se okužil s HIV-om.

Opravičila za dejanja v preteklosti ni. Tudi ne obžalovanja, vsaj ne pri meni, ki vedno strmim naprej. Edith Piaf je pela Ne, ničesar ne obžalujem. Kakšna resnica je v tej pesmi, ki je starejša od mene, toda … ali za resnico obstaja čas? Ali ji kdaj poteče rok trajanja? Je knjiga kdaj stara? Leta, starost smo si izmislili mi, ljudje, in med geji je to še bolj prisotno, saj je le mlado, mišičasto, zagorelo in negovano telo lepo. Ko je človek star, pa to starost na vso silo skuša prekriti s parfumi, pudri in ne vem čim še … Spet maska, toda te so skoraj potrebne med mnogimi geji, ki iščejo samo telo, meso in meseni užitek. Ki ne izhajajo iz nesebične ljubezni, ampak iz užitka, ki se rodi v najglobljem smrdljivem in sluzastem egoizmu, največkrat v prisilno oslajenem nastopu starčka, ki osvaja fantička na javnem WC-ju, med grmovjem in še kje.

Obžalovanje … Kje smo ga dobili, kdo nam ga je vcepil? Cerkev, vzgoja … Ni moj namen niti pravica, da iščem odgovor na to vprašanje.

Čudno se sliši, toda meni je virus spremenil življenje, in to na bolje. Od okužbe je minilo tri leta in jaz vsa tri leta sprejemam življenje tako, kot je, kot božji blagoslov. Za vsak dan posebej sem hvaležen in ga izživim, kot se najbolje da, naj bo to v smislu izobraževanja, pisanja ali pa drugačnega izražanja moje duše. Vse to sem v preteklosti zaradi partnerja zanemaril, trudil sem se biti dober »zakonski mož«, ki skrbi, da je partner zlikan, da je na mizi vedno sveža hrana – seveda ne enolična – in da ga doma čaka čisto okolje pa še kaj. Veliko energije sem vlagal v to in pri tem pozabljal nase in na svoje bistvo, se praznil … Kot zadnja kurba sem včasih čakal v postelji, da pride in me objame za lahko noč, mi da poljub … Toda on se ni maral objemati, poljub … hm … po nekaj prošnjah je le prišel in stisnil enega, tako mimogrede, samo da bo mir v hiši … Jaz pa sem osamljen objemal medvedka, ki mi ga je podaril v času lepe zaljubljenosti, in poslušal zvok tastature v računalniški sobi, ko je on skakal in brskal po internetu. Kaj, koga je iskal? Na to vprašanje nisem želel odgovora. Raje sem se hotel vdati v usodo, toda energija in potreba po seksu sta me premagali in sem podlegel. Podlegel tujcu, ki me je zaznamoval. Še danes vidim zdravnika, ki mi je, bled kot stena, prinesel prvo dozo zdravil v sobo … Še danes čutim obup in solze, objem prijateljice, ki mi je stala ob strani.

Takšna preizkušnja pokaže, kdo je pravi prijatelj, in cenim ta blagoslov, kot cenim vsako pozornost, pa naj bo to nasmeh sočloveka, iskren stisk roke ali kaj podobnega. Če se sprašujete, zakaj Vam pišem, draga Manca … odgovora še sam ne vem. Vso noč me je preganjala misel, da to pač moram narediti. Mogoče to veste Vi, ali pa se bo pokazalo sčasoma. Saj smo vsi le igralci v igri življenja. Danes je nedelja. Napovedali so pomladne temperature in veselim se dolgega sprehoda, čeprav me v sredo čaka izpit (zaključujem tečaj za NPK maserja klasične masaže). Želim Vam, da ta dan in še druge preživite v miru ter osebnem zadovoljstvu. Z iskrenim spoštovanjem

Žare

*  *  *  *  *

29. februarja 2008

Dragi Žare,

kar nekaj časa je minilo, odkar si mi pisal. Prosim, tikaj me, saj jaz tebe ne morem vikati po tako iskrenih besedah in pretresljivi zgodbi, ki si mi jo zaupal. S svojim pismom si postal zame bližnji človek, zato te lahko naslavljam samo s – ti.

Sprašuješ, ali vem, zakaj si mi pisal, ti da tega ne veš. Tudi jaz nisem vedela, ko sem prebirala tvojo izpoved. Vem, da pisanje olajša dušo, a čutila sem, da se mi nisi oglasil samo zaradi tega. In sem odprla srce – kot storim vedno, kadar sprašujem Nebo za odgovor –, zaprla oči in počakala nekaj trenutkov. Potem sem zaslišala glas: »Pisal ti je zato, da bosta skupaj začela pisati knjigo o gejih. Moškim pismom bodo sledila Pisma gejev.«

Mnogo, mnogo let že slišim ta glas, in še vedno nisem stoodstotno prepričana, da ima prav. Na začetku sem se z njim celo prepirala. Mi je rekel, denimo, vrni se v stanovanje, ker si pozabila ključe od kabineta. Jaz pa jezna, češ kdo mi bo govoril, da sem pozabila ključe od svojega kabineta na faksu, še nikoli jih nisem in tudi danes ne. Sedla sem na kolo in odvihrala proti fakulteti. Pred vrati kabineta sem pretaknila vse predale v torbici, sedla na stol, torbico spraznila – a ključev od kabineta nisem našla. Moral mi je odkleniti naš hišnik. Da ti drugih kregarij s svojim svetovalcem ne naštevam.

Zdaj se ne prepiram več. Po navadi brž ubogam ta glas, za katerega niti ne vem, ali prihaja od znotraj ali od zunaj, ali je moj ali ni … Pa saj to ni pomembno, pomembno je, da deluje. In deluje vedno! To pot sem ga preizkušala takole: Če si res moram dopisovati z geji, se bodo pač pojavili. Ker vem, da je treba biti pri uresničevanju nasvetov tega glasu vendarle dejaven, sem si na listek napisala ime travestita, ki ga bom, ko bom utegnila, poklicala. Tisti dan, ko sem vzela s tem namenom v roke mobilca, je pozvonilo. Kdo me je klical? Kdo neki – on. Oziroma ona. Si že piševa … Potem sem se spomnila na radijskega novinarja, ki me je pred časom intervjuval, super sva se pogovarjala za nočni program. Bil je prvi, ki je svojo istospolno zvezo registriral na upravni enoti, in takrat sem bila res ponosna na njegovo pogumno samozavestno držo. No, če si bo hotel Mitja dopisovati z menoj, potem se bo pa morda res začela dogajati knjiga … Telefonirala sem mu, in rekel je da.

Zato ti zdaj odgovarjam že z večjo gotovostjo, kot bi ti pred mesecem dni. In ponavljam za glasom: Pisal si mi zato, da skupaj naredimo knjigo pisem gejev. Saj imate svoj časopis Narobe, ki ga zdaj z zanimanjem prebiram. Veliko je tudi gradiva o GLBT na internetu: blogi, klepetalnice … Tudi na Slovenskem je vse več prevedenih knjig o homoseksualni problematiki in tudi vrsta naših vse pogosteje objavlja prozo in poezijo. Tudi nagrade že dobivajo za svoja homoerotična dela. Kot pišeš, si velik ljubitelj knjig, dragi Žare, ali prebiraš tovrstno literaturo? Imaš kakšnega svojega naj pisatelja ali pisateljico, pesnika ali pesnico? Iz tvojega slikovitega opisovanja knjig kot pomladnega vetra in depresivnih betonskih starih mestnih hiš sklepam, da tudi sam rad sežeš po peresu. Pišeš? Kaj pišeš – morda dnevnik ali literaturo?

In zdaj k temi, ki me je najbolj presunila – okužbi s HIV-om. Praviš, da te je okužil človek, ki si se mu strastno predal in zaradi njega prekinil prejšnje razmerje. Potem pa kalvarija … Oprosti, Žare, tole vprašanje je zate najbrž butasto, a jaz res ne razumem. Ne razumem, kako da geji (ne vsi in ne vedno) ne uporabljate kondomov: ni bilo časa, da bi tisti moški svojo otrdelo strast oblekel v prijazno gumijasto oblekico? Ali je užitek toliko manjši s kondomom, da ga raje ne nataknete? Ali v ognju strasti na kondom sploh ne pomisliš?

Odkar sem dobila tvoje pismo, preberem čisto vse, kar zasledim o HIV-u. Tako sem prebrala, da so odkrili nova zdravila, ki obetajo ozdravljenje. Držim pesti zate, za vse vas! Kako pa tebe zdravijo? Vem, da je ljubljanska infekcijska klinika ena najboljših, kar jih je na tem koncu sveta. Odlični strokovnjaki in dobri ljudje so njeni zdravniki in zdravnice, ki jih poznam. Ko sem še imela televizijsko oddajo Moški, ženske, je bil moj gost dr. Vidmar, ki je rekel, da pri nas ni veliko okuženih s HIV-om. Zdaj v Narobe berem, da število okuženih v Sloveniji narašča, zelo narašča. Kaj spremljaš te reči, dragi Žare? Ali pa zaupaš v življenje in si praviš, da je vse za kaj dobro, kar je, je, kar bo, pa bo? Kakšen odnos si vzpostavil do tega, da si okužen? Te kdaj oblije strah, da bi se lahko iz okužbe razvil aids? Ali zaupaš in veruješ, da aidsa ne boš dobil, in pika?

Tudi jaz sem globoko prepričana, da je vse za kaj dobro. Čez nekaj dni slavim svoj šestdeseti rojstni dan in vsem dragim bom podarila knjižico Chrisa Prentissa Zen ali umetnost doživljanja sreče. V njej avtor poudarja svojo najpomembnejšo življenjsko mantro: »Sleherni dogodek, ki me doleti, je absolutno najboljši možni dogodek, ki se mi sploh lahko zgodi.« Kajti dogodki so jezik vesolja, ki nas uči, kako naj prepoznamo smisel svojega bivanja in tega, kdo pravzaprav smo. Tudi ti praviš, da ti je virus HIV življenje spremenil na bolje. Hvala Bogu – saj to je pravo veselo oznanilo za tiste, ki so okuženi, in za vse one, ki se HIV-a bojijo kot hudič križa. Ti po zaslugi HIV-a zdaj znaš ločiti pomembno od nepomembnega. Zapustil si mesto in živiš na deželi, v naravi. Ko si bil v bolnišnici, si spoznal, kdo so tvoji pravi prijatelji … Pišeš o prijateljici in ne o geju, ki bi te držal za roke, ko si ležal v bolniški postelji … Smo mar ženske bolj zveste? Misliš, da smo manj nagnjene k promiskuiteti, kot ste geji? Ali je to le predsodek, ki kroži o gejih, stereotip, ki ga ne znamo odpraviti?

Da ti ne bom naložila preveč vprašanj že v prvem pismu, saj imava čas, veliko časa, da si počasi pripovedujeva o življenju, občutkih, čutenju … Bodi lepo, dragi Žare. In oglasi se mi hitreje, kot sem se jaz tebi.

Manca

*  *  *  *  *

27. marca 2008

Draga Manca,

velika noč je za nami; sneg, veliko snega, že dolgo ga ne pomnim toliko, je poskrbel, da me je bolj spominjala na božič. Vse dneve sem bil sam, le psica, ki sem jo posvojil v zavetišču, mi je delala družbo in me peljala na sprehod. No, imel sem obisk, prišla je, kot ji pravim, teta depresija, saj veš, tista stara, včasih tečna teta, ki se sama povabi in potem kar ostane, ti pa ne moreš nič, samo ležiš, si v glavi delaš plane, toda energije za njihovo uresničitev ni in ni. Zato je tudi bil moj molk tako dolg in mučen.

Veš, prvič po ne vem koliko časa sem si želel ponovno pripadati komu, nekomu, ki mi me ljubil in bi mu jaz to ljubezen vračal. Spet sem si zaželel, da bi se ob kom prebujal, se lahko mirno in brez slabe vesti zazrl v oči osebe, za katero bi vedel, da sem zanjo nekaj posebnega.

Odkar je doma internet, imam občutek, da je lahko ves svet v moji sobi, le z miško kliknem, in že sem notri. Toda vse skupaj je le še korak v večjo samoto in osamljenost. O tem sem razmišljal, ko sem se sprehajal s psom, s to čudovito psico, za katero sem telepatsko začutil, da sva si na isti valovni dolžini. Oba sva zavržena, oba si želiva le ljubezni … oba … toliko skupnega bi lahko še našteval … Ko sem jo prvič videl v zavetišču, je bila to ljubezen na prvi pogled. Nihče je ni maral, ker je bila velika, ker se je zaradi svoje zapuščenosti počutila ogroženo in se je raje spustila v napad z glasnim laježem, kot da bi se branila. Zanjo so uredili poseben izhod, malokateri delavec tam se ji je upal posvetiti in tudi mene so na vso moč opozarjali, naj pazim, ker da je popadljiva … Čutil sem, da jo moram rešiti pred neizbežno injekcijo, obenem pa sem se bal zaradi opozoril, ki sem jih bil deležen.

V vasi je polno psov, kaj če bo … Doma imam mačkona, kako bo … Ta in podobna vprašanja so mi kot ose brenčala v glavi, toda vse skupaj sem prepuščal Nebu, ki mi je pokazalo, da moram narediti, kar mi je naloženo. Na zadnjem sprehodu, tik pred uradno posvojitvijo, sva šla na tamkajšnjo jaso. Prej je deževalo; ko sva bila zunaj, je zasijalo sonce in pojavila se je čudovita mavrica. Psica, ki je prej vlekla na povodcu, se je le usedla k mojim nogam in skupaj sva gledala ta čudež narave. Rekel sem ji: »Ti si moja,« in brez težav podpisal papirje … V avto je skočila, kot da bi se že sto let vozila z mano, in med vožnjo opazovala mimo vozeča vozila, mene … zdelo se je, kot da se ji vse smeji. Čutila je, da je rešena kletke, azila, občutka, da je ena izmed mnogih zavrženih. Ko sva prišla domov, naju je že čakalo prvo srečanje s psičko, ki je nekako v lasti celotne vasi. Trdo sem držal povodec … ona pa – nič. Mirna. Stopiva v hišo, in tam se je prav razveselila mačka, ga hotela posvojiti (mačku ni bilo nič jasno) in se igrati z njim. V glavnem – psica je sladkorček na štirih tacah. Zanjo značilna iskreno kazanje čustev in pripadnost sta lastnosti, ki si ju želim tudi od človeka.

V prejšnjem pismu si mi postavila nekaj vprašanj, o katerih doslej še nisem razmišljal. Hvala ti, da si mi zastavila tudi ta vprašanja. Zakaj sem se okužil? Resnično ne vem, kaj je bilo z menoj, da ni bilo časa za Gumija (oblekico sem tako krstil), mogoče preveč strasti, prevelika želja in naivnost, da se to meni ne more zgoditi, saj se to dogaja le drugim tam nekje …

Še se spominjam, koliko joka je bilo v bolnišnici, koliko ur sem od strahu trepetal v postelji, kako je bolelo, ko je moj tip izvedel za prevaro … Že na poti, ko me je peljal domov, mi je rekel, naj začnem misliti o selitvi. Želel sem oditi tja, kjer ne potrebuješ stanovanja, kjer ne potrebuješ čustev, sreče in še česa, kar sem izgubil. Želel sem umreti. Še danes sem hvaležen prijateljici, ki me je s svojim humorjem in energijo držala pokonci. Še vedno sva drug drugemu v oporo, takrat pa je bila še posebej dragocena, da sem obstal. Z njeno pomočjo sem po tisti grozoti spoznal tudi lepote Ljubljane, Tivolija, Mosteca … Tja sem zahajal, kadar me je dušilo od depresije, tja sem se skril in opazoval jesensko listje, ki je odpadalo … Tam sem se lahko v miru zjokal, ja, tudi kak kozarček več sem spil, ker sem mislil, da bo to rešitev. In vedno je bila ona ob meni; pokazala mi je, da nihče ni vreden mojega obupa, pred bolečino smo postavljeni vsi. Vsakdo pred svojo, vsakdo nosi svoj križ in vsakdo ga mora prinesti do konca poti. Na poti so le Simoni, ki ga pomagajo nositi, namesto nas pa ga ne bo nosil nihče.

Sledili so dnevi depresij. Včasih si ves dan nisem slekel pižame, včasih sem ves dan gledal televizijo, in to jaz, ki sem prej bil znan kot deloholik. In spet je bila tukaj ona, ki me je spodbudila, da sem iskal in potem tudi dobil redno službo, saj veš, zavarovanje pa to. Sledili so dnevi nepojasnjene sreče, trenutki, ko bi vsakomur in vsem povedal in govoril o svoji okužbi … Ob meni je bila ponovno ona, da me je postavila na realna tla.

Kot vidiš, je bila ob meni vedno ona in ne on. Ne vem, zakaj ženske laže prenesete vse to. Ko sem kdaj razmišljal o svoji preteklosti, so bile ženske prijateljice tiste, ki so me prej in brez problema sprejele, moški prijatelji pa so po navadi izjavljali, češ saj je O. K., če si gej, toda vame se ne zaljubi. In to je rekel tudi kakšen tip, ki si ga sploh nisem želel, ne kot ljubimca ne kot enonočno avanturo. Če malo ponazorim, vsakdo se je dobesedno bal za svojo rit, kot si laik predstavlja grob seksualni odnos med dvema moškima. Malokdo je lahko videl nežnosti, ki si ju dva moška podarjata. Malokdo je videl romantiko med dvema … malokdo … In z žensko prijateljico sem razvil poseben odnos dveh oseb, ki srebata kavo, klepetata in si zaupata tudi svoje težave z ljubimci, seksom itd. Mogoče je ta podobnost v spolni privlačnosti do moškega tisto, kar me je vedno bolj družilo z ženskami kot moškimi. Nekaterim sem dajal nasvete pri osvajanju, z zanimanjem sem poslušal, kaj imajo povedati o svojih sedanjih in preteklih tipih … Zadnjič mi je ena izmed prijateljic dejala, da bi me kdaj peljala s seboj po nakupih, ker njen fant tega ne mara, meni pa je užitek izbirati cunje, potem iti kam na kavo, klepetati ob sladoledu … Pravijo, da sem dober poslušalec, jaz pa se vedno spomnim reka, da nimamo zaman dvoje ušes in enih ust …

Naj ti povem, da se še danes spomnim izjave psihiatra, ki je pred časom dejal, češ lezbični odnos je višek estetike, ko pa pomisli na dva tipa, ki drug drugemu tiča porivata v umazan anus, je to gnusno in podobno. Kaj lahko pričakujemo od družbe, kjer njene sive eminence o nas tako govorijo? Pa izjava politika, češ kam smo prišli, da nas morajo pedri zastopati v tujini, pa da nikoli ne bi spil kave s kakšnim pedrom, da o mrtvi veji človeškega drevesa sploh ne govorim, pa še bi lahko našteval. Prepričan sem, da te izjave poznaš, saj so bile izrečene na TV in objavljene v drugih medijih … Morda so te besede nepremišljene, toda nekatere zabolijo bolj kot vbod sulice v srce.

Po drugi strani se pojavljajo pisci, pesniki, ki javno pišejo homoerotično literaturo, in vesel sem bil, ko je ena izmed njih prejela državno nagrado za svoja dela. Samo … ali ni bilo vedno tako?!? Ko sem bil še v srednji šoli ali kakšno leto zatem, sem hlastajoč prebiral takšno literaturo, ki je nastala na slovenskih tleh skozi zgodovino, bral poezijo takratnega aktivista, bral Revolver, ki me je zanimal, saj se mi je zdela kvalitetna revija, in nisem smel izpustiti niti ene številke. Na žalost je marsikaj izginilo. No, Narobe berem na internetu, pa tudi če sem v kakšnem mestnem lokalu, kjer ga imajo, ga z zanimanjem preberem. Ne strinjam se z vsem napisanim, saj smo si ljudje različni, in vedno sem trdil, da če vsi pripadamo eni skupini, tj. LGBT, še ne pomeni, da bomo kot ovce sledili vsemu, kar napiše nekaj posvečenih glav. Kakor se tudi ne strinjam z marsičim, kar preberem v knjigah. Pač vzamem tisto, kar je vodilo zame.

Kot sem prej napisal, da pogrešam Revolver, ti povem, da pogrešam kakšen lokal na nivoju za nas, geje srednjih let, ki si ne želimo vso noč preplesati med mladino, zadeto od raznih substanc. Sanjam o lokalu z mirnim ambientom, kjer lahko človek v miru spije svoj kozarec vina, piva, skodelico kave, prelista kakšno knjigo, časopis in se pogovarja z drugimi gosti. Česar ni pri nas, sem našel v Pragi, kamor sem pobegnil za en vikend. Češka, za mnoge malo zaostala država, ima te reči veliko bolje urejene in strpnost je pri njih na višji ravni. Res bi se lahko kaj naučili od njih! Naj ti samo povem, da so tam lokali, kjer lahko mirno h komu prisedeš, nihče nikogar ne nadleguje, pretepi, o katerih se tukaj vedno glasneje govori, so tam le del filmov. Pri njih se dejansko še čuti stroga disciplina, ki je bila ljudem vcepljena v kri. Ja, Čehi res pijejo, spijejo več piva kot mi, toda vse skupaj bolj na mirni bazi, brez napetih situacij. To je tudi razlog, zakaj se želim tja še kdaj vrniti.

Včeraj sem prejel nov izvid s klinike, stanje je spodbudno, to mi je dalo novega elana. Dr. Vidmar, ki je tudi moj osebni zdravnik na kliniki, me vedno sprejme poln domačnosti in kot oče posluša o meni, tudi o mojih seksualnih problemih in podobnem. Res je čisto drugačen od drugih starost v našem zdravstvu. Nekateri zdravniki imajo probleme z mojo okužbo; to sem občutil, ko sem bil na pregledu pred nastopom dela, in prav žalostno se mi je zdelo, ko je zdravnica navajala možne primere okužbe, ki jo lahko povzročim v službi nič hudega slutečim gostom. Naj ti omenim samo eno »cvetko«, da si boš laže predstavljala: dejala je, kaj če se na primer urežem in potem s krvavim prstom mešam oziroma delim solato. Ostal sem brez besed. Potem sem ji pa povedal, da sem zelo neprijetno presenečen nad njenim poznavanjem okužbe ter načini njenega prenosa. Sploh pa bi rad videl človeka (zdravega ali bolnega), ki bi šel z odprto rano mešat solato. Takšnih mazohistov po mojem ni. No, za nagrado za to izjavo sem moral skoraj dva meseca čakati na potrdilo o zdravniškem pregledu.

Drugače pa je z mojim strahom o razvoju bolezni aids – groza me prevzame, ko se na ekranu izpiše ta beseda. Ko sem izvedel za okužbo, sem najprej pomislil, koliko časa še imam, kaj bo z mano … v glavi se mi je odvrtel znan prizor iz filma Filadelfija, ko je bil T. Hanks poln madežev, in sebe sem videl takšnega že takoj jutri. Zdravnik me je potolažil, da se to ob rednem jemanju zdravil ne bo zgodilo. Kar drži, saj imam diagnozo že štiri leta. Veš, v Sloveniji obstaja skupina gejev, ki je HIV pozitivnih, nekajkrat sem bil na njihovih srečanjih, toda ta oblika druženja ni zame. Sprašujem se, ali je lahko neki virus dovolj močan, da združi ljudi, ki se prej nismo hoteli poznati, sedaj pa bomo mirno skupaj pili kavo in si vse zaupali. To se mi zdi preveč umetno in prisiljeno, čeprav odobravam tovrstne oblike pomoči, za mnoge so lahko rešilna bilka. A ne zame.

Ko človeku postavijo diagnozo, da je HIV pozitiven, se res počuti izgubljenega in poskusi vse, od bioenergije do posta; nekateri so si rekli, če neham piti ali kaditi, bo bolje. Je to tolažba, pesek v oči? Ne vem, mislim, da je lahko upanje, in če komu še to vzamemo, mu mogoče vzamemo vse. Tudi jaz sem prebral veliko literature o HIV-u, poskusil sem marsikaj. Doslej mi je najbolj ustrezal nasvet prijazne prodajalke v zeliščni trgovini v BTC; predlagala mi je ciklične terapije za zviševanje odpornosti, nekaj mesecev na primer z aloe vero, potem s česnom, nato z mačjimi kremplji … Res, v teh letih nisem bil niti prehlajen, zato sem pogumno zavrnil priporočljivo cepljenje proti gripi in te tudi nisem dobil. Cepil pa sem se proti hepatitisu in podobnim boleznim, saj te predstavljajo večjo nevarnost kot sam aids. Da bi se mi aids razvil, ne verjamem, obenem pa se prepuščam Njegovemu načrtu. Veš, v svojem življenju sem bil že nekajkrat tik pred koncem; prvič, ko sem bil še čisto majhen, sem imel grozno pljučnico in zdravniki bi že dvignili roke nad mojim življenjem, če ne bi imel babice (zlata ženska!) in mame, ki je delala v tisti bolnišnici. Zdravniki so rekli, da pač ni vredno zdraviti bitje, ki je že tako in tako na poti v smrt. Nastal je prepir med babico in predstojnikom oddelka, pa sem prejel celotedensko terapijo v enem dnevu. Drugič je bila salmonela, ki so jo zdravili kot vnet slepič, in ve se, da pri salmoneli lahko mrkneš v dveh dneh. Imam osebno izkušnjo predora – glas v tistem predoru mi je rekel: »Ne, ti še ne spadaš sem!« Astrologinja mi je rekla, da je moja natalna karta zasnovana tako, da bodo zdravniki pri meni vedno težko takoj postavili pravo diagnozo in se bo zato povečalo tveganje za resen razvoj bolezni. Ne vem, zakaj je to dobro, ne vem, kakšen je moj namen tukaj, to se bo šele pokazalo, vem pa, da se bo pokazalo le tako, da sledim svojemu glasu, ki me pazi in vodi. Se zdi preveč samovšečno, če ti napišem, da imam od nekdaj občutek, da sem Njegov izbranec?

Upam, da sem ti vsaj malo odgovoril na vprašanja; če kaj ni jasno, me lahko ponovno vprašaš, saj so vprašanja zelo pomembna na poti učenja, in le moder človek je dovolj velik, da mu jih ego dovoli postavljati. Pisal sem brez premisleka, kot da sem nekomu drugemu dovolil voditi svoje prste, in namerno ne bom popravljal pisma, naj ostane tako, kot je. Ti boš že vedela, kako in kaj.

Lep pozdravček,

tvoj Žare

*  *  *  *  *

29. aprila 2008

Dragi Žare,

otroci so odšli na morje, v stolpnici vlada praznična tišina in v tem blaženem miru sem ponovno prebrala tvoje marčevsko pismo. Zdi se mi, kot da kramljava dva dobra stara znanca, ki sta se srečala na kavi in si pripovedujeta, kaj se je zgodilo v njunem življenju od časa, ko sta se zadnjič videla.

Da te je obiskala depra, mi pišeš. Pred tednom dni še nisem vedela, kaj to sploh je, kajti ta teta mene v šestdesetih letih ni obiskala nikoli. Ne ko mi je umiral najbližji duhovni sopotnik, niti ob bratovi nenadni smrti, in tudi ko je v smrt odhajal oče, me depresija ni zajela. Pa se moja krasna, a tudi generalska mati pred tednom dni odloči, da bo pred zamenjavo oken temeljito pripravila teren, in kljub moji izrecni prošnji, naj počaka brata, da bo povedal, kaj sploh moramo odmakniti, preden pridejo delavci, na svojo roko – oziroma z roko dekleta, ki jo je prosila za pomoč – razmontira mojo sobo. Pomeče intimna pisma in druge pomembne papirje v neko ogromno škatlo, razstavi računalnik, odklopi internet … Slabo uro za tem maminim cunamijem pride brat in pove, da je bilo njeno mesarjenje po mojem najintimnejšem prostoru popolnoma odveč. In me je zagrabila depra. Sedela sem sredi pogorišča in se smilila sama sebi, kako grozno mamo imam in kako huda krivica se mi je zgodila.

Spoštovanje človekovega dostojanstva in njegove intime ni samo vrhunski etični imperativ, temveč je tudi moj notranji zakon. Zato si lahko predstavljam, kako trpiš ti, kadar imaš opraviti s tako brezobzirnimi ljudmi, kot je tista zdravnica (zdravnica!), ki te je pobarala, kaj bi bilo, če bi se urezal v prst in krvaveč zamešal solato gostom … Dragi Žare, tista zdravnica je študirala več let, a dokazuje, da pri srčni kulturi in sočutju do sočloveka izobrazba pač ne igra nikakršne vloge. Gre za zmožnost empatije, za to, koliko zares vidiš sočloveka, ga skušaš razumeti in sprejemati v njegovi svojskosti. Predpogoj, da si v tem dober, je, da znaš najprej spoštovati samega sebe, da imaš pozitivno samopodobo, da se imaš preprosto rad. Ljudje, ki grobo posegajo v integriteto drugega človeka, sebe ne ljubijo z močjo, ki bi jih delala celovita in srečna bitja. Zato potem tudi do drugih ne morejo biti razumevajoči in sočutni, kot so oni srečnejše vrste. Moja draga mati še po enem tednu ne razume, da je naredila kaj narobe. Njen svet je namreč predvsem gospodinjstvo. Vzeti zelenjavo iz hladilnika, da ga boš odmrznil in očistil, je zanjo najbrž podobno kot metanje mojih svetih papirjev v škatlo, za katero zdaj zbiram energijo, da se je bom lotila pospravljati. Vsak papir bom morala pogledati, vsak list premakniti, prej sem vedela, kje imam kaj, zdaj gledam ta kup papirjev kot krvavečo gmoto pomembnega dela moje osebnosti …

Kako toplo pripoveduješ o svoji psici iz azila! Psi znajo biti prijazni in ljubeči, zakaj se ljudje skrivamo pred temi lepimi čustvi? Zakaj si jih ne upamo pokazati, jih živeti, ljubiti in biti ljubljeni? Kateri strahovi nam to preprečujejo, kakšne bolečine stiskajo srce, da se ne odpre za najlepše, kar nam je ustvaril On, kot ti imenuješ Njega. Da slišiš Njegov glas v gubah svoje duše, ne dvomim. Da verjameš v načrt, ki ga je nevidna roka izrisala za tvojo usodo, tudi ne dvomim. Da tvoja psička igra zelo pomembno vlogo v tem načrtu, mi je jasno. Bila sta si usojena, v zavetišču je shirana in izmučena čakala nate. Zdaj te vodi na sprehode, da dihaš svež zrak in pridobivaš kondicijo – tudi zato nisi bil niti prehlajen v vsem tem času, odkar imaš diagnozo HIV pozitiven, zaradi nje, ki je tvoja psihoterapevtka na štirih nogah. Tudi moji prijateljici je psička iz azila rešila življenje. Operirana za rakom je obstala pred vprašanjem: Ali se bo moje življenje spremenilo ali pa bom kmalu umrla. Odločila se je za spremembo. Prvi korak je bil kužek, po katerega je šla v zavetišče. Z njim se igra, drug drugega ljubkujeta, učita se zvestobe in tovarištva, in ona je zdaj zdrava kot dren, psiček pa srečno z dvignjenim repkom pogumno stopa starosti naproti.

Dragi Žare, ko sem brala tvoje pismo, sem se tudi jaz začela spraševati, zakaj ste geji pogosto naše najboljše prijateljice in zakaj vam pomagamo prebolevati krize in trpljenje prav me, ženske, in ne moški. Se mi zdi, da je moške strah. Sploh so »kao pravi« moški pogosto zelo preplašena bitja. Ker bodo rekli drugi, če se druži z gejem, da je peder? Naj govorijo, kar hočejo, samo da ga ne bodo opravljali, da je peder, tega ne bi prenesli! Taki moški imajo večkrat boleče izkušnje s pedofilijo – otipavanje duhovnikov pa zdravnikov in učiteljev, denimo, nikakor ni redko na tej strani Alp. Nekateri so legali s prijatelji v vojski pa v domovih in še kje in bi te – sicer takrat strastne – izkušnje najraje pozabili. So pa med njimi tudi taki, ki gojijo istospolni seks ali imajo celo otroke geje, pa kričijo po medijih, da je treba pedrom odrezati penis! Ti so najhujši, najhujši sovražniki samih sebe in posledično tudi drugih, ki so njim podobni.

In zakaj imamo ženske rade geje? Predvsem zato, ker ste občutljivi, znate se vživeti v našo kožo, dobri poslušalci ste in sočutni tolažniki. Vaše in naše duše hitro navežejo sestrsko zavezo. Prav danes mi je prijateljica pripovedovala, kako jo kolegica nagovarja, naj si vendar najde moškega, da že preveč let živi sama. »Mi na kraj pameti ne pade,« je zatrjevala, »če bi že živela s kakšnim moškim, bi z gejem!« Pred leti je igral film, mislim, da je imela glavno vlogo Jennifer Aniston, v katerem so živeli v prav srečni skupnosti ona in gej in njena hčerka. On je bil za deklico najboljši očka, za mamico pa čudovit tovariš. Že med filmom smo mnoge ženske vzdihovale, po njem pa nekatere kar obsedele in se začele živahno pogovarjati: »To je pa res super življenje. Tudi jaz bi takole živela s kakšnim gejem.«

Kako sta se vidva s prijateljico, ki te rešuje ob najhujših stikih, spoznala? Je ona samska, je poročena? Ima še kakšnega prijatelja geja ali si ti njena edina zveza in zaveza? Me zanima ta tematika, dragi Žare, saj sem jaz ena tistih žensk, ki imam geje rada, in oni imajo običajno radi mene. Sem pa že imela kakšno težavico zaradi tega, ker moj nekdanji partner tovrstnih čustev ni bil sposoben razumeti in so mu šli geji na živce. Znal je biti celo agresiven v besedah, ko jih je preklinjal. Nisem ga spraševala, zakaj ga geji tako vznemirjajo, ampak to, da gre za nekdanjega partnerja, najbrž že kaj govori o tem, da nisva zmogla ostati skupaj tudi zaradi različnih občutij in čustev, predvsem pa zaradi moje odprte in njegove veliko bolj zaprte narave. Ah, kakšno olajšanje se je pogovarjati z geji, ki ne pozirate in ne igrate velikih mačov jeklenih mišic in ostrega uma, ki pričakujejo brezpogojno oboževanje svojega ega, čustveno pa so pogosto invalidni, ali prijazneje rečeno, v tem smislu nepismeni. Prav zanimivo … zdajle se mi je prebudil spomin, da se ta moj nekdanji ni razumel s psi. Ko je tekal po Rožniku, je imel večkrat neprijetna srečanja z njimi; psi so lajali nanj in on je živčno reagiral. Tudi kakšnega prijaznega kužka pod mizo je znal brcniti … Hm, takale agresija govori o ranah, ki jih agresivnež prekriva, da beži pred pasjo in človeško bližino, ker je bil prizadet in se zdaj boji bolečine.

Dragi Žare, povej mi kaj iz svojega otroštva. Ali tvoji starši vedo, da si gej? So v šoli vedeli – si vedel ti? Od kdaj se zavedaš, da te privlačijo moški in ne dekleta? Si s kakšnim dekletom poskusil ali si že od prve spolne izkušnje zaprisežen moškoljubec?

Sicer pa mi piši, kar se ti bo zapisalo samo, saj te vodi prava roka. Ista, ki je prižgala mavrico na nebu tistega dne, ko je posijalo ljubeče pasje sončece v tvoje trpeče in prestrašeno življenje.

Bodi dobro in imej lepe, mile prvomajske praznike,

tvoja Manca

(se nadaljuje)