DruÅ¡tvo DIH – Enakopravni pod mavrico bo konec novembra izdalo zbirko pesmi in krajÅ¡ih zgodb sedmih avtoric in avtorjev, ki so sodelovale_i v literarni akciji Dihtivo 2018. Ker si želimo, da bi bile njihove izpovedi dosegljive čim večjemu Å¡tevilu bralk in bralcev, bo zbirka na voljo brezplačno na različnih lokacijah v Ljubljani, možno pa si jo bo tudi izposoditi v nekaterih večjih knjižnicah po Sloveniji.

Danes se nam predstavlja Katja Zgoznik, ki obožuje kombinacije radovednih iskrenosti. Zase pravi, da je nič ne preseneti, a je vendar velikokrat presenečena. »Všeč mi je strast in nežnost in ta domač občutek, ne glede na kaj, kje ali s kom sem. Najraje nabiram ter se učim iz izkušenj.«

Katja je zelo plodovita literarna ustvarjalka, zato smo njena dela razvrstili v tri sklope.
Vabljeni k branju prvega!

Foto: Katja Zgoznik

PLATI (Katja Zgoznik)

Imam te črno bele plati in v nišah sredine, strani ali pa le od robovja mesta, so vidne sivine.

In zgražam se ter rjovem glasno navzven, najmočneje pa navznoter. Še takrat, ko je že mimo, zdavnaj pozabljeno in brezpomensko, se le prikrade na dan in mi daje vedeti, da še noče čisto stran.

Dovolj o neprebavljenih mislih, o težkih dogodkih, spremenit se ne da. Pa če se še tisočkrat vrnem na mesto, kjer biva napačna odločitev, beseda ali gesta, storjena iz zla.

Nisem kaj več od človeka, nič bolj človeškega sebstva, če se spuščam do dna ter tam bivam zavestno, več kot trenutek ali dva. Nemogoče začutit kraljestvo, če vzdržujem obremenjenost srca.

Raje pogledam na novo, pa čeprav storjeno bilo ni »pravilno«. Bilo je potrebno. Bilo mi je dano, ker drugače ne znam. Edino sposobna sem dati posredno, tisto, kar znam.

In zdaj opazim, ko sprejmem dejstva svojih dejanj … želim dajati več. Več smeha in nežnih dotikov in nežnih občutkov in lepih pogledov in enkratnih besed, ki sežejo onkraj predvidljivih pomenov in pridobijo tisoče novih vrednot za imet. In to čisto iz egoističnega vidika … zase. Saj obožujem, kadar preplavlja zadovoljstvo in radost in čutim, kako se poveže linija z bitjem izven meja. In tu najdem srečo, ki goji mene ter vse zunaj območja kosti in mesa.

Foto: Larisa Majcenovič

UTAPLJANJE (Katja Zgoznik)

Utapljanje. Toliko vsega mi gre po glavi ob misli na to. Sprva voda, ko pomislim globlje, pa občutki … in se znajdem v objemih, poljubčkih, ljubezni, pri punci, pri starših, pri bivših, pri prijateljih, pri spominih na preteklost, pri strahovih pred prihodnostjo.

Nevtralnost, navada, rutina, tu se utapljam. Jemlje mi sapo, vzbuja dvom o smislu, ki ga želim doseči. Cilj, ki ga ne najdem, oz. poti, po kateri mi ne uspe potovati. Vem, česa ne želim, ne znam si pa razjasniti tistega, kar želim. Vsakič, kadar podvomim vase, svoje sposobnosti in svoj izgled, sem v stanju, ki mi jemlje zrak. Ne dobesedno, ampak se kaže kot občutek nemoči, neznanja, nezadovoljstva. Največji strah je, da se le preživljam in ne živim. Zavaja pričakovanje, da bo, ko bom dosegla želeno, drugače. Ker potem, ko tja prispem, je hkrati na obzorju nekaj drugega, kar moram doseči, in vse se nadaljuje znova.

Pretrgati krog, v času, ko te objema strah, da nisi dovolj močan, spreten, pameten, lep, izkušen ter nimaš dovolj znanja že za navadno delo, s katerim bi se preživljal … kako zaplavati? V svetu, kjer gre vse po zlu in razmišljaš, kdo si zasluži smrt, da bi prevladal mir, in se čudiš vsemu temu sovraštvu. V času, ko ne upaš domov, saj je vse po starem, ali še slabše … kako si upati tvegati? Koga novega spoznati, če se sploh ne spomniš, kako si dosegel zdajšnje nelagodje, a kljub temu vsaj neko varnost. Je bolj boleče, če si brez podpore, ali kadar polagajo upanje vate?

Nelagodje, dvom, je z leti naučena domača varnost, saj to je življenje. Garanje, konflikti, nespečnost, utrujenost, izčrpanost, dajejo pobudo varnosti in tako je prav, saj so sanje dosegljive le po tej poti … koga so učili drugače? Le kaj bi bil človek brez občutka krivde? Kako biti človek brez občutka krivde? Kako biti živ brez občutka krivde?

Ustvarjanje, spoznavanje, izkušnje. Se zgubiti v pogledu, ne da bi mislil, da se moraš v njem zgubiti. Poljubljati brez razmišljanja, kaj počneš. Ob nekom se sprehajati, brez želje tega drugega držati ujetega. Prečkati samoto sam s sabo ter videti barve v vsej svoji lepoti.

Pogled na sliko ali fotografijo te prevzame, pogled pred tabo pa ti je dolgočasen, brez pomena. Razen kadar se napihuješ v družbi, v kateri želiš očarati s svojim bitjem in obstojem.

Tolikokrat razmišljam, a občudujem obdobje, v katerem se izgubim. Utopim se, tokrat v lepoti, ki je ne znam opisati, pa daj da vseeno poskusim.

Slika je čista. Vid zaznava ostrino nad katero je presenečen, se ne čudi, ampak občuduje novost, ki jo tudi že pozna, a je še nikdar ni pogledal. Metuljčki, pravzaprav mravljinci, ki potujejo ob določeni misli, ali pa ob stiku. In stisne me. Nekje v srcu, kot da zadržujem občutek, držim ga … nakar se spusti in mi potuje po telesu, povsem različno, a na določenih točkah žgečkljivo. Že samo vonj nečesa, pa vibrira telo. Povsem me povleče, tudi stran s poti, in uživam dokler traja. En pogled pod pravim kotom in ujamem gubico nasmeška, ki me preplavi. In cenim to izkušnjo, vdihavam jo, zaprem oči. Včasih nezavedno, da mi je bila dana, ter jo vrnem, ne da bi se je zavedala.

In tukaj sem, brez vednosti kam grem, pa še zmeraj potujem. Doživljam sebe v neznankah, ob naučenih krivdah, a se premikam. In še zmeraj jem, pijem in se gibljem. Spoznavam, da me nekaj vodi, v smer, v kateri cvetim. Opažam radost, ki mi je dana, ter se zgubljam v življenju, ko presenečena ugotavljam, da mi to, česar ne vem in ne poznam, daje življenje. Radovednost. Dokler mi teče po žilah, bom. Sem. Me niti strah ne premaga.

Manjka mi zaključek. V bistvu razumljivo. Ni ga, saj še diham.

Foto: Katja Zgoznik

ZEMLJA (Katja Zgoznik)

Pomislim na blato in kamne in rastline nasploh in to kroglo, ki ni čisto okrogla, z modrimi točkami, zelenimi pikami, rjavkastimi nišami, obdano z oblačno sivkastimi lisami. Priča jim nikdar nisem bila osebno, poznam pa te slike in pripovedi, ki govorijo o njenem gibanju, ne da bi kdo sedel za krmilom.

Ne potrebuje človeka ne drugega živega bitja in je. Obstaja. In daje življenje, omogoča življenje vsem prebivalcem sveta.

Ima toliko skrivnosti, a jih ne skriva … lahko raziskujem.
Saj ne daje pravila, ne postavlja merila in Å¡e nikdar ni potegnila meje, kjer bi zavpila, da ta moj korak ne velja.

Vzpenja se v višave, spušča v globine in tudi za vse lenuhe prekriva ravnine. In tam, kamor ne sežejo gorovja, morja in gozdovi, biva puščava, kjer ni ljubosumja, da pretežno pesek pokriva ta tla.

Po njej se plazim v različnih metodah, bivam v raznolikih oblikah in odkrivam na lastne oči lepote njenega stvarstva, ki jih tudi okušam, vonjam, slišim, tipam ter čutim znotraj lastnega področja krvi in mesa.

Menim, da diha.
Se z mano igra.
Mi daje vetra in spremlja, kam bom odšla.
In ve, kdaj opazujem prav njo, čeprav samo delček celote.

Menim, da čuti.
Vprašanje, če jo žgečkam. Sem nežna, včasih pa le grobo trepljam.

Menim, da ljubi.
Ljubim jaz njo.

Foto: Katja Zgoznik

POVZETEK (Katja Zgoznik)

Bila si prijeten obraz, čudovit nasmeh, privlačne postave in predvsem prevzetne narave. Neznanka, nova izkušnja, tudi plen ali pa želena trofeja, če želim osnovno poimenovati … vsekakor sila vsega.

In zmerom v takšnih trenutkih me vrže. V pomenu, da mi zamaja pogum in samozavest in samozaupanje … a se zberem in želim narediti vtis, predvsem tisti eni, takrat tebi, ki si mi absolutno všečna.

Se predstavim, to znam. Ti sežem v roko in ob močni glasbi se ti prikradem čisto blizu ušesa, da slišiš ime. A to je varka. Ni pomen v imenu, lahko ga pozabiš. Biten je stik, povezava. Moč in hkrati nežnost roke, rokovanja. Vdor v tvoj osebni prostor in predvsem pogled v oči.

Mine čas in si šla domov.

Drugo jutro sprejmem tvojo prošnjo, zgubim se v tvoj profil.
In vidim slike tvojih objav.
In čutim nežnost.
In želim si te spoznati še toliko bolj.
Videti osebo za slikami.

Napišem ti poziv k pijači, k sprehodu … ni mi važno kam. In odpišeš da.

Začetek zbliževanja v stavkih preko sporočil. In že strmim vsa nepotrpežljiva v svoj ekran na povratno obvestilo. Vsak dan znova raste vznemirljivost. Poči skoraj mi trebuh.

To traja šest dni. Šesti dan te vidim. A preden se odpravim, mirim svoje telesno, umsko stanje … Si potrpežljivo pravim, bodi brez pričakovanj.

Stojim pred vrati kina, razmiÅ¡ljam na pozdrav … in si tam.
Prvo kar opazim dejstvo … tvoja barva je rdeča.

In ta smeh. Ne nasmešek, smeh. Pristen, s srcem in pogledom rahlo s strani.
Zamajaš mi kolena.

Zgubim se v film. Vsake toliko pa le s strani Å¡pegam tvojim gibom.

Na koncu še vožnja v lokal. In padajo besede žive … iz ust, z vidno mimiko telesa.
Povsem se zgubljam v tvoje stvarstvo.

Pa pride ta presneto hudo čudna reč, ko ura kaže na večer za spanec, jaz pa nočem iti drugam, a pospremim te do avta.

Opazujem zelo pozorno …
Z užitkom gledam tvoje prste, kako igrajo se s ključi. Zatem tišina, ter le nasmehi.
Ne umaknem svojega koraka ne pogleda s tebe … in mi sežeÅ¡ v objem, skoraj daÅ¡ mi že poljub … in jaz isto. A ne gre, se ne zgodi.

Zmešana od čustev gor in dol se vlečem proti domu, besedno tolčem svojo glavo, svoj razum, da bi morala večji imeti pogum. Mi odmeva v mislih rek, da priložnosti človek naj se ne brani, ne veš, kdaj pride spet. Če sploh.

In spesnim čez minuto sporočilo … rahlo zaobjamem svojo silo in pošljem ti ta znak. In tebe sploh ne ustraši … odpišeš mi nazaj.

Drugo jutro znova v dan, prva misel si. Čakam ta dva dneva na tvoj čas … Cela večnost. In še preden pridem k tebi, mi je žal te ure, ko moram spet domov. A se zberem in zavedam, da uživam v tu in zdaj, in pričenjam vpijati vse detajle.

Prikradeš se mi čisto na blizu, najprej roke, potem telo. In objameš moje bistvo. In zdaj je bil poljub. Ter vse ostalo, nama znano … ne zaidem več v podrobnosti.