Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

27. aprila 2008

Draga Manca,

tvoje pismo me je spomnilo na komično nanizanko Little England, ki se norčuje iz predsodkov sodobne britanske družbe: Daffyd živi na podeželju nekje na Walesu in misli, da je edini gej v svoji vasi, ter to v svojih interakcijah s sovaščani kar naprej in ob vsaki priliki na ves glas
poudarja in ponavlja. Njegovi sovaščani pa se za njegova prizadevanja sploh ne zmenijo. Njegova prevzetnost in domišljavost tako postaneta tarča le našega (to je gledalčevega) smeha; v svojih obupnih poskusih, ko skuša prepričati sebe in sovaščane, da je zaradi svojega gejevstva resnično nekaj posebnega, nas zaradi svoje absurdnosti do solz nasmeje.

Homofobija je v nanizanki mojstrsko subvertirana in iz zrcala se krohota paranoičnemu v obraz. Sporočilo britanske komične uspešnice pa se v slovenskem prostoru (in za domače potrebe) obrne na glavo: verjetno se mi vaščani (kot pedru) posmehujejo za mojim hrbtom. A jaz si vsaj ne domišljam, da sem edini gej v naši vasi. Nekateri namreč še vedno mislijo, da nisem le edini gej na vasi, ampak edini gej v vsej dolini. Komičnost domišljavca z Walesa, ki si umišlja, da je zaradi svoje drugačnosti eksotična ptica, se v mojem primeru spremeni v melodramatičnost; okolje še vedno pričakuje in upa, da bom svoje »nagnjenje«, kot se je temu včasih zlovešče reklo, še naprej prikrival, ker sem »tak« edini v vsej dolini. A mi bi se morali v resnici smejati prepričanju tistih, ki to še vedno verjamejo, ne pa meni, ki sem med redkimi v dolini, ki ima obraz.

V slovenskem prostoru smo še vedno deležni očitkov, da se obnašamo kot militantneži, če si (in kadar si) upamo odkrito povedati, kdo smo. Dokler nečesa ne artikuliramo, se je lažje pretvarjati, da neartikulirano sploh ne obstaja. Dokler o lastnem identificiranju (kot gej) molčim, je moje gejevstvo do neke mere še moč prenašati in tolerirati. Zato tudi moram kar naprej poslušati očitke (in včasih celo iz gejevske sredine), zakaj da je vse to moje razkazovanje in izpostavljanje sploh potrebno. Tak odnos pa ni značilen le za slovenski prostor; je značilen in prevladujoč vzorec mačističnega obnašanja v (rimsko)katoliških deželah, kjer je Cerkev še vedno izredno vplivna, nazadnjaška in ultrahomofobična. In vendar tudi tu (na srečo) slika ni več homogena: korak naprej, ki ga je na primer naredila Španija po Frankovi smrti, je naravnost neverjeten. Še zlasti za deželo, kjer je imela Cerkev velik vpliv. Kot drugo skrajnost, in premik v desno, bi lahko navedli stanje na Poljskem, kjer se Cerkev, kadar hoče pridigati homofobijo, »druži« z neonacisti. In Irska je nekje na sredi, čaka jo še dolga pot, a koraki, ki so jih doslej naredili, vodijo v pravo smer.

Stanje v Britaniji je zelo zanimivo in specifično. Kljub folkloristični »konservativnosti« Britancev se je življenje v zadnjih petnajstih letih zelo spremenilo. Laburistična vlada je veliko naredila za enakopravni položaj LGBTQ-skupnosti, in sicer tako na pravnem področju kot tudi na področju percepcije in sprejemanja vseh manjšinskih skupnosti, ne le LGBTQ. Kar je vlado še zlasti presenetilo, je bilo dejstvo, da politika šepa za javnim mnenjem. Družba je bila zrela za (in je pričakovala še veliko bolj radikalne) spremembe, kot jih je bila država pripravljena in sposobna uzakoniti v parlamentu. Tla za take spremembe pa je pripravil (v glavnem) izredno strpen in odprt odnos večine do vseh skupnosti, ki se od nje razlikujejo, in posledično tudi do LGBTQ. Za boj proti homofobiji je potreben aparat, ki mora delovati od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Sprememba v odnosu družbe do LGBTQ-skupnosti pa se je zgodila, ker je bil dosežen vsesplošni konsenz: homofobije ni več mogoče tolerirati in je (v skrajni konsekvenci) postala kaznivo dejanje, ki se sodno preganja. Skratka, homofobija ni več dopustna; še več – država in družba jo z vsemi razpoložljivimi sredstvi preprečujeta in preganjata. Zato so naši kolegi v službi zunaj (se javno deklarirajo za geje; op. M. K.), učitelji v šolah so zunaj, zdravniki v bolnišnicah so zunaj, anglikanski duhovniki so zunaj, poslanci v parlamentu (iz vseh treh glavnih strank) so zunaj. In pred nekaj leti so bili kar trije ministri v vladi (za kmetijstvo, Severno Irsko in za kulturo) zunaj! Si lahko predstavljamo takšno odprtost in transparentnost v slovenski družbi danes?

V mačistični družbi je vse, kar odstopa od normativa »normalnosti«, prikrito ali odkrito preganjano. V taki družbi so zares sprejemljive vedno (in samo) polaritete: moško ali žensko, belo ali črno, pravilno ali napačno, dobro ali slabo … Pahljača odstopanj od tako ostro zastavljenih meja sliko samo zamegli. In reakcija večine je najpogosteje histerična ali pa celo nasilna. Takšna družba si jemlje pravico, da vedno ve, kaj kdo je: samo moški ali samo ženska. Z drugimi besedami: lahko si eno ali drugo, ne moreš pa biti to, kar si.

A pride čas, ko te prikrivanja in laži pripeljejo do konca določene poti. Spoznaš, da tako ne moreš in nočeš več naprej. Namesto trošenja energije za pretvarjanja v tisto, kar nisi, napoči čas, ko je treba vložiti vso energijo za razvijanje in praznovanje tistega, kar si. In to je dolžnost celotne LGBTQ-skupnosti; dokler se bomo v strahu (in zaradi svojih kompleksov manjvrednosti) neprestano skrivali in se pretvarjali, da smo »strejt« ali pa kratko malo (aseksualen) »nič«, si ne moremo pridobiti in si ne bomo pridobili spoštovanja drugih. Za razkritje je potreben pogum. Za tak odločilni korak pa potrebujemo podporo celotne mreže tistih, ki nas cenijo in sprejemajo takšne, kot smo. Dolžnost vseh tistih najbližjih, ki zaradi naše drugačnosti nihajo, jih je strah ali pa se nas celo sramujejo, pa je, da se končno odločijo in opredelijo, ali jim je več do tega, da živimo (takšni, kakršni pač smo) pošteno in odkrito do sebe in do drugih, in nam bodo stali ob strani, ali pa bodo še naprej podlegali svojim strahovom in predsodkom homofobične sredine.

Coming out iz klozeta ne opravimo enkrat in za vselej; to moramo početi vedno znova in vsak dan, in v tem je težavnost in pogumnost dejanja. A druge opcije nimamo. Coming out pa ne čaka le nas; to morajo z nami početi kar naprej in vsak dan tudi starši in družina in vsi tisti najbližji, ki nam stojijo ob strani in z nami vztrajajo. Biti zunaj ni lahka odločitev niti za nas niti zanje, je pa edina.

In seveda ne gre le za toleranco; kot gej nočem biti predmet nelagodja, nerodnosti, sramu, ali celo usmiljenja; hočem biti svoboden in občudovan! Tako kot so bili spoštovani v nekaterih indijanskih plemenih moji predhodniki in so imeli posebno mesto v družbi: kot zdravilci, mediatorji, šamani, umetniki in kreativni ljudje. V svojem plemenu so opravljali posebne, pomembne naloge. Spoznanje, da je bil določen otrok drugačen od večine otrok, ni bilo vzrok za tarnanje in samopomilovanje. Tak otrok je bil sprejet kot blagoslov in privilegij, bil je razlog za veliko veselje in je bil v ponos družini in vsemu plemenu. Drugačnost ni bila stigmatizirana; sprejeta je bila kot poseben talent in znak naklonjenosti bogov.

Poleg spola (in verjetno pripadnosti določeni etnični skupnosti) je naša seksualna orientacija tisti ključni faktor, ki nas najbolj določa in oblikuje, kdo in kaj smo kot človeška bitja. Statistike kažejo, da mladi prihajajo iz klozeta vse bolj zgodaj; če se je to še v prejšnjem stoletju dogajalo v poznih dvajsetih in tridesetih letih, pa prihajajo nove generacije iz klozeta v enaindvajsetem stoletju že v adolescenci. Da je tako, je treba seveda pripisati spremembam v odnosu do LGBTQ-skupnosti. Raziskave v Ameriki pa so hkrati pokazale tudi drugo skrajnost: med mladimi, ki živijo kot brezdomci na cesti, je od 25 do 40 odstotkov takih, ki se identificirajo kot LGBTQ. Očitno je, da starši še vedno živijo pod neznanskim pritiskom družbe, ki zahteva konformizem, in so se v svojem strahu zaradi drugačnosti svojih otrok pripravljeni svojim otrokom zaradi takšnih pritiskov odpovedati.

Trenutek za sentimentalno opevanje, kako so se časi spremenili, ni napočil niti na Zahodu niti na Vzhodu. Čeprav gre moje razkrivanje marsikomu na jetra, verjamem v svoje početje, in druge poti zaenkrat zase (in za vse nas) sploh ne vidim. Odnos se bo radikalno spremenil, ko bomo postali vidni v vseh slojih družbe – v krogu družine in svojih alternativnih družin, v šoli, na delovnem mestu, v politiki in cerkvi, v mestu in na vasi. Kadar bomo (lahko) vsi in povsod brez strahu zunaj, ne bo več razlogov za kakršno koli skrivanje, prikrivanje in strah. Šele takrat bomo lahko postali resnično enakopravni člani obče skupnosti. Naša pravica in dolžnost je, da smo, kar smo – alternativa je le barbarstvo molka ter intelektualno in emocionalno obubožanje in samozatajevanje. Na to pa ne bom in nočem pristati – zato ni poti nazaj.

Lepo te pozdravljam,

Milan

* * * * *

24. maja 2008

Dragi Milan,

s teboj se popolnoma strinjam – homofobija ne bo presežena, dokler bosta vladala sram in strah drugačnih pred tem, da bi jih razkrili, prepoznali, označili, izločili, osmešili … Demokratične države oziroma družbe so bistveno nalogo opravile s tem, da homofobije ne tolerirajo več, in kot pišeš, v skrajnih primerih je postala celo kaznivo dejanje, ki ga sodno preganjajo. Zato se ministri v javnosti mirno predstavijo ne le s političnimi programi, temveč tudi s svojo gejevsko identiteto – ki je samo ena izmed mnogih, a kljub temu silno pomembna. Ne, takšne odprtosti si na Slovenskem (še) ne predstavljam, najmanj v parlamentu, ki je mačističen po kriterijih, ki jih ti omenjaš v svojem zadnjem pismu. Mačističen in tudi primitiven, celo sovražen govor je v hramu osrednje slovenske politične ustanove, ki bi morala biti hkrati primer kulturnega komuniciranja, še vedno toleriran …

Sicer pa tudi drugim iz LGBT ni enostavno pokazati svoje samobitnosti, kaj šele javno govoriti o spolni usmerjenosti. Pred kratkim sem brala, da je meni ljuba igralka Jodie Foster na televizijskem šovu RAI v Milanu povedala, da je lani decembra »priznala« (tako piše) istospolno usmerjenost in da je že štirinajst let zaljubljena v Cydney Bernard. Da se je odločila, so poročali mediji, prenehati skrivati in je potrdila, kar se je v Hollywoodu že leta šušljalo. Jodie in Cydney skupaj vzgajata dva igralkina sinova, za katerih očeta slavna igralka v javnosti ni nikoli povedala, kdo sta. Da je v izjavi uporabljena beseda »priznala« (priznamo zločin, priznamo krajo, priznamo varanje, denimo), veliko pove o nesvobodnosti moje drage Jodie, še več o nestrpnosti množičnih medijev oziroma novinarjev in urednikov pa o času in prostoru, v katerem je LGBT še vedno stigma, prizadevanjem inštitucij, o katerih pišeš, in pogumnih posameznikov navkljub.

Zdaj pa naivno vprašanje. Nalašč nočem pogledati na internet, kaj pomeni Q v kratici LGBTQ – lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci, in Q? Ob tej kratici mi prihajajo na misel razprave o tem, da nikoli nista obstajala samo ženski in moški spol in da lahko danes govorimo o petih spolih, kot jih zajema tudi okrajšava LBGTQ, nikakor ne samo o dveh. Interseksualcev ali medspolnikov – ljudi med spoloma – da je okoli dva odstotka med živorojenimi otroci, sem brala. Očitno te tovrstna tematika zanima, dragi Milan, pa mi jo na kratko predstavi, prosim. Nekaj si mi že povedal, ko si govoril o svojih predhodnikih, ki so imeli posebno mesto v družbi. Še danes ga imajo ponekod, še danes, saj v mnogih kulturah svet ni tako radikalno razdeljen na belo in črno, na moško in žensko, na narobe in prav, kot je to v »razvitih« zahodnih družbah … Indijanska plemena, nekatera v Afriki, pa ponekod v Aziji in Indiji ne razumejo spolov kot biološkega dejstva moške in ženske spolne identitete,
ampak so legitimni tudi drugi spoli. ÄŒe me spomin ne vara, obstaja v Indiji status tretjega spola, ki je legitimiran celo v potnem listu s posebno spolno kategorijo.

Ampak. Ampak povej mi še kaj o sebi, dragi Milan, saj se duše najbolj dotaknejo osebna pričevanja. Ne rečem, da sociološke, antropološke, kulturološke študije niso potrebne, nikakor, toda za premik v srcu – in tu je ključ za sleherno resnično sočutje in solidarnost –, ki je najpomembnejši premik za sprejemanje sleherne različnosti in drugačnosti, je potreben konkreten, posameznikov človeški glas. Tak glas (kot je tudi tvoja pesniška zbirka Darilo, zaradi katere sem si začela dopisovati s teboj) morda najlažje oblikujejo umetniške pisave. Saj zato imam jaz tako rada literaturo! Naj ti povem, da se je na letošnjem sedmem tekmovanju revije ONA in Založbe Vale-Novak za najboljšo žensko zgodbo, napisano na določeno temo (letošnja je bila Eden je bil pravi), pojavila nenavadnost, ki me prav zabava. Na natečaj je bilo poslanih 281 (sic!) zgodb, in med deset finalistk, opremljenih s šifro, se je uvrstila tudi zgodba pod šifro Sončnica prvoosebne pripovedovalke z naslovom Gejevska mama. Kako je bila novinarka presenečena, ko je na drugi strani telefonske žice zaslišala moški glas! In je prvič v sedmih letih stal na odru med finalistkami ženskega natečaja – moški. Postaven moški! Pisatelj Boris Pintar, ki ga morda poznaš po njegovih treh knjigah, zadnji dve je izdal pri isti založbi kot ti, pri ŠKUC v zbirki Lambda. Ha, ha … In zakaj pa ne, lepo prosim?

Ker imam tako rada individualni glas, naj svoje pismo končam z vprašanjem o bistvu gejevske spiritualnosti. Našla sem ga v tvoji pesmi Skušnjave sv. Antona, ki mi je všeč. Se je spominjaš? Takole gre:

Ves blažen pride s srečanja
v New Yorku, kjer se je z drugimi
bližal bistvu gejevske spiritualnosti
skoraj cel teden. Duhovnih prostorov
ne raziskuje v religijah; vidi jih v ljudeh
in mimo mojih strahov se z lahkoto odpira
navzven. Meni pa se krči telo v zmedi
skušnjav. V jamo samote me peha
omahovanje in tesnoba se meša
s podobami mesenega greha.

In se konča: Med ljubljenjem se ob njegovo goloto / spotikam. Še vedno grešen. In prekleto / razpet med telesnim in duhovnim.

Dragi Milan, »razpet med telesnim in duhovnim«, toplo te pozdravljam in pričakujem tvoj osebni dih v naslednjem pismu, naj zadiši po tvoji lastni »gejevski spiritualnosti« in tvojem mesenem bitju, saj smo vendar iz krvi in mesa. In lepote duha, ki vse presega …

tvoja Manca

* * * * *

 

9. julij 2008

Draga Manca,

v svojem zadnjem pismu me sprašuješ, kaj pomeni tale Q v kratici LGBTQ. Včasih se sprašujem tudi sam, saj se mi zdijo definicije pogosto dokaj približne in (vsaj na videz) izmuzljive. Na lanskoletni prevajalski delavnici gejevske literature smo se udeleženci spraševali, ali gejevska literatura sploh obstaja, in pogosto smo zadeli tudi ob vprašanja gejevske identitete nasploh. Bilo je zanimivo opazovati dinamiko različnih generacij: starejši (v šestdesetih in sedemdesetih) so se z gejevsko oznako počutili dokaj nelagodno, predstavniki moje generacije (v štiridesetih) smo se (v glavnem) identificirali kot člani gejevske skupnosti, predstavniki mlajše generacije (v dvajsetih in zgodnjih tridesetih) pa so se počutili nelagodno s to isto etiketo in se raje identificirajo kot queer generacija, ker se jim zdi oznaka gejevstva preozka.

Tako kot so spoli družbeni konstrukt, so konstrukt tudi različne usmerjenosti in spolne identitete – pa naj bo ta strejt, gej, bi ali trans. Termin queer za(ob)jema vse te različne konstrukte in jih hkrati zanika in presega. In čeprav se mi zdi argument mlajših generacij, da se jim ni več treba specifično identificirati kot gej, bi, strejt ali kar koli, neprepričljiv in na neki način celo eskapističen, pa jim to svobodo (pred nepotrebnostjo po kakršnem koli etiketiranju) tudi zavidam.

Naj se zdi še tako neverjetno, svoje queer identitete sem se zavedel veliko prej kot gejevske. V šestdesetih sem odraščal na vasi na Primorskem. Bilo mi je sedem ali osem let. Nekega dne sva se z materjo odpravila v »mesto« (ki je še danes komaj malce večja vas) po nakupih. Šla sva v novo veleblagovnico, ki se je zdela mojim otroškim očem nekaj neverjetnega, saj so v njej prodajali vse od gospodinjskih aparatov do obleke, čevljev, pohištva in luksuznih drobnarij – vse na enem mestu. Mislim, da mi je mati hotela kupiti »zakmašno« srajco ali kaj podobnega. Na oddelku za obleke je prodajalka začela nerodno mencati, dokler ni končno vprašala mamo čisto po tiho: »A za fantka ali za punčko?« in me pomenljivo pogledala.

Kljub »konfliktnim sporočilom« okolice nisem imel nikoli dvomov o svoji (spolni) identiteti, niti kot otrok. Globoko v sebi sem bil vedno deček/fant/moški. Vendar se živo spominjam materine nerodnosti v tistem trenutku; njen otrok je bil nekaj neoprijemljivega, njegova »ambivaletnost« oziroma drugačnost je begala druge ljudi. Meni pa se je zdelo imenitno, da me zmedena prodajalka ni mogla spravit v ta ali oni predalček.

In tako je bilo v podobnih situacijah tudi z drugimi stvarmi. Stara mama me je naučila (kot otroka) kuhati, mati me je naučila pospraviti in počistiti po hiši. In teh »ženskih« opravil in spretnosti se nisem nikoli sramoval, tudi kadar so me drugi zaradi tega dražili in se mi posmehovali. Meni se je zelo super, da znam še nekaj drugega, da znam nekaj, kar druge preseneti, vrže iz tira in (kljub posmehovanju) impresionira. Skratka, v strogo mačističnem okolju sem instinktivno uspel obrniti svoje »napake« in »pomanjkljivosti« sebi v prid; če (zaradi svoje fizične šibkosti in bolehnosti v otroštvu) nisem uspel biti kos grobostim drugih fantov, sem jih z lahkoto prekosil v stvareh in opravilih, ki so bila rezervirane za »babe«, reve in slabiče. Instinktivno (in kasneje zavestno) sem sprejel feminilno v sebi kot eno izmed številnih plasti svoje identitete, kot dragocen in enakovreden del sebe, ki se ga ni treba sramovati, ampak veseliti, ga negovati in razvijati.

Podobno je bilo tudi s spolnostjo in vsem, kar je zadevalo spolnost. V strogo katoliški sredini (kljub socialističnim časom) se o tem doma ni govorilo. Vse telesno je bilo grešno, golota nespodobna in o tem ni bilo nobenega dvoma; markacijske črte prepovedi so bile jasno zarisane. In spolnost je bila (večni) tabu. V zgodnjih dvajsetih sem spoznal, da nimam problemov z dejstvom, da me privlačijo moški. Imele pa so jih (in jih še imajo) religiozne institucije (Cerkev) in konformistična sredina.

Zelo težko se je znebiti tistega, kar vate vcepljajo vse otroštvo, pri tem pa nimaš nobene besede, nobenega izbora. Odraščanje je zato dolg proces osvobajanja, ki je zelo travmatičen, poln dvomov in kontradikcij ter še zlasti samotno početje, saj sem odraščal, tako kot drugi iz moje generacije, brez gejevskih vzorov. Zato sem v pesniški zbirki govoril o svojih nihanjih med telesnim in duhovnim, ko se je tesnoba osvobajanja mešala s podobami mesenega »greha«, dokler nisem razvozlal nesporazuma med enim in drugim v sebi.

V določenem trenutku sem namreč (tudi s Petrovo pomočjo) spoznal, da religiozno nima pravzaprav nobene veze s spiritualnim; vse organizirane, institucionalizirane oblike religioznosti so obsedene z represijo, nadzorom in restrikcijami, ki jih izvajajo nad posameznikom in družbo kot celoto. Beseda spiritualno pa izvira iz starolatinske besede spirare, ki pomeni dih, dihati. V angleščini izvirata iz te besede tudi besedi spirit (duh, duša) in aspire (prizadevati si). Spiritualno je torej nekaj, kar prihaja kot dih/duh iz nas, iz naše globine, iz našega notranjega bistva. Je torej esenca in gonilo življenja. Če preneham dihati, potem umrem. Zelo pomemben del moje spiritualnosti je tudi moja seksualnost, ki ne more biti od nje oddvojena – z njo je lahko le nepreklicno povezana.

Zato tudi lahko rečem o sebi, da nisem religiozen, sem pa globoko spiritualno bitje. Bistvo (gejevske) spiritualnosti razumem kot večno iskanje, saj vse življenje odkrivamo, kdo in kaj v določenem trenutku smo. To je naša dolžnost, to potovanje k sebi, in to prizadevanje je neskončno pomembnejše in vznemirljivejše kot to, kaj naj bi (po predstavah nekoga drugega) bili. To, kar sem (strejt, gej, bi, trans, queer), torej ne more biti umazano, nespodobno in grešno; je osnovni in bistveni del identitete slehernika. Svoj talent in potencial lahko resnično odkrijemo in izkoristimo le z neprestanim preizkušanjem in iskanjem, to nas žene v življenju naprej. Spiritualnost je akt afirmacije.

V trenutkih obupa, ko se na nebu zbirajo temni oblaki, se mi včasih zdi, da je usoda enaindvajsetega stoletja barbarstvo, ortodoksija, uniformnost in nestrpnost monolitne brezobličnosti. Že naslednji trenutek pa vem, da globoko v sebi (in za vse nas) ne morem na to nikoli pristati. Lepota in vznemirljivost sleherne fluidnosti in drugačnosti je v njunem bogastvu in večnem spreminjanju. Z vero in zaupanjem v vztrajnost človeštva zato za vse nas zapišem: The future is queer!

Lepo te pozdravljam,

Milan

(se nadaljuje)