Foto: Nina Golob

Literarna ustvarjalka Katja Zgoznik nam v drugem delu pesniške trilogije znova odkriva del sebe; dragocenost življenjskih izkušenj, vznemirljivost prvega srečanja in iskanje izgubljenega dela. Vabljene_i k branju!

* * * * *

KONTRAST (Katja Zgoznik)

 
Odkrivanje samega sebe me privede v neznane vode, votline in nevedne smeri. Primerjati se z nekom ali nečim izven sebe, je naučena ter prirojena vrlina, a kje bi se znašla brez vsega kontrasta?

Kontrast mi kaže nasprotje svojega bistva. Bi lahko zaznala brez njega, kdo sem?
Brez teme prepoznala luč …
Brez jeze občudovala veselje …
Brez sovraštva oboževala ljubezen …
Brez grobosti cenila nežnost …
Brez napak izvedela, kar si želim …
Brez strahu uvedla pogum …
Brez nasprotja ugotovila udobje vsega, kar me izpolnjuje.

Greva Å¡e globlje.
Ker sem izkusila nesramnost, se zavedam prijaznosti.
Skozi nasilje sem ugotovila lastno vrednost.
Zaradi zavračanja prišla do sprejemanja.
In z lažmi razkrila izjemnost iskrenosti.

V vsem je neznanka in razplet je odkrivanje. Odkrivanje sebe.
Nikdar ni enako, pa naj bo podobna senca, isto nadstropje, 20 let poznana bližina ali že izkušena situacija. Ko pade kaplja drugič na enako mesto, je gladina drugačna. Ni je stvari, ki nima dodatka, pa naj bo rutinska … samo pozornost kdaj šepa. A kadar ugotovim, se zavedam lepote, vpijem jo. Hkrati pa vednost, da gre na novo dalje. In jaz se odločim, kako gledam naprej.

Zakaj gremo čez to, ko zna zverinsko boleti …

Pa dajva bujno fantazirati. Predstavljam si poljuben scenarij, v katerem vsakič vem, kaj reči in narediti. Kadar želim očarati, mi pade tista prava beseda, kadar želim pozornost, poznam želeno mimiko telesa, kadar želim osvojiti, poznam pričakovano gesto za povzdig. Vedeti vsak potreben korak, poznati rezultat že mnogo prej, preden se zgodi … To je vsevednost.
Predstavljam si vsevednost … poglobim se vanjo …
Kakšen dolgčas.

Nepoznano prižiga radovednost, gorivo, ki ga radostno plačujem. Iskra sem jaz.

Ker ne vem, uživam.
Ker ne vem, se učim.
Ker ne vem, se preizkušam.
Ker ne vem, spoznavam. Vse okrog sebe in sebe.

In bolj ko se zavedam stiske, se opomnim in vem! Na drugem koncu me čaka nasprotje. In v moji moči je izbrati stran.

Foto: Katja Zgoznik

PRVIČ (Katja Zgoznik)

 
Jaz, samozavestna gora, sprehajam polno glavo visokih not.
In potem me zlomi njen nasmeh.

Sekunda in izgubim pogum,
mehkoba izzove mojo prizemljenost,
glas ponovni dih zajame.

Zberem se, umirim svojo sramežljivost, ponovno gledam jo v oči.

Nadaljujem, vse po starem. Umirjen glas, globok ton.
Spet se povsem zavzamem človečnosti.

Privablja me magnet. Pritiska me za hrbtom sila, bližje njeni stvarnosti.
In grize me v telesu bitje iz trebuha vse do pljuč.

Ne gre pri miru stati ne sedeti,
težko z nje pogled je vzeti,
ob momentih težje ga držati.

Dolgčas z njo pozna prevaro.

Sprehodna linija enaka, razdalja neenakomerna, včasih bližje ter nazaj.
Niha v meni raj.

Vsake toliko ustavim, pogled naprej popravim. Ne svojih nog, ne steze … pa če le obrobje njenih las. In padajo besede skupne vrste, budijo gubice obraza.

Zatiram konec tega dneva … sedé ponovno mi prepeva svoje bitje. Brez mizne omejitve, le linija lesa. In bližje se pomika moja drža, a ne preveč. Pazljivost še zmeraj je odveč.

Zaključi mraz stopala noč. Slab priokus ima odhod!
Ta razdalja spanje brani …
Ponovno me nemirnost vabi.

Foto: Katja Zgoznik

IZGUBLJENI DEL (Katja Zgoznik)

 
Iščem izgubljeni del.
Tisto belo liso povezave.
Dotik, odvisen za kosti.
Besedo, vredno svoje glave.
Tišina blagor za dlani.

Iščem izgubljeni del vrednote.
Sobo brez pričakovanj.
Olupit se mišljenja zmote.
Kisik v preplavi novih sanj.

Iščem izgubljeni del vesolja.
Ta pogled z vsevednostjo.
Ključ osebne težnosti obzorja.
Izkusit radovednost netelesnih vlog.

Iščem izgubljeni del celote.
V svoj svet postavljen je, to vem.