Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

20. aprila 2008

Dragi Mitja,

ne, ne bom ti zamolčala. O tistem stavku iz verižnega pisma, ki te je razjezil: »Ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti.« Najbrž je iz enega mojih tekstov, saj to misel pogosto navajam. Prepričana sem namreč, da ljudje nismo in ne moremo biti samozadostna bitja. Res se sami rodimo in sami umremo, moramo se naučiti hoditi vase, biti sami in v tišini v sebi, a naredila sta nas dva, nastali smo iz objema jajčeca in sperme, in to je pečat človeka za vekomaj.

Smo bitja odnosov. V odnosih nastajamo, se oblikujemo, rastemo, padamo, uživamo, trpimo, vriskamo in ubijamo. Zunaj odnosov človeka ni. Postajati celovito bitje po božji podobi zmoremo zato, ker se brusimo ob drugih, ker se gledamo v ogledalih bližnjih in daljnih, ker se objemamo. »Sami smo veličastni. In sami lahko letimo,« pišeš, dragi brat, pišeš to svojemu ljubemu v enem najlepših ljubezenskih pisem, kar sem jih brala. Da je lepše leteti skupaj, mu šepetaš. Evo! Ti sam si dokaz, da tisti »grozni« stavek, ki govori o ljudeh kot angelih z eno perutjo – metaforično, kakopak, metaforično! –, hočeš živeti. Z njim, s katerim si že osem let, vitez in oproda.

»Ne bom ti pel o ljubezni,« si me zavrnil in zapel prelepo pesem o ljubezni. A ne meni, temveč njemu. Pošteno! Toda jaz sem zraven, in Bogu hvala za to. »Nikoli se nič ne zgodi po naključju. Tukaj se srečujemo le pravi gostje. To je hermetični krog,« je Herman Hesse 22. januarja 1961 na svojem domu v Montagnoli pozdravil mladega romarja z nahrbtnikom knjig in žarom čudenja v očeh, bodočega diplomata v Indiji in Jugoslaviji, pesnika in pisatelja Miguela Serrana iz Čila. Vem, dragi brat Mitja, da sva skupaj v tem hermetičnem krogu. Ti, ki si Kristusovih let – gre za simbolno starost potovanja v sebstvo, v edino in najpomembnejšo resničnost, v lastno naravo in svojo bit, za individuacijo (Jung), ki človeka odreši v polnost in celost, o čemer se je Serrana pogovarjal in si dopisoval s Hessejem in C. G. Jungom (knjigo smo te dni dobili v slovenskem jeziku), prijateljema iz hermetičnega kroga. In jaz, ki sem stopila v sedmo desetletje bivanja ter dobila ukaz: opazuj in sprejemaj. Zato ti tudi pišem – da bi mi pomagal vstopiti v svoj svet, brez katerega moje celovitosti ni.

V teh epistolah odpiraš srce. Ko ga odpiraš sebi, ga še mnogim, mnogim drugim. Prijateljica mi je ganjena telefonirala, s tresočim se glasom je rekla: »Pa saj Mitja ne piše o sebi, on piše o meni!« In je zajokala. Kot ti, ko pišeš ta pisma. Teološke razprave ne zmorejo, kar lahko naredi tvoja, moja zgodba o iskanju (in zapuščanju, kar je drugi konec istega) Boga. Filozofski diskurzi o ljubezni nikoli ne bodo storili, kar je tvoje ljubezensko pismo Vikiju. Ali ena sama Hessejeva, Rumijeva, Rilkejeva … pesem. Racionalno razpravljanje nas ne more nahraniti, lahko nas le spodbuja, naj raziskujemo naprej, spoznavamo še druge avtorje, šole, teorije. Znanost nas k človeku pač ne bo pripeljala, je rekel akademik Trstenjak, čigar spoznanje je moja popotnica v starost: »Čim bližje sem človeku, tem dlje sem od znanosti.«

Dragi Mitja, naj ti prepišem del dialoga med Jungom in Serranom, ki mi daje moč, da si upam misliti in pisati tako, kot to zadnja leta počnem. Naj bo tudi tvoja moč ugotovitev poglavarja Indijancev Pueblo, da imamo belci zguban obraz, ker nenehno nekaj iščemo, smo vznemirjeni. Po njegovem smo – nori. Nori zato, ker mislimo, da mislimo z glavo, to pa, kot ve sleherni Indijanec, mislijo samo nori ljudje. In kako mislijo oni, ga je vprašal izvrsten primerek nemirnega mišljenja Jung.

Ochwiay Biano (Gorsko jezero) je odgovoril, da seveda razmišlja s srcem. Kot stari Grki, je dodal Jung, in pojasnil Serranu: »Belci razmišljajo samo z jezikom. Mislijo samo z besedami, z besedami, ki so danes nadomestile Logos.«

Tudi midva sva »obsojena« na besede. A če prihajajo iz srca, nosijo drugačno energijo kot tiste norih belcev, ki mislijo, da je vredno misliti samo z glavo. Zato še ne bom nehala spraševati o ljubezni. In ljubljenju. Kajti o seksu med geji heteroseksualni ljudje ne govorijo, če pa že, govorijo smešno. Postavijo se v pozo poznavalcev spolnega življenja gejev, vanj preslikajo svoje lastne predstave in iz te projekcije komentirajo vaše »parjenje« kot spolni odnos med moškim in žensko. Rečejo, da je pri gejih tako in tako eden vedno ženska, drugi pa moški. Jaz pa pravim – pojma nimam. A bi ga rada imela, vsaj malo, vsaj malo. Mi pomagaš?

Vem, dragi Mitja, da tole korespondenco nekateri obsojajo, češ kako osebna je, naj se onadva o teh rečeh pogovarjata sama, časopis mora pisati o zares pomembnih problemih, ki zadevajo vse Slovence, ne le tistih nekaj ubrisanih pedrov. Ker tako mislijo – norci, bi rekel Gorsko jezero –, je na Slovenskem toliko homofobije, agresivnosti, nestrpnosti, nasilja … Kakor znotraj, tako zunaj, kakor v malem, tako v velikem, kakor v osebnem življenju, tako na politični sceni. O tem imenitno piše velikan sociologije Anthony Giddens, avtor znamenite Tretje poti, in ne manj pomembne knjige za politiko z naslovom Preobrazba intimnosti. Giddens je prepričan, da je spolna emancipacija lahko sredstvo za obsežno čustveno reorganizacijo družbenega življenja. Glasuje za možnost radikalne demokratizacije osebnega. Zanj pomeni spolna emancipacija (spolno) demokracijo. Ta se začne med rjuhami, v intimnem prepletu dveh ljubečih se teles, se nadaljuje v družinskih in prijateljskih razmerjih, in »penetrira« v javno sfero. Prava demokracija ni mogoča brez razpravljanja, v katerem si širimo »spoznavne horizonte«, priznavamo legitimne različnosti in se čustveno izobražujemo.

Te objemam, dragi brat,

tvoja Manca

* * * * *

24. aprila 2008

Ljuba Manca,

gledam, opazujem in vidim, sem pred tednom zapisal v kratkem elektronskem sporočilu osebi, ki zdaj divja kot žival, ker sem se pred slabim mesecem dni odločil, da nočem več biti njeno ogledalo. Da ne bom več odseval njene podobe, ki se mrcvari v lastni nesamozavesti brez razloga. In hoče spoštovanje vsiliti z argumentom moči. Preveč je površna za moj odsev. Ne zaradi moje nadutosti, ampak ker mi preprosto srka preveč soka. Preveč je nasilna. Preveč maščevalna. Zato sem šel. Čeprav vidim lepoto, ki jo skriva. (Predvsem pred sabo.) Pa je prišla za mano in mi pred dnevi skoraj iztaknila aorto. Samo zato, ker je v ringu ostala brez sovražnika. Sama. Vendar to je zunaj mene. Mene ne bo več videla v tem ringu.

Gledam, opazujem in vidim in vem, da zaradi najinega pisanja mnogi iščejo injekcije inzulina in ob sobotah redno trenirajo poglede v lobanjo. Ko bi jim oči vsaj ostale obrnjene navznoter. Vem, da mnogi v teh besedah vidijo zgolj pedra, ne sočloveka, in vem, da mnogi, tudi meni zelo dragi ljudje, tudi tebi ne prizanašajo s površnostjo. Vendar to je zunaj mene. V tem ringu so sami.

Prejel sem e-pismo: »Ko sem prebral tisto, kako si se v mladih letih iskal, pa o božjem klicu, me je tako zadelo. Mislim, da te v tem delu tvojega življenja popolnoma razumem, ker imam sam enako izkušnjo. Vem, koliko bolečine, tesnobe in iskanja si preživel v tem času. Mislim, da je to izkušnja, ki te zaznamuje za vse življenje, zase lahko rečem, da še nisem v celoti obračunal s tem obdobjem svojega življenja. Je pa toliko bolj osvobajajoče, ko prebereš, da je imel nekdo podobno izkušnjo. Meni tega, da se je to zgodilo, ni žal, ker mislim, da te vsaka preizkušnja obogati in okrepi (če jo preživiš seveda). V tem, da javno govoriš o takih izkušnjah, je velika dragocenost. Ker mnogi (še) ne upamo, preprosto nimamo dovolj jajc. Nedvomno se kdaj vprašaš, ali ima tako javno pisanje sploh smisel. Mogoče včasih ni odziva, pa ti jaz povem, da ima smisel. In ti povem, da bojuješ dober boj.« Sem mislil, da dajem, Manca, pa v resnici prejemam. To je moj ring. To je moje bojišče.

Med rjuhe me vabiš? Saj sem vedel, da si starke upajo vse. Brez skrbi. Tokrat ne bom zbežal k Vikiju. Sprejemam tvoje vabilo v posteljo. Saj si tako lepa. Kako si že rekla? Seks je srečanje z bogom. Tudi jaz tako čutim. Všeč mi je, da se nas bog dotika ravno tam. Da prihaja do nas, v nas, po nas in za nas ravno skozi vagino in falus. Skozi pičko in kurca, da neham biti tako prekleto puritanski. Ljubim, da so naša vrata do njega, recimo raje nje, ker je gotovo ona, ravno med nogami. (Zdaj razumem, zakaj jih hočejo vsi tako nadzorovati.) Tam smo najintimnejši. Tam, na stičišču telesa, nagona, srca in duha, smo najbolj sami. Najbolj mi. Najbolj resnični. Najbolj ljudje. Najbolj bogovi. Zato je penis nebeška kljuka in vagina vrata v nebo. (O anusu kdaj drugič.)

Seks je srečanje z bogom. Je srečanje s sabo, ki smo božji. Ker seksati je odpreti se, razširiti noge in pustiti, da drugi prodira vate. Da te kljuva kot tisti orel Prometejeva jetra. Da te poriva k sebi. Da ti orje po notranjosti, da zadiši po zemlji. V katero v ekstazi razlije toplo semenje. In je orati, razpirati brazde in v predsmrtnih krčih na robu zavesti suvati vanje potoke življenja. Dolgo sem pustil vrtati luknjo vase, vedoč, da vrtajo v rano. Pa saj smo to vsi že kdaj dopustili, kajneda? Razširili noge in izkrvaveli. In gotovo sem večkrat zaril tudi v drugega, vedoč, da ga ubijam. Odprl pa se nisem. Ker je bilo notri preveč krvavo. Le kako naj vase spustim človeka, čemu? Da bi me še bolj razmesaril? Potem sem, še sam ne vem dobro, zakaj, spustil sebe k sebi. Začel sem trgati vezi vsiljene in zlagane morale, zavračati samoumevne imperative družbe in poslušati sebe. Notranji glas, ki zahteva, da gledam, opazujem in vidim, odkrivam in sprejemam. In so iz ran začele nastajati kraste, ki bodo kmalu, vem, odpadle. Zdaj sem vse bolj lahko njiva, ki po meni orjejo brez bolečine, in sejalec, ki svoje semenje stresa daleč naokoli, da bo nekoč plodno vzklilo. Zdaj lahko med seksom gledam drugega v oči. In ne umaknem pogleda. Zdaj se lahko tudi ljubim. Sem srečal sebe? Sem srečal boga?

Seks je srečanje z bogom, ker je srečanje s sabo. In ko se človek zagleda očiščenega balasta, ki so mu ga po nesreči ali nevednosti naložili starši, navlake, s katero so ga tudi čisto nalašč onesnažili družba in država in cerkve, takrat si zasije tako lep. Sem že čisto tam? Ne, a sem si že dal dovoljenje iskati in osebni blagoslov.

Zato je banaliziranje o tem, kdo je ženska in kdo moški, kdo aktiven, kdo pasiven, kdo penetrira in je zvest moški naravi in kdo samo razširi noge, ker je ženska, redukcija tako vulgarnega tipa, kot bi se poscali na hostijo. Vsi smo ženske in moški. Vsi penetriramo in smo penetrirani. In dobro si je dovoliti najti oboje v sebi. In dobro je živeti oboje v sebi. In ljubiti. Seksati. Fukati. Z eno. Z enim. Z vsemi. Svobodno. Veliko. Kajti vsak fuk, če je v svobodi in z iskrenim srcem, če ni samo pribežališče grešnika, nas približuje sebi. Sebstvu. In bogu. In osvobaja.

Zato verjamem, ko povzemaš Giddensa, da je »spolna emancipacija lahko sredstvo za obsežno čustveno reorganizacijo družbenega življenja«. Za obsežno osvoboditev, naslonjeno na osebno. Na intimno. In na množična srečanja s sebstvom. Potrebna je torej nova seksualna revolucija. Potrebna je revolucija intime. Eko, in zdaj sem potreben še jaz. Živela revolucija!

Objemam in poljubljam,
ljubljena ljubimka

Mitja

* * * * *

24. aprila 2008

Dragi Mitja,

odgovarjam ti takoj, dokler sem še odprta, ker sem ranjena in žalostna …

Doma je velika mati (93 let!) začela izvajati projekt menjave oken in moji prošnji navkljub, naj počaka monterja, da nam bo on povedal, kaj moramo umakniti, je s pomočnico razstavila moj računalnik, podrla mizo in police, naložili sta knjige v škatle, moja intimna pisma ne vem kam, premaknili in premešali vse … Ko sem se vrnila domov, je bilo v sobi razsulo. Potem je prišel brat in povedal, da je bilo vse brez potrebe, ker bodo okna vstavljali z balkonske strani …

In tako žalostna sedim v ruševinah ter mislim na ljudi, ki trpijo. To mi pomaga dobiti distanco, s katere bo postala moja depra majhna pika, čeprav je zdajle še zelo boleča … Včeraj sem videla dekle, ki me je presunilo že, ko sem opazovala njeno hojo, gibanje, njen moški hrbet … Poslušala sem besedilo, ki je bila moška pisava par excellence. Napisala ga je moška duša, prebrano je bilo prej z moškim kot z ženskim glasom, oster um, a tako ranjeno telo, polno bolečine, ker se je vanj rodila duša drugega spola … V trenutku sem razumela vse, ki hočejo z operacijo spremeniti spol. Kajti nihče ne more vedeti, kako se moški in ženski princip v nas usklajujeta, kateri se hoče izraziti na kakšen način, nihče drug, razen človeka, ki ima razvite ženske prsi in hrepenenje po moškem telesu, razen njega, ki mu je zrastel penis, on pa se hoče božati po okroglinah dojk in gladkem mednožju. Pravnica in pisateljica Ljuba Prenner, denimo, se je vedla kot moški, oblačila kot moški … in zagotovo trpela, ko je imela menstruacijo ali ko je tlačila dojke v moško srajco …

Ko pride tvoje pismo. Tako močno, močno … Zareže v gube moje žalosti … Začutim tvojo radost lebdenja med rjuhami, spoznavanja sebe in svobodnosti biti to, kar si, tudi telesno ali predvsem telesno. Govoriš skozi telo, vriskaš z njim in sopihaš, kot bik v areni strastnega bivanja. V tem ringu si sam svoj gospodar. A kako je moralo biti grozno, kako strašne so morale biti tvoje bolečine, ko si zatajil strast, ko si prekrival svoje nagnjenje, ko si se skrival pred samim seboj in pred ljudmi. Tvoje telo je jokalo; šumelo ti je v ušesih, in pritisk je hotel odnesti oči iz duplin? Telo ima spomin, nič ne pozabi, vse zapiše v svoje celice in brazde, v kri in kosti. Lahko lažemo z besedami, lahko se sprenevedamo v molku, ampak telo ne bo sodelovalo v izdajstvu. Ko že rad citiraš moje misli, še eno o telesu: »Telo je naša zadnja oaza resnice.« Zato hočejo Gospodarji nadzor nad našimi telesi. Zato prepovedujejo kontracepcijo, da ne bi bila spolnost zgolj užitek, zato deklicam režejo klitorise. Zato posiljujejo, da pokažejo svojo premoč in oblast, da ponižajo s pečatom, ki zažge v mednožje in neizbrisljivo pečati usode ponižanih in razžaljenih.

Dragi Mitja, prav ima tvoj dopisovalec, ki pravi, da pišeš tudi v imenu tistih, ki »nimamo dovolj jajc«. Ti jih imaš, ker si začel »trgati vezi vsiljene in zlagane morale, zavračati samoumevne imperative družbe in poslušati sebe«. Rane se že celijo, pišeš, nastajajo kraste, ki bodo kmalu odpadle. Telo ti bo povedalo, kdaj bo to. Telo.

Zdi se mi, da ste geji do teles še posebej občutljivi. Zdaj, ko ti tole pišem, sem že manj žalostna zaradi sobnih ruševin, kajti moje telo je svobodno, to je pomembno, pomembnejše kot vdor v sveti prostor papirjev. In ti si mi dal tako lep kompliment, ko si zapisal: »Saj sem vedel, da si starke upajo vse.« Ne upam si še vsega, še so možnosti za napredek, brez skrbi! A upam se starati, telesu ne delam sile s tem, naj bo drugačno, kot je po naravni danosti. Ne mučim ga in ne trpinčim, temveč prijateljujem z njim in ga poslušam, kaj mi pripoveduje o jetrih in ledvicah, o srcu in pljučih, gledam zgubano kožo in jo imam rada, položim dlani na utrujene oči in jih razumem, kadar imajo meglen vid. In kako se starajo geji? Nekaj jih poznam, ki jih je prekleto strah, in gredo pod kirurški nož, da bi bili lepši in privlačnejši, in garajo v fitnesu večkrat na teden, da ne bi mišični tonus popustil, in kupujejo drago kozmetiko, da se koža ne bi gubala … Nič nimam proti skrbi in negi telesa, da ne bo pomote, toda lov za mladostjo na tako agresiven način do telesa se mi zdi znamenje bega pred svojo resničnostjo in ne zadovoljstva z njo.

Se motim, če rečem, da so (ste?) geji obsedeni z mladostjo? Ko grem kdaj v restavracijo, kjer se zadržujejo gospodje s tovrstnimi nagnjenji in polno denarnico, vidim, da imajo ob sebi samo mlade, prelepe dečke božanskih teles. Mislijo, da bodo v ljubljenju z njimi prelisičili minljivost telesa? Da bodo ob njih uročili smrt? Napiši mi kaj o tem, dragi Mitja!

KličeÅ¡ hura za seksualno revolucijo. Najbrž ne misliÅ¡ na ponovitev hipijevskih časov: droga, seks in rock’n’roll? Spolni ples je srečanje z bogom pač v izjemnih primerih, ko se telo odpre telesu, srce srcu, duÅ¡a duÅ¡i, in v ljubljenju par skupaj preseže svoj zamejeni ego, kajti jaz ni več jaz, temveč eno z njo/njim, ki tudi ne dehti le zaradi naslade svoje odprtine, temveč zaradi vstopa v ne-ločenost, v Eno.

Poznaš morda tole od svetega Frančiška Asiškega: »Obiskal me je Bog in prosil me je miloščine. Padel sem na kolena in zajokal: ‚Ljubljeni, le kaj bi ti lahko dal?‘ ‚Samo ljubezen,‘je dejal. ‚Samo ljubezen.‘«

Topel objem, dragi Mitja!

Manca

* * * * *

29. aprila 2008

Ljuba Manca,

praskaš. S kremplji si potegnila naravnost čez trebuh in zdaj mi čez krater sili črevesje. Na! Naj govori telo, to moje lepo telo, ki ga že desetletja skrivam pod vse obilnejšimi plastmi maščevja. Z njimi pokrivam dušo, kot s hladnimi obkladki vroče čelo. Se skrivam. Da je dlje do mehke sredice. Da me udarci manj bolijo. Da sem videti večji, kot sem v resnici. Strašnejši. Z leti sem postal kot oklepnik. Tank. Veliki črni bik, ki rjove v jutro, bi rekel Dane Zajc. Zdaj sem se začel še držati mrko. Mračno! Nagrbančeno, nagubano. Resno. Jezno. In z varovalno barvo že na daleč sporočam, da lahko tudi ubijam.

Vem, kdaj sem začel s to mimikrijo. Lani v Zagrebu. Ko so nas po paradi ponosa napadli nogometni huligani. Samo zato, ker so v nas razpoznali pedre. Ubi, pedera! In so skočili kot stekli psi izza mize v lokalu sredi polne prestolnice. Niso me podrli, ker sem enemu na glavi raztreščil mavrično marelo in sem rjovel kot podivjani veper. Ugrizi in raztrganine pa se gnojijo še danes. Strah je najbolj grozljiva oblika nasilja. Ker se zažre do genov in noče razpreti čeljusti. Tudi če mu rep porineš v vrelo olje. Še bom krulil, še me bo metalo, ko si bom na živo meso zlival zdravilno žganje. Preden bom lahko s sebe začel odvijati gaze loja, ki so me, ja, ščitile, ampak tudi hendikepirale. Da sem zrastel, kot povite ženske nožice na Daljnem vzhodu. Namesto da bi bil bor, ki se s pečine repenči razpenjenemu morju. Verjamem, da je tako dobro. Morda bi bil s košatim superegom popolnoma slep in gluh in nem in top. Tako pa lahko gledam, opazujem in vidim. To je čudovit dar. Verjamem ti, ko mi šepečeš, da mi bo povedalo telo, kdaj se bodo kraste oluščile. Ker je telo, kot praviš, moja zadnja oaza resnice. Moje lepo telo.

Oni dan mi je ljuba prijateljica povedala, da sem se postaral. Da sem videti, kot je lepo zavila, bolj zrel. Lasje, tisti, ki še niso odpadli, že dobivajo sivo družbo in tudi brada ponekod srebri. Zdaj že lahko rečem: »pred dvajsetimi leti« in prihodnjo soboto praznujemo petnajstletnico mature. Jaz pa sem ravno odkril nove sobane svojega kraljestva, take, v katere si prej ne bi upal niti v skafandru. Zdaj pa skoraj suvereno odpiram nova in nova vrata. In mi ni več toliko mar, da boli. Boli! Torej sem živ. Le zakaj bi hlepel po časih, ko je bilo meso sicer napeto, a sem se razlil že po treh vbodih. Ko me je bilo le za bibavico, zdaj pa si upam globlje. Ko je bil obraz samo brezoblično čist, zdaj pa življenje že riše svojo risbo. Pa kaj, če bo karikatura!

Geji in partnerstva, ki hlapijo kot popers. Geji in naÅ¡e zajčje naskakovanje. Geji, vedno in vselej dobre volje. Vedno potrebni, vedno zadeti. Geji, najboljÅ¡i prijatelji žensk. (Å e posebej ločenih in neskončno samskih.) Geji brez družine. Geji pedofili. Bogati geji. Gejevski lobi. Feminilni geji. Dolce & Gabbana. Kelvin Clein. Versace. Men’s health. HIV/AIDS. Geji, vedno negovani in obsedeni s telesom. Geji, ker narobe vzgojeni. Geji, ker narobe rojeni. (Ja, na napačnem planetu!) Geji, brez madeža izvirnega greha spočeti. Medikalizacija. Seksualizacija. Skrivnost. Normalizacija. Stereotipizacija. Banalizacija. Razčlovečenje. Koliko časa bomo Å¡e prenaÅ¡ali te litanije? Te ponižujoče mantre.

V tem primežu smo vsi. In za vsakogar je injekcija botulina. Da bomo videti mladi, kot prožne bilke dreves, ki jim vihar zlahka razpiha korenine. Jasno! Kdo bi si želel gromkega hrasta, ki ga niti orkanska burja ne obrne na glavo? Ki črpa iz globin in je skoraj dosegel sonce. Kdo bi si v tej kulturi trenutka želel polžjega modreca, ki blebeče zoprnije? In boža proti dlaki, ker je premagal strah. Laže nas je opijati z mladostjo in nas  ožeti do adrenalnega zloma. To polni blagajne. In tudi smrti nas je vse strah. Navidezno bežanje pred njo pa je tako donosno. Trenutek, ko ne bomo več ne plodni ne donosni, groza! Ker nas bodo, obsedeni z mladostjo, pustili same splesneti in zgniti. To je kultura, ki nam je vzela veselje ob trgatvi, pa čeprav smo vse življenje garali. To je naša kultura. Parazitska kultura obupa.

Geji smo, tako čutim, samo eni od mnogih, ki se pustimo poriniti v te pretesne predale logične ureditve sveta in razumevanja tu-biti. In v tem predalčku je za jesen prihranjene veliko samote. Morda smo zato bolj ranljivi. In iz te utesnjenosti je mladost videti še privlačnejša. Še bolj frustrirajoča. Nam boste sodili vi, ki ste pravilni, brez tovrstnih nagnjenj? Raje si sežgite preozke glave!

Zato še enkrat hura! za revolucijo intime. Ki ni nič drugega kot slavospev svobodi. In dovoljenje sebi, da udejanjim pravico do iskanja resnice. Tukaj in zdaj. In blagoslov okrvavljenim kolenom, ko klecnemo pod težo poslanstva in smo zato močnejši. In koncesija za blodenje po slepih ulicah in labirintih, ki so del iskanja. In kladivo v roke, da z njim razbijemo steklene strope. In srp, da odsekamo glavo trinogu, ki nas ovira na poti do sebe. Pa četudi se je za to treba skurbati z vsem svetom.

Močan objem in topel poljub,
»moja« Manca.

* * * * *

4. maja 2008

Dragi Mitja,

pravkar sem se vrnila z maše v frančiškanski cerkvici na vrhu Rožnika, prve maše to sezono, ki bo trajala do konca poletja. Doživela sem presenečenje, kakršnega ne pomnim. Pater Christian, ki je maševal, je pridigo začel takole: »Telo je sveto. Ker je božje. Telo vedno govori resnico. Telo ve, kdaj želi biti objeto, telo ve ….« To ni revolucija, je pa evolucija Cerkve, hudo potrebna, hudo! Kajti pridigati, da je telo grešno in meso gnusno, pač ni na ravni krščanske ljubezni sprejemanja človeka v njegovi celovitosti. Tudi nadaljevanje je bilo pretresljivo. Prav o sprejemanju je govorilo. Naj starši razumejo in sprejmejo svoje otroke. Naj oče sprejme sina, kajti če ne bo odprl vrat, sin ne bo mogel k njemu. Naj mati objame svojega otroka in ga ljubi z brezpogojno ljubeznijo … Ne le zgodbe gejev, ampak vseh nas, so pogosto drugačne od tega, kar je danes govoril dr. Christian Gostečnik, družinski zdravitelj in psihoterapevt, kakršnih je na Slovenskem premalo.

V petek sem te gledala v Polnočnem klubu. Rekel si, da je potrebno več radikalnega aktivizma, še bolj da je treba pritisniti … Nisi imel dovolj časa, da bi pojasnil, pojasni zdaj, dragi brat Mitja.

Kot stara aktivistka, angažirana od leta 1971 – ko srečam na delavskih demonstracijah ali na protestu proti vojni v Iraku pred ameriškim veleposlaništvom kakšnega Rastka Močnika, se mu nasmehnem: »Kar naprej eni in isti« … – premišljujem, kje aktivizem zaleže, koliko in s čim lahko kaj premaknemo ljudje, ki nam je mar. Zagotovo je mogoče marsikaj, najslabše je resignirano trditi, da tako in tako ni mogoče storiti nič. Vedno se daj kaj spremeniti, vedno! In v tem se kaže naša pristna vera, naše religiozno občutenje življenja, piše veliki ameriški filozof John Dewey v knjigi Skupna vera, ki je te dni prišla (v prevodu mojega najboljšega študenta vseh časov, pokojnega Andreja Pinterja, ki mu je knjiga tudi posvečena) na naše knjižne police. »Vsa izboljšanja razmer poganja vera v to, kar je mogoče, in ne privrženost dejanskemu,« piše Dewey in tako utemeljuje najino sestrsko/bratsko zavezo, dragi Mitja. Se mi zdi, da nas je vsak dan več, ki se zavedamo potrebe po sočutju, solidarnosti, ki delamo za dobro ljudi in za pravičnejši svet. Naša medčloveška povezanost pri uresničevanju teh idealov v vsakdanjem življenju je praktično religijsko izkustvo, ki šteje za Deweyja največ. Proti čemu se velja bojevati štirideset let po maju 1968, je imenitno napisal Slavoj Žižek v včerajšnjem Objektivu. Kaj bi še dodal ti, Mitja?

Smo pa Slovenci trd oreh za spremembe. Predvsem zato, ker se redki zavedajo, da se vse spremembe začnejo pri nas samih. Samo sami sebe imamo pravico spreminjati, druge lahko nagovarjamo, a terjati od njih, naj storijo to, kar mi mislimo, da je potrebno, imamo pravico le v izjemnih primerih. Slovenci pa bi najraje spreminjali samo druge. Žena moža, mož šefa, šef direktorja, direktor župana, župan predsednika vlade … Ko sem šla danes na Rožnik, sem opazila starejšega možaka v sivi halji in s polivinilasto vrečko, v kateri je imel stisnjene plastične steklenice in tetrapake od mleka; odlagal jih je v zabojnik za papir namesto v sosednjega za embalažo. Gotovo slabo vidi, morda je zamišljen, sem si rekla in prijazno pristopila: »Gospod, tole pa spada v sosednji zabojnik.« Prijela sem plastično steklenico in jo hotela potegniti iz napačnega zabojnika, ko me je odločno usmeril drugam. Dvignil je roko, stegnil kazalec, pokazal v drugo smer in rekel: »Tja pojdite, tja, tam boste videli …«

Drugi so krivi. Drugi umazani. Drugi pokvarjeni. Drugi, drugi … Ko je pri meni gostovala profesorica novinarstva iz Amerike, mi je presenečena pripovedovala: »Če govorim z enim Slovencem, bo ta govoril o drugem. Če govorim z dvema, bosta oba govorila o tretjem. Nikoli ne govorite o sebi. O tem, kaj čutite, kaj sanjate … Samo o drugih!« Samorefleksija je res redek pojav v deželi tostran Alp. Kot v oni na drugi strani, o kateri zdaj poročajo mediji po vsem svetu, analizirajo in komentirajo, kako da se je lahko zgodil tako gnusen zločin spolne zlorabe lastnega otroka in nasilja nad njim, kot se je zgodil – da ni slučaj, da se je prav pri naših sosedih, v Avstriji. Ki je zibel naše zibke.

Ah, dragi brat Mitja, tole je zadnje pismo, ki ti ga pišem, in težko se mi je posloviti od tebe. Veliko bi te še rada vprašala, da bi povedal množičnemu občinstvu, ne le meni. Kajti s svojo iskrenostjo delaš preboje, ki po mojem mnenju naredijo za razumevanje LGBT več kot parade ponosa. Tvoja zgodba se dotakne srca, saj je avtentično pričevanje ranjenega človeka, ki se svojih ran zaveda, jih reflektira in (zato) že tudi celi. S tem pomagaš drugim, da se zazremo vase in se manj bojimo svojih senc, dušnih in telesnih – kar je tako in tako eno in isto –, bolečin. Ni druge poti do sebstva, do samouresničitve in do odrešitve, kot je pot navznoter. Tisti dvignjeni kazalec, ki je kazal druge, nikoli ne bo dosegel samega sebe, zato tudi bližnjega ne. Strašno tujstvo mora vladati v domovih, kjer govorijo v stilu: »Kaj bodo pa drugi rekli … Poglej, kakšni so drugi … Kaj delajo drugi …« Tujstvo in hlad, sprenevedanje in beg. Medčloveška puščava.

Draga Simone Weil pravi: »Veličina človeka je vedno v tem, da svoje življenje na novo ustvarja; da na novo ustvarja, kar mu je dano.« Ti pričuješ o tem z močjo, da bralca ne pustiš indiferentnega. Dotakneš se, zarežeš, osvetliš, prevetriš … a tega ne bi zmogel s tolikšno silovitostjo, če ne bi bil tvoj jezik kij, ki ga vihtiš kot pravi literat. Ne vem, kolikšno je število ljudi, ki si jih s svojim pisanjem premaknil, čutim pa, da si najbolj premaknil – sebe. Prepričana sem, da so se odprla vrata tvoje »hiše biti«, iz katere bodo korakale vojske besed in potoki občutenj, vredni knjižne objave. Skratka – na straneh Objektiva se je rodilo novo pisateljsko ime. Čestitam, dragi brat Mitja!

In te objemam,
tvoja Manca

* * * * *

8. maja 2008

Ljuba Manca,

berem o Amstettnu. In mi gre na kozlanje. Ne toliko razsežnost grozot Josefa Fritzla. Sem v Judovskem muzeju v Berlinu videl še kaj hujšega. Pa ni na stenah niti ene slike kupa belih taboriščnih trupel, niti enega zmaličenega telesa. Samo predmeti so. Ljudi. Iz vsakdanjega življenja. Violina, na katero so igrali ob družinskih srečanjih. Denarnica, ki jo je oče vrgel iz avta, ko so ga peljali. In v njej še njegova zadnja slika. Pa pismo sestre. Iz Berlina v Amsterdam. Pisanje, ki mora vse najhujše zamolčati, a prav zato med vrsticami pove še več. Potem sem srečal žive stare moške oči. Rdeče. Za njimi še ene. Suhe. Ženine. Le zakaj sta prišla v muzej? In sem si utegnil samo še skriti dlani v obraz. Potem je prišla hostesa s kozarcem hladne vode. Hladne, kot mrzle ploščice v kopalnici, kamor zbežim, kadar mi je slabo. Kot hladne dlani na vroče čelo. Niti v Dachauu ni bilo tako hudo.

Ni me strla nemoč razumeti, kaj goni človeka, da si izmisli in udejanji holokavst. Sesedlo me je spoznanje, da so ljudje pristali na pravila igre. Tudi danes pristajamo. Ko vidimo krivico in pogledamo stran. Namesto da bi usekali s tolikšno silovitostjo, da bi se krvnik samo še sesedel pod težo lastnega bremena. Tako pa, v strahu, da ne bo padalo še po nas, obrnemo glavo v tla. Pogledamo stran, ko si sodelavka nadene večja očala, da bi skrila modrico prejšnjega večera. Ko šefi v nujnosti uresničitve svojih vizij – toliko let potlačenih, ker jih niso pustili blizu ali pa zato, da ne bi izgubili položaja – na očeh vseh zganjajo psihoteror. Ko nam hčerka pove, da je podpisala in kakšno leto pač ne bo otrok. Ko kolegica natakne rdečo čepico, da bo zaradi menstruacije lahko šla večkrat na stranišče. Ko si sodelavec ne upa vzeti očetovskega dopusta. Ko iz dneva v dan opazujemo množice novodobnih sužnjev, kako iz toplih postelj korakajo v garanje. V Ljubljani. V Starem trgu pri Ložu. Ko gledamo vrste pred karitativnimi ustanovami, leta 2008 v osrčju nove Evrope, in beremo o dvestotisočih, ki nas gledajo izpod praga revščine. Ko vidimo nemoč starcev, ki osamljeni ždijo ob steni in si želijo samo še umreti. Ko v čakalnici srečamo azbestnega bolnika, izžetega in zavrženega. Saj je dal kar dosti soka! Ko beremo zgodbe šestnajstih let izbrisa. Petdesetih let nekaznovanega komunističnega nasilja. Krvavih cerkvenih stoletij, ki se v belih rokavičkah in čipkastih odevalih nadaljujejo v sodobnost. (Oprostite, zavračati kondom pri petdesetih milijonih okuženih s HIVom je genocid.) Zamahnemo z roko, ko spregovori Elena Pečarič o debelem kralju na invalidskem vozičku, ki ima v rokah vse vzvode moči. Ah, saj se še med sabo ne razumejo, ti invalidi. Banaliziramo v stilu Crnkoviča z otrokom v naročju, ko se fanta bojita z roko v roki na ulico ali ena od punc ne more otroku nuditi ničesar, ker pač ni biološka, ampak samo socialna mama. Preusmerimo krivdo, ko otrok pripoveduje o nasilnem profesorju Pernetu. Skomignemo z rameni, ko učitelj toži zaradi groženj. In zamahnemo z roko, ah, puberteta, ko pride sin raztrgan iz šole. Ne vstanemo, ko se kdo, kdor koli že, kot vreča krompirja opoteka po avtobusu. Zamenjamo kanal, ko se začnejo zgodbe o pediatriji ali onkologiji. Ne vidimo groze podobnosti med muslimani pri nas, stisnjenimi v telovadnici na Kodeljevem na ramazanski bajram, in tistimi, pred kratkim v okolici Srebrenice. In se malce v zadregi nasmejemo poslednjemu pedrovskemu, ciganskemu štosu. Gate na glavo in dva svinčnika v nos.

Kaj bi iskali pri sosedih, če pa je v naši hiši tak kup gorja, da zaudarja bogu pod krilo. Bi se radi malce oprali krivde s kazanjem na avstrijsko pošast, ki da ima za odtenek bolj krvave roke od nas? Jih ima res? Kakšna je razlika med onimi, ki so molče živeli na pragu Auschwitza ali Rižarne, in nami, ko prezremo in preslišimo krivico? In trpljenje bližnjega. Nasilje je isto. Strah je isti. Brezbrižnost je ista. Otopelost ista. Raje si kar sami pljunimo v obraz, strahopetci brez srca! In jaz si prvi.

Zato trdim, ljuba Manca, da so nujnejše tudi radikalne oblike aktivizma. Take, ki ti zabrišejo krvavo stegno v obraz, da se od šoka s tal pobiraš še nekaj dni. In se še kakšen teden opotekaš od krutosti resnice. Ali pa vržejo granitno kocko v steklo. Ker smo tako otopeli, da nas niti kričanje trpečih ne zbudi več iz ihtavega turbokapitalističnega polsna. Tako prekleto porinjeni globoko vase, da si bomo kmalu pogledali iz riti. Da skrbimo lahko samo še zase, sebe pa že dolgo ne vidimo več. Kaj šele druge. Ne čutimo, sicer bi razumeli, saj smo bili v koži šibkega gotovo kdaj tudi sami. Zato trdim, da je potrebna revolucija intime, še več, revolucija empatije. Tista denarnica v Judovskem muzeju v Berlinu bi lahko bila tudi moja. Je moja.

Manca, jaz sem iz tako mehkega testa, da mi je hudo ob »slovesu«. Tako dobro mi je delo teh šest tednov psihoterapije. Se vidi, da si blizu umirajočim. Odprla si vrata postave in se zaklepetala z vratarjem, tako kot samo ti znaš. Jaz zdaj stopam skoznje. In divji kostanji cvetijo. Hvala.

Rad te imam.
Objem. Poljub.

Mitja

(se nadaljuje)