Foto: Katja Zgoznik

Z zadnjimi štirimi prispevki Katje Zgoznik zaključujemo letošnjo akcijo Dihtivo. Vsem sodelujočim ustvarjalkam in ustvarjalcem se lepo zahvaljujemo za izpovedno poezijo in kratko prozo, ki smo jo lahko prebirali skozi celo leto. Vsa objavljena dela bodo v kratkem izšla v pesniški zbirki, ki bo brezplačno dosegljiva na različnih lokacijah v Ljubljani, lahko pa si jo boste tudi izposodili v katerih od večjih knjižnic po Sloveniji.

* * * * *

KAM GREVA? (Katja Zgoznik)

Ti moja čaša, kletka, meso in kosti … ti moje telo.

Kam greva … Tukaj sva, že 25 let potujeva in ne mine dan brez prepira. Zbadam tvoj izgled, sposobnost gibanja, vsebnost mase, vonj potenja, zvok glasu, kondicijo in moč. Pogrešam del, ki ga nikdar nisem imela, v prepričanju, da to sestavlja žalost, ki me obseda. Krivim tebe, a vse delam jaz.

Vsak dan in v vsakem trenutku me premikaš, ali pa si povsem pri miru, skozi vsako oviro, strah, veselje, radost. Moj partner v zločinu. Moja muza življenja. In ukažem ti, kdaj udarit z roko ali nogo ter čutim tvojo bolečino. Kdo jo potem doživlja?

Povsem neločljiva, v isti godlji, a zdi se mi, da zmeraj ne prisluhneš mojim željam … Bi lahko rekla temu oko za oko, saj tudi tebi zmeraj ne prisluhnem. In se bašem z vsemi svinjarijami in preganjam že storjena dejanja, znova in znova, brez možnosti za počitek, da pridobiš energijo za naslednji dan. Za naslednjo bitko z  mano … pravim jaz, saj ti je ne izzoveš.

Pogrešaš mojo nežnost. Mojo neizmerno ljubezen zate. In brez zbadanja me čakaš. Potrpežljivo, brez predsodkov mi daješ možnost doživljati vsebnost vsega na tem svetu.

Brez tebe ne bi bilo mogoče nič. Kako bi drugače videla smeh, zaznala gube, ki mi jih ustvarjaš. In to sladkost, ki ji pravimo objem, ki ji pravimo poljub. Ti mi omogočaš bližino. In to sploh ni vse, tu se ne konča.

Zame daješ solze. Vse potrebno za obnovo ter uvid lepote stvarstva.
In jaz mazohistično ti dajem vedet, da mi nisi dovolj.

Bi lahko bil program? Vsadek. Seme naučenega prepričanja. Kolikokrat so nama že rekli, kdo morava biti, nekaj morava postati. Kdo sva. Da potrebujeva indetiteto za opis, za potrdilo … A se še marsikje iščeva. Počasi usklajujeva. Po koščkih sestavljava.

Tukaj in zdaj ti dajem obljubo … kljub pritiskom in pričakovanjem, ki me znajo ovirati … zavedam se lepote tvojega obstoja ter zate nosim najlepšo hvaležnost.

Imava dneve brez hitenja, mirujeva brez dolgočasja in predvsem takrat, ko me giblješ v ritmu všečne melodije, si zame car, boginja. Takrat ni nepopolnosti. In jaz se ti predam v popolnem zaupanju.

Tlak pulzira.
Stopal ni možno imeti na zemlji.
Ravnovesje spet prevzema prostor.
Tu sva eno.

Foto: Nina Golob

ENO MESTO (Katja Zgoznik)

Ta začetna faza, ko je ves svet tuj in le eno mesto važno.
In častim sebe ter vse ostalo.
In po glavi se vrtijo samo te pesmi, ki energično vznemirjajo udobje in dajejo to energijo … drhtenje, vse božanske vibracije … enotno po telesu.

Se smejem in ljubkujem vso lepoto. Si jo ustvarim. In lahko si jo tudi ti, prav vsak dan. Vzemi si jo zase, poglobi se vanjo … pa naj rečejo, da si samo sanjač, jaz ti pravim, sanjaj. Brez dvomov. Brez mej. Vse bolj vzpenjaj se naprej in potem se spusti, naj te nosi. In vsrkaj vsako ljubečo misel, požvižgaj se na realnost, če ni čisto takšna … ustvari svojo. Vzljubi jo. Bodi ti in se nikdar več ne boš iskal. Pusti sebi blizu in prišel boš v stik s to, na začetku še neverjetno povezavo sebe in človeka tebi naokrog. In se znajdeš v tistem enem prostoru, v enem momentu ali pa tisočerih minutah, ki se kdaj tudi raztegnejo v dneve, mesece in leta … z nekom, ki si ga morda tiho pričakoval, a si vsekakor vedel zanj, saj si čutil ta obstoj, verjel si vanj. Videl si ga znotraj sebe kot kuliso za očmi.

Ne dokazuj svoje vrednosti.
To nikoli ni bilo potrebno.

In ni konca, nikdar se ne konča. Ne dobim zdaj te diplome ne medalje, neznanka nič kaj daleč ni doma. In čaka še te, čaka še me, brez vednosti točno, kako in kdaj.

Ni važna smer.
Ne izbrana pot dejanja.

Foto: Katja Zgoznik

SWING (Katja Zgoznik)

Začnem s hojo naprej proti nečem, kar me že od nekdaj mika. Sem že večkrat slišala zanj, kot nekakšne vrste šepet v daljavi, a določena beseda se ustavi, mi ostane in jo razločno zaznam. In zmeraj glasneje postaja, dokler se le znajdem pred vrati sobe novih ljudi … novih poznanstev, nove ljubezni?

… Novih korakov in ritmov in pesmi.

Se majem v sobi v nevinjenem stanju, a nekako vsekakor kot v opojnem trenutku in čeprav mi je malo nerodno, povsem je izvirno.

Mi prija, godi in skače ena noga za drugo ter včasih malo drugače, kot pa sledijo roke nasprotne strani … nisem samo jaz, v pričo mene si še ti. In ne morem biti pozorna samo na svoje gibe, zdaj še vodim tvoje. A ne ker me zato potrebuješ, ampak ker je zabavna obema ta smer. In oh, kako bo sladka ta celotna pot, kjer si pridobim tvoje zaupanje, da znam in vem … in obe veva, kam greva.

Na začetku pa se seveda lovim, loviva, lovim zdaj tebe ter nazaj, a se vsekakor zgodi ta ujem, ki je skladen in povsem perfekten, pa čeprav bi se našel učitelj, ki bi pripomnil, da ni čisto prava ta ena poteza, dve za nazaj … a sploh ni važno nobeno mnenje od drugod.

Midve se še le učiva.

Spoznavava svoj ritem na takt.

In dokler je najin in všečen obema, je lahko tudi povsem izven znanih navad.

Foto: Nina Golob

ŽIVLJENJE (Katja Zgoznik)

Je gotovo nekaj, kar se premika, ne more biti mirno, jaz že ne morem biti. Pa če si vzamem počitek, vseeno je to gibanje, tudi kadar zadržujem dih. In čeprav imam lahko oči čisto tesno zaprte, vidim … te delčke prejšnjih in novih spominov ali pa ničesar od naštetega, kjer tudi ni konec zaznav, saj še brez človeka naokrog ni tišine. In me dviguje, se plazi po meni, čez mene in skozi … meje so v večini samo telesne obline, ta koža okrog. In znotraj nje imam vzpone ter padce … so ti prijetni občutki ter kdaj nasprotje tega. In lahko polagam pozornost na kateri koli del, na kateri koli čas, na kateri dogodek želim … in še zmeraj me bo presenečalo vse, kar živim.