»HIV je samo retroaktivni virus. Ljubezen je moÄnejÅ¡a.«

Znani pesnik, komik in igralec Renato Volker – Rene je pred dnevi v ljubljanskem Å KUC-u prviÄ uprizoril lastno monodramo Pod enim pogojem, ki jo je navduÅ¡eno obÄinstvo pospremilo z dolgim aplavzom. Predstava je nastala kot del DIH-ovega HIV/AIDS preventivnega programa Pamet v roke, kondom na glavo!, ki ga podpirata Ministrstvo za zdravje in Mestna obÄina Ljubljana.
Rene bo že jutri, v Äetrtek, 13. decembra, ob 19.30 nastopil v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru. Vstop bo prost. Vabljene_i k ogledu!
* * * * *
Od kod zamisel za monodramo Pod enim pogojem?
Zamisel se je porodila, ko sem iskal drugaÄen zorni kot od obiÄajnih, znanih in malodane kliÅ¡ejskih, pogledov na HIV. Zanimal me ni le strah, Äeprav je ta zmeraj in Å¡e zmeraj prisoten, niti ne samoobsojanje, Äeprav brez tega ne gre. Nisem se hotel poglabljati v zanikanje situacije. Ogniti sem se hotel zavrnitvam – socialni izolaciji. Moj junak je vreden veÄ kot zatekanje v droge in beg pred realnostjo. Ne zanimata ga niti samokaznovanje in samomor. Vse to je bilo skozi desetletja umetniÅ¡ko že dodobra prikazano.
Mene je zanimal predvsem socialni vidik osebnega sprejemanja okužbe in nadaljevanje življenja s HIV-om. Tako približno, kot Äe bi Älovek nenadoma izvedel, da ima sladkorno bolezen in je obsojen na inzulin, odpoved ledvic in dosmrtno dializo, življenjsko nevarno alergijo, raka mogoÄe.
Nobena od teh bolezni namreÄ Äloveka ne stigmatizira tako kot HIV. Iz enega samega razloga; ker smo nauÄeni, da na okužbo s HIV-om paÄ gledamo kot na lastno krivdo okuženca. Ne zavedajoÄ se ali v zanikanju, da so vse prej omenjene bolezni prav tako rezultat nezdravega naÄina življenja. To, da naj bi bil HIV spolno prenosljiv in izoliran na gej populacijo, pa seveda stigmo samo Å¡e stopnjuje.
O Äem pripoveduje zgodba?
Zgodba govori o starejÅ¡em moÅ¡kem, Luki, ki je bil v nekajletnem odprtem razmerju z mlajÅ¡im biseksualnim moÅ¡kim, Mirom, ta pa je bil poroÄen z žensko, Sonjo. Miro po dveh letih pokliÄe Luko in mu po telefonu pove, da je HIV-pozitiven, da se je loÄil, in ga vpraÅ¡a, Äe njegova ponudba izpred dveh let Å¡e velja. Skozi njune telefonske pogovore spoznamo tudi skupno prijateljico Majo, ki je po domaÄe povedano njuna »taÅ¡ka« in pomemben del zgodbe.
Kako je potekalo ustvarjanje besedila?
Samo ustvarjanje je bilo hitro, ker mi je bila tema blizu in sem jo skiciral v dnevu ali dveh in potem skozi dialoge preprosto izpisal v enem tednu. Potem je seveda sledilo prebiranje, manjše korekcije in refleksija. Sama zgodba je okostje daljše zgodbe, ene od desetih, ki jih trenutno ustvarjam in bodo izšle v zbirki kratkih zgodb na temo LGBT.
Si Ärpal zgolj iz lastnih ali tudi tujih izkuÅ¡enj?
Zgodba ni osebnoizpovedna. Želim pa si, da bi bila.

Renato Volker – Rene med uprizoritvijo monodrame Pod enim pogojem
ÄŒesa se ob omembi virusa HIV in poslediÄno AIDS-a ljudje bolj bojimo? Da bi se okužili ali da bi ljudje okrog nas izvedeli, da smo okuženi?
Odgovorim lahko samo v lastnem imenu. V prvi vrsti je ob pozitivnem rezultatu bil prisoten smrtni strah. Strah pred koncem življenja. Nobena racionalna razlaga ni pomagala. Tri dni nisem ne jedel ne spal. Ko sem se malo pomiril, sem zaÄel raziskovati na internetu in gledati videe na YouTubu.
Osebno mi ni bilo težko povedati nekaj prijateljem in znancem, veÄ let pa sem skrival pred družino. Zdaj seveda vedo vsi. Coming out je bil v primerjavi z razodetjem HIV-statusa mala malica. Oboje pa je seveda odvisno od posameznika. Zdravnica mi je celo svetovala, naj nikomur ne razlagam, ker ljudje menda ne razumejo. S tem se seveda ne morem strinjati.
Med predstavo se dvakrat na hitro sleÄeÅ¡ do golega. Se je težje zunanje ali notranje razgaliti pred obÄinstvom?
S fiziÄno goloto nisem imel nikoli problemov. Razgaljanje duÅ¡e pa je težko samo v zaÄetku. Ko spoznaÅ¡, da je tvoje razkritje lahko terapevtsko zate in koristno tudi bralcu, gledalcu ali nakljuÄnemu opazovalcu, pa je vse lažje. Ljudje si zaslužimo služiti drugim.
Kaj je tvoje najpomembnejÅ¡e sporoÄilo v predstavi?
SporoÄilo je jasno in kratko. Obstaja življenje po coming outu. Obstaja življenje po okužbi. In obstaja ljubezen po ljubezni. Prava ljubezen namreÄ nikoli ne umre. VÄasih se malo potuhne in nam da manevrski prostor za rast, za poÄitek, za prestrukturiranje misli. Ko zrastemo, se spet vrne. Kot rože spomladi po hudi zimi.
ObÄinstvo na premierni uprizoritvi v Ljubljani je bilo navduÅ¡eno. KakÅ¡en odziv priÄakujeÅ¡ na Äetrtkovi ponovitvi v Mariboru?
Po prvi predstavi sem bil zelo zadovoljen, da so gledalci, niti ne presenetljivo, sprejeli razplet zgodbe kot nekaj razumnega in logiÄnega. Zmaga namreÄ ljubezen in ne bolezen. Zanimivo se mi je zdelo in malo sem presenetil samega sebe, da sem v intervjuju za medije pred predstavo razkril tudi svoj HIV+ status. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da sicer ne bi imel integritete in bi predstava bila sama sebi namen. To pa nisem jaz. Sem le uÄitelj, po duÅ¡i in srcu. HIV je samo retroaktivni virus. Ljubezen je pa le zdravilo. Ljubezen je moÄnejÅ¡a.
