Znani pesnik, komik in igralec Renato Volker – Rene je pred dnevi v ljubljanskem Å KUC-u prvič uprizoril lastno monodramo Pod enim pogojem, ki jo je navduÅ¡eno občinstvo pospremilo z dolgim aplavzom. Predstava je nastala kot del DIH-ovega HIV/AIDS preventivnega programa Pamet v roke, kondom na glavo!, ki ga podpirata Ministrstvo za zdravje in Mestna občina Ljubljana.
Rene bo že jutri, v četrtek, 13. decembra, ob 19.30 nastopil v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru. Vstop bo prost. Vabljene_i k ogledu!

* * * * *

Od kod zamisel za monodramo Pod enim pogojem?

Zamisel se je porodila, ko sem iskal drugačen zorni kot od običajnih, znanih in malodane kliÅ¡ejskih, pogledov na HIV. Zanimal me ni le strah, čeprav je ta zmeraj in Å¡e zmeraj prisoten, niti ne samoobsojanje, čeprav brez tega ne gre. Nisem se hotel poglabljati v zanikanje situacije. Ogniti sem se hotel zavrnitvam – socialni izolaciji. Moj junak je vreden več kot zatekanje v droge in beg pred realnostjo. Ne zanimata ga niti samokaznovanje in samomor. Vse to je bilo skozi desetletja umetniÅ¡ko že dodobra prikazano.
Mene je zanimal predvsem socialni vidik osebnega sprejemanja okužbe in nadaljevanje življenja s HIV-om. Tako približno, kot če bi človek nenadoma izvedel, da ima sladkorno bolezen in je obsojen na inzulin, odpoved ledvic in dosmrtno dializo, življenjsko nevarno alergijo, raka mogoče.
Nobena od teh bolezni namreč človeka ne stigmatizira tako kot HIV. Iz enega samega razloga; ker smo naučeni, da na okužbo s HIV-om pač gledamo kot na lastno krivdo okuženca. Ne zavedajoč se ali v zanikanju, da so vse prej omenjene bolezni prav tako rezultat nezdravega načina življenja. To, da naj bi bil HIV spolno prenosljiv in izoliran na gej populacijo, pa seveda stigmo samo še stopnjuje.

O čem pripoveduje zgodba?

Zgodba govori o starejšem moškem, Luki, ki je bil v nekajletnem odprtem razmerju z mlajšim biseksualnim moškim, Mirom, ta pa je bil poročen z žensko, Sonjo. Miro po dveh letih pokliče Luko in mu po telefonu pove, da je HIV-pozitiven, da se je ločil, in ga vpraša, če njegova ponudba izpred dveh let še velja. Skozi njune telefonske pogovore spoznamo tudi skupno prijateljico Majo, ki je po domače povedano njuna »taška« in pomemben del zgodbe.

Kako je potekalo ustvarjanje besedila?

Samo ustvarjanje je bilo hitro, ker mi je bila tema blizu in sem jo skiciral v dnevu ali dveh in potem skozi dialoge preprosto izpisal v enem tednu. Potem je seveda sledilo prebiranje, manjše korekcije in refleksija. Sama zgodba je okostje daljše zgodbe, ene od desetih, ki jih trenutno ustvarjam in bodo izšle v zbirki kratkih zgodb na temo LGBT.

Si črpal zgolj iz lastnih ali tudi tujih izkušenj?

Zgodba ni osebnoizpovedna. Želim pa si, da bi bila.

Renato Volker – Rene med uprizoritvijo monodrame Pod enim pogojem

Česa se ob omembi virusa HIV in posledično AIDS-a ljudje bolj bojimo? Da bi se okužili ali da bi ljudje okrog nas izvedeli, da smo okuženi?

Odgovorim lahko samo v lastnem imenu. V prvi vrsti je ob pozitivnem rezultatu bil prisoten smrtni strah. Strah pred koncem življenja. Nobena racionalna razlaga ni pomagala. Tri dni nisem ne jedel ne spal.  Ko sem se malo pomiril, sem začel raziskovati na internetu in gledati videe na YouTubu.
Osebno mi ni bilo težko povedati nekaj prijateljem in znancem, več let pa sem skrival pred družino. Zdaj seveda vedo vsi. Coming out je bil v primerjavi z razodetjem HIV-statusa mala malica. Oboje pa je seveda odvisno od posameznika. Zdravnica mi je celo svetovala, naj nikomur ne razlagam, ker ljudje menda ne razumejo. S tem se seveda ne morem strinjati.

Med predstavo se dvakrat na hitro slečeš do golega. Se je težje zunanje ali notranje razgaliti pred občinstvom?

S fizično goloto nisem imel nikoli problemov. Razgaljanje duše pa je težko samo v začetku. Ko spoznaš, da je tvoje razkritje lahko terapevtsko zate in koristno tudi bralcu, gledalcu ali naključnemu opazovalcu, pa je vse lažje. Ljudje si zaslužimo služiti drugim.

Kaj je tvoje najpomembnejše sporočilo v predstavi?

Sporočilo je jasno in kratko. Obstaja življenje po coming outu. Obstaja življenje po okužbi. In obstaja ljubezen po ljubezni. Prava ljubezen namreč nikoli ne umre. Včasih se malo potuhne in nam da manevrski prostor za rast, za počitek, za prestrukturiranje misli. Ko zrastemo, se spet vrne. Kot rože spomladi po hudi zimi.

Občinstvo na premierni uprizoritvi v Ljubljani je bilo navdušeno. Kakšen odziv pričakuješ na četrtkovi ponovitvi v Mariboru?

Po prvi predstavi sem bil zelo zadovoljen, da so gledalci, niti ne presenetljivo, sprejeli razplet zgodbe kot nekaj razumnega in logičnega. Zmaga namreč ljubezen in ne bolezen. Zanimivo se mi je zdelo in malo sem presenetil samega sebe, da sem v intervjuju za medije pred predstavo razkril tudi svoj HIV+ status. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da sicer ne bi imel integritete in bi predstava bila sama sebi namen. To pa nisem jaz. Sem le učitelj, po duši in srcu. HIV je samo retroaktivni virus. Ljubezen je pa le zdravilo. Ljubezen je močnejša.