Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

28. decembra 2008

Dragi Boris,

kot da si ti postal merilec mojega časa! Ko ti lahko pišem, vem, da se je zaključil določen manjši, a vendar cel ciklus. Zame kot za tipično žensko – saj res, kaj pa je zate prava ženska, dragi Boris? – čas ne teče linearno, temveč ciklično. Hvala Bogu! Ker so cikli krožnice na spirali življenja, lahko hitreje vidim, kje sem, od kod sem prispela do kam, ko se ozrem na končani krog.

Konec novembra sem imela na skednju Škrabčeve domačije v Hrovači pogovor z akademikom Tinetom Hribarjem. Ta pogovor je bil zame pomemben. Ker sem občutila, da sta se dva cikla druženja s Tinetom zaključila, zdaj se razpira tretji.

Profesor Hribar je bil moj najljubši profesor na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Predaval je filozofijo, in jaz sem sledila tem predavanjem z globoko zavzetostjo. Zapiski Hribarjevih predavanj v zdaj že oguljenem zvežčiču, saj ga večkrat prelistam, so edini hranjeni zapiski iz mojega več kot dve desetletji trajajočega študija s številnimi predmeti in predavatelji. Profesorja Hribarja sem gledala kot Boga. Ko sem naredila izpit z odlično oceno (10), sem občutila rajsko sladkost … Povprašala sem profesorja, kaj naj še študiram, katero literaturo mi priporoča. »Kierkegaard, Jaspers bi bila za vas,« je odgovoril. In sem prosila ljubega očeta, da mi je do konca svojega življenja kupoval imenitno filozofsko zbirko Slovenske matice, katere redni član je bil, in sem po njegovi smrti članica postala jaz. Tine Hribar pa je danes urednik prav te filozofske zbirke …

Drugi krog, že na višji točki spirale, a na isti vertikali, je bilo druženje pri Novi reviji. K sodelovanju v uredništvo me je povabil prav Tine Hribar. Pokala sem od ponosa, pokala! Edina ženska v uredništvu zame takrat intelektualno najmočnejših in za duhovno osvobajanje najbolj relevantnih Slovencev, uf! Kadar sem kaj napisala, se mi je zdelo pomembno samo to, kaj bo o napisanem rekel Tine Hribar. Ker je prijazen človek, me je prijazno pohvalil, in jaz sem bila spet v devetih nebesih … Pred nekaj leti sem kot prva prodala svoj lastninski delež v družbi Nove revije. Nisem več verjela v projekt, smrdele so mi finančne mahinacije in netransparentno poslovanje. Z izstopom iz skupine družabnikov sem si prislužila gnus in gnev. A mi je letos sledil Tine Hribar …

Ko sva se dogovorila za pogovor, sva se zmenila samo eno – da se ne bova pogovarjala o politiki. Našla sem prava vprašanja zanj, in Tine je živahno odgovarjal v svojem zdajšnjem duhu in razpoloženju. Nisem se (več) počutila kot njegova učenka, temveč kot sopotnica, ki skuša razumeti probleme sveta kot probleme duha, kakor sva naslovila najin pogovor. Odkar je Tine srečen dedek dveh ljubkih vnukinj, sva si na človeški ravni blizu –, in tako sem zdaj z njim in Spomenko v tretjem ciklu bivanja.

Si ti kdaj ogleduješ svoje življenje na ta način, dragi Boris? Posebej tiste ranljive plati svojega jaza …Te sploh zanima tovrstno zavedanje lastnega razvoja? Da smo se spremenili, lahko z gotovostjo vemo takrat, ko se znajdemo v enaki situaciji z enakimi ljudmi, naša reakcija pa se je spremenila. Ne odzivamo se več plašno, osebno prizadeto, ne reagiramo na to, v kar bi nas radi vpletli; ker smo izstopili iz takih iger, je zdaj naš odnos drugačen. In to je tudi vse, kar lahko v življenju zares spremenimo; ne moremo spremeniti drugih, ne moremo računati na prijaznejše vedenje okolja, če to okolje pač ni tako, lahko pa smo manj odzivni na negativnosti, saj smo notranje dovolj trdni, da ravnamo iz sebe in nismo (več) odmev drugih. Tako voljo se da z leti zgraditi. Kot pravi dragi pater Pavel Jakop v letošnjem božičnem intervjuju za Ono, ki ni izšel: »Močna volja je vedno povezana z notranjo zgrajenostjo.« Pa tudi veselje, življenjska radost, pravi Pavle, »ima svojo predzgodovino, ki je ne moremo preskočiti«.

Gledam datum tvojega zadnjega pisma, v katerem se spominjaš zgodnjega otroštva na podeželju, ko homoseksualnosti še ni bilo, 4. oktober. Skoraj tri mesece se ti nisem oglasila! A sem bila v duhu veliko s teboj. Kjer koli sem zasledila kak zapis o homoseksualnosti in gejih, sem si besedilo izrezala in shranila v posebno, našo gejevsko mapo. Zdi se mi – in zdaj pri tebi preverjam to domnevo –, da se o homoseksualnosti zadnja leta piše več in drugače. Žal prepogosto na senzacionalistični način: ali je ta in ta operirani zdajšnji moški zares noseč, ker mu ženskih rodilnih organov niso odstranili? … Kdo so nove ikone gejev?

»Nove ikone homoseksualcev so po novem [kdo so bili pa po starem, te sprašujem, Boris] športniki. Vsaj tako je pokazala nedavna študija, ki so jo izvedli v Italiji med 500 izbranimi istospolno usmerjenimi moškimi, ki delujejo v modi, publicistiki, bankah in na še nekaterih vplivnih področjih. Na prvem mestu se je tako znašel nogometaš Fabio Cannavaro …« berem v enem izmed številnih izrezkov. V drugem – epistolah pisatelja Jurija Hudolina novinarju Borutu Mehletu – prvi piše drugemu: »Kaj ti misliš, Meho, o teh poljubljanjih ob golih? Je v teh kaj gejevskega? Pravzaprav nogomet evocira največ gejevskih podtalnih strasti, ta valjanja po tleh in lizanja in tuširanja in potem skupno obiskovanje bordelov. Meni se dozdeva, da je tu marsikaj prikritega, čeprav se strinjam s Čirom, ‚da on ne želi imati pedera u ekipi‘ …« Meho odpiše pravo malo študijo: »Ni ga štadiona, kjer navijači deklariranemu geju ne bi vzklikali: ‚Pederu, pederu!‘ Nad njim bi se znašali branilci, verjetno tudi soigralci. Fuzbalska scena je bolj fundamentalistično predsodkarska kot vojska.« In nadaljuje, da ni dvoma, da so tudi med nogometaši istospolno usmerjeni. Čeprav veliki srbski nogometaši trdijo, da ne moreš igrati nogometa, če si gej, ker da izhajajo iz predpostavke, »da so geji preveč sofisticirani osebki, ki ne prenesejo grobosti, da ne premorejo osnovnega primitivizma, da ne rečem borbenosti.« Meho ne pristaja na tak stereotip o gejih in pravi, da je bilo jedro najožjih Hitlerjevih nasilnežev iz SA gejevsko. Tudi on ugotavlja, da so »s strani gejev nogometaši dokaj oboževani primerki«. In razpravico konča z ugotovitvijo: »Fuzbalisti in geji so si po mojem najbolj podobni po vloženi energiji v to, da ‚zgledajo‘ […]. Morda bi to znali potrditi izsledki o porabi želeja.« Hej, dragi Boris, ti si gej pa še sociolog po izobrazbi, kaj meniš o povedanem?

Še en izrezek se drži snopiča o tovrstni »problematiki«. Komentar dr. Milana Balažica, ki se ukvarja s posegi psihoanalize v polje družbenega in političnega, v katerem komentira dva tipa postmoderne moškosti: en je metroseksualnost, kjer »nežni« moški postopoma prestopa meje tega, kar je družba določila za moško in za žensko. Drugi pa je postmoderni mačizem, poudarjanje moške dominantnosti in patriarhalnosti. »Zato je toliko nasilja v družinah,« ugotavlja kolega s FDV. »Ta nabildani mačizem izhaja iz strahu in negotovosti. Mačistični so namreč moški, ki so v resnici homoseksualci, in tisti, ki se neskončno bojijo, da bi jim kdo pripisal kar koli ženskega.«

Ne bom več citirala, dragi Boris, dovolj je gradiva za razmislek. In še za kakšno tvojo osebno izkušnjo ob tem … Kaj bi ti rada želela za prihajajoče leto? Novo knjigo, ki te bo izpolnila. Ljubezni, ki te bodo dopolnile … Objeme, ki bodo vzbujali srh po tvoji koži, cedili sline po odprtinah v tvoje telo, se pravi v svet, ki je najpomembnejši za slehernega izmed nas. Ja, ta svet, tvoj lastni svet naj bo zadovoljen in zadovoljen v letu 2009!

Vse vse dobro,

Manca

* * * * *

januar 2009

Draga Manca,

hvala za toplo voščilo!
MoÅ¡ki – ženska, tvoja stalna tema, dobi v gejevskih pismih dodatne razsežnosti. KakÅ¡no je moje dojemanje, poznavanje žensk, žensk kot drugih ali kot sebe? V večjem delu svojih zgodb se ukvarjam z ženskami, s prijateljicami gejev, ki se na videz žrtvujejo zanje, v žargonu imenovanimi gejevskimi mamami ali pederetkami, s heteroseksualnimi ženskami, ki ustvarijo razmerje s homoseksualnimi moÅ¡kimi ali manipulirajo z življenji gejev zaradi nagrad. Mar tako dobro poznam ženske, da se z mojimi junakinjami lahko poistoveti marsikatera bralka, ali piÅ¡em o sebi, se tudi moÅ¡ki obnaÅ¡amo kot pederetke, nam je lastno samoponiževanje, ki ga pripisujemo ženskam in prikrivamo z izživljanjem na drugih? Se v vlogi vrhovne manipulatorke skriva homoseksualec? Ali menjava spolnih vlog v umetniÅ¡kih delih pripomore k enakopravnejÅ¡emu položaju spolov v družbi? Smo si moÅ¡ki in ženske res tako različni? Prava ženska zame ne čuti želje po eksperimentiranju na gejih.

Prijatelj Jean, ki trdi, da je heteroseksualen, čeprav je v spolnih odnosih z moškimi običajno pasiven, pravi, da ženske v moškem vidijo zaščitnika svojih otrok in ga ne gledajo kot spolni objekt. Prijateljica Mateja, ki ima rada heteroseksualno spolnost, meni, da je to patriarhalno določanje ženske in da ženske prav dobro opazijo čvrste moške zadnjice, močne noge ter razvite prsi in so s privlačnimi moškimi zmožne spolno uživati tudi brez globljih čustvenih vezi. Ženske vidijo pri moških iste spolne privlačnosti kakor geji. Najbrž jih opazijo tudi strejt moški, le da ti redkeje kakor strejt ženske razpravljajo o privlačnosti lastnega spola. Ženske imajo tudi iste ikone kakor geji, na primer fotografije golih športnih moških Roberta Mapplethorpa ali izbranih ragbi igralcev Stade de France in drugih športnikov, ki se fotografirajo za koledar Dieux du Stade (Bogovi stadiona). Mateja mi je zaupala doživetje treh orgazmov zapored s svojim partnerjem, kar sem opisal v zgodbi Jaz, Klavdija v knjigi Atlantis. Ta odlomek se je več bralkam najbolj vtisnil v spomin. Nekatere so mi zaupale, da so verižni orgazem, kakor ga tudi imenujejo, doživele z biseksualnimi ali homoseksualnimi moškimi. Spet smo pri paradoksu pederetke, zakaj si ženska želi zapeljati geja? Te bralke so to pojasnile s tem, da imajo geji bolj razkrito žensko stran, zato jih bolje razumejo, se jim posvečajo in med njimi se zgradi čustvena vez, ki v telesni zadovoljitvi lahko vodi do verižnega orgazma. Česar niso doživele s svojimi možmi.

Kolikor ženske in geje privlačijo jedre moške zadnjice in bedresa, so nogometaši skupni predmet poželenja. Nisem športni navijač, čeprav se rekreativno rad ukvarjam s športom, v času slovenske nogometne zlate mrzlice pa sem si ogledal več tekem in občudoval virtuoznost igre. V vrhunski igri uživa tudi nepoznavalec, najsibo v športu ali umetnosti. Nogometaše cenim, kakor cenim vse, ki so vrhunski na svojih področjih, v športu, umetnosti, znanosti, politiki, gospodarstvu, vojski itd. Za kar je potrebna nadarjenost, in ta je to, kar je privlačno, tudi erotično. Občudujem Davida Beckhama, ki presega pričakovano vedenje popikone, ne iztirijo ga niti trači o homoseksualnosti, kot na primer Toma Cruisa. Fotografija golega Beckhama na spletu že pred več kot letom dni se mi zdi pomembna: http://www.whoateallthepies.tv/2007/04/fake_naked_full.html

Ne glede na verodostojnost, ki ji oporeka njegov menedžer, je sociološko prelomno, da realistično prikazuje eno najbolj znanih osebnosti našega časa z genitalijami. Rumeni mediji predstavljajo najintimnejše pikantnosti znanih, v tekmovalnosti grobo prirejene, prežijo za obscenimi posnetki, o znanih lahko vemo vse, poznamo vse njihove telesne značilnosti, le genitalij ne. Ostanek viktorijanske morale, ki je v kolonialnem obdobju pokrivala genitalije domorodcem, ki niso ponotranjili sramu in krivde, z zakoniki pa jim je prinesla tudi kriminalizacijo homoseksualnosti. Danes se politiki fotografirajo napol goli, zakaj se ne bi tudi goli?

Iskanje homoseksualnosti v objemanju nogometašev po golih je star stereotip psihoanalitične obravnave homoseksualnosti. Kot otrok sem ga zasledil v knjigi Spolne variante: neobičajno spolno vedenje in nenavadne praktike Paula J. Gilletta, v očetovi knjižnici. Gillette najprej navaja mnenje drugih: »Po sodbi raznih psihoanalitikov so vse takšne vrste športa, ki omogočajo tesne telesne stike med igralci, kot nogomet, rokoborba in boks, v bistvu le sublimacija homoseksualnih nagibov,« in nato doda svoje: »Številni nogometaši si homoseksualnih doživetij ne želijo nič bolj kakor gobavosti!« Večkrat stereotipi povedo več o tistih, ki jih širijo. O homoseksualnosti nogometne ekipe lahko govorimo kakor o homoseksualnosti rudarske družbe, Cerkve, vojske ali o lezbijštvu učiteljstva in zdravstvene nege. Kot ločimo objem partnerja od objema otroka, ločimo tudi prijateljski objem in športni prijem od erotičnega. Verjamem, da je kak nogometaš gej in kak krojač strejt. Verjamem, da obstajajo heteroseksualci. Da si neki moški in neka ženska poželita drug drugega bolj kot kogar koli drugega in se jima ob združitvi odstira božansko. Spoznal sem nekaj takšnih parov, vendar to ne pomeni, da bodo ti enako pravico do božanskega priznavali homoseksualnim. Verjamem, da obstajajo biseksualci, vsesplošna biseksualnost pa je pogost izgovor skritih homoseksualcev profesionalnih skupin, ki želijo ohraniti svoje tržne deleže. V naši družini je moč slediti homoseksualnim linijam.

Športniki so bili od nekdaj ikone, tudi gejevske, plavalci so se med prvimi pojavljali v revijah v kopalkah, stare črnobele fotografije prikazujejo rokoborce, filmske zvezdnike in baletnike v trikoju. Johny Weissmuller, ki je igral Tarzana, je bil plavalni šampion. Obstajajo tudi ženske gejevske ikone, med katerimi najznačilnejši sta Marilyn Monroe in Elisabeth Taylor, bela in črna femme fatal, ne kot objekt poželenja, ampak kot projekcija samorealizacije.

Nogometne ikone si, kakor drugi prvaki, zaslužijo pozornost, družbeno vprašljiv se mi zdi vse večji razkorak v nagrajevanju posameznih poklicev. Ali cene nogometašev in menedžerjev določa trg ali zaprta skupina, kjer nagrajujejo drug drugega? »Kdo ima oblast?« se sprašuje bralec intervjuja, ki ga je z dr. Tinetom Hribarjem v Sobotni prilogi Dela objavil Uroš Škerl pod naslovom Zaradi sle po lasti in oblasti. Kdo so centri moči v sodobni družbi? Skrivnostne tajne službe, ki jih propagirajo telenovele, so v zahodni kulturi homoseksualne. Ali od njih izvirajo cinizem, perverznost, nemoč in brezčutnost Zahoda? Kot sociologa me zanima homoseksualnost v osrčju moči družb islamskega prava. Je militanten, pohabljajoč patriarhalizem zadnja plat homoseksualne nemoči, strahu? Judaizem je krščanstvu in islamu posredoval grozo homoseksualnosti. Je monoteizem monospolen? Nekateri najbolj nadarjeni voditelji antike niso skrivali svoje homoseksualne ljubezni, vendar ljubezen moških do lepih mladeničev, ki jo je v manj javni obliki ohranjal krščanski in islamski srednji vek, ni enako funkcionalna v moderni družbi. Antični patriarhat je brisal delitev na heteroseksualnost in homoseksualnost: pater familias je lahko imel žensko in moškega, ki sta mu bila podrejena, in njuna zadovoljitev ni bila vprašanje. Homoseksualna družina kot reprodukcijska celica družbe je sociološki novum. Cenim smelost, da si v oddaji Sveto in svet o odnosih Moški – ženske večkrat odprla temo istospolne družine, a se ti ni pridružil noben sogovornik in sogovornica. Večjemu delu homoseksualnih se zaradi sramu in strahu ne zdi potrebno razkrivati homoseksualnosti, vendar je s sodobnimi metodami moč enostavno ugotoviti spolno nagnjenje posameznika. Neskrita homoseksualnost, presegajoč dvajset odstotkov prebivalstva, je nevarnost, ki skriva v sebi rast rešilnega. Strah pred kastracijo hrani brezglavo kastriranje. Bo spolno prestrukturiranje pripomoglo k rešitvi paradoksa civilizacije napredka brez napredka?

O homoseksualnosti se na Zahodu zdaj veliko piše, menim, da pogosteje naklonjeno kakor škandalozno in da so že opazni premiki. Mladi imajo več možnosti za pozitivno samopodobo, kljub sočasnemu povečanju protiodklonskega pritiska zasebnih skupin, še posebej v manjših okoljih. Več homoseksualnih živi privilegirano, ti druge homoseksualne rekrutirajo in izločajo. Še ena podobnost z ženskami, ali vodi k solidarnosti ali k rivalstvu?

Tudi sam se gibljem v nekakšnih življenjskih ciklusih. Večkrat sem zaključil neko obdobje, ko sem spoznal prevaro. Z vsakim novim začetkom, s selitvijo, z novim delom sem se veliko naučil in izgubljal nekaj prejšnjega. Z novimi začetki sem manj ranljiv, nisem pa prepričan, da vsak nov začetek pomeni razvoj. V prvem letniku fakultete sem bil ponosen na objavo svojih zgodb v Novi reviji. Na sestrini svatbi mi je teta dejala, da jih bom zaradi te objave dobil po glavi. Takrat nisem razumel, kar so namigovali kasneje, da so udba, mafija, prostozidarska in pedrska loža ista stvar. Zdaj pregledujem prevode svojih del. Angleški prevod zbirke kratke proze Družinske parabole se je na lanskem natečaju za izvirno knjigo založbe Chiasmus Press v ZDA uvrstil med prve tri. Italijanski prevod Družinskih parabol bo letos izšel v Milanu, srbski prevod zadnje knjige Atlantis pa v Beogradu. Španski prevod zgodbe Odprta družba je pod naslovom Una sociedad abierta izšel skupaj s slovenskim originalom v spletni reviji alex_lootz, št. 12, v Madridu. Prevajalci so dobri bralci, detektirajo pomene in blagoglasja in jih ubesedijo v drugem jeziku. Prevod ponovno prinaša vznemirjenje, ko neka najbolj zasebna izkušnja postane obča, umetnost. Jezik nosi užitek.

Želim ti zadovoljno leto

Boris

* * * * *

marca 2009

Dragi Boris,

naj začnem to pismo z drago Katico, ki je izginila med najinim dopisovanjem in sem jo videla zadnjič pred kapelo v Trnovem. Pomahala sem ji zadnjikrat, potem je niso več videli. V mojem predalu spominov, kamor nalagam osmrtnice – joj, koliko se jih je že nabralo! – dragih in zame pomembnih ljudi, imam Katico na posebnem mestu. Najprej izrezek iz časopisa: »Iščejo Katico Kikelj. Neznano kam je v četrtek v dopoldanskem času odšla 72-letna Ljubljančanka Katarina Kikelj …« V začetku leta, 19. januarja, smo pokopali njene ostanke. Kot piše v Janinem Uvodniku – moj zadnji shranjeni zapis o tej čudoviti ženski: »Našli Katico Kikelj. Katico so našli ob avtocesti pri Brezovici, v travi na ravnem, a kaj ko tam le redko kdo hodi. Zlahka bi jo našli, če bi operater povedal, kje iskati. Nihče ni pričakoval, da je zašla tako daleč. In nihče ji ni storil hudega. V torbici poleg nje so našli mobilni telefon.« Katičin pogreb je bil prvi v mojem življenju, na katerega sem zamudila. Ker nisem vedela, da je Slovenska cesta delno zaprta, sem stala na cesti … in mislila na Katico, ki jo zamujam. Ali pa tudi ne. Zdaj grem še pogosteje peš mimo tiste kapelice v Trnovem, da ji lahko pomaham … In še vedno vidim njeno sliko v karirasti bluzi. Tako rada jih je imela, postavila je  ovratnik pokonci in si zavihala dolge rokave, da je dala karirasti srajci, podobni moški, eleganten ženski dih …

O ženskah se začenja tvoje pismo. Ženske kot drugi ali ženske kot ti? Bi najbrž rekel Jung, da je ženski princip v tebi močno razvit – pogoj za ustvarjalnost moških. Tudi pogoj za biti homoseksualno orientiran? Zanimivo, zakaj v svojih zgodbah pišeš veliko z ženske perspektive… hm, se mi zdi, da zato, ker te napaja realen svet in v njem je najbrž okoli tebe kar nekaj žensk, upam, da ne le gejevskih mam. Najbrž pa tudi, sklepajoč po tvojem pisanju. Zgodba Jaz, Klavdija se začne: »Kaj pa je tebe treba biló? [Spet F. Prešeren.] Bila sem blizu tridesetih in v našem malem mestu so že vrabci čivkali o presihajoči biološki uri. Želela sem si čutečega moškega, ki se bo pogovarjal z mano, me razumel in mu ne bom le okras, predmet poželenja in služkinja […].« Kadar se s prijateljicami pogovarjam o gejih, vedno zavriskamo, kako ste senzibilni pa kako se znate krasno pogovarjati … Kljub temu me ni nikoli mikalo, da bi bila gejevska mama, ravno zato, ker sestrstvo tako rada gojim z ženskami. Zdaj. Ko sem bila mlada, so me zanimali samo strejt moški. A, prav taki, o katerih govoriš ti – z ozko ritjo, sloki, črnih oči in temnih las, strastni. Tak je bil moj madžarski plesalec, ki je za kratek čas postal tudi moj fant … Za kratek čas, ker ko sem prvič videla svojega bodočega moža – takoj sem si želela, da bi bil prav on moj mož –, videla postavnega fanta, ki pa ni imel ozke riti niti ni bil vitek, kaj šele dober plesalec, se je zgodil drugačen moški. In tudi njegovi nasledniki niso bili nikoli več podobni kakšnim ragbi igralcem … Prav tvoja zgodba o Klavdiji mi je dala misliti, da bolj ko sem sama lezla v svojo globino – na tej poti sta mi odločilno pomagali moji krasni hčeri, in mi še vedno! –, bolj so me zanimali moški s substanco, četudi njihova rit ni bila toreadorsko ozka in jim iz črnih oči ni puhala bikovska strast … Nikoli si nisem želela priti v umetniški svet, saj sem deklica mlada hotela le dobrega moža in tri otroke. Pa sem potem vstopila v ta svet res prek moškega, ha, ha … A ne tako, kot govori tvoja Klavdija: »Želela sem priti v svet, v katerem sama nisem uspela, in poleg emancipacije je še vedno obstajala klasična pot, da upecam nekoga iz tega sveta. Pravili so nam art pičke, ker smo lovile umetnike …« Bogu hvala, da nisem nikoli lovila moških, ampak sem jih samo izbirala. Lov se mi ne zdi zanimiva dejavnost, in tudi kakšno zapeljevanje, ki naj vodi k hitremu seksu, me ni nikoli zanimalo … Pa tudi manipulacijam sem se izogibala, kolikor sem jih bila sposobna pri sebi prepoznati. Nimam velikih potreb po nadziranju in kontroliranju drugih, čeprav jih vidim, oj, vidim svoj ego, kako krempeljce steguje in hčeri svetuje, naj to ali ono … Ali pa reče bm (se bere kot bodoči mož), zakaj ne bi tega ali onega … Tvoje literarne junakinje pa manipulirajo na drugačen način, manipulirajo, da se kar kadi! Arhetipsko opravilo pravih babnic, polnjenje lastne praznine? Kaj praviš ti?

Hej, dragi Boris, se mi vse manj zdi, da bi bila bistvena spolna identiteta, ampak to, koliko smo sami sebi zares podobni, koliko smo to, kar smo. Sem, ki sem, je rekel iz gorečega grma božji glas …V tem kontekstu je pa spolnost hudičevo pomembna. Saj kako pa naj bi se prepoznavali, če ne v objemih drugih? Ko v zgodbah omenjaš celibaterje, si o njih svoje mislim. Da obstajata dva tipa moških v celibatu; taki, ki zares močno občutijo svoje poslanstvo, so nagovorjeni in obdarjeni z močjo, da se spolnosti odpovedo. A so jo pred tem že konzumirali in so izpili čašo opojnosti do dna (tak je po mojem bil moj najljubši svetnik Frančišek, ki je bil pred umikom v odpoved velik frajer v vseh pogledih) ali pa se zavedajo, da je v njih močna spolna želja, in se s to željo spopadajo. Takšni se mi zdijo psihično zdravi. In drugi, ki o celibatu veliko govorijo, ga pridigajo in zahtevajo, a spolne sle niso sposobni nadzirati. Ali imajo ženske ali moške, ni jih malo, ki zlorabljajo otroke (ti so tako pri roki pa še zaupajo jim!) … Njihov problem je prav v osebni šibkosti, v ušivi volji, ki ni disciplinirana ne poglobljena. Zato me zanima tvoj razmislek o tem, kaj zate pomeni osebni razvoj: »Z novimi začetki sem manj ranljiv, nisem pa prepričan, da vsak nov začetek pomeni razvoj.« Kaj je potemtakem zate razvoj? In zakaj imaš potrebo biti manj ranljiv? Česa se bojiš, dragi mi človek?

Boris, tako v prozi kot teh pismih imaš vedenje, ki provocira. Kot da veliko veš o nekih zdravniških eksperimentih, zdaj o tem, »da so udba, mafija, prostozidarska in pedrska loža ista stvar«. Mi lahko kaj več poveš na to temo? Kdo ima oblast?

Zaradi tebe in drugih dopisovalcev ter fantastičnega glavnega igralca – Sean Penn je zame eden največjih vseh časov in prostorov! – bom šla gledat film Milk. Stori to še ti, prosim, in mi v naslednjem pismu malo poročaj. Bi me zanimalo tudi tvoje doživljanje imenitnega filma Krožna cesta. Joj, kako je znala ona navijati okrog prstov njega! Bil je ves mehak, ko mu je rekla, da je pravi moški. In besen, da bi lahko ubijal, ko mu je očitala, da ni nikakršen dedec … Si gledal film? Se mi zdi, da se naše podobnosti in razlike očitno razkažejo, kadar govorimo o doživljanju istega filma, iste knjige … Kajti človek vendarle vedno govori najprej o sebi, pa če še tako misli, da govori o (čem) drugem ali drugih. In zato se mi zdi dopisovanje fascinantno. Ko sem sestavljala knjigo Moška pisma, sem mislila, da bom našla veliko skupnih not in tonov pri svojih dopisovalcih. Nekaj malega sem našla pri dveh, treh, sicer pa veliko več razlik med njimi. Na začetku dopisovanja z geji sem tudi mislila, da vas bom lahko nekako prepoznala kot v marsičem zelo podobne, da ne rečem enake … Figo freško, vsak je edinstven in svoja lastna zgodba in predstava. To me prav osrečuje, te razlike med vami, nami … Se mi zdi, da se ljudje pogosto bolj kot po spolu ločujemo po temperamentu, značaju. Čeprav vem, da skupni imenovalec je pa isti: vsi, čisto vsi želimo ljubiti in biti ljubljeni. Pri kako, od koga in s kom, na kakšen način, v katerem jeziku (poznaš knjigo Pet jezikov ljubezni?), pri tem se pa močno razlikujemo. Gensko? Zaradi različnih usod in poslanstev? Zaradi družinskih vzorcev, ki smo jih pili z materinim mlekom in očetovo (ne)prisotnostjo? Svobodne volje imamo po zadnjih raziskavah možganov presneto malo. Če pogledaš na internet predavanje prof. dr. Zvezdana Pirtoška o svobodni volji, boš videl, da te pri tem, kaj bi, nimamo, čisto majčkeno le pri tem, da lahko kdaj rečemo NE … Če …

Ja, tista okrogla miza o odnosu moški – ženske na TV je bila zanimiva tudi zato, ker nihče ni hotel poprijeti moje iztočnice o istospolnih starših. Ni čudno, saj gre za cerkveno oddajo, kot je rekel moj sosed po končanem snemanju: »Tole je cerkvena oddaja, vi ste jo pa zaključili s citiranjem Marxa …« In jaz: »Saj zato sem pa to naredila…«

Se mi zdi, da prihaja čas, ko bomo morali na Slovenskem tudi začeti diskusijo o tem, ali omogočiti istospolnim osebam starševstvo, pri ženskah s pomočjo umetne oploditve, pri moških s posvojitvijo otrok(a). Najbolj se bojim razpravljavcev, ki VEDO. Ki z ostrino uma brez sence dvoma rečejo da ali ne … Jaz pravim da, ker mislim, da živimo v radikalno drugačnih časih, kot so bili doslej, ker sem živela pri dveh lezbijkah z otrokom, super so bili, ker … A hkrati občutim skrivnost, ki jo vse te spremembe prinašajo, krhkost Življenja, ki jo spodjedajo ali omogočajo … Živimo v svetu dvojnosti, pogosto v svetu paradoksov, in te vzeti nase je največji pogum, naše največje upanje. In največja teža. Kot poje prijatelj Boris A. Novak: Med obupom in upanjem izberi upanje. / Težje ga boš nosil.

V duhu tega upanja te lepo lepo pozdravljam,

tvoja Manca

* * * * *

V Ljubljani, 4. maja 2009

Draga Manca,
pogovor, ki ga je s tabo vodil Gorazd Kocijančič na večeru Obraz za knjigo v NUK-u, je bil na trenutke razburljiv, ko sta se razhajala v nekaterih temeljnih vprašanjih, na prvi pogled v osebnih zadevah, kakor sta spolnost in vera, ki se v nadaljevanju izkažejo za politična, za vprašanja gospostva. Gorazd Kocijančič je erotiko kot pot do boga opredelil za pogansko, strinjal se je z liberalno politiko erotike, vendar je erotiki odrekel etičnost. Vprašal te je: Ali z javnim zavzemanjem za poln partnerski in spolni odnos ne povečuješ razočaranja? Odgovorila si, da je telo zate prav tako pomembno kakor duh in da izhajaš iz ženskega telesa, ki je bilo večji del zgodovine kaznovano, podrejeno. Zedinila sta se, da je spol mogoče preseči v mističnem doživetju. Tu je vzniknil moj filozofski dvom: je nasprotje izhodišč duhovnega in telesnega, moškega in ženskega, v mistiki zares preseženo? Pomeni mistično preseganje spola enakost ali obliko patriarhalnega gospostva? Zgodovina metafizike je mišljenje absolutnega, istovetnosti, mistično doživetje je neposredna izkušnja enosti, ali je nadspolnost kdaj istospolnost, ki Rumiju ni bila tuja?

Film Milk Gusa Van Santa s Seanom Pennom v vlogi Harveyja Milka me je ganil tako, da sem izgubil nekaj samozavesti ali samozaverovanosti, ki jo izkazujem svojim ameriškim prijateljem. Še preden sem si ga ogledal, ga je neki kolega na druženju pred televizorjem ob Emi, slovenskem izboru evrovizijske popevke, komentiral kot film s preveč posebno tematiko, zanimiv za lokalno občinstvo. Kolega je po poklicu učitelj, ne skriva, da je gej, a ni gejevski aktivist, uživa ugodnosti sodobne gejevske socializacije in rad izraža gejevsko identiteto v vsakdanjem življenju z oblačenjem, druženjem, glasbo, telenovelami itd. Kot gej živi običajno življenje, ki mu ga morda zavidam; za to življenje se je moral potruditi in je potreboval pogum. Mnogi so se borili, da je to postalo mogoče. Na drugi strani oceana so se v sedemdesetih letih borili na obskurnem vseameriškem referendumu, ki je volivce spraševal, ali smo homoseksualci primerni za učiteljski poklic. Danes se tega ne sprašujemo, kot se ne sprašujemo, kar so se v osemdesetih, ali bi okužene z virusom HIV izolirali iz družbe. So pa na tej strani oceana nedavno sprejeli sklep, da homoseksualci nismo primerni za duhovniški poklic. Ali se potemtakem deklice smejo zlorabljati? Zahvaljujoč boju mnogih gejevskih aktivistov in aktivistk, med njimi prvemu javnemu gejevskemu politiku v ZDA, Harveyju Milku, zdaj živimo bolj odkrito gejevsko življenje in o njem javno govorimo. V berlinskem Schwules Museumu (Pedrskem muzeju) sem si pred leti ogledal razstavo o zgodovini gejevskega gibanja v Nemčiji. Berlin je bil pred zmago nacistov središče gejevske kulture in leta 1950, ko je še veljal Hitlerjev zakon proti homoseksualcem, so v Nemčiji homoseksualci izdajali svojo revijo Die Freundschaft (Prijateljstvo). Globoko cenim slovenske gejevske aktiviste in lezbične aktvistke, preštejemo jih lahko na prste, a z geji pred televizorjem ob Evroviziji včasih dobim vtis, kot bi se za naše gejevske pravice borile le ameriške telenovele. Ko so si geji v ZDA izborili pravico do javnega obstoja, so si izborili tudi pravico do likov v telenovelah, kakor pred njimi črnci, in te so bile pri nas prva javna predstavitev gejev. Se spominjaš Dinastije? Zato Milk ni le junak četrti Castro v San Franciscu, ampak svetovni junak. Na svojih potovanjih po Zahodni Evropi in ZDA sem v stikih z izobraženci, ko presežemo začetno vljudnost, večkrat zaznal superiornost Germanov nad Slovani in Goti, ki jo utemeljujejo zgodovinsko in aktualno, kar je podžigalo mojo samozavest in poudarjanje avtonomnosti. Gospodarska kriza spodnaša našo avtonomnost in Milk je zasejal klico dvoma v mojo samozavest, ali smo se tudi mi sposobni boriti za svoje pravice, ali raje počakamo, da jih za nas izbori kdo drug, ki ga nato omalovažujemo?

Rad bi te opozoril na film Dvom režiserja in scenarista Johna Patricka Shanleyja z Meryl Streep v glavni ženski vlogi, ki igra, kot pravimo v žargonu, da gate para. Obravnava problematiko ljudi v celibatu, duhovnikov in redovnic, ki vzgajajo otroke, represivnih in permisivnih vzgojnih prijemov, rasne in socialne (ne)enakosti, družinskih odnosov in spolnega dvoma. Ali se je zgodil spolni delikt, zloraba učenca s strani učitelja, ne vemo in vemo hkrati, v tem je odličnost psihološko kompleksnega scenarija, ki problem osvetli z zornih kotov različnih protagonistov, med katerimi je posebej pretresljiv vidik matere črnega učenca, ko se sprašuje o večjem zlu, socialni izločenosti ali podpori, katere del predstavlja spolna naklonjenost. Sam nisem bil spolno zlorabljen v otroštvu, sem si pa včasih v spolnih fantazijah predstavljal, da spolno občujem z odraslimi. Ko sem se pred dvema letoma zaradi neznosnosti poskusov na gejih umaknil v Barcelono, sem tam, kjer sem živel, moral prenašati grobo asociativno eksperimentiranje o spolnih zlorabah v otroštvu, kakor bi ga vodili vajenci, ki o stvari vedo manj od tistega, na komer jo preizkušajo. Sprašujem se, kako berejo literaturo? Te žalostne izkušnje ne bi imenoval osebni razvoj, botrovala pa je nastanku moje prozne zbirke Atlantis, ki sem jo večinoma napisal v Barceloni in skušal v njej združiti svoje dojemanje sveta, vednost, izkušnje, projekcije in umetniško ustvarjalnost. Ko sem pisal knjigo, sem čutil, da se razvijam, pridobival sem nova znanja in izkušnje, se učil in hkrati uporabljal predhodno pridobljeno znanje.

Vse, kar imam rad, ljudi, stvari, živali, rastline, mesta in dežele, je nekaj, izguba česar boli. Bolečino ti lahko kdo povzroči tudi namerno. Naj ti na vprašanje, zakaj imam potrebo biti manj ranljiv, odgovorim kot gospa Stone iz Rimske pomladi Tennesseeja Williamsa: ljubezen prinaša blaženost, zaigrana pa tudi bolečino. Strinjam se, da je manipuliranje z drugimi polnjenje praznine z občutkom večvrednosti, precej razširjena terapija, kakor nakupovanje, poznana tudi sestri, očetu, materi. Prebral sem knjigo Pet jezikov ljubezni Garyja Chapmana, njegova spoznanja so modrosti izkušenj, a jih nimam kam pripeti, ker so moji odnosi v izhodišču zlagani, začenši z družinskimi. Morda je pisatelj najbolj resnično, kar sem, in za to sem pripravljen veliko žrtvovati.

Naj si tudi pri odgovoru na vprašanje Kdo ima oblast? pomagam z umetnostjo. Pisatelj Jordan Cvetanović v zgodbi Tri bojne glavice vojno v Jugoslaviji prikaže skozi pogled mladega prostituta, ki na seksualni zabavi v obleganem Sarajevu muslimanskemu, srbskemu in hrvaškemu poveljniku odgrizne glavico tiča. Soloborec konča v enem izmed samostanov na Meteori. Je literatura sposobna uvideti resnico, ki je predmet filozofskega spoznanja in mističnega izkustva? Cvetanoviću je bilo deset let, ko je doživel vojno v Sarajevu, in dvajset let, ko je objavil to zgodbo. Ko po televiziji spremljam žolčna oporekanja nekaterih levih in desnih politikov, so vsaj nekje oboji naši, druži jih skrita homoseksualnost, ali kot bi rekli sami, biseksualnost. A za prave moške spolnost ni odločilna, mar ne? Nedavno sem si ogledal predstavo Znamke, nakar še Emilija dramatika Dušana Jovanovića v izvedbi koprskega gledališča in režiji Jake Ivanca. Gotovo prvo slovensko besedilo, krstno je bilo uprizorjeno leta 1969 v Mali drami, ki obravnava vzročnoposledični krog homoseksualnosti, preganjavice in tajne organizacije, a v gledališkem listu homoseksualnost še po štiridesetih letih ni omenjena.

Svetlikanje resnice v umetnosti se mi zdi ustrezen zaključek tega najinega dopisovanja, intimnega odnosa na daljavo, v katerem se nisem razpršil v množico literarnih junakov in so opisani spomini moji, tako kot so moje izjave in vrednote. Po dolgem času sem spet pisal osebna pisma in odprla si mi novo obliko odnosa, razmišljanja o sebi in drugih, izmenjave misli in želja. Želela si, da govorim »jaz«, ne »mi«, o čemer želim, na začetku me je navdajala tesnoba, trudil sem se biti iskren, morda bom kdaj zaradi tega v zadregi, vendar sem ponosen na odnos, ki sva ga vzpostavila. Hvala za povabilo vanj!

Z lepimi pozdravi

Boris

(se nadaljuje)