»Bil sem poročen, imel dva otroka, ko sem pri triintridesetih spoznal, da so mi pač vÅ¡eč moÅ¡ki. Imel sem prvo izkuÅ¡njo z moÅ¡kim in sem dejansko doživel preporod, neko ponovno rojstvo,« nam je zaupal Renato Volker – Rene.
Nekdanji gostinec ter dolgoletni LGBT-aktivist in umetnik je v zadnjem od šestih videointervjujev Pamet v roke, kondom na glavo! pojasnil, kako je po ločitvi od žene srečen zaživel v razmerju s Samom. »Nisem bil idealen partner za nikogar. Njega to ni motilo, ker je nekaj videl. Ne vem, kaj, ampak izredno hvaležen sem mu in tudi jaz sem v njem videl nekaj. Midva sva si dajala stvari, ki so ne samo na gej sceni, ampak na splošno človeški sceni redke.«

V pogovoru je tudi odkrito opisal, kako se je iskal po partnerjevi nenadni smrti. »Nikoli nisem drog užival, nikoli se nisem napijal. Seks je bil hiter fiks zame. Če nisem dal koga dol tisti večer, nisem mogel iti spat. Bilo je obdobje, ko sem bil popolnoma zasvojen s seksom.«
V Londonu se je okužil z virusom HIV, vendar je kar pet let zavračal zdravila, vse dokler mu niso diagnosticirali multicentrične Castelmanove bolezni. »Zdravila sem začel jemati – prav dve leti in en mesec je od tega – in v enem letu je količina virusa, ki je bila grozljiva, padla, kot rečemo strokovno, na ‘undetectable’. Virus ni več prepoznaven v krvi, pod 40 enot. Bela krvna telesca so na normalnem nivoju,« je povedal z vidnim olajÅ¡anjem.

Ko je pred dvema letoma prebolel raka, se je odločil, da bo v življenju delal samo še to, kar ga veseli. Pogumno se je podal na slovensko stand up sceno, kjer navdušuje z izvirnimi šalami brez dlake na jeziku. »Ta moja osebna zgodba je zdaj zame ene vrste material za mojo novo kariero stand up komika, tudi pesnika, ampak neke vrste človeka govorjene besede. To mi leži. Kar delam z veseljem, kar mi daje neko energijo.«

Vabljene_i k branju intervjuja in ogledu videoposnetka (tudi s podnapisi)!

* * * * *

VIDEO: PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO!, 6. del – RENATO VOLKER – RENE

https://www.youtube.com/watch?v=_-6xY4D-w3M

Kdo pravzaprav si? Od kod prihajaš?

Živel sem v Mariboru, Ljubljani in nekaj časa v Londonu, skoraj petnajst let. Zdaj sem se spet vrnil iz Londona v Maribor. Delam, nastopam, sem oče, dedek. Trenutno sem samski, če koga zanima. Ali pa ne, ker je nekdo, ki se je pojavil. Sem umetnik, aktivist, bivši gostinec – skratka, imam celo paleto preteklih dogodkov in dosežkov, na katere sem ponosen in katerih sem vesel. Dejstvo je, da imam rad življenje in si se ne dovolim, da bi me karkoli ustavilo, še najmanj pa neka bolezen ali pa neki dogodki, ki so včasih zelo fatalni ali pa jih vsaj imamo za fatalne, pa se na koncu izkažejo, da niso tako zelo.

Kako se identificiraš? Kakšna je tvoja spolna identiteta?

Jaz sem bil zelo nezadovoljen s svojim osebnim imenom. Moje ime je Renato. Dokler mi ni na srednji Å¡oli profesorica filozofije razložila, da moje ime pomeni – torej »nomen est omen« naj bi imenom določalo neke vrste življenjsko zgodbo –, da bi moje ime lahko pomenilo Re Nato, skratka prerojen, ponovno rojen. Kar je za mojo zgodbo zanimivo; bil sem poročen, dva otroka, pri triintridesetih – Kristusova leta temu rečemo – sem spoznal, da so mi pač vÅ¡eč moÅ¡ki, imel prvo izkuÅ¡njo z moÅ¡kim in sem dejansko doživel tak preporod, neko ponovno rojstvo. 
Druga moja identiteta – ime, ki sem ga dobil – pa je ta moj umetniÅ¡ki Rene, ki so mi ga nadeli na gej oz. LGBT+ sceni, ko sem začel voditi Tiffany, klub na Metelkovi. Takratna nadaljevanka ‘Alo, ‘alo je bila zelo popularna, tam je bil natakar Rene. Seveda sem potem dobil po njem nadimek in sliÅ¡im na obe imeni. Drugače pa nimam rad nalepk: kdo si, kaj si tudi po seksualnosti. Očitno sem bil v neki biseksualni fazi. Nalepka gej me ne zanima prav posebej. Sem pač seksualec, ki je imel neko obdobje družinskega življenja. Potem ko sem spoznal, kako in kaj, sem se – ne bom rekel prekvalificiral –, ampak sem spoznal, da so mi moÅ¡ki vÅ¡eč bolj kot ženske. Spoznal sem moÅ¡kega, živela sva skupaj, ustvarjala in Å¡e zmeraj so mi moÅ¡ki bolj privlačni kot ženske. Ne da ženske niso privlačne, ampak v zvezo z žensko ne bi Å¡el več.

Kako se spominjaš epidemije aidsa?

Ko se je v osemdesetih, devetdesetih zadeva medijsko pojavila tudi v Sloveniji, sem bil poročen, imel ženo, dva otroka. Skratka, to ni bilo nekaj, kar bi se me posebej dotikalo. Razumem, da sem bil učitelj in sem se pozanimal, da sem bral in mi je bilo interesantno. Pač nekaj se dogaja, grozno. Videl sem to kot neko obliko raka, kot nekaj, kar je v neki populaciji prisotno.

Potem ko sem po ločitvi spoznal partnerja, mojega dragega Sama, sem postal bolj pozoren na sam pojav hiva in aidsa, ker sem pač začel živeti v istospolni zvezi. Midva sva se pred zvezo testirala, oba sva bila negativna. Nisva imela zaščite, kadar sva se ljubila drug z drugim. Glede na to, da sva imela neke vrste odprto zvezo ali sva dovolila tretji osebi, da se nama je kdaj pridružila, pa sva zmeraj uporabljala kondome.

Te je bilo kaj strah, da bi se okužil?

Ta strah, če želiš, ali pa zavest o prenosu hiva se je pri meni postopoma razvijala. Kot straightu se mi sploh ni zdelo, da se me dotika kakorkoli. Kot večina verjetno o tem razmišlja. Potem ko sem prišel v gej skupnost, pa se je avtomatsko pojavil predsodek: Aha, to pa je zdaj del tega življenja. Kar seveda ni nujno, ampak v medijih je ta zadeva pač predstavljena kot neka kuga gejevskega sveta.

Kako bi opisal vajino razmerje s Samom?

Preden sem šel v London, sem bil v Ljubljani na sceni. Pravzaprav nisem bil na sceni, jaz sem bil scena. Midva s Samom sva bila eno obdobje mama in ata scene. Samo me je uvedel v neke vrste svet LGBT in brala sva knjige, gledala dokumentarce, filme. On je bil moj učitelj. On je bil moje vse v tistem trenutku. Sem mu izredno hvaležen, ker me je uvedel v nekaj lepega. Ker mnogi nimajo izkušnje, še posebej ne ljudje, ki preidejo iz enega sveta v drugega in imajo travmatične izkušnje ločitve, raznoraznega zavračanja. Jaz tega nisem imel. Samo me je potem uvedel tudi v preventivni vidik hiva in sva neizmerno uživala svoje seksualno življenje. Savno sva imela v Ljubljani, Gymnasium, kjer so bili kondomi zastonj, ker sva vedela, da to spada zraven kot izziv posla.

Mene je Samo sprejel poročenega, z dvema otrokoma, brezposelnega. Nisem bil idealen partner za nikogar. Njega to ni motilo, ker je nekaj videl. Ne vem, kaj, ampak izredno hvaležen sem mu in tudi jaz sem v njem videl nekaj. Midva sva si dajala stvari, ki so ne samo na gej sceni, ampak na splošno človeški sceni redke. Popolno sprejemanje, popolna simbioza, hkrati pa seveda dnevne revolucije, kregarije in loputanja z vrati in vse, kar spada zraven. Kar je tudi včasih seksi, ne? Ker spravni seks je ena izmed boljših stvari. Ker si najprej pol ure tiho, se domov pelješ in nimaš drugega. Ne čakaš, da boš prišel do spalnice in si že v predsobi na tleh. To je ena izmed takih impulzivnih stvari, ki so lahko zelo seksi, ne?

Kako je Samova smrt zaznamovala tvoje življenje?

Ko je Samo umrl in sem se odločil iti v London, se spomnim, da sem bral intervju v enem časopisu, da je v londonskih savnah vsaj 75 % obiskovalcev hiv-pozitivnih. In ko je Samo umrl, sumim, da sem se hotel kaznovati. Da sem se čutil krivega za njegovo smrt in je bil to eden od načinov malodane – saj se skoraj sliši patološko – preko nekega užitka se uničiti. Ene vrste obsesija? Neke vrste droga? Najlažji izhod? Če nisem koga dal dol tisti večer, nisem mogel iti spat. Bilo je obdobje, ko sem bil popolnoma zasvojen s seksom. Na to obdobje nisem ponosen, ampak to je bil zame edini izhod. Nikoli nisem drog užival, nikoli se nisem napijal. Seks je bil hiter fiks zame. Dnevno, nekaj let. Potem sem pa spoznal nekoga drugega v Londonu. Turka. Skupaj sva bila tri leta. Spet sem spoznal, da se da ljubiti, imeti rad. Da je življenje po neki smrti, po neki izgubi. Sva se razšla, potem pa sem začel razmišljati o vrnitvi v Slovenijo.

Kako se spominjaš trenutka, ko si izvedel, da si hiv-pozitiven?

V Londonu lahko rečem – tam sem živel – je ozaveščanje gejevske skupnosti na avtobusu, plakatih, vsepovsod … Priporočajo, če imaš aktivno spolno življenje, da se testiraš redno, vsaj na šest mesecev. Jaz sem se testiral na šest mesecev, nobenega problema. Spomnim se, da je bil avgust 2011, ko sem bil na testiranju negativen. In potem naslednje leto, 2012, sem šel na testiranje, ampak nekaj mi je reklo in sem zahteval testiranje samo za hiv, ne za vse ostale prenosljive bolezni, ki so jih običajno testirali. Takrat sem dobil diagnozo: hiv-pozitiven.

Spomnim se tistega dne, kot da sem bil že pripravljen, se mi je zdelo. Nisem bil preveč presenečen. Totalen šok še zmeraj, ampak nekje zadaj je bilo: aha, to pa je zdaj to. To je zdaj ta faza. Zdaj pa smo tam. Nenavadno se sliši, vem, kot da nekomu, ki ne kadi več, povejo, da ima raka na pljučih. Verjetno ne bo zelo šokiran. Verjetno ne. Ali pa nekdo, ki nezdravo jé in dobi sladkorno. Prav preveč ne moreš obsojati telesa, ki je omagalo.

Dva dni nisem ne jedel ne spal, na wc-ju sedel, jokal, tulil. Skratka, prestrašen si do nezavesti. Bilo je enostavno preveč za sprejet. Ampak ko sem prišel domov, sem po telefonu poklical dva, tri prijatelje, ljudi, ki so mi bili blizu, in jim povedal. Vsi so me takoj fizično objeli, mi dali vedeti, da to ni to. Nisem imel prve takojšnje zavrnitve, ker sem se je bal, to je jasno. Imamo vsemogoče scenarije v glavi, kaj se zgodi nekomu, ki je nenadoma okužen s hivom. Ublažili so prvi šok, ti moji prijatelji, izredno sem jim hvaležen za to. Podobno kot je bilo pri ločitvi, ni bilo travme, tako zelo velike tragedije. Isto, ko je umrl Samo. Vsa scena me je podprla, vsi so prišli. Mreženje je bil neverjetno. To ti malenkost olajša samo situacijo.

Že kmalu po diagnozi si navezal stik s skupino za pomoč hiv-pozitivnim …

Takoj v prvem tednu sem se dobil s tremi, Å¡tirimi ljudmi na zmenkih. »Sem na novo diagnosticiran. Bi se dobil?« »Ja, seveda.« Mislim, neverjetno. To si težko predstavljaÅ¡. Se usedeÅ¡ z nekom, se pogovarjaÅ¡ in te za roko prime. Kot ene vrste terapija. Popolnoma internetna. Izvedel sem, da so se mnogi, ki so bili na mojem mestu, odzvali podobno. Torej segli ven, ker najhuje je, verjetno, tistim, ki se zaprejo vase, gredo v molk in se ustraÅ¡ijo reakcije. Molk te ohromi. Molk je smrt, pravimo v naÅ¡i paroli. Ta se sicer nanaÅ¡a na ‘comming out‘, ampak že priznanje hiva je neke vrste ‘comming out‘. Drugi, tretji za nekatere. Jaz pripravljam ‘comming out‘ za moje vnuke. Očitno se ne bo nikoli nehalo.

Hočem reči, da ljudje, ki se soočimo z zdravstvenimi ali siceršnjimi tragedijami – prav je, da sežemo ven. Moramo prositi za pomoč. Včasih jo lahko celo zahtevaš in pričakuješ. V glavnem pa se moraš čutiti vrednega neke vrste socialne mreže, ki te bo podprla v čemerkoli.
No, pri hivu se mi je zgodilo, da so me sprejeli popolni tujci. Eni so rekli, da so šli takoj na zdravila. Eni so rekli: »Nikoli ne bom šel na zdravila«, ker imamo neke teorije zarote, da hiv sploh ne obstaja, da ni spolno prenosljiv, ker je retrovirus. Skratka, cel kup stvari je, s katerimi se tisti, ki problematiko poznajo pavšalno, ne srečajo. Meni je bilo zanimivo vedeti, ali je to zdaj resen problem ali je to samo diagnoza ali bom čez pet let zares umrl. Osmisliti hočeš, zakaj se je to meni zdaj zgodilo.

Zakaj si bil sprva proti jemanju protivirusnih zdravil?

Jaz sem prvih pet let zavračal zdravila, ker sem rekel: »Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Moje telo je dovolj močno, moj um je dovolj močan.« Po petih letih sem dobil diagnozo multicentrične Castelmanove bolezni. Prve v Sloveniji, v kombinaciji z nekim HHV8, in potem Å¡e hiv. Skratka, bil sem mali čudež, da sem sploh živel. V teoriji bi lahko temu rekli ‘full-blown aids‘. In ko so ugotovili, da sem hiv-pozitiven, mi je na infekcijski kliniki v Ljubljani doktorica Turel povedala: če ne bom jemal antiretrovirusnih zdravil, bom umrl. Pika. Ali me je prestraÅ¡ila ali ozavestila, ni pomembno. Zdravila sem začel jemati – prav dve leti in en mesec je od tega – in v enem letu je količina virusa, ki je bila grozljiva, padla, kot rečemo strokovno, na ‘undetectable‘. Virus ni več prepoznaven v krvi, pod 40 enot. Bela krvna telesca so na normalnem nivoju.

Jaz zdaj smatram sebe za ozdravljenega. Ker sem, medtem ko sem se zdravil v tem klasičnem pomenu, iskal alternativne rešitve. Uporabljal sem tudi od kanabis smole do rjavih alg, MMS-a, mareličnih jedrc. Vso alternativo. Karkoli mi je kdo prinesel pod nos, sem pojedel. Tako da sem kombiniral klasično medicino z alternativno, ki je sicer precej starejša od klasične, ampak mi jo imamo za alternativno. Nekaj je prijelo, ker sem imel skene, ultrazvoke, preglede krvi. Zmeraj vse brez problema. Skratka, jaz sem trenutno zdrav. Ampak diagnoza pravi, da se stvar rada ponavlja.

Kako se je na diagnozo odzvala tvoja družina?

Ko sem bil predlani v bolnišnici, so z onkologije poslali domov krvne izvide. Doma niso vedeli, da sem pozitiven. Vedeli so seveda, da sem gej. To je bilo jasno že zdavnaj. Mama in oče sta izvedela iz dokumentov bolnišnice, to pa ni bilo najlepše. To je bilo nekaj, kar sem zamolčal mojim najbližjim, moji družini. Na stand upu sem rekel: »Dol se ne bom dal z nobenim od mojih. Okužiti jih ne morem in jim ni treba vedeti.« Izgovor seveda, ker je bil strah zavrnitve velik. Potem ko so prišli v bolnišnico, ko so izvedeli, ko so jim povedali, sem jih poslušal. Sem jih poslušal, ker so me bila polna usta integritete in živeti svojo besedo, biti pošten, hkrati sem se pa najbližjim še zmeraj bal povedati nekaj intimnega, v končni fazi nevarnega.

Spomnim se moje hčere, ki je rodila, ko sem bil v bolnišnici, še zmeraj pod nekim vprašajem, kaj mi je. In je rodila, sem šel v porodnišnico in mi je dala, da pobožam dva dni starega otroka, če ne celo en dan, par ur. Čez nekaj ur jo je zagrabila panika, kaj si je dovolila. Ne da bi vedela, kako je z menoj, 100-procentno, je dovolila, da sem se res narahlo dotaknil dojenčka. Imela je obdobje, ko je bila v popolni paniki. Ko si razpet med ljubeznijo do starša in do otroka in jo popolnoma razumem, da je ljubezen do otroka močnejša. Vsaj morala bi biti, tako da sem jo tudi jaz potolažil. Moja zdravnica jo je poklicala in razložila še enkrat. Ampak je bilo obdobje, ko sem se bal, da me bo tudi družina gledala drugače, da ne bo več objemov, da ne bo več poljubljanja, da ne bo več pitja iz istega kozarca. Teh klasičnih stvari, ki jih imamo v glavi. To je bilo prisotno. Popolnoma neupravičeno.

Kaj te je spodbudilo, da si začel nastopati pred občinstvom?

Nenavadno mi je bilo ob moji diagnozi, ko sem ležal v Ljubljani na infekcijski. Ko sem imel pregled po enem letu, ko je bilo že vse v redu in sem okreval od tistih mojih 55 kg v vozičku, plenicah, bil sem na koncu, mi je moja osebna zdravnica rekla, naj ljudem tega ne razlagam, ker ne razumejo. Na nek način sem razumel, da me je želela verjetno zaščititi. Po drugi strani pa meni kot aktivistu, učitelju, razsvetljencu ni dalo miru. Kako bomo kadarkoli neko stigmo umaknili iz zelo pereče teme, če bomo tiho, če se bomo skrivali?

Ta moja osebna zgodba je zdaj zame ene vrste material za mojo novo kariero, ki jo začenjam. Ta moja nova kariera je zdaj formalno stand up komik, tudi pesnik, ampak neke vrste človek govorjene besede, če hočeÅ¡. To mi leži. Ko sem pred dvema letoma prebolel raka, sem se odločil delati samo Å¡e to, kar rad delam. Kar delam z veseljem, kar mi daje neko energijo, da ne bom več hodil na Å¡iht, ker sem imel to smolo ali pa srečo, da so me invalidsko upokojili. Na tem mojem stand upu imam otvoritveno Å¡alo in rad rečem – da se predstaviÅ¡ ljudem v dvorani, ker te pač prvič vidijo: »Jaz sem peljal mojega fanta in njegovega moža k moji bivÅ¡i ženi na obisk. Spali smo v sinovi sobi, hči nam je čaj skuhala. Moja bivÅ¡a žena ima zdaj novega partnerja, sta zelo fajn skupaj, zelo fejst človek. Sem vesel zanju, pravzaprav sem malo ljubosumen. Tip je Bosanec, pa ga je menda precej v hlačah, ampak je bila dobra mama, dobra žena in si zasluži vsak centimeter. Bog ji požegnaj!«  (smeh)

Že od nekdaj si znan po tem, da nimaš dlake na jeziku …

Imam neke originalne fore. Ena od njih pravi tudi, da je trojček moje najljubše število, ne glede na spolovilo. Ljudje radi slišijo originalnost. Radi imajo izvirne šale in sem zmeraj lepo sprejet, kjerkoli nastopam. Mislim, da sem izbral pravo stvar. Govorim tudi o bolezni, smrti, govorim o vseh mogočih tabu temah, če hočeš. Za vsako tako kretnjo, ko premakneš neko temo v komedijo, ji odvzameš malo moči. Vzameš tisto bridkost, trpljenje, žalost. Ker če se lahko nasmeješ ob nečem: ali je še vedno tako hudo? Ne, ni. Smeh je lahko zdravilo: zame, ki govorim, in za tiste, ki poslušajo.

Nam poveš za konec še kakšno šalo iz tvojega repertoarja?

Imam en tak model moškega, če ga lahko izberem: mediteranca, bolj možatega, medveda. Na stand upu rad rečem, da imam raje goveji golaž kot kurjo obaro. Imam tudi mini pregovor: Jaz grem rad na kosmate joške spat. Imam tudi cel kup teh mulcev, kot jim rečemo, in pravilo, da se ne dam dol z mlajšimi od mojih otrok, ker to ni to, je pa en kup takih mladih, ki se gotovo zanimajo za starejše. Na mojem stand upu pravim, da potrebujem samo črko D in vse samoglasnike slovenske abecede pa jim lahko vse povem; torej A, E, I, O, U in D. Rečem: »DeDi DuDo Da«. Skratka, šala na vse skupaj in sem vesel, da sem sposoben to temno plat, ki se je zgodila, tega nekega črnega ptiča, ki me je obiskal, zadovoljiti s humorjem.

To se mi zdi poseben dosežek in humor je lahko zelo seksi. Na odru se čutim tudi sam po sebi seksi, čeprav pri 56-ih naj ne bi bil več v tej fazi zapeljevanja ali koketiranja. Ljudje imajo po navadi predsodke – temu rečemo ageizem. Imam celo šalo, kjer pravim: »Ljudje so včasih depresivni že po petdesetem, pri moškem celo erekcija uplahne. Ljudje postanejo res odvisni, mogoče celo od antidepresivov. Tudi meni se je to zgodilo, ampak jaz sem se z mojim kurcem zmenil. Če bom jaz zaradi njega na antidepresivih, bo on zaradi mene na viagri, pa bova imela kemični balans v telesu.« Se malo pohecaš. Ljudje imajo radi, da ne delaš tragedije iz takih stvari, ki so minljive ali pa tudi trajne v končni fazi. (I. K., A. Z.)

Prispevek je nastal v sklopu projekta Pamet v roke, kondom na glavo, ki je sofinanciran s strani Ministrstva za zdravje, Mestne občine Ljubljana – Oddelka za zdravje in socialno varnost in FIHO.