Ljubezen onkraj romance

Februar. Magično romantično valentinovo. Praznik, ki ima za amatonormativno, kapitalistično družbo sijajne koristi, a kaj pravzaprav praznujemo posamezne osebe? Valentinovo je priložnost za izkazovanje in izražanje ljubezni – za tiste, za katere je dizajnirano. Ampak, a se praznuje ljubezen ali se praznujejo (in utrjujejo) norme, izključevanje, priviligiranost in stigma?

Romanca je včasih lahko del ljubezni

Zakaj beseda včasih? Ker veliko ljudi ne čuti romantičnih občutkov in/ali ne želi živeti romantičnih odnosov? Tudi. A tudi ljudje, ki romantične občutke doživljajo in so jim dobrodošli, teh ne doživljajo ves čas, v vseh odnosih, v vseh obdobjih življenja (enako) in vedno enako intenzivno ali na enak način. Romantična ljubezen je pojav, je opis, je občutek, je misel, je konstrukt. Kot taka lahko obstaja ali ne obstaja, je momentalna, je minljiva, je različno intenzivna, je lahko invazivna.

Kako doživljamo romantične občutke ali jih ne, je v osnovi odvisno od romantične orientacije. Ta je lahko fluidna in se sooblikuje z drugimi dejavniki (individualne potrebe, življenjske situacije in obdobja, akutno telesno in duševno zdravje), lahko pa se ne. Romantične občutke lahko čutimo v določenih situacijah, nekonsistentno, nepredvidljivo, priložnostno, večino časa, nikoli, s celim telesom ali jih zgolj mislimo. Dinamičnost čutenja in doživljanja ne pomeni zmedenosti, ne pomeni neodločenosti, ne pomeni izmišljevanja, ne potrjuje stereotipov, da »samo niso še našli prave osebe«, ali »niso še doživeli teh občutkov, in ne vejo, kaj zamujajo«. Vsako identiteto je dobrodošlo raziskovati, odkrivati, spoznavati, preizkušati, po potrebi prilagajati in spreminjati, kadar ne ustreza več. Aromantičnost, aseksualnost, vse vrste orientacij in identitet so realne – začasno ali trajno.

Je ljubezen brez romance Å¡e ali sploh ljubezen?

Če je romanca »včasih« in je lahko del ljubezni, v svojem fleksibilnem (ne)obstoju ne more pogojevati ali determinirati ljubezni. Prioretiziranje in preferiranje romantične ljubezni pred vsemi ostalimi vrstami, oblikami in nivoji ljubezni, je izključujoče destruktivno za vse, ki v nekem momentu ali skozi celotno življenje ne čutijo, ne želijo živeti ali ne (z)morejo živeti romantičnih odnosov.

Idealiziranje romantične ljubezni je na nek način toksična tudi za vse ostale ljudi in odnose, ker romantična ljubezen kot norma, najviÅ¡je vrednoten ideal in pričakovan življenjski cilj, ali celo dosežek, zreducira in hierarhično razvrednoti ostale odnose in tipe ljubezni (prijateljske, družinske, kolegialne, platonske). Ljubezen – z romanco ali brez nje, s spolnostjo ali brez nje, s telesnostjo ali brez nje, z virtualnim ali ne-virtualnim stikom – je ljubezen, kar pa ne pomeni, da je vsaka ljubezen enaka. Tega nikakor, pod nobenim pogojem ne gre enačiti s popularnim sloganom »love is love«, ki nehote sporoča, da so vse orientacije in izrazi ljubezni enaki in enakovredni: mnogo ljudi nasilnim izraznim vedenjem reče in jih prepozna kot ljubezen; normativne in ne normativne osebe, ne glede na pravno-formalne sistemske ureditve, ne živijo enako in nimajo enakih pogojev, privilegijev, varnosti, zgodovine in izkuÅ¡enj. Koncept »love is love« mora preseči enakosti in enakopravnost pred zakonom, potrebujemo spoÅ¡tovanje v vsakdanjih praksah in donosih, zahtevati je treba mir na ulicah.

Romantična ljubezen ni vse, in v (samo) v romantični ljubezni ni prostora za vse. Romantični občutki so lahko prisotni v prijateljskih odnosih, in prijateljske vezi so lahko sestavni del partnerskega odnosa. Partnerski odnosi so lahko izjemni brez romantičnih občutkov in/ali spolnosti, in prijateljski odnosi so lahko čudoviti z elementi spolnosti in/ali romantike. Romantični občutki niso več od spolnosti, naklonjenosti, zavezanosti, povezanosti, in niso manj od njih. Nepremišljeno prevzemanje nikogaršnjih idej ruši odnose, ustvarja in realizira strah in izgubo pomembnih odnosov na račun drugih, »bolj pomembnih« odnosov. Obstoječih odnosov ne moremo živeti zaporedno.

Z romanco ali brez nje v ljubezen?

Če je nek občutek zaželen, odsotnost tega občutka ne pomeni, da je odsotnost le-tega avtomatsko nezaželena.

Romantična ljubezen je lahko izjemno prijetna in čudovita in ima svojo nehierarhično vrednost.
Neromantična ljubezen je lahko izjemno prijetna in čudovita in ima svojo nehierarhično vrednost.

Jezik, ki presega opredeljevanje čutenja – kot boljÅ¡e ali slabÅ¡e, manj ali več – vključuje in spoÅ¡tuje raznolikost ljubezni. Romantičnost ni sestavni del ljubezni, zato ljubezen brez romantičnih občutkov ne more biti nepopolna, pomanjkljiva, ali manj. Ljubezen sestavljajo elementi spoÅ¡tovanja, skrbi, povezanosti, in skledo poljubnih sestavin, ki tvorijo celoto. Odsotnost romantičnih občutkov ne gre enačiti s hladnostjo, vseenostjo, zaprtostjo, ravnoduÅ¡nostjo, kot tudi romantičnih občutkov ne gre enačiti z ljubečnostjo, spoÅ¡tovanjem, toplino, skrbjo in navsezadnje z ljubeznijo. Aromantične osebe so popolnoma zmožne izražati in (s)prejemati ljubeče občutke in bližino na raznovrstne načine, lahko čutijo seksualno privlačnost in lahko želijo spolnost v odnosih, aromantične osebe so lahko kakorkoli spolno orientirane. Vsi občutki in čustva so samostojna in lahko soobstajajo. Ne morejo se pogojevati in se ne. V enkratnem momentu čutenja in v odnosih lahko soobstajajo med seboj podobna ali popolnoma kontrastna čustva in občutki.

Zmožnost v neobstoju

Socialni mediji so polni na videz spodbujajočih in suportivnih rekov. Pogosto je moč zaslediti nerodno zastavljena sporočila, kot so »Don’t feel bad, if you can’t feel and experience romantic love.« Obstaja deset tisoč kilometrska razlika med nezmožnostjo čutenja in ne čutenjem. ÄŒe nekdo ne zmore čutiti romantičnih občutkov, običajno to pomeni, da jih v osnovi čuti, ampak jih na neki točki blokira, ignorira, zatira, potlačuje, ker so preveč ogrožajoča, ali ne zna z njimi ravnati, ali jih nima možnosti varno izraziti in živeti (in stika s temi občutki in ravnanja z njimi se oseba lahko nauči, in »don’t feel bad« ni najbolj uporabno in konstruktivno sporočilo, ki ga oseba v takÅ¡ni situaciji lahko prejme). ÄŒe nekdo romantičnih občutkov v osnovi ne čuti in ne doživlja, ne gre za primanjkljaj, in ne gre za nezmožnost v okvirih patologije. ÄŒe nekaj ne obstaja, v tem ne moremo biti nezmožni.

Cena romantične ljubezni

Kadar govorimo o romantičnih občutkih, ne govorimo zgolj o njihovi vrednosti. V amatonormativni družbi ljubezen plačujemo vsi, a je za nekatere cena signifikantno višja.

Plačaš za valentinovo darilo, ker je tak običaj. Ljubezen ni običaj.

Plačaš z osamljenostjo, ker vsi (nekaj?) praznujejo, kar se tebe ne tiče.

Pa se nikogar ne, ne zares.

Več kot plačaš, manj dobiš (zase).

Več kot plačaš, manj (sebe) ti ostane.

Amatonormativnost zapoveduje družbena pričakovanja, da vsi želimo in prioritiziramo partnerske odnose, ki vsebujejo romantično in monogamno ljubezen. Tovrstna pričakovanja niso podarjena zgolj aromantičnim osebam. Izjave kot so “Tudi ti boš našla_el pravo ljubezen” so silno uničujoče. Romantična ljubezen ni bistvo in ni življenjski cilj vsakogar, romantična ljubezen ni najboljša, najimenitnejša, največ, in vsekakor ni edina (prava) ljubezen. Ko se srečamo, se, namesto o romantičnih partnerskih odnosih, sprašujmo o medosebni skrbi, katerihkoli odnosih, radostih, povezanosti, počutju in doživljanju. Kadar govorimo o svoji ljubezni, začutimo in spoznamo, da imamo vsi pravo ljubezen v življenju. In oh, kako je vsaka ljubezen polna in unikatna.

Statistično so aromantične osebe (in vse druge nenormativno orientirane osebe) bolj podvržene težavam v duševnem zdravju – ne zaradi svoje orientiranosti, ampak ker so deležne nepravičnih in neutemeljenih odzivov, ki izključujejo, razvrednotijo, ponižujejo, stigmatizirajo, ranijo, poškodujejo.

Plačevanje cene ljubezni je stvar nas vseh – ne, ker se vsem dogaja, ampak ker vsi živimo v nepravični družbi in jo tako ustvarjamo. Kako se bomo odzivali, nagovarjali, problematizirali, kritično prevpraševali in živeli nepravičnost, določa v kakšni družbi bomo živeli. Diskurz o ljubezni izključuje in zavrača osebne pripovedi o skritih, čarobnih ljubeznih. Potrebujemo diskurz o ljubezniH. Uporabljajmo pridevnike zgolj za opisovanje, in naj bo romantična ljubezen to, kar je, nič več in nič manj: ljubezen. Ena izmed. Praznujmo raznolikost ljubezni in ljubimo raznolikost.

Tvoja ljubezen

Romantična, aromantična, b(i)romantična, cromantična, 6romantična, včasihromantična, jdfjkfkgromantična orientacija, je pravilna orientacija, je v redu orientacija, je celostna orientacija. Vsaka orientacija je resnična in je ok, nobeno (ne)čutenje ne more bit neresnično in ne more bit ne ok, ne ok je lahko samo to, kar s tem naredimo.

Na svetu ne obstajata dve enaki ljubezni. Ljubezen je umetnost čutenja, mišljenja in izražanja, zato ljubezni ne sme določati objektiven ali zaželen ideal, za ljubezen ne more obstajati postopek, recept, prav ali narobe. O tem odločamo same_i.

Ti lastiš svojo identiteto, samo ti določaš imena in besede, s katerimi se identificiraš, ti izbiraš, kako opisuješ svoje doživljanje in sebe, ti odločaš, na kakšen način si želiš, da te ostali ljudje razumejo. Dovoljeno ti je prevpraševati svojo (a)seksualnost in (a)romantičnost, ok je biti negotov_a, ok si je želeti ali ne želeti čutiti nekaj, kar čutiš ali ne čutiš. Aromantična orientiranost ni pogoj, da ti je dovoljeno ne čutiti ali ne želeti čutiti romantičnih občutkov. Ni ti treba definirati vsega, kar čutiš, ni nujno definirati in klasificirati (vseh) odnosov, ki jih živiš. Lahko imaš intenzivna čustva ob ljudeh in do ljudi brez konstantne skrbi, ali gre za romantičnost ali ne. Ljudi in z ljudmi lahko čutimo na neomejeno načinov. Dovolj je siljenja v predpisano ljubezen in konec je s forsiranjem čustev in občutkov, ki niso tvoji, in ne čutiš, da so zate. Aromatničnost je resnična.

Lepo vas pozdravljam s prijaznim »ne hvala za čokoladne rože z rdečo pentljo«, in vam pošiljam paket spoštovanja z barvito mašno dostojanstva.

Napisala Teja Bakše.