Prakse praznovanja mednarodnega dneva žena odražajo in hkrati narekujejo odnos do žensk in do našega položaja v družbi. Nekaterim ta dan pomeni čaščenje tradicionalnih spolnih vlog: on je tisti, ki je na položaju, ima vlogo, moč in sredstva, da kupi in ji podari čokolado in cvetje; ona se bo danes razvajala v popustih kozmetičnega salona. Za druge je danes priložnost praznovanja signifikantnih premikov in spodbuda za nadaljnji boj. Slavljenje in reprezentiranje žensk na visokih položajih ne sme prezreti posledic revščine, nasilja, kapitalizma in patriarhata, ki jih nosimo ženske, in se ne sme končati pri praznovanju. Razmisliti in spregovoriti moramo o pomenu feminizma in nujnih spremembah, ki v zamudi še vedno, in vedno bolj glasno, čakajo na pravično enakost vseh žensk, margaliziranih in nenormativnih oseb/skupin ljudi.

Današnji dan ni namenjen razvajanju;

danes je priložnost za razodvajanje od spolnih stereotipov.

Današnji dan ni dan namenjen čokoladi in cvetju;

darilo ni opravičilo.

Edino, davno prepozno, a še vedno silno nujno, opravičilo so spremembe.

Mednarodni dan žensk, ne (prave in pravilno dizajnirane) ženske.

Ženske, ne ženska, obstajajo v vseh prostorih, dimenzijah, velikostih, pomenih in identitetah. Obstoj ženske se pojavlja v neomejenih in v (vedno potencialno še) neopredeljenih oblikah. Noben obstoj ne more biti nepravilen in ne more ne obstajati.

Odnosna, ekonomska in politična neenakost, spolno nadlegovanje, nasilje, spolni stereotipi in spolne vloge rezultirajo v nastajanju in ohranjanju izkoriščanja, poniževanja, izrabljanja in zlorabljanja. 8. marec je namenjen opominjanju na raznolike oblike nepravičnosti in izključevanja. Vedno se borimo za človekove pravice, a vsakokrat s perspektive posameznih oseb(nih okoliščin), skupin ljudi, kulture in družbenih ureditev. Ko govorimo o ženskah, govorimo o vseh ženskah in o vseh njihovih specifično nespecifičnih  življenjskih okoliščinah in nespecifično specifičnih posebnostih. 8. marec je – ali raje: bi moral biti – inkluziven praznik. Å tevilne ženske ostajajo nevidne, pozabljene, namenoma spregledane, utiÅ¡ane in izključene:

lbt+ osebe; vse osebe, ki se identificirajo kot ženske in ne želijo ali ne morejo postati mame; ženske s telesnimi in duševnimi ovirami in/ali (nevidnimi) boleznimi; nebinarne osebe; brezdomne ženske; interspolne osebe, spolne delavke; ženske imigrantke; ženske, ki so preživele nasilje; ženske, ki uporabljajo moške zaimke; ženske s fluidno spolno identiteto; ženske z nenormativnim spolnim izrazom; ženske, ki zaradi tradicionalnih spolnih vlog nimajo možnosti živeti svojega polnega potenciala, kot ga opredeljujejo in razumejo same; in navsezadnje vse ženske, ki se znajdejo v interesekciji navedenih in številnih drugih identitet in/ali življenjskih situacij. Vse, ki prejemamo sporočila, da nismo prave ženske ali dovolj ženstvene: smo. Smo ženske. Smo dovolj.

Ogrožena feminilnost

Potreba po zaščiti »pravih žensk« in »feminilnosti« se med drugim kaže v zatiranju vseh nenormativnih žensk, med katerimi so najbolj na udaru trans ženske, ki so dežurne krivke za spolno neenakost. »Ženska« in »ženstvenost« sta zgodovinsko opredeljena socialna konstrukta, ki ne moreta – ne v času, ne v prostoru, ne v fikciji – reprezentirati celotne ženske populacije. Nobena beseda in nobena predstava o tem, kdo in kakÅ¡na (je vse lahko) ženska, ne more zajeti vseh izkuÅ¡enj in čutenj spola, vseh idej, dimenzij, izraznih medijev in pomenov o spolu.

Feminilnost ni ponižnost in ženska ni šminka. Če želite zaščititi svoj fetiš, recite Bobu Bob, spolna identiteta naj ostane stvar samoidentifikacije, potrjevanje spolne identitete (tudi na telesni ravni) naj (p)ostane pravica in osebna odločitev vsake osebe. Če čutiš, da si ženska, si ženska. Pravice vseh oseb, ki se identificirajo kot ženske, so tudi pravice žensk.

Vse ženske, a ne vsi moški

Zakaj vse ženske? Ker niso vsi moški nasilni, vse ženske pa smo nevrotične, šibke, iracionalne in zmešane. Ker imamo vse ženske takšne ali drugačne izkušnje nasilja. Ker moramo vse ženske paziti na svojo pijačo v lokalih.

Ne vsi moški, a dovolj preveč njih

Ker nobena dejansko ne misli »VSI moški«, ampak »preveč moških« in »vsak potencialen moški«. Ker je dovolj moških nasilnih, da ne moremo govoriti o individualnih problemih, ampak o socialnem problemu. Neenakost nas rani, nasilje nas ubija.

Zakaj vsi moški in vse ženske

Ker moramo naučiti fante in moške spoštovanja, ker pogum in moč deklet in žensk nimata ničesar opraviti z izkušnjo nasilja; ker, če je »premlada, da bi nosila tako kratko krilo«, je tudi premlada, da bi bilo njeno telo seksualizirano; ker je dovolj pripomb »a si ti moški al ženska«, »ne izgledaš kot lezbijka«, »obnašaš se kot peder«,…; ker ni ok, da moški prime žensko za rit, ker je itak lezbijka; ker je samo privoljenje dovoljenje, ker so dotiki brez soglasja nasilje in zloraba;  ker so moški lahko slabi v športu, lahko se bojijo teme, jim je dovoljeno nositi roza barvo, jim je dovoljeno izražati čustva in jim je dovoljeno imeti kakršnokoli telo; ker so šale na račun spola in katerih koli drugih osebnih lastnosti in/ali okoliščin sovražni govor; ker so lezbijke »seksi« in moški »ogabni pedri«; ker trans ženske niso (samo) predmet telesne politike, operacije, spolne disforije in psihoanalize, ker so trans ženske ženske, ker so trans ženske osebe; ker toleranca ni sprejemanje in ker za izjavami »podpiram«, »spoštujem«, »sprejemam« ni prostora za sledeči »ampak«; ker je spolno delo delo; ker je vzgoja otrok in skrb zanje domena staršev, ne stvar spolnih vlog; ker je delo v gospodinjstvu neplačano, ker je marsikatero delo neplačano ali plačano manj; ker splav ni dostopen in varen za vse; ker se krivi žrtve nasilja in se jim ne verjame; ker so ženske prisiljene v zgodnje poroke in spolnost; ker so samske ženske obsojane; ker morajo ženske braniti in obrazložiti svoje odločitve o sebi; ker enakost spolov in odvzem privilegijev ne ogroža moških; ker nasilje nad ženskami, lgbt+ osebami in drugimi nenormativnimi osebami temelji na spolnih stereotipih; ker se ne identificirajo vse osebe, ki živijo v ženskem telesu, kot ženske; ker Google brskalnik pod »lepe ženske« prikaže slike belih, mladih, vitkih, cis, hetero žensk; ker v gradivih in vsebinah vzgojno izobraževalnih ustanov družino v veliki večini primerov še vedno predstavljajo cis hetero ženska, cis hetero moški in dva otroka – fantek in punčka.

VSI moški so odgovorni za nasilje, ki ga storijo, tolerirajo, dopuščajo, ignorirajo, spodbujajo; za vse nasilje, ki ga ne naslovijo, ne preprečijo in ne ustavijo. VSE ženske (kot tudi vsi ljudje vseh ostalih spolov) smo (bolj ali manj, včasih in na različne načine) močne, čustvene, nežne, racionalne, prestrašene, pogumne, sposobne, mnogo več od izoliranih lastnosti, in vse vmes. 

Živimo v moškem svetu, v katerem je težko biti ženska. Želimo si spoštovanja, a ga ne izražamo ena drugi. Tekmujemo, namesto da bi se borile skupaj, zase in ena z(a) drugo. Borimo se, da bi bile videne več kot seksualni objekt in stroj za rojevanje, a zapiramo prostor osebam, ki nimajo maternice in se identificirajo kot ženske. V skupnem boju moramo biti pozorne, da ne izvajamo enake represije, kot se izvaja nad nami.

Ni dovolj, da danes objaviš selfi na Instagram in potrdiš svoj obstoj. Povej svojo zgodbo, prisluhni zgodbam drugih in se odzovi nanje, odpiraj prostor za dialog, začuti svoj in kolektiven občutek krivice, jeze, žalosti, upora: poveži(mo) se v skupnem boju.

Naj bomo letos v ospredju ženske, naj letos rože ženske v miru dihamo in živimo.

Naj ženske odločamo o sebi, naj ženske spregovorimo.

Naj se zaradi sebe čutimo cenjene in spoštovane, ne zaradi podarjenih rož, ki en dan cvetijo.

Uprimo se mizoginij, bigotariji, patriarhatu in seksizmu, naj se vsi borimo.

Ženske smo, pomembne smo.

Napisala Teja Bakše