Današnji dan osvetljuje fragmentirano vidnost in veljavo lezbijk; katere osebe so prepoznane kot lezbijke in katere lezbijke dobijo veljavo svojega spola; v katerih kontekstih so lezbijke (ne)vidne; katere teme so med lezbijkami skrite. O vidnosti oseb, ki se v heteropatriarhalni družbi identificirajo kot lezbijke, odločajo tiste institucije, ki določajo diskurze o lezbijkah, njihove izkušnje in stiske.

Lezbijke med lezbijkami 

Raznolikost jezikov, kultur in gibanj, v katerih so artikulirani pomeni o lezbijkah, temelji na zgodovinskih, transnacionalnih in transgeneracijskih razpravah o lezbičnih politikah in izziva pogled na lezbijke kot na statično in homogeno skupino: lezbijke se med seboj razlikujejo glede na socialni kontekst, v katerem se različno doživljajo, opredeljujejo in izražajo; glede na načine konstruiranja lastne lezbične identitete; glede na pomene, izraze, razumevanje in razlage o svojih seksualnostih; glede na načine, kako sebi in drugim eksternalizirajo svojo pojavnost; glede na odnos do institucije družine, poroke in starševstva (ali želijo/imajo otroke, pa tudi ali njihovi otroci prihajajo iz heteroseksualnega odnosa); glede na izkušnje, izzive in stiske, ki jih doživljajo zaradi spolne identitete in/ali spolne usmerjenosti; glede na osebni pogled na sebe, druge, odnose in svet. 

Lezbijke med ženskami

 

 

Enostavno bi se lahko zdelo, da lezbijkam avtomatsko pripada prostor v ženskih gibanjih, a periodične izkušnje kričijo zaporedna zavračanja. Med ženskami, ki pripadajo različnim organizacijam, manjka zavezništvo. Radikalne feministke (TERF), ki zastopajo transfobne mite v duhu feminističnega boja, vztrajno zanikajo trans ženske. Prodajanje idej o svobodi, demokraciji, pluralnosti, enakosti in enakopravnosti, ne gre z istočasnim odklanjanjem fluidnosti in raznolikosti spolov onkraj biološkega binarizma. Hetero feministke odklanjajo participacijo lezbijk v bojih za pravice splava, ker lezbijke ne morejo zanositi (?). Boj za pravico do varnega splava za vse, je boj vseh, ki zagovarjajo in branijo pravico do svobodnega odločanja o lastnem telesu, in je boj vseh, ki so predmet telesnih politik. Antilezbična stališča so antifeministična stališča. Skrbno koncipirana pravila ločevanja in izključevanja v identitetnih politikah ne morejo in nikoli ne bodo opolnomočila marginaliziranih skupin. 

Zgodovina gibanj nas uči, da je treba preseči fokus spolne usmerjenosti in poiskati skupne točke marginaliziranosti in zatiranosti v zadevanih skupinah. Tudi pri zahtevah za enakost in enakopravnost je smotrno kritično premisliti socialne institucije (kot je poroka), preden jih želimo vzeti za svoje pravice. Če jih zgolj sprejmemo pod striktnimi heteronormativnimi kodami, dobimo iluzorno enakopravnost, zatirajočo enakost, fiktivno realnost. Enakopravnost ni samo pravica na listu papirja, ampak je pravica za dostojno življenje.

Homogenizacija ženske (in lezbijke) kot kategorije dopušča malo ali nič prostora za trans ženske, spolno fluidne in nebinarne osebe, da bi se lahko identificirale kot ženske, če je ultimatna ženska cis ženska, če je ženska tista in samo takrat, ko je videna v odnosu do moškega. Heteroseksualnost ni enostavna seksualna relacija, ampak tudi, in predvsem, relacija moči. S kategoriziranjem »drugih« žensk, ki ne služijo moški podrejenosti, lezbijke postanejo deviantne, patološke, emocionalno prikrajšane, manj ženske, neprave ženske, neženske. Ženske z nenormativnimi (neheteroseksualnimi) identitetami, spolnimi izrazi in praksami popadajo v luknje med socialno sprejemljivimi kategorijami. 

Medsebojno podpiranje je skupen boj. Naj bo spoštljiv. Do drugih, najprej pa do sebe. 

Nasilni stereotipi

Gibanja proti nasilju nad ženskami so globalno konstruirala dihotomno zmoto, da je nasilje v partnerskih odnosih v osnovi stvar spola: moški so storilci, ženske so tarča nasilja. Pervazivne heteronormativne ideje o socialnih institucijah krepijo ideje o maskulini dominanci moških in o ženski feminilni ranljivosti in šibkosti. V tako imenovanih komplementarnih odnosih med feminilnostjo ene, in maskulinostjo druge osebe, so po standardih lezbičnega feminizma zaskrbljujoča odigravanja normativnih spolnih vlog onkraj heteroseksualnih odnosov. 

Lezbijke so postavljene pred enako nujnost samorefleksije o svojem položaju kot hetero ženske. Lezbični odnosi niso varni, nenasilni, razumevajoči, skrbni, topli, mirni, zgolj ker so domnevno izven dosega moških rok. Zanikanje nasilja v spolno nenormativnih relacijah ima funkcijo prikrivanja heteropatriarhalnega interesa, ki še kako obstaja v zasebni realnosti lezbijke. Heteronormativne funkcije znotraj spolnega binarizma v lezbičnih relacijah niso popolnoma nič manj nevarne od heteropatriarhata. Odigravanje tradicionalnih spolnih vlog je v lezbičnih odnosih praktična obsodba na nasilje, ki ga osebe, ki preživljajo nasilje, ne prepoznajo kot nasilje, ker če nekaj ne obstaja, se tudi ne more dogajati. 

Nasilje med lezbijkami je, med drugim, skrito tudi pod romantiziranje in seksualiziranje nasilnih aktov med ženskami, ker le-te niso nič več kot en strasten »cat fight«. Češ, koliko pa lahko ena šibka, ranljiva in skrbna ženska naredi fizične škode? Patriarhat v duhu spolnega fatalizma ogroža in jemlje življenja v odnosih med osebami vseh spolov in spolnih usmerjenosti. 

Privat patriarhat

Kadar se borimo za življenje, se bojujemo proti strukturam. Niso vse strukture vidne, kot ne vodijo vsi boji v transformacijo. Patriarhalna družbena hierarhizacija je edini sistem, ki ga poznamo, zato, itak da, obarva naše mišljenje o odnosih in institucijah. Naturaliziran je v tolikšni meri, da nehote skušamo normalizirati svoje izkušnje. Te strukture in ideje obstajajo in prihajajo od zunaj, ampak mi jih (o)živimo, personaliziramo, reproduciramo, reuprizarjamo, dihamo. V njih iščemo in celo prepoznavamo tujo osebno resnico, ker so zastavljene tako, da vsi dobro vemo, kako je treba živeti. Naselile so se v nas. In to pomeni ta zlajnan rek, da je treba začeti pri sebi, biti sprememba, ki jo želiš videti v svetu. Treba se je najprej fokusirati na notranje spremembe, ki bojo oblikovale nove vzorce. Ni odgovornosti brez (samo)zavedanja. 

Nagovarjanje skritih, prikritih, izbrisanih, normaliziranih, uničujočih struktur je način, kako gradimo nove; včasih iz razbitin podrtih struktur, največkrat pa iz razbitih delcev sebe.

Vplivne lezbijke, težavne lezbijke 

 

 

Beseda lezbijka na mnoge načine nalaga bremena na ramena. Drzne konotacije seksualizirajo, zasmehujejo, izključujejo, stigmatizirajo, sramotijo, stereotipizirajo; lezbijke sovražijo moške, so politično problematične, vulgarne, agresivne, hočejo igrati moško vlogo, hočejo biti možače, in druge cvetoče izjave, ki se razmnožujejo po zraku. Lezbijke so težavne (koncept uporabljam in jemljem z upoštevanjem zgodovinskih in socialnih konotacij), ker direktno udarjajo patriarhat tja, kjer ga najbolj boli – ne potrebujejo moškega; ne za svojo srečo, ne za svoj užitek, ne za preživetje in ne za svoj obstoj. 

Vplivne lezbijke so težavne lezbijke. Način implementacije te ideje prinaša različne izide. Črpanje inspiracije od vplivnih lezbijk kaj hitro postane pornografija. Jemanje izključno tistih idealnih osebnostnih potez in dejanj (pogum, moč, vplivnost) lezbijk, jih idealizirati in zreducirati nanje z namenom iskanja navdiha, inspiracije, motivacije, podpore in drugih stvari, ki manjkajo v skupnosti in si jih ne dajemo med seboj, ne deluje. Praznovanje lezbičnega gibanja, očiščenega vseh političnih in osebnih konfliktov iz naracije, ustvarja podobo popolne lezbijke, vzorne lezbijke, sprejemljive lezbijke. Sramotenje nedoseganja idealnih kriterijev parcelirane osebnosti, je zatiranje. Ena je preveč agresivna, druga je preveč kontroverzna, tretja je preveč tisto, četrta premalo to, in s peto še ne vemo, kaj je narobe, ampak nekaj že. 

Lezbijke so težavne (koncept uporabljam in jemljem z upoštevanjem zgodovinskih in socialnih konotacij), ker direktno udarjajo patriarhat tja, kjer ga najbolj boli – ne potrebujejo moškega; ne za svojo srečo, ne za svoj užitek, ne za preživetje in ne za svoj obstoj. 

V svoj destruktiven prid urejene socialno sprejemljive naracije zameglijo mišljenje in brišejo zgodovino (predvsem tisto zgodovino, ki ni moška). Patriarhalno mišljenje nas zlahka prepriča v slepo rekonstruiranje naracij. Življenja ne gre kar razparcelirati, kot da različni aspekti nimajo med seboj nobene veze. Nekatere politične vsebine osebnega in javnega življenja lezbijk so včasih kontradiktorne, kontraintuitivne, vprašljive ali celo sporne; so kdaj ubrale neustrezne strategije, morda niso živele po standardih, ki so jih zagovarjale, ampak njihova zapuščina šteje. Tudi, in predvsem, takšna težavnost je del njihove zgodbe. Ne kljub spodrsljajem, ampak zaradi njih. Razgibanost navdihuje s pogumom. Nepričakovano daje upanje. 

Lezbični aktivizem zadeva razsežno polje delovanja (od kvir teorije prek LGBT gibanja, do postkolonialnega feminizma), prispeva k intersekcionalnim diskurzom in transformira pristope k seksualnim in spolnim politikam. Živeti kot lezbijka je teorija in je praksa. Prinaša globoke intimne izkušnje, ki zavračajo razcep med zasebno in javno sfero, in ne pustijo nobenega dela življenja nedotaknjenega. 

Napisala Teja Bakše.