Skupnostna skrb zase

Skrb zase sodobnega časa vlada v trendu hashtagov velikih besed Instagram influencerk_jev. Očiščenje političnosti iz, sicer zgodovinskega, koncepta skrbi zase nosi funkcijo profitnosti masivnega marketa. Skrb zase v zdravstvu prehaja iz komplementarnosti v substitucijo, komercializacija skrbi zase postaja hiter in poceni fiks hitrega življenja. Govora je o sprehodih v naravi, o kozmetičnih izdelkih, o relaksacijskih metodah, o teh in onih (plačljivih) storitvah, nihče pa ne govori o tem, kako poskrbeti zase v vsakodnevnem boju za doseganje minimuma varnosti, spoštovanja, možnosti in priložnosti. Za nekatere je skrb zase res zgolj kamilični čaj in masaža, za ostale je skrb zase boj za preživetje, boj za dostojno življenje. Diskriminacije, stisk in nasilja ne moremo utopiti v barviti milnici tople kopeli. Samo sebe lahko.

Pasti iluzorne skrbi zase

Å irjenje reÅ¡itev o magičnih principih skrbi zase po socialnih omrežjih (“pozitivne misli, pozitivno življenje” ali “včasih moraÅ¡ biti sebična_en in poskrbeti zase”) na podlagi dveh prebranih knjig o osebnosti rasti je del problema. Nerazumevanje duÅ¡evnih in socialnih procesov dela iz izvrstnih principov sijajne neumnosti. Meje niso sebične in sebičnost ni skrb zase. Sebičnost oddaljuje (od) ljudi, oddaljuje od sebe; sebičnost je samost. Trend pozitivnosti briÅ¡e ena čustva na račun drugih in zatiranje delov sebe ne more pomeniti skrbi zase. Radikalno absolutna pozitivnost ni znak moči. Ne moremo biti preveč žalostne_i, jezne_i ali potrte_i. ÄŒe je težko, je težko. ÄŒustva, misli in občutke je treba vzeti; take, kot so. V redu je imeti reakcijo, treba je imeti reakcijo. 

Skrb zase je nase centrirana odločitev prepoznavanja, čutenja, upoÅ¡tevanja in odzivanja na svoje potrebe – na telesni, duhovni, čustveni, duÅ¡evni, socialni ravni. To vsekakor vključuje tudi umirjanje, sproščanje, reči “ne”, prepoznavanje osebnih in odnosnih vzorcev, rekonstruiranje miselne naravnanosti in skrb za svoje telo, a nikoli na svoj račun odrekanja, blokiranja, skrivanja. Skrb zase niso samo kopeli in mehurčki. Skrb zase ni ekvivalentna času zase in je kot take ne moremo zreducirati nanj. 

Raznorazni umiki v imenu skrbi zase, ne naslavljajo problema in ostanejo zgolj to, kar so, umiki, priročni izgovori za spoprijemanje z lastnimi vsebinami, ki se nahajajo malenkost izven cone udobja. ÄŒe se zavijemo v udoben mehurček, ne čutimo potrebe po krepitvi svojih virov in potencialov, s pomočjo katerih se spoprijemamo z vsakdanjimi izzivi in ovirami, ki Å¡e vedno, kljub trenutni udobnosti, obstajajo. S prodajanjem povrÅ¡ne skrbi zase ustvarjamo psihotično zavetje miru. VpraÅ¡anje je, ali se prevede v realno življenje? Ali ima polajkana slika iz fitnesa prenesene učinke? Ali zunanji “ne” na mnoge zahteve teh in onih, ki vedno nekaj pričakujejo od nas, prinese notranji mir?

ÄŒas zase, pa tudi skrb zase, ne bosta utiÅ¡ala mimoidočega, ki se na ulici za tabo dere “peder”, ne bo preprečila invazivnih vpraÅ¡anj, komentarjev, pogledov, reakcij in dotikov o moji spolnosti, telesu, seksualnosti, identiteti, in obstoju, ne bo nam omogočila enakih možnosti, priložnosti in obravnave v vsakdanjem življenju. Svoje identitete ne morem pustiti doma, kadar grem ven, na razgovor za službo ali na sproščujočo masažo. Sebe nosim s seboj. 

Individualizacija skrbi 

Skrb zase, pri kateri gre pravzaprav za kolektivno preživetje, je postala Å¡e ena oblika individualizma. “Self-care” industrija loči ljudi na tiste, ki skrbijo zase (potroÅ¡nike), in tiste, ki ne, in so za svojo usodo krivi sami (Ä‘ankiji in kloÅ¡arji). Tovrstna kapitalistična separacija, individualizacija, je reflektirana v konstruktih, ki določajo načine razumevanja zdravja (sploh duÅ¡evnega), Å¡e posebej v načinih razumevanja družbe in načinov, kako v njej živimo.

Ljudje, predvsem tisti s socialno marginalizirani identitetami, na vsakodnevni ravni doživljamo mikroagresijo, Å¡tevilne oblike nasilja in diskriminacije. Tovrstnim izkuÅ¡njam se ni moč izogniti s skrbjo zase, s to kot tako tudi posledice vse vrstnih kontinuiranih, repetitivnih izkuÅ¡enj ne izginejo kar tako. LGBT+ osebe imamo različne izkuÅ¡nje, ki jih tudi doživljamo na različne načine. ÄŒetudi, glede na raznolike okoliščine in kapacitete, ene prizadene bolj kot druge, organizirana nepravičnost deluje na vse – vse_i smo del istega sistema. Pripadnost marginalizirani skupnosti ne more biti osebna odgovornost, ker vsak_a v skupnosti prispeva k temu, kdo in na kakÅ¡en način je marginaliziran_a. Vsak_a nosi svoj delež odgovornosti za vsako osebo, ki preživlja nasilje, neenake možnosti in nepravično obravnavo v vsakdanjem življenju.

Moderna znanost se vrača k holističnemu pristopu razumevanja interpersonalne biologije z vidika socialne perspektive. Delovanje funkcij živčnega sistema ni stvar posamezne osebe. Naraščajočih telesnih in duševnih bolezni pri masivnem številu ljudi, ki živijo z nasiljem, diskriminacijo, kroničnimi stiskami in stresom, ne moremo poenostaviti na fiziološki odziv. Ne moremo preprosto izolirati osebe od socialnega okolja: gre za družbeno bolnost, ki je ne gre zdraviti z medikamenti in skrbjo zase. Pa jo, ker morajo zgoraj kontrolirati opozorilne simptome.

Rekonstrukcija skrbi

Številni faktorji, vključno z neenakostmi, socialnimi nepravičnostmi, zatiranjem, travmami, določajo ali vsaj vplivajo na (ne)zmožnost prakticiranja skrbi zase, na dostopnost do ustreznih storitev podpore in pomoči. Z moraliziranjem o skrbi zase ljudem, ki poznajo ali imajo na voljo zgolj tvegane oblike samopomoči (preživitvene strategije), izgubimo ljudi. S kričanjem o skrbi zase na ljudi, ki jih uničujejo družbene strukture, mizerno spodletimo. Kako lahko same_i poskrbimo zase, če je sistem dizajniran proti nam?

Skrb zase ni fleksibilen in personaliziran koncept, predvsem je potrošniški in najbolj moralen. Z nobeno obliko skrbi zase na svetu nimamo niti možnosti preboleti opresije. Skrb zase ponuja zgolj temporalen oddih od globoko zakoreninjenih strukturnih izzivov, s katerimi se vsakodnevno soočamo, in včasih, pogosto, obligacija, da se moramo na te probleme odzvati s skrbjo, postane svoja stiska. Potrebujemo skupnostno skrb.

Skupnostna skrb ne izničuje skrbi zase, ker je inherentna z ugodnimi učinki na duševno zdravje vseh sodelujočih. Inkorporacija skupnostne skrbi v skrb zase prinaša partnerstvo kot alternativo vertikalni pomoči. S solidarnostjo, povezanostjo in vključenostjo se bojujemo proti diskriminaciji, nasilju, socialni nepravičnosti in neenakosti. Potrebujemo druge ljudi, ki imajo resurse.

Celjenje individualnih in kolektivnih ran se zgodi v odnosu, zgodi se v skupnosti. Skupnostna skrb, razumljena kot zavezanost k uravnoteženju med privilegiji in potrebami, pomeni karkoli od interpersonalnih izrazov sočutja, do organiziranih akcij.

Od nas pričakuje, da pridemo, da smo tam ob prepoznanju, da imamo več za ponuditi, kot potrebujemo, in to tudi storimo. Skupnostna skrb je v tem izjemno subverziven akt; spodbija ideje, da je vrednost posameznic_kov odvisna od tega, kako ter v kolikšni meri pašejo in se prilagajajo v abnormalno, bolno, toksično kulturo.

Skupnostna skrb ne pomeni zgolj pomoči drugim ljudem na načine, za katere verjamemo, da so koristni. Predpostavka, da obstaja univerzalen način skrbi zase, o katerem vse_i mislimo, čutimo in ga živimo enako, ne deluje, med tem ko sistemske nepravičnosti delujejo, tudi na vsako_ega nekoliko drugače, ampak delujejo na vsako_ega, vztrajno in udarno. V (marginaliziranih) skupnostih (in onkraj njih) se borimo za varen prostor v družbi. Skupnostna skrb presega zgolj odziv na obstoječ svet; daje izkušnjo tega, kakšen je svet lahko.

Političnost skrbi

Kapitalizem je vzel in zlorabil aktivističen koncept političnega upora skrbi zase, z namenom profita in vzdrževanja neenakosti med ljudmi. Skrb zase je v svojem bistvu političen upor. Tehnike dihanja, dovolj spanja in zdrava prehrana imajo bolj malo opraviti s tem, razen kadar zunanje nehumane okoliščine onemogočajo zadovoljevanje temeljnih človeških potreb, a o tem ob teh nasvetih ni govora. Političnost skrbi zase se je pojavljala že v času gibanja za civilne pravice v Ameriki, ko so ženske prepoznavale, da je skrb zase pogoj za boj proti rasni neenakosti. In ker so boji za socialno pravičnost še vedno realnost, je smotrno, da vzamemo nazaj bistvo skrbi zase. 

Prizadevanje za premik od tega, kar (drugi določajo da) moramo, k temu, kar potrebujemo, temelji na feministični ideji o avtonomiji in izbiri v svetu, v katerem so naša telesa, emocije in potrebe postale orožje uporabljeno proti nam. 

Komercializacija skrbi zase s prodajo lepotnih izdelkov (ki Å¡e posebej targetirajo ženske) odloča o tem, na kakÅ¡ne načine se moramo počutiti dobro in kateri produkt za to deluje. (Z)možnost skrbi zase prinaÅ¡a avtonomijo za odločanje o sebi. Kar deluje zate, deluje. Skrb zase je kulturni, socialni in politični boj proti belemu kapitalističnemu heteronormativnemu patriarhatu – skrb zase je boj za človekove pravice in enakost, in ne more obstajati brez skupnosti. Preden gremo v boj pa vsekakor koristi globok vdih in prespana noč. Celjenje se zgodi v preseku sistemskih sprememb in (skupnostne) skrbi (zase). Ne gre eno brez drugega. Skrb poteka celostno.  

Ne potrebujem peneče kopeli; potrebujem skupnostno akcijo, skupnostno skrb.

Skrb zase je skupen boj zase.

Napisala Teja Bakše