Paradni pomeni in pomeni parad

Parade ponosa nagovarjajo in se odzivajo na heteronormativne kulturne kode, ki zavračajo, ignorirajo, razvrednotijo ne(hetero)normativne identitete, spolne usmerjenosti in načine življenja. Jemanje prostora zase, promoviranje vidnosti, podpora v občutkih in izrazih pripadnosti, sprejemanja, spoštovanja, praznovanja vseh identitet, ustvarja nove kulturne pomene in izziva normativne. 

Konstruiranje in pripisovanje pomenov paradam onkraj binarizma med komercializacijo in politizacijo, med normalizacijo in transgresijo, med partijem in protestom, med osebnim in političnim, med našimi in drugimi, nosi priložnosti za sedanjost LGBT+ gibanja, v kateri živimo in želimo živeti v prihodnosti. Pripadamo, in spadamo, in soobstajamo, in obstajamo, in smo, in tukaj smo. 

Kulturni pomeni v družbi, v glavi, v srcu

Pod vladavino heteronormativnosti, toleranca do stigmatiziranih skupin sicer narašča, a ta kot taka ne poseže v heteronormativne kode, ki pozicionirajo neheteroseksualnost v inferioren položaj. Toleranca v imenu sprejemanja je v najboljšem primeru omejena na tiste LGBT+ osebe, ki se asimilirajo v zlate standarde spolnih, seksualnih, romantičnih, družinskih, individualnih in odnosnih norm, torej na tiste, ki ne motijo, ne ogrožajo in ne rušijo heteronormativnih struktur. Toleranca ni nič več kot kompromis s strani privilegiranih, v duhu pomilujoče usluge, pod pogoji in zahtevami nadaljnjega zatiranja, ki popolnoma zaobide proces normalizacije, sprejemanja, spoštovanja, slavljenja raznolikosti. 

Pri prestrukturiranju kulturnih normativov se morajo zgoditi spremembe vsaj na dveh ravneh: v svetu (v simbolih in pomenih o pojavih, ki jih komuniciramo in živimo), v glavah ljudi (ponotranjene vrednote in prepričanja). Kulturne spremembe zahtevajo spremembe v razumevanju pomenov. Vidnost, podporo in slavljenje s parado dosegamo na obeh nivojih, ki se na točkah neželenih učinkov momentalno (lahko) izključujeta, a v progresivni kontinuiteti komplementarnosti ustvarjata kulturne spremembe na miselni, in čustveni, in odnosni, in strukturni ravni. 

Tolerirate lahko parado, zase zahtevamo izraze dobrodošlosti in občutke sprejetosti

Pereča dramatika nestrinjanja med pomeni paradnih vsebin temelji, med drugim, na presojanju o primernosti in učinkovitosti reprezentacije LGBT+ oseb. Skrbi o prikazovanju stereotipnih predstav in uprizarjanja vsebin, ki so neudobne za heteronormativne idejne strukture (s seksualnimi vsebinami na čelu), upoštevajo zelo verjetne odzive zavračanja in sovraštva, ne odgovorijo pa na problem doseganja minimuma, tolerance, ki nastane prek tistih vsebin, ki heteronormativnim strukturam niso ogrožajoče (predvsem tiste, ki ne omenjajo, ignorirajo ali zaobidejo seksualnost). Te iste skrbi, o zavračanju obstoja in izrazov nenormativnih spolnih in seksualnih vsebin, ostajajo, te iste vsebine še vedno o(b)stajajo skrite. Prikrivanje različnosti v reprezentaciji in sporočilnosti enakosti, z namenom pridobivanja vrednosti in sprejemanja v heteronormativni kulturi, pelje v toleranco, in toleranca, kljub potencialnim razbremenitvam v življenjih LGBT+ oseb, vzdržuje sovražne strukture. 

Ob upoštevanju vse novo nastale problematike ob asimilacijski sporočilnosti na paradi, edukacijska vidnost na neki ravni presega stereotipe in prikazuje načine, na katere LGBT+ osebe spadamo v normirano kulturo. Kompromisi (da se udeleženke_ci oblečemo, izražamo, identificiramo (tudi prek uporabe imen in zaimkov) po heteronormativnih standardih) za ogromno pridobitev (prikaz istosti z namenom pridobitve tolerance), se zdijo majhni kompromisi tistim LGBT+ osebam, ki bolj kot ne živijo takšno istost.

Toda prikrivanje nenormativnih spolnih in seksualnih prezentacij za številne ljudi pomeni zatiranje svoje identitete. To rezultira v toleranci zgolj tistih LGBT+ oseb, ki pretežno živijo po heteronormativnih kodah. Toleranca nastane na podlagi prikrivanja vsebin, ki so v osnovi žarišče diskriminacije. 

Performans, ne show.

Performansi seksualnih vsebin izzivajo heteronormativne kulturne standarde, ki določajo heteroseksualnost kot edino sprejemljiv javen pojav človeške seksualnosti, ostale seksualnosti pa intepretira kot sramotne in kot takim določa, da morajo biti skrite. Parade ponosa so performansi LGBT+ gibanj, ki ustvarjajo prostor za osebno političnost razkrivanja in izražanja sicer skritih in zatiranih identitet. Ti pomeni parade, proslavljanje in protestiranje, izzivajo aspekte nevidnosti z glasnim, drznim in barvitim pojavom na odru, na javnosti ulic sredi belega dneva. Glasnega, udarnega praznovanja identitet in jemanja svojega prostora (nazaj) ni mogoče spregledati, ignorirati ali preslišati. Ti akti so izjemno revolucionarni v transformiranju skupnosti. Prostor v širši skupnosti nam pripada in mi spadamo v skupnost. 

Mi, skupnost ali mi pomeni vsi

Poskus približevanja heteronormativnosti prek prezentacije istosti nagovarja in spreminja kulturne ideje v glavah ljudi, med tem ko praznovanje prek uprizarjanja raznolikih identitet, izkuÅ¡enj in življenj, spreminja in ustvarja fizičen prostor v obstoječi kulturi. Oba pristopa spodbujata spremembe v kulturi tolerance in sprejemanja, in oba prihajata s tveganji odzivov zatiranja. Nekateri paradni performansi transgresivno izzivajo dominantne seksualne in spolne kulturne norme, drugi s prilagojeno izraznostjo komunicirajo lastno vrednost v namen pridobivanja sprejetosti in inkluzije v Å¡irÅ¡o politično in kulturno skupnost. Ampak, ej, vredne_i smo vse_i, ne “ne glede”, temveč “vključno z” bilo katero seksualnostjo in/ali identiteto. In zaslužimo si biti trenirane_i kot take_i.

Nekateri paradni performansi transgresivno izzivajo dominantne seksualne in spolne kulturne norme, drugi s prilagojeno izraznostjo komunicirajo lastno vrednost v namen pridobivanja sprejetosti in inkluzije v Å¡irÅ¡o politično in kulturno skupnost. Ampak, ej, vredne_i smo vse_i, ne “ne glede”, temveč “vključno z” bilo katero seksualnostjo in/ali identiteto. In zaslužimo si biti trenirane_i kot take_i. 

Edukacijska vidnost funkcionira na zelo spolzkih tleh, a ne gre iti mimo tega, da prinaša koristi specifičnim skupinam v LGBT+ skupnosti. Postavlja pa se vprašanje, na račun koga vse in koliko škode nastane za preostale LGBT+ osebe in za skupnost kot celoto, kolikšen delež identitet(e) se izgubi v asimilacijskih procesih, v parcialnih in heteronormativno prilagojenih pojavnostih identitet? (Raz)misliti je treba o načinih pridobivanja koristi zgolj, in zaželeno, na račun uničujočih heteronormativnih institucij. 

LGBT+ osebe smo vidne in obstajamo na raznolike načine, in o teh načinih presojamo same_i, vse pa smo čudovito pomemben del skupnosti. Izzivanje dominantnih pomenov in dogovarjanje o pomenih prinaša koristi, pa tudi nove izzive. Včasih je konstruktivno iskati kompromise, nekatere pravice pa si je treba vzeti in jih zahtevati; brez opravičevanja, skrivanja, prilagajanja in podrejanja.

“We’re here, we’re queer, get used to it!” pa tudi, in predvsem: “deal with it.”

Izkušnje pomenov

Parada nosi vrednost eksistencialnega pomena za življenja LGBT+ oseb. Vključevanje ali zgolj opazovanje praznovanja življenja in obstoja čudovitih raznolikih identitet daje spodbudo, vliva pogum, navdihuje z življenjem in navsezadnje uprizarja alternativen svet, omogoča izraz osebnega skozi politično, osnuje vizijo skozi prakse in izraze tega, kar je mogoče, kako je mogoče, da je mogoče – vsaj za en dan, za enkrat samo za en dan. 

Na prevladujoče paradne vsebine med zabavo in protestom vplivajo bolj ali manj LGBT+ prijazni kulturni prostori, v katerih je manj ali več prostora za praznovanje, bolj nujna ali kritična potreba po izrazitejših in konkretnejših protestnih vsebinah. Integracija zabave s protestom ustvarja prazničen kontekst, kjer se sprostitev, zabava in proslava zlivajo z in v politično agendo, usmerjeno k progresivnim političnim spremembam. Raznolikost motivov za udeležbo na paradi presega dihotomijo med zabavo in protestom; osebno je politično in zabava je protest. Razmerje med vsebinami proslave in protestom načeloma ne korelira sorazmerno s stopnjo političnosti parad. Vsak obstoj, izraz in pogum nenormativne identitete je političen, in z vsakršno prisotnostjo na paradi, v javnosti, z glasom in barvami, smo del konkretne akcije, ki v samem momentu razbija sovražne strukture v socialne spremembe, ki gradijo socialno pravičnost.

Vsak obstoj, izraz in pogum nenormativne identitete je političen, in z vsakršno prisotnostjo na paradi, v javnosti, z glasom in barvami, smo del konkretne akcije, ki v samem momentu razbija sovražne strukture v socialne spremembe, ki gradijo socialno pravičnost.

Ker parada ni statično gibanje, heteronormativne strukture niso odporne na naše upore. Dajemo vse od sebe in za sebe, za LGBT+ skupnost in skupnost v širšem kulturnem prostoru. Vsi nameni in pomeni parade vabijo udeležene k emocionalnemu, kognitivnem in  socialnemu doživetju sveta, ki daje izkušnjo, da je drugačen svet možen. Daje izkušnjo miru v svobodi, ki jo dolgo in težko čakamo, pa tudi če za en dan. Za enkrat je en dan. Do naslednje parade. Morda že kaj prej? Morda prej, kot si drznemo verjeti.

Napisala Teja Bakše