Ujetost v zgodbe poster predstavnikov LGBT+ skupnosti

Vprašanje, ki si ga mora zastaviti vsaka dobra aktivistična praksa, je, kaj je reprezentativna ilustracija LGBT+ oseb (slike, izjave, zgodbe) izpustila in v kakšne kontekste se naše izkušnje postavlja. Pri reprezentaciji ne gre le za podobo, temveč tudi za obsodbo misli in dejanj. 

Trdovraten madež heteropatriarhizma

Nevidnost LGBT+ oseb ni naključna ali vsebinsko nespecifična. Odgovori na problematiko, ki nastanejo zaradi nepoznavanja oz. zanikanja LGBT+ oseb, premišljeno osvetljujejo sprejemljivo neogrožajoče dimenzije življenj LGBT+ ljudi kot reprezentativne in absolutne. Te so največkrat takšne, da prikazujejo eno brez drugega: istospolno starševstvo brez dimenzije seksualnosti; avanturistični lezbijki, ki potujeta in nimata otrok (morda imata celo psa); trans oseba kot poster model za peno za britje, kjer se še fino izrabi človeka v profitne namene. Tudi osebne pripovedi instagram vlade LGBT+ skupnosti na socialnih platformah (razne poroke, potovanja, posvojitve), so fragmentirane, izolirane, premišljeno naslikane in popularnostno namenske pripovedi, ki ne odslikavajo pristnosti, spontanosti in realnosti življenjskih izkušenj, še manj reprezentirajo življenje vsakdanjih LGBT+ ljudi. Umetno ustvarjene (samo)reprezentacije spregledajo kompleksnost, pogosto celo reuprizarjajo prakse, ki nastavljajo past za ujemanje v mehanizme heteropatriarhata, ki iz ljudi izsiljuje svojo resnico. Ujetost v priznanje stereotipnih resnic in potrjevanje obsodb o sebi, ne pusti izhoda izven scenarija ustaljenih vzorcev heteropatriarhata. Pričakovanja po idealnosti deprivilegirane skupine so pravzaprav zahteve napotkov, kako živeti po heteropatriarhalnih kodah. Biti brez napak in nikogar motiti.

    

Heteropatriarhalni stereotipi so ponotranjeni do te skrajnosti v normalizacijo, da se jih sploh ne problematizira. Kadar se jih, ostanejo v zraku ignorance in tiÅ¡ine, če že nanje ne prileti opravičevanje ali celo zagovarjanje. Denimo intervjuji o LGBT+ življenjih z najbolj heteronormativnimi LGBT+ pari, ki živijo odnos moÅ¡kega in ženske, kjer se točno ve, katera lika obleke in kateri nosi zlikano kravato. Kdo dobi najvidnejÅ¡e medijske priložnosti? Kdo je (spet) v fokusu in kdo iz fokusa izpade? In nihče nič. Ljudje iz skupnosti lajkajo in sledijo in podpirajo “svoje”. Pod pretvezo subverzivnosti si kopljemo (pot nazaj v) jamo. 

Od domnevno osveščene skupnosti, od katere bi pričakovali nek doprinos premiÅ¡ljene kritičnosti, dobimo zaprepadene odzive; pa žal ne na slepo odigravanje heteropatriarhalnih scenarijev, marveč na opozorila nanje. Ta nenehen občutek ogroženosti tistih, ki imajo dostop do vseh medijev, da vseskozi lahko govorijo nove neumnosti. In nihče jih ne opozori na neresnice in manipulacije in lutkarske može v njihovih igrah življenja. Potem pa s svojim pogumom in odprtostjo in ubogostjo in dobrotnostjo branijo svoje privilegije. Zelo jasno je, kdo so tisti “pod kožo smo vsi enaki” užaljenci. EJ! Ni dobro, da ste enaki. Niti niste. Niti ne rabite biti.

Potem pa Å¡e ta “ne smem nč več rečt” in “skos morm pazt kaj govorim”. JA, ni vseeno, kaj in kako govoriÅ¡. Ne nehat govorit, začnimo razmiÅ¡ljati. Kakor si skozi govor in dejanja Å¡kodujemo, kaže simptome heteropatriarhata. Reflektiranje nenormativnih praks ni napad na LGBT+ skupnost, ravno nasprotno. Napadamo heteropatriarhizem, ki je, žal, v nas tako aktivno odporen na samorefleksijo. Bijemo težke boje proti sovraÅ¡tvu in zatiranju, ki prihajajo od zunaj, v privatnosti pa jih ščitimo kot svoje. Noben boj proti zatiranju ne bo učinkovit, če bomo posvajale_i nasilje. Tako slepo se borimo proti stvarem, ki jih potem živimo, da sploh ni več jasno, za kaj se borimo. Najverjetneje bomo nekje v procesu premagale_i same_i sebe.

   

Moč vsakdanjih zgodb vsakdanjih ljudi

Objektivizirajoč govor stroke in javnega diskurza ne pusti prostora, da ustvarjamo svoje zgodbe, ker vse, kar vemo o sebi in drugi vedo o nas, temelji na tem, kar nam govorijo te isti drugi in kar nam pustijo, da smo. Osebne pripovedi nemalokrat temeljijo na problem (patologijo) osredotočen način samoreprezentacije. Sistemska kontrola ljudi ohranja v vlogi patoloških, a fukcionalnih, figuric v tem bolanem cirkusu. 

Upor se zgodi takrat, ko same_i pripovedujemo o sebi, same_i definiramo svojo realnost, same_i poimenujemo svojo identiteto. Kar same_i vemo. Vemo, ker se svojih izkušenj spomnimo in jih živimo. Nimamo pa možnosti nanje vplivati, kaj šele jih ustvarjati. Ljudje se gibamo v trenutkih razvoja, spreminjanja, raziskovanja, odkrivanja, spoznavanja sebe in sveta. Teh momentov nam nihče ne prizna(va) in ne ujame, ne zabeleži, jih ne upošteva kot naše realnosti, kot žive realnosti, ker je ta za heteropatriarhat moteča. Zdi se, kot da se pri vidnosti LGBT+ življenj ujame le trenutek življenja, ki določi sprejemljivost predstave o naši patologiji. Zgodbe o sramu in (samo)zatiranju moramo preoblikovati v zgodbe o edinstvenosti, moči in preživetju. 

Ob zbiranju osebnih zgodb vsakdanjih LGBT+ ljudi, je bil en izmed prvih odzivov ta: “To zveni zanimivo, samo jaz nimam nič za povedati :(“. Zdi se, kot da bi ljudje najraje obupali. 

Prav je, da imamo možnost biti bolj ali manj vidne_i, prav je pa tudi, da smo vse slišane_i in upoštevane_i. In prav je tudi, da smo lahko v zasebnem in javnem življenju posebne_i v svoji vsakdanjosti in vsakdanje_i v svoji posebnosti. Raznolike vidnosti in sporočilnosti LGBT+ oseb prinašajo številčne doprinose znotraj skupnosti in v širši družbi, a te ne pridejo brez konteksta. Življenski svet bolj javnih, bogatih, znanih LGBT+ oseb sestoji iz privilegijev, ki se ne prevedjo v življenja vsakdanjih LGBT+ oseb. Varnosti, spoštovanja, posluha, možnosti, priložnosti, zdravja, miru, pravic in javnega življenja si ne moremo vse_i kupiti ali kako drugače privoščiti.  

      

Izzivi vidnosti vsakdanjih LGBT+ oseb

Nereflektirane prakse poročanja, opisovanja in praznovanja premišljeno pogojenih LGBT+ življenj, so problematične v izrinjanju netradicionalnih praks življenja, ki prinašajo specifične izkušnje in probleme. (Samo)Reprezentacija poster LGBT+ oseb definira v(r)ednost in resnico o celotni skupnosti na podlagi tipičnih lastnosti predstavnikov skupnosti. S tem se ne konstruirajo in vzdržujejo zgolj stereotipi, temveč tudi (ne)veljavnost in (ne)sprejemljivost obstoja raznolikosti identitet, ki smo zapuščene v nevidni neenakosti. Če se zgodi nasilje nad znano LGBT+ osebo, je to grozna tragedija (in je, in prav je, da je), medtem ko o zasebnem vsakdanjem nasilju, do vsakdanjih ljudi in med njimi, tako rekoč prehaja iz tragedije v tradicijo. V premišljeni in dovoljeni vidnosti se rišejo dileme, kako ohraniti vidnost in glas LGBT+ oseb, ne da bi načeli s hierarhizacijo veljavnosti ali celo vrednosti identitet znotraj skupnosti in s tem tudi socialne pravičnosti pri dostopnosti varnega zasebnega in javnega vsakdanjega življenja. 

Heteropatriarhalno propagando je dobro prepoznavati, ker s poster, heteropatriarhatu prijazno, podobo, ne dvigamo ravni vidnosti LGBT+ oseb, temveč zgolj vzdržujemo procese zatiranja. S prilagajanjem načrtno preoblikovanim podobam LGBT+ zgodb, vključno s ponotranjanjem heteropatriarhalnih vlog in resnic, popuščamo in se podrejamo načrtnemu sistemskemu zatiranju ali nadziranju. 

Kdo smo vsakdanji LGBT+ ljudje? 

      

 

A nas kdo sliši? 

   

Vpogled v zgodbe vsakdanjih ljudi je ključen za aktivistična gibanja, saj lahko svoje namene uresničujemo le ob upoštevanju vsakdanje realnosti ljudi. Zanimanje za zgodbe, ki nosijo dolgo zgodovino preslišanosti ali pa so tako stigmatizirane, da ne dobijo veljavnosti in vrednosti, omogoča dostop do neznanih, nedostopnih in skritih realnosti. Z reflektiranim (samo)prikazovanjem LGBT+ vsakdanjega življenja se upiramo heteropatriahalnim normativom, ki nas silijo v odigravanje scenarijev predpisane resnice, ki nam pomagajo krepiti zatirajoče diskurze. Da bi izkoreninile_i ustaljene vzorce, jih moramo nehati priznavati na javnih in zasebnih sodbah in (si) jih potrjevati. Z močjo evidentno ne pride odgovornost, ker moč ne zahteva odgovornosti. Odgovornost zahteva moč. Z odgovornostjo pride moč.

Napisala Teja Bakše