Ponosne_i smo nase in na nas, ker Å¡e vedno smo. In vedno bolj smo.

 

Kako ustvarjamo in nosimo ponos

Organizacija izkustev je strukturirana v specifično pogojenih kontekstih. Socialnokulturni kontekst določa in omogoča priložnosti in (pri)sili, kdaj, kje, kako, zakaj in na kakšne načine doživljamo ponos. Zakaj in kdaj se pojavi izkustvo ponosa, kakšne pomene se mu pripisuje, katere impulze prebudi, kakšna vedenja izzove, kakšne posledice prinaša, je stvar prepleta psiholoških in socialnih komponent. 

Izkustvo ponosa (in sramu in drugih emocij) ni univerzalno. Kaznovanje z udarci in različnimi oblikami fizičnega obračunavanja, na primer, je bila v preteklosti sestavina dobre vzgoje. Danes temu rečemo nasilje, ki ga obsojamo in sramotimo. Pomeni, ki izzovejo občutek ponosa, se spreminjajo in preoblikujejo, pa tudi narekujejo kako naj se ljudje vedemo, celo kako naj čutimo, da bomo normalne_i, sprejete_i in primerne_i. Sram in ponos sta lahko uporabljena ali izrabljena kot socialni orodji za doseganje političnih iniciativ pri ustvarjanju mej in regulacije človeškega (spolno spedifičnega) vedenja, in obstoja (v spolu), in (spolne) identitete, in (spolnega) izraza. Rezultat politične regulacije povzroča konfliktne zahteve in nedosegljiva pričakovanja, ki ljudi ovrednotijo kot neustrezne in se kot take začnemo vrednotiti tudi same_i.

Ponos kot zaščita 

Beseda ponos nosi raznovrstne pomene: samozavest, samospoštovanje, občutek zadovoljstva, pa tudi aroganco, manipulacijo, trmavost, ignoranco, nasilnost. Prepoznavanje ponosa v vsakdanjih situacijah nosi pretežno slednje (razumljene kot negativne) konotacije. Rečemo, da je oseba, ki izvaja superiornost nad drugimi, se povzdviguje in ponižuje druge, ponosna. V takšnih situacijah nastopi ponos kot obrabni mehanizem, v katerega največkrat žene krhka samopodoba, ravno v spremstvu sramu, negotovosti, ranljivosti, strahu pred ponižanjem. Ker se oseba čuti tako nevzdržno ogroženo, manjvredno, kompenzira z iskanjem občutka superiornosti prek tega, da razvrednoti, poniža, si podredi druge, nad njimi zganja teror. Zdi se, kot da si človek poskuša izboriti in vzeti nazaj svoj ponos, svojo vrednost, svojo veljavo (simbolno ali realno), kar mu je bilo (enkrat prej ali v danem momentu) vzeto. 

Ljudje delujemo po vzgibu, da bi se za vsako ceno izognili neprijetnim občutkom, kar rezultira v prilagajanju, in skrivanju, in pretvarjanju, pa tudi agresivnosti, da bi se le izognili neugodnim in zelo nevarnim socialnim in psihološkim posledicam, da bi dobili potrditev, da smo ustrezni, ljubljeni, vključeni, normalni. Ljudje, ki smo zatirani in sramočeni za svoj obstoj, za svojo (spolno) identiteto in usmerjenost, za svoj spolni izraz, ne želimo biti sprejeti in ljubljeni zato, ker obstajamo in delamo stvari na pravilen in ustrezen način; te stvari počnemo zato, da smo sprejete_i, vključene_i in varne_i. Na ta način so sramotenje, poniževanje, norčevanje orodja za postavljanje mej, standardov, pravil, ob upoštevajoč katerih moramo oblikovati svojo identiteto. Sramotenje je sredstvo nadzora, da se ne bi upirali in vedli in gibali in premikali mej onkraj heteronormativnih regulativov.

Sram kot upor

Izkustvo sramu nosi silno motivacijsko izkustvo, kadar nas potiska v upor proti silam prilagoditve in zanikanja, kadar nas navdihuje s pogumom za spoprijemanje s tveganjem, da bomo (o)sramočeni v boju za svoje pravice, za svojo varnost, za svoj mir in za svoj obstoj. 

Takšni akti upora v in proti sramotenju prinašajo občutek ponosa. Nagrajevanja s ponosom in grozenja s sramotenjem so preveč preprosti procesi nadzora politično organizirane idologije, da bi na nas delovali manipulativno. Ker same_i mislimo sebe in zase. Sistem ima moč, da ustvarja, oblikuje, narekuje, nadzoruje načine mišljenja, čutenja in vedenja, nikoli pa ni in ne bo samozadosten za svoj obstoj. Ustvarjamo ga me_i, s svojimi obstoji, načini delovanja, z individualnimi in kolektivnimi akcijami upora. 

Vodilne institucije se zato v strahu in trepetu z zadnjimi prsti oklepajo parade ponosa in drugih oblik praznovanja, upora, protestiranja. Ker ljudem dajejo pogum, samozavest in ponos. Zato vztrajajmo. Ponos je v tem času najmočnejše dejanje. Ponos je upor vsakogar, ki želi boljše izkušnje zase. Za vsakogar, ki želi družbo brez zatiranja in ustrahovanja. Izkustev in izrazov ponosa je mnogo, veliko več kot si predstavljamo. Precej razgibane_i, raznolike_i, kreativne_i in strašno pogumne_i smo. Priložnosti za izkustva in izraze ponosa nikakor ne manjka. 

Izkoriščanje mavričnega ponosa

Mavrični kapitalizem ne igra nobene vloge pri podpori lgbt+ skupnosti, ker je polivanje mavrice vsepovsod namenjeno izključno dvigovanju lastenega ugleda in profita. Namenjeno je manipulaciji in nadzoru. ÄŒe so “zraven”, lahko nadzoru rečejo sodelovanje, ko v ozadju odločajo in določajo o dovoljenih načinih protestiranja, vedenja, izražanja. 

Izobešenje mavrice je vselej pokazatelj, da so se zgodili premiki, če pojav mavrice prispeva k številnim oblikam dobička, kot nasprotje izgubi strank. A zgolj mavrica, brez kakršnekoli izjave, spremembe v politiki delovanja organizacije, ki bi doprinesla k novim priložnostim in izidom za večjo pravičnost, varnost, vključenost in spoštovanje, je samo dizajn in aktualna senzacionalnost. Samo marketing. Samo pretvarjanje o odprtem in sprejemajočem duhu institucije. Samo skrajno odvratna strategija izkoriščanja težkih izkušenj in zanimivosti, atraktivnosti obstoja margalizirane skupine za svoj profit, tak ali drugačen. Izkoriščevalska podpora je škodljiva za skupnost in za življenja LGBT+ oseb. Daje nam iluzoren občutek, da smo podprti, sprejeti in spoštovani. Kje so te iste entitete, ko se brorimo za svoja življenja? A si lahko navadni ljudje privoščimo enako razobešenje mavrice, kot monopolne institucije? 

Razpon ponosa v mavrici

V privilegiranosti smo hitro ponosne_i na stvari, lastnosti in okoliščine, ki so nam bile dane (dominantne nacionalnosti, rase, spol, spolna usmerjenost, ustrezanje idealom lepote, moč in status) in jih rade_i tudi nosimo in ščitimo, nemalokrat na račun drugih (marginaliziranih ali kakorkoli depreviligiranih skupin). Lahko bi rekli, da smo ponosne_i na svoj privilegij.

V mavričnem ponosu praznujemo, živimo, izražamo in čutimo ponos nečesa in vsega, kar smo same_i izoblikovale_i, za kar smo se borile_i in si priborile_i in pridobile_i, kar smo preživele_i in živele_i in preživljamo in živimo. Ponosne_i, na svoj pogum in moč, da sprejmemo in zmoremo vzeti ljubezen, da si jo drznemo dajati in izražati, sebi in drugim, ne glede na to, da in kako se nam ves čas iz vseh stvari narekuje drugače. Ponosne_i smo na to, da svojem_i partnerju_ki ne rečemo več prijatelj_ica, cimer_a, temveč partner_ka, svojega spola ne živimo več (v absolutnosti in vseh situacijah) skrito.

Nismo ponosne_i na trpljenje in nismo ponosne_i na to, da smo zatirane_i; ponosne_i smo na to, da zatiranje vztrajno odklanjamo in se mu upiramo. Ne ostajamo tiho. Ne dovolimo, da nas prevzemajo standardi in pravila o tem, kako naj čutimo, mislimo in živimo. Ponosne_i smo, da lahko zase izberemo in odločimo, kdo smo in kako bomo živele_i. ponosne_i, da smo del skupnosti, ki se bori za svobodo, pošteno obravnavo in odnos v vsakdanjem življenju, za pravično politiko. Ponosne_i smo, da se lahko ozremo nase in vase radikalno drugače, kot nam je vsiljeno. Ponosne_i smo, da mislimo sebe in o sebi v mavričnih koordinatah. Na to, da nam vso sovraštvo, ki leti proti nas in v nas ne zablokira srčnosti, in ljubečnosti, in nežnosti, in prijaznosti, in radosti, in človeškosti. Ponosne_i smo, da se raziskujemo. Ponosne_i na vsak coming out in ponosne_i na to, da znamo preceniti, kdaj ta ni varen in se znajdemo drugače. Ponosne_i smo, da znamo preživeti in da ob tem ne pozabimo tudi živeti. Ponosne_i smo, da nagovarjamo, problematiziramo in spreminjamo dele kulture in politike, ki niso pravični, vključujoči in varni. Ponosno nosimo zgodovinski ponos in sebe kot del zgodovine, ki jo naprej skupaj ustvarjamo. Ponosne_i smo na svoj obstanek. Na ljudi, ki niso preživeli boja. Na ljudi, ki niso dočakali niti začetka svobode, za katerega so se borile_i. Ponosne_i smo nase in na nas, ker še vedno smo. In vedno bolj smo. 

Paradni mesec se čuti kot pravljica, kot fantazija. Veliko govorimo o tem, da je to vsaj en mesec ali vsaj en dan, ko masivno in skupaj praznujemo naša življenja, naše identitete, našo raznolikost. Vsaj en dan, ko je drugače, ko je bolje. Vsaj en dan, ko smo lahko to in take_i kot čutimo, da smo (lahko). A to izjemno fantazijo sebe, to še kako realno fantazijo o sebi in o svetu nosimo vsak dan. Ne tako glasno, in ne tako javno, in vsekakor ne tako varno, kot na paradi, ampak jo; kolikor zmoremo, kolikor (nam) je varno. In na to smo ponosne_i. Da fantazijo, ki bi v bolj prijaznem, vključujočem, varnem in spoštljivem svetu v polnosti obstajala ves čas, kombiniramo s težko realnostjo, v kateri iščemo in si jemljemo prostor zase, se borimo za svobodo svojih teles in identitet, za spoštovanje, ki in ker nam priprada. To fantazijo nosimo s seboj, in z njo živimo, in jo malo in po malo puščamo na vsakem delčku sveta, ki se ga dotaknemo. Na to smo lahko resnično ponosne_i. 

Napisala Teja Bakše