Ob mesecu LGBT-zgodovine smo pred DIH-ov mikrofon povabile_i dr. Bogdana Lešnika. Pred 12 leti, ob 25-letnici ŠKUCA Magnusa, prve gejevske organizacije pri nas, je v reviji Narobe[1] dr. Roman Kuhar zanj napisal: »Bil je prvi gejevski aktivst v Sloveniji, ki je leta 1984 skupaj z Aldom Ivančičem na noge postavil festival Magnus: homoseksualnost in kultura. Sam tega ne bo rekel, ker mu ni pomembno, a v resnici je bil tudi prvi gejevski aktivist v prostoru bivše Jugoslavije in vzhodne Evrope.« Intervjuja z njim nismo dobile_i. Poslal pa nam je tekst, ki ga v nadaljevanju objavljamo v celoti in ki presega pričakovanja intervjuja. Prijetno branje.

Priloženo besedilo je odlomek spremne besede k prevodu dela Vrnitev v Reims francoskega sociologa in univerzitetnega profesorja Didierja Eribona, ki v njem obdeluje svojo pot iz »province« v »center« (v več kot enem pomenu). Delo je avtobiografsko in zdelo se je primerno, da je tudi spremna beseda zastavljena tako, seveda s poudarkom na vzporednicah in strukturnih razlikah z Eribonovimi doživetji. Knjiga Vrnitev v Reims bo v prevodu Iztoka Ilca izšla pri Založbi Cf. predvidoma jeseni.

GEJ IN POVZPETNIK

Kako brati to knjigo? Najprej bi rekel, da kot pogled na določeno izkušnjo, potem pa tudi kot poskus, pogledati tej izkušnji pod kožo. Eribon je gej in akademski intelektualec iz provincialnih nižjih slojev. To sta dva različna niza izkušenj, ki pa imata marsikaj skupnega. Obema so razmere sovražne, geju v homofobični družbi in povzpetniku v elitistični družbi. Oba sta stigmatizirana. In obeh je lahko sram. Beseda »povzpetnik« je že sama po sebi žaljivka, še več jih je pa za geja. To pomeni prav toliko ovir. A če se gej in intelektualec srečata pri istem subjektu, lahko podpreta drug drugega, pomagata drug drugemu na noge. To izkušnjo, ki jo omenja Eribon, prepoznam pri sebi.

Same same but different, bi rekli na otoku, kjer to pišem. Eribon je približno moje starosti in moja usoda ima z njegovo nekatere strukturne podobnosti, a so tudi znatne razlike. Na primer, ko je on gradil boljši svet, sem bil sam v nirvani. Šele ko so me vrgli ven, sem se našel kot gej, natančneje, kot »intelektualec«, ki je začel misliti geja. Še danes me je malo strah te besede, ki v nirvani ni bila daleč od invektive. V tem duhu me je za intelektualca nekoč v tistem obdobju (dejansko najmanj intelektualnem v mojem življenju) etiketiral Marko Pogačnik. Ali pa je bila to samo asociacija po stičnosti?

Kakor je Eribon prišel iz Reimsa v Pariz, sem sam prišel iz Maribora v Ljubljano. Čeprav Maribor ni kakšno zakotje in Ljubljana ni bila ravno Pariz, mi je bil provincializem zapisan na čelu. Najin prehod je bil torej, mutatis mutandis, analogen, s tem da je bil on v Parizu brez dvoma na boljšem, in kot gej in kot intelektualec. Danes vidim, da sem bil gej, ki to noče biti, iz province, ki sebe ni mislila tako, in kot tak krožil po mestu, ki ni bilo, no, Pariz. Preveč negacij, da bi se lahko izoblikovala konsistentna afirmativna pozicija. V nekem trenutku je gej, ki to ni hotel biti, očitno zavrl intelektualca, da ga ni ostalo več kot za vzorec. Tako mi ni bilo treba misliti geja, ki me je preokupiral. Ta izkušnja je bila Eribonu po vsem sodeč prihranjena.

Imela sva devetnajst ali dvajset let, ko je Guy Hocquenghem, soustanovitelj FHAR (Front Homosexuel d’Action Révolutionnaire) izdal knjigo Homoseksualna želja,  ki ga je stala članstva v francoski komunistični partiji. Leto pozneje je Félix Guattari uredil Å¡tevilko revije Recherches na temo homoseksualnosti (kjer je objavil tudi Hocquenghem) in zaradi javnega zgražanja priÅ¡el pred sodišče. Trk s trdo realnostjo nobenemu od njiju ni resno Å¡kodil; na zgubi je bila kvečjemu partija, ki ju ni podprla. Nič čudnega, torej, da so se politično zavedni geji distancirali od PCF in tistega, kar je zastopala. Eribon pa se ni distanciral le od marksizma (za katerega je bila homoseksualnost skupaj z drugimi deviantnostmi simptom odtujenosti in ji je usojeno, da v brezrazredni družbi izgine), temveč Å¡e bolj radikalno tudi od psihoanalize, iz katere izhaja Hocquenghem, z nekaj prevali in salti pa tudi Guattari, in trdno sledi antipsihoanalitični liniji, katere najvidnejÅ¡i zastopnik je bil Michel Foucault.

To linijo zlahka razumemo, saj je francosko intelektualno sceno v sedemdesetih skoraj povsem hegemoniziral Jacques Lacan s svojimi teorijami o spolu in tudi o tem, kaj, če sploh kaj, je subjekt, ki mu tukaj ohlapno rečem »gej«. To je bil politični konflikt. Ne glede na to, da je bila Lacanova psihoanaliza daleč najmanj homofobična v celotnem polju te discipline, se je s stališčem (ki si ne more kaj, da nas ne bi spomnilo na marksistično), da je homoseksualnost simptom označevalne ekonomije, povsem nedvoumno umeščala na stran tiste vrste dominacije občega nad partikularnim, ki danes sliši na ime heteronormativnost. Temu diskurzu je Foucault zoperstavil perspektivo, da je »gej« zgodovinska tvorba (z začetki v osemnajstem in devetnajstem stoletju). Že če pogledamo antiko, s katero se ukvarja drugi in tretji del njegove Zgodovine seksualnosti, številne zglede pa najdemo tudi v antropologiji, vidimo, da ima istospolna seksualnost v različnih družbenih konfiguracijah zelo različen status, se pravi, najdemo dovolj različne oblike (ali modele) subjektivacije, da se zamaje vsaka abstraktna generalizacija. (Ni odveč opaziti, da so se analogne generalizacije v devetnajstem stoletju, ko se izoblikuje moderni »homoseksualni subjekt«, razcvetele tudi o spolu in »rasi«.)

Ko se je francoska teorija udomačila v slovenskem prostoru, je to nasprotje ostalo v ozadju. Pri nas sta v sedemdesetih in osemdesetih obe strani te francoske fronte skupaj legitimirali kritične teoretske prakse proti umetniškemu spiritualizmu na eni in marksističnemu univerzalizmu na drugi strani. (Pri nas je pot francoski teoriji nedvomno utrl Dušan Pirjevec, ki pa sem ga takrat poznal le po imenu.) Med lacanovsko in foucaultevsko strujo pri nas ni bilo nasprotja, ker sta družno izključili subjekt, ki je bil v njegovem jedru. Hocquenghemovo knjigo sem prebral dvanajst let po izidu, preden je prišel v Ljubljano (tedaj profesor na osmi pariški univerzi). Stanoval je pri Aldu Ivančiću v najemniški sobici. Naša »pariška šola« ni hotela imeti z njim dosti opravka; njen odnos je bil skorajda sovražen. Guattari jo je bolje odnesel: bil je soavtor slovečega Antiojdipa (pomagalo je, da je bil soavtor z Gillesom Deleuzeom, ki je pri nas že imel svoj krog občudovalcev), zlasti pa ni nastopal kot gej.

V Franciji prejšnjega stoletja so gejem odpirali obzorje pisatelji kakor Marcel Proust, André Gide in Jean Genet (tudi »multimedijski« Jean Cocteau, ki ga Eribon ne omenja); pesniki kakor Paul Verlaine in Arthur Rimbaud so bili bolj stvar devetnajstega stoletja (vsi pa so že bili dostopni v kakšnih prevodih). V Sloveniji imamo v dvajsetem stoletju dva vzorčna zgleda, ki sta zaznamovala »epoho«: v prvi polovici igralca in dramatika Ivana Mraka, v drugi pesnika Tomaža Šalamuna. Mrak je bil gej stare šole, ne brez pariških izkušenj, poosebljena drama, ekscentrični umetnik z nevsakdanjim, skoraj naddružbenim položajem. Šalamun pa je bil zgled, kako mora živeti gej v socializmu: tako da se to uradno ne ve. S tem da je njegova poezija polna ne le aluzij, temveč tudi značilnih podrobnosti. Še v poznih osemdesetih me je pomembna oseba iz ljubljanskih intelektualnih krogov prepričevala, da Šalamun v poeziji zgolj sledi trendom, ker je homoerotika »in«. Naj rečemo temu gej ali ne, vsekakor ni bil povzpetnik. Je bil že od začetka, kakor sicer tudi Mrak, relativno govoreč, iz višjih slojev. Poznal sem oba, a se spoštljivo držal bolj pri strani.

Moje življenje se po prihodu v Ljubljano ni zelo spremenilo. Pravzaprav je šlo na slabše. Intelektualec je bil omrtvičen, gej pa – kaj to sploh je? Seks že še, beseda pa ne. In je tudi nisem uporabljal. Tega ne mislim le tako, da nisem bil odkrit; dolgo nisem imel referenc, ki bi me umestile v to polje, razen konkretnih seksualnih vzgibov, ki niso imeli imena, natančneje, ki so se imenom na daleč izogibali. Moje predstave so bile literarne in generične. Še zdaj se spomnim mladeniča, ki je »delil posteljo« z nekim ministrom v Lepih gospeh z bogatega dvora. Imel sem enajst ali dvanajst let.

Kot Eribonovo je bilo tudi moje domače okolje homofobično in je prav tako danes nemara malo manj. Imel sem kakšnih petnajst let, ko me je stric, mamin brat, nadrl, da imam dolge nohte »kot tisti homoseksualci«. Mama je pripomnila, da »oni nohtov sploh ne potrebujejo«, in potem sta se skupaj smejala, jaz pa od sramu nisem vedel, kam bi gledal, ne da bi razumel poanto (če je bila). Tudi sam sem, tako kot Eribon, pogosto slišal: »Ti nisi normalen!« To je bila pri nas precej vsakdanja zmerljivka, ki je meni pomenila več kot drugim in sem se rad iz nje norčeval. Pozneje pa je mama sprejela moja razmerja in bila pri tem nepričakovano … normalna. Bila je tudi odločno proti nacionalizmu, rasizmu in klerikalizmu. Le da je na televiziji videla kardinala (takrat še nadškofa) Rodeta, jo je že skoraj razneslo od jeze.

Ko sem zapustil domače okolje, sem prav tako kot Eribon občutil sram in krivdo večkratnega izdajalca. Razlika je v tem, da se je on zavedal svojega položaja, jaz pa ne. Eribon je bil politično zaveden, jaz niti malo. Pri zasedbi Filozofske fakultete v letih 1970-71 (ki so seveda izhajali iz leta 1968, a takrat še nisem bil v Ljubljani) sem z veseljem sodeloval – zaradi družbe. V času, ko je bil on trockist, so se meni zdeli frakcijski boji na Tribuni in ČKZ komični. On je izdal delavski razred; pri meni je z razredi opravil socializem. Imel sem srečo, da sem živel v Jugoslaviji, ne kje drugje v socializmu, kjer so bile razmere za geje dosti bolj represivne, in da je bila moja »ožja domovina« Slovenija, kjer je bila istospolna seksualnost dekriminalizirana že v zgodnjih sedemdesetih (med moškimi; med ženskami tako kot v večini prepovedujočih družb ni bila kazniva). Le mejno sem se zavedal, da družbena protislovja niso bila odpravljena, temveč samo delno potlačena ali začasno suspendirana.

Moja mama je prav tako kot Eribonova veliko delala, a ni bila delavka, temveč uslužbenka. Naše okolje je bilo v nekaterih pogledih brez dvoma malomeščansko. Toda v gimnaziji sem mesec dni delal za tekočim trakom v (ekološko problematični) tovarni in imam to za eno svojih najboljših izkušenj. (Po enem mesecu, se boste posmehnili. Izkušnja res ni bila dolga, a nikoli nisem imel občutka, da tako ne bi mogel živeti. Plača je bila dobra in čisto mogoče, da sem se zaljubil. Seveda pa to, da nisem zaznal ali doživel homofobije, ne pomeni, da je ni bilo.) Poleg tega pri meni ni bilo očeta-sovražnika. Očeta sploh ni bilo. Formalno to ni bil problem, vseeno pa sem konstruiral vedno nove razlage, sebi nič manj kot drugim. Dokler mi ni mama v nekem trenutku rekla: »Tako sem se pač odločila.« To sem razumel, na ta odgovor sem bil ponosen in mi danes povsem zadostuje.

Scela vzeto, tako kot Eribon izviram iz nižjih, ljudskih, plebejskih, generacijo ali dve nazaj kmečkih (post-tlačanskih) slojev. Vendar to po zaslugi socializma ni bil razlog, da bi se počutil manjvrednega. Prav narobe, intelektualno sem se počutil superioren (čeprav, po preudarku, ne vedno upravičeno). Da nič ne odtehta predpostavljene družbene manjvrednosti, sem zaznal že v osnovni šoli, ne da bi zares razumel. V nasprotju z mojo retardirano držo je Eribon vedel, kam spada, in se je temu uprl z občudovanja vredno zagnanostjo. Med drugim se je naučil »pravilno govoriti«. Mene je mariborščina v nekaj letih po odselitvi zapustila sama od sebe, prav tako kot Eribon pa sem si jo ob povratkih domov zavestno spet nadel, ker so me zbadali, če mi je ušlo kaj ljubljanskega.

Moja zagnanost je bila pogojna in v resnici neambiciozna. Medtem ko je Eribon prodiral na najbolj elitno smer družboslovja, filozofijo-sociologijo, in se zavihtel med vrhunske intelektualce, sem sam najprej šepal na področju umetnosti (»Okusa za umetnost se priučimo,« piše Eribon; okusa že, težje pa potrebnih spretnosti) in pozneje izbral, kar sem imel za praktično smer, psihologijo. Politična vprašanja mi niso bila prioriteta. Začel sem odpirati svoja vprašanja, sprva implicitno ali med vrsticami, a kot da si že pripravljam pot k poznejšemu nedvoumnemu izrekanju. Gej in intelektualec sta spet začela sodelovati. Ko sem se v zgodnjih devetdesetih na povabilo Vita Flakerja akademsko umestil v socialno delo, sem bil z intelektualnega stališča že prenovljen, čeprav še zdaleč ne tako uspešen kakor Eribon.

Gej je očitno vpisan v svoje delo bolj, kakor misli, in včasih mogoče bolj, kakor bi hotel. Svetel zgled je sam Foucault, ki se ni nikoli izrekel, pa vendar Eribon v predgovoru k angleÅ¡ki izdaji  svojih Premislekov o gejevskem vpraÅ¡anju , upravičeno zapiÅ¡e: »Foucault nam ne le pomaga misliti zgodovino seksualnosti in zgodovino homoseksualnosti, sam je del te zgodovine.« Foucaulta je delo peljalo od Zgodovine norosti (1961)  prek Nadzorovanja in kaznovanja (1975)  – se pravi, od psihiatrije in pravosodja, dveh instanc, ki sta imeli roko nad geji – k Zgodovini seksualnosti (1976-1984)  in njenemu fokusu na istospolni seksualnosti (med moÅ¡kimi), torej k njegovemu lastnemu položaju. V tej subjektivni zasedbi polja je epistemoloÅ¡ki zasuk, ki se ga nemara nagibljemo podcenjevati.

Iz limba provincialnega intelektualca me je prebudil projekt Magnus (s podnaslovom »Homoseksualnost in kultura«, 1984). Magnus nas je odpeljal naravnost v Pariz (če ostanemo samo pri francoskih vzorih), in to v več kot enem pomenu. Francosko intelektualno sceno smo že imeli, tedaj smo dobili še kozmopolitsko nočno življenje. Poglavitno pa je tole. Ljubljanska alternativna scena osemdesetih je ustvarila nekaj, čemur Francozi rečejo classes populaires; sami smo govorili o množični ali popularni kulturi. Te »množice« niso bile po definiciji nižji sloji (non-elite); to je bila v vseh pogledih »mešana kultura«, kjer je bilo mogoče srečati vse, od lumpenproletarcev do pomembnežev, tako kot tedaj v ljubljanski varianti Café de Flore, kavarni Union. Resor kulture se je raztezal od umetnosti prek medijskih praks do socialnih projektov. Magnus je organsko izšel iz tiste situacije, sicer s kulturnimi in socialnimi vsebinami, a je bil seveda že sam njegov nastop v danih razmerah politično dejanje.

Bogdan Lešnik

---

[1] https://narobe.si/intervju-bogdan-lenik/

Vir fotografij: The Guardian. 2018. Didier Eribon, writer: ‘What was difficult was not being gay but being working-class”. Available at https://www.theguardian.com/books/2018/may/27/didier-eribon-interview-returning-to-reims-working-class-coming-out–memoir.

Prispevek je objavljen v okviru projekta Podporni program za LGBT-starejše, ki ga financira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za socialo in zdravje.