Objem, ki ni prispel

(Ob)čutiti pripadnost zahteva več od (domnevnega) sprejemanja.

Izkušnje sprejetosti prinašajo kisik v pljuča, ne pa nujno tudi podpore, ki jo potrebujemo, ne nujno razumevanja in upoštevanja, ne zagotovitve, da nam je in bo v vsakdanjem svetu lahko ali lažje. Vsak coming out je lahko travmatičen, tud če se nič slabga ne zgodi.

Sprejemanje samo po sebi ni podpora, ne daje občutka pripadnosti, ne zaščiti nas. Tudi vsako sprejemanje ima več dimenzij. Različno se čuti, če sprejmeš mene v odnosu do sebe, kot če me sprejmeš z upoštevanjem, kako kot taka (pre)živim v zatirajočem sistemu. Brez slednjega sprejmeš mene, sprejmeš pa tudi zatiranjoč sistem zame:

Ni isto, če me, 6 letnega otroka, na igrišču udari otrok, ker mi hoče vzet žogo, ali če me udari, ker imam fantovske superge in kratke lase.
Slednji udarec se usede drugače. Ta udarec ostane z mano. Ta udarec je napoved, in pričakovanje, in tveganje za naslednje udarce. Situacijo za prvim udarcem se rešuje in razreši, slednje situacije se niti ne nagovori. Prvi udarec je sredstvo za doseganje cilja, slednji udarec je sredstvo zatiranja. Prvi se nanaša na učenje socialnih spretnosti (če poenostavim vzgibe in dinamiko vedenja in posledic), drugi na celoten moj obstoj. Slednja situacija ostaja. Slednji udarci nedvomno še prihajajo.
Ni isto, ali podpiraš, da imam kratke lase in fantovske superge, ali me podpiraš z odzivanjem na nasilje, ki sem ga ob tem deležna.
Ni isto, če me pustiš (samo), da sem kakršnakoli hočem biti in čutim, da sem, ali če aktivno prispevaš k temu, da sem v tem čim bolj varna.

Zdi se, kot da nikakor ne morem pozabit vseh teh in takšnih dogodkov, ki se jih sploh ne spomnim. Se jih pa spominjam. V telesu in strahu.

“Ne izzivaj. Ne provociraj. Ne izpostavljaj se. Kaj pa pričakujeÅ¡, da se bo sicer zgodilo.”
Kaj pričakujem, ni zastavljeno kot vprašanje. Trditev je. Očitek. Obtožba.
Moje življenje je izzivanje, provokacija in izpostavljanje.
Pričakujem drugačne odzive in izide. Ne naivno, srčno. Pričakujem, da bo(m) vsaj kdaj okej. Če spustim to pričakovanje, potem izgubim upanje. Izgubim boj. Spustim življenje.

Konstanten strah, da bom napadena, je realen. A prevzeti moram odgovornost za preprečevanje posledic, ne za nasilje. Nikoli za nasilje.
Ni isto, če se v javnosti ne držim z žensko za roko, ker se ne rabim ali nočem, kot če se ne morem, ker to ogroža moje življenje.
“A pa res tok rabiÅ¡ to skos?”
JA, res rabim živet v svetu, kjer mi vsakdanje stvari ne ogrožajo življena. Res tok rabim to. Vsaj kdaj, če že res ne skos.

Včasih poskus zaščite postane zatiranje. Sprejemanje moje identitete in spolne usmerjenosti pomeni upoštevanje konteksta, v katerem s svojo identiteto in v njej živim, ne izoliranega obstoja abstraktnega pojma lezbijke. Občutek sprejetosti, v izoliranem, kontroliranem okolju v stanovanju, se ne prevede v zunanji realni svet in me ne opremlja za preživetje. Vreči otroka v vodo, da splava, je v najboljšem primeru vprašljivo. (Od)vreči otroka v morje, polno morskih psov, sploh brez opreme, je usodno.

Na dolge obiske prihajajo naučeni občutki krivde.
Sama sem odgovorna za to, kako zgledam in če se odločim v javnosti tvegati in prijeti partnerko za roko. To je jasno, saj gre za moj vpliv nad odločitvijo, ali me bodo zatirali drugi, ali se bom sama. Mogoče se zato skos toliko opravičujem, ker je drugim neprijetno, ker se zmotijo o mojem spolu ali predpostavljajo, da sem strejt. Mogoče se toliko opravičujem, ker se drugi ne. Nekdo more prevzeti iniciativo, da se moment konča. Vselej je moment zame verjetno le nekoliko neprijetnejši in neugoden. In seveda, ne morejo vedeti in razumeti, ampak opravičiti ali kakorkoli spoštljivo odzvati se pa tudi ne morejo, za to bi bilo treba že razmisliti. Zato vztrajno dajem objeme in oni jih dajejo meni zase. Samo da ne bi bilo komu preveč neprijetno v tem, koliko in kako s(m)o drugi zatirani.

Naučene_i smo, da mamo radi svoje starše. Ljubezen se razvije, kjer je prostor zanjo. Če so starši nasilni in ne poskrbijo za svoje otroke, je za ljubezen zelo malo prostora. In če v odnosu zame ni prostora, v tem odnosu ni prostora za mojo ljubezen. In spet moram zatirati dele sebe. A ljubezen, ki jo čutim do nekoga, je moja ljubezen, ne njihova in ne zanje. Če izgubim njih in če oni izgubijo mene, s tem ne izgubim svoje ljubezni. In ne izgubim sebe. Moja ljubezen gre povsod z menoj. Jaz grem tud zraven. Sploh ni vprašanje, če in koliko ljubezni čutim do staršev. Enostavno ne vem, kako ju imeti rada, da ne bi s tem nehala imeti (rada) sebe. Kako biti v stiku brez zatiranja.

Brez upoštevanja ni ljubezni in ni varnosti. Ne pričakujem razumevanja, niti sama sebe včasih ne razumem. Niti ne razumem marsikaterih identitet in načinov življenja. Ne morem razumeti, česar ne poznam, ne izkušam in ne živim. In ne rabim. Ne rabim razumet, da človeka slišim in upoštevam. Ne rabim razumet, da se bom za spoštovanje, in pravice, in svobodo, in varnost vsake osebe, brez izjeme, brez vprašanja, borila za vsako ceno. Upoštevanje je silno pomembnejše od razumevanja. Šele ko upoštevamo okoliščine, izzive, omejitve in posebnosti, razvijemo, izražamo, in prejmemo, in čutimo spoštovanje, podporo, občutek pripadnosti in navsezadnje ljubezen.

In tok sem naučena, da ne pripadam, to je tok vse kar poznam, da ne zmorem vzeti povabil, ne zmorem vzeti odzivov, reuprizarjam si to iskanje, in zavračanje, in potrjevanje (ne)pripadnosti tudi tam, kjer in kamor spadam in kjer sem sprejeta. V momentu tega zavedanja pred letošnjo parado, sem nemudoma spustila to zastarelo navlako, ki sploh ni več res, in s polnim čutenjem vdiha pripadnosti odšla na pot po mavričnih ulicah. V sigurnem vsakem koraku, točno v tistem momentu vsakega koraka, sem prenehala s predvajanjem črno belega filma samomorilnih ideacij. Ker ne rabm tega backup plana za scenarij, v katerm ostanem sama in ne shendlam vsega nasilja. Ker nisem sama. Nisem edina, ki se borim. In bo bolje. In res je bolje. Bolje je, da nisem sama. Bolje je, ker nisem sama. V razvoju filma slika pridobiva več barvnih možnosti in ekstra efektov.

Občutek, ko (s)prejmem pristno ljubezen in obstanem v čutenju gibanja pripadnosti, je neprimerljiv z vsako stisko. S čudovitostjo občutka pride tudi teža. V navajenosti konstantnega pomanjkanja in boleče praznine, je težko (z)držati in čutit takšno polnost. Težko je biti z nepoznanim. Težko je zaupati in tvegano je vzeti lepe stvari. Ko pride ljubezen brez pogojevanja, ignoriranja in drugih iger, prinese s seboj val preplavljajoče žalosti. Moment, ko začutim svežo, čisto, pristno skrb, ljubezen in povezanost, ozavestim in po telesu občutim vse čase, ko sem se čutila neljubljeno in ignorirano. Potrebno je veliko poguma, da v vsej tej bolečini (in sprejemanju te) naredim prostor za ljubezen. Ljubezen, ki bo napolnila tiste prazne dele srca, ki sem jih zaprla, da bi se zaščitila pred še več bolečine. Zdaj je čas, da začnem te prazne prostore odpirati, jih polniti in odpirati svoje srce. Odpirati srce za bližino in povezanost.

Sprejemam svojo bolečino, ne bom pa več sprejemala misli, da si jo zaslužim.

Pripadam ljudem, ki ali živijo podobne izkušnje in/ali se borijo za ljudi. Pripadam ljudem, ki vidijo in slišijo in predvsem upoštevajo okoliščine in pojave, s katerimi živimo kot nenormativne osebe. Ker sem od skupnosti dobila in prejela, in sprejela, in vzela opravičilo za odzive in neodzive, ki so boleli in bolijo. Ker ste mi ve_i dale_i izkušnjo, da sem ok in da ni ok, kar se je zgodilo in se dogaja. Izkušnjo, da je lahko drugače in kako je lahko drugače. Ve_i me ščitite. Noben homofoben, seksističen kreten mi ne bo več govoril, da moja skupnost ni resnična, ni prava, in ni moja družina. Moja skupnost in moja družina sta zdaleč bolj resnični, kot kdorkoli, ki vas je vzgojil v človeka, ki tretira ljudi brez spoštovanja.

In starÅ¡i rečejo: “Vse sem naredil_a zate, ti pa si tak_a do mene.”
Ne narediš vsega, če ne narediš tistega, kar (ti človek sam pove, da potrebuje in) je v tvoji moči, da lahko narediš. Ves ta čas sem se počutila krivo, ker nisem mogla s prstom pokazati na popolnoma nič in nič in nič, kar bi argumentiralo in upravičilo moje odzive jeze in žalosti. Zdaj imam besede in vzamem si prostor: Naredili so vse, razen zaščitili svojega otroka. Zato se zaščitimo sami in smo in bodimo taki, kakršni moramo biti, da preživimo.

Ne opravičujem se več (drugim) za načine, ki mi pomagajo preživeti bolečino, ki so mi jo ustvarili (te isti) drugi. Opravičilo dolgujem sebi, kadar v procesu preživetja trpinčim samo sebe. Zdaj lahko (pre)živim drugače in izbiram zdrave odnose zase, v katerih takšnih strategij preživetja ne potrebujem.

“Sprejemam te. Mar mi je zate. Rad_a te imam. Tukaj sem zate.”
– Vse te vsebine se izrazijo z besedami, a se zgodijo zgolj v dejanjih človeÅ¡kosti.

“Tvoji starÅ¡i sigurno niso tako grozni, kot misliÅ¡, da so.”
– In me_i sigurno nismo tako varne_i in ljubljene_i in srečne_i in svobodne_i, kot mislite, da smo.

Zato ostajam jezna in se noro borim dalje. Borim se za zaupanje, da pripadam. Borim se za samodovoljenje, da sprejmem vabila posluha in upoštevanja. Ljudje dajo kar znajo, in imajo, in zmorejo. Ampak jaz vseeno rabim, in hočem, in si zaslužim ta objem, ki ga ne morem več iskat tam, kjer ga ni. S solzami v očeh in bolečino v prsnem košu si priznavam, da ga tam ne bom dobila. Ob postavljanju meja se včasih čuti neznosen pok lupin vseh tistih jajc, po katerih sem se naučila tako spretno hoditi.

Objem upoštevanja še ni prispel. Čakala bom. Čakala, na tako prečakan odziv. Čakala bom, dokler ne bom zmogla slovesa. Ali morda, morda, morda vselej na prihod objema.

Napisala Teja Bakše