Besede imajo neverjetno moč; lahko so vznemirljive, užaloščene, ganljive, nadobudne, razveseljive. Nekateri svoje intimne misli tiho premlevajo v sebi, drugi pa dopuščajo najglobljim občutkom, da privrejo na dan.

Že dolgo je znano, da tako pisanje kot branje spodbujata refleksivno razmiÅ¡ljanje. Pomagata nam pri premagovanju tesnobe in depresije, z njima pa lahko tudi delimo strast in osebno srečo. V druÅ¡tvu DIH – Enakopravni pod mavrico začenjamo akcijo Dihtivo 2018, s katero vabimo vse ustvarjalce_ke pesmi ali kratkih zgodb, da svoje izpovedi delite z naÅ¡imi bralkami_ci (poÅ¡ljite na info@dih.si). Za začetek objavljamo prvi sveženj pesmi Toma Vebra.

PRVIČ (Tom Veber)

Zopet gol ležim pred tabo.
Svileno bela koža.
Voljni črni lasje.
Zvedav otroški pogled.
Kot po navadi nič novega.
Tudi danes bo zame prvič.

Hlinil bom presenečenje
nad vsem novim, kar me želiš naučiti.
Se ti smehljal kot naivna gejša,
le da bi mi prej nehal lizati presredek.
Ta teden si tukaj že četrtič,
verjetno je tvoja bejba končno ugotovila, da si peder.

Igranje neumnih skavtov,
ki Å¡e ne vedo, kje je situiran kurac,
postaja že rahlo nadležno.
A za sto evrov se bom veseljem pretvarjal,
da me skrbi, da naju opazuje Jezus.
Amen!

A SE SPOMNIÅ ? (Tom Veber)

A se še spomniš tistih dni, ko sva bosa plesala po travi?
Ko sta bila najina mati in oče, mesec in sonce?
Takrat si mi rekel, da sva večna, da naju ne more nič ločiti.
Gledal si me s tistim svojim pogledom in mi ljubeznivo šušljal v uho,
tvoja roka je prav takšne oblike, da v popolnosti zaobjame mojo,
in tvoje besede prav takšne, da godijo moji duši.
Ljubim te, si mi večkrat pravil.
Verjel sem ti, čutil sem isto,
a odšel si, odšel si tja čez trate in poljane,
v kraje, od koder se ne moreš vrniti.
Še vedno te čutim, še vedno si tukaj,
Å¡e vedno sta najini srci eno in najini glavi mislita isto.
Prosim, počakaj me, ne bom dolgo.

MOKRE SANJE (Tom Veber)

Nad mestom se vije gosta plast megle.
Nabrežje naplavlja ugasle zvezde brez imen.
Zlati čolnički polni mesečine
trudno brundajo na robu usahlega skalovja.
Polnoč je
in jaz drsim za galebi na jug.
Slan veter me spominja na čas,
ki sem ga preživel na morju.
Dlani Å¡e vedno razbrazdane od ladijskih vrvi.
Spomini prepojeni z zagorelimi telesi na plaži.

***

Iz tvojih oči so se usule iskre.
Iz tankih rok biseri novega zagona.
Iz duše, želje,
želje po sebi.
Po tistem,
saj veš,
kar se ne sme.

***

Rad bi te poljubil,
tako nežno, da me ne bi čutil.
Rad bi te prijel za roko,
tako silno, da bi postala moja.
Rad bi stal nad tvojo senco,
kadar se v moji nabirajo oblaki.

Naslovna fotografija: Buyalex/Flickr, cc
Druga in tretja fotografija: Design_Ex/Flickr, cc
ÄŒetrta fotografija: Philippe Leroyer/Flickr, cc