Akcija Dihtivo 2018, v kateri objavljamo vaša literarna dela, se nadaljuje tudi v pomladanskih mesecih. Na naslov info@dih.si nam še vedno lahko pošljete svoje pesmi ali krajše pripovedi, ki bi jih radi delili z našimi bralci_kami.

Danes se nam predstavlja 16-letna avtorica Luca J. Slosar, ki se trenutno izobražuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Poleg igranja na klavir se ukvarja z branjem in pisanjem poezije ter proze. »Veliko večino del ustvarim z namenom ‘klica na pomoč’. Stvari lažje dojamem, če jih izpovem,« nam je povedala.

V prvem od dveh pesniških ciklov nas vabi na pot hrepenenja, lažnih upov, neuresničenih sanj in minljivosti. »Ljudem želim povedati, kaj se mi dogaja. Želim povedati, kar čutim in kdo sem. Lažje mi je, če nisem direktna.«

VSAK DAN (Luca J. Slosar)

Vsak dan bi Å¡la tja,
in jo čakala.
Med čakanjem
bi Å¡tela do pet
ali deset.
Prižigala si cigaret
za cigaretom.

ÄŒakati bi prenehala,
ko Ona bi prišla.
Ponovno vsa čudovita,
mnogo bolj
kot Venera za Botticellija.
Poskušala bi jo neopazno
opazovati iz profila.

Ko Ona bi odšla
vstala bi Å¡e jaz,
in stopila v smer,
iz katere sem prišla.
Takrat bi molila,
da me bo jutri opazila,
da me bo le ogovorila.

A kaj si zopet dajem
lažne upe?
Jutri bo kot
vsak drug dan.
Ne bom si upala čakati,
ker vem, da brez solza
ne bom zdržala.

Sem le ena izmed Mnogih,
ki želimo si preveč.
Potem ostanemo spet sami
nepotešeni,
s svojimi sanjarijami odvečnimi.

LEBDENJE (Luca J. Slosar)

Letet bi znala,
če bi peruti imela.
Plavat bi znala,
če bi plavuti imela.

Vsi si želimo
biti svobodni kot ptica,
biti prosti kot riba.
Želimo odkriti obliko,
da bomo všečni.

ÄŒe znala bi po poti hoditi,
bi se stopala dotikala tal.

Želela sem ustaviti čas,
in mi je uspelo.
Ustavila sem čas,
ker sem želela poleteti.

Poskusila sem –
in uspelo mi je v zraku oblebdeti.
Stopala prenehala dotikat so se tal,
prvič in zadnjič  za vedno.

NE VERJETI V ILUZIJO (Luca J. Slosar)

Kri mu je lila
po hrbtu.
Prebičan je bil
in ponižan.

Svet ga je zavrgel,
ga zasmehoval
in se iz njega norčeval,
ker je verjel v iluzijo,
da je življenje lepo.

JUNAKI (Luca J. Slosar)

Nekoč  bo noč
daljša od dneva.
Tedaj oživijo vsi junaki,
ki krasijo sanje
vsakega od nas.
Sneguljčica se sprehaja v gozdu, ki se zbuja,
Don Kihot zajaha Rosinanta.
Jack morda ponovno poljubi Rose,
Harry Potter uspe rešiti še eno šolsko leto,
prinčev poljub prebudi spečo Trnuljčico.
A po noči vedno pride dan
in junaki spet umrejo.

BARÄŒICA (Luca J. Slosar)

Poglej,
Deček tam
ob vodi stoji.
Z barčico se igra
in se smehlja.

Poglej,
Mož tam
ob vodi stoji.
V globino strmi
in si govori:
»Ah, kje je tista barčica,
za katero je bilo
vredno
živeti?«

_______________________________
Naslovna in druga fotografija: Valentin Ottone/Flickr, cc
Tretja fotografija: 55Laney69/Flickr, cc
ÄŒetrta in peta fotografija: Pixabay
Å esta fotografija: My hobby/Flickr, cc