ÄŒe redno spremljate naÅ¡ blog, potem vam je ime Tom Veber že dobro znano, saj smo literarno akcijo Dihtivo začeli prav z njegovo poezijo. Pisanju se aktivneje posveča zadnji dve leti, žanrsko zelo raznolike pesmi pa objavlja v revijah Poetikon, Mentor, Apokalipsa, Dialogi in Hotenja ter na spletnih portalih Poesis, Koridor – križišča umetnosti in LUD Literatura.

»Redno sodelujem tudi na pesniških slamih, festivalu Mlade rime in drugih tovrstnih prireditvah,« nam je povedal 22-letni pesnik, čigar polje umetniškega ustvarjanja sega tudi na področja igre, petja in giba. »Trenutno se pripravljam na sprejemce za igro na Dunaju in ustvarjam svoj pesniški prvenec.«
V branje vam ponujamo drugi sveženj njegovih pesmi.

DO TU SEGA GOZD (Tom Veber)

Bil si moj prvi,
čeprav tega nisi nikoli vedel.
Moj Dorian Gray,
v svileni srajci s pavjim peresom v žepu.

Bil si mi tako podoben,
črnolas, suhljate postave,
humanist z izkrivljenim humorjem.

Po tem, ko si me pustil čakati
pred gledališčem, nisva govorila
kakšno leto.
Preveval me je električni tok,
ko sva bila nato sošolca na faksu.

Na ekskurziji na Hvaru sva spala na istem pogradu,
to je bilo najintimneje, do koder sva prišla.

Prišel sem do zadoščenja.
Idejni mehurček o tem, da bova nekoč skupaj,
sem z odliko razpočil.

Ne govoriva več istega jezika.
Antropologija te je spremenila
v aktivistično gejšo s Hitlerskim mustašem.
Nisi več Dorian Gray,
postal si le slikar,
mesto modela sem zasedel jaz.

ULICE (Tom Veber)

S kamnom v srcu,
s praznino v želodcu
hodim po temnih stranskih ulicah.
Sonce je že zdavnaj zašlo.
Opazujem srečne ljudi nad sabo,
stlačene v drugorazredna stanovanja.
Moj korak je hiter, zebe me,
zobje mi Å¡klepetajo.
Iz mojih ust se vije gosta megla.
Postanem, izkašljam v goltancu nabrano kri.
Prislonim se na hladno steno.
Nogo pokrčim ob zid in si s tresočimi rokami razprem srajco,
zmrazi me kot tisoč britev.
ÄŒakam in zraven hlastno kadim cigareto.
Ogledujem si mimoidoče ljudi, komaj kaj jih je,
vsem se mudi, za njih sem neviden,
ne obstajam, uš, ki bi jo bilo potrebno zapreti.
Vidim ga, njegove umazano sive oči,
njegov ohlapen korak.
Obišče me vsako noč.
Z balkanskim naglasom hrope,
pola sada, pola nakon.
Z zamaščeno roko mi zarije šop denarja pod pas,
zvleče me v stransko ulico.
Mudi se mu, verjetno se želi hitro vrniti k svoji srečni družinici.
Sleče me do nagega,
trdo me nasloni ob zid in mi zarije svojo batino globoko v črevo.
Slabo mi je, na bruhanje mi gre,
iz ust mi teče kri.
Vseeno mu je.
Ječim, zasmeje se kot črna vrana, ki se naslaja nad nesrečo drugih.
Konča v meni.
Preostanek keša mi vrže na tla in me zaničljivo pogleda.
Odide z istim ohlapnim korakom.
Pobiram denar in samospoštovanje ter se sesedem na vlažna tla.
Obljubim si, da je bilo zadnjič.

ON (Tom Veber)

Hudiču zdaj zrem naravnost v oči.
Oči svetlikajoče se rubinaste barve.
Dolgo zrem v njega in on zre vame,
sva eno.
Njegova črnina se zliva v vsako poro moje kože.
ÄŒutim njegovo prisotnost,
duši me, ne morem dihati.
Otopel tavam po svetu, ki mi je bil nekoč znan.
V telesu, ki ga več ne prepoznam.
V osebi, ki jo izgubljam in ji več ne zaupam.
Tonem,
hladni podvodni tokovi mi mršijo lase,
vodne kače se ovijajo okoli mojih okončin,
s prsti se dotikam snežno belih biserov na dnu morja.
Moje telo je nabreklo, oči rdeče in otožne.
Pod njimi se rišejo globoki podočnjaki,
katerih sivina priča o nespametnih odločitvah.
Dih pojenja, korak se krajša, pogled temni,
duša izvisi in mene več ni.

POMLADNA (Tom Veber)

Ne zamerim ti ničesar,
le tvoj obraz,
katerega ne bom mogel nikoli pozabiti.
In tvoje oči,
ki so videle preveč razpok v moji duši.
Roke,
katerih objem je pustil pregloboko praznino v mojem srcu.

******

Svoje pesmi in kratko prozo nam lahko pošljete na info@dih.si.
Vsak_a sodelujoči_a bo prejel_a paket Dihovih promocijskih izdelkov
Pamet v roke – kondom na glavo!

Naslovnica: Carlos Andrés Reyes/Flickr, cc
Druga fotografija: Vic/Flickr, cc
Tretja fotografija: Franck Michel/Flickr, cc
ÄŒetrta fotografija: Jeffrey/Flickr,cc
Peta fotografija: Ra’anan Nis/Flickr, cc