Z jesenskimi dnevi se počasi izteka literarna akcija Dihtivo, v kateri ste nam skozi vse leto pošiljali_e lastne pesmi in krajše zgodbe. Številne, ki so bile objavljene na spletni strani www.dih.si/dihtivo, smo že predstavili_e na Dihtivem večeru v juniju in septembru, predvidoma konec novembra pa bodo objavljene tudi v pesniški zbirki. Najlepša hvala vsem sodelujočim avtoricam in avtorjem.

Še zadnjič letos vas vabimo, da se predate pesmim študenta Anžeta Dejaka, ki najde navdih v obujanju in premlevanju določenih trenutkov, občutij in doživljanj – najsibodi pozitivnih ali negativnih –, ki jih pogosto ovije v svojevrstne simbole in prispodobe.
»Čeprav se rad osredotočim na specifičnost motiva, ki ga raziskujem v določenem delu, pa moja poezija dopušča prostor tudi za lastno interpretacijo bralca.«

Vabljene_i k branju!

MOJE SRCE (Anže Dejak)

Srce se lomi.
Srce se tre.
Kriči v neznosnih bolečinah.
Srce se tre.

Srce se tre.
V srcu ni več ljubezni.
Å la je, ostali so samo Å¡e spomini in majhni strli kosci.
V srcu ni več ljubezni.

ÄŒutim, kako boli, kako trpi,
ubogo, bolno moje to srce.
Ne bo več dolgo zdržalo, se branilo; bo le jokalo
ubogo, bolno moje to srce.

Srce se ne lomi in se ne tre.
Izginja, puhti, leti v višave,
gre, kjer up poji ga s sladkim nektarjem domišljije,
sladkim, skoraj presladkim, da zares bi mu verjelo
srce to moje bolno in ubogo,
brez ljubezni mu ni diha, ni življenja.

*****

MY HEART (Anže Dejak)

A heart is breaking,
A heart is crumbling,
it’s screaming in its unbearable pain.
My heart is crumbling.

A heart is crumbling.
It’s lacking out on love.
Reminiscence’s arising from its smashed pieces.
My heart is lacking out on love.

Suffering in agony and misery
‘s my poor sickened little heart.
There’s no more room to handle and fight
in my poor sickened little heart.

Albeit, my heart’s not breaking.
It’s vanishing in height’s thin air.
It goes where hope kindles its soul,
where its aporetic core is drowning in the sole
remnant of delusive imagery,
and the hopeless dreams are its only source of life.

ŠKRLATNA ATLANTIDA (Anže Dejak)

Skovir zaskovika.
Noč se bliža.
Sova zahuka.
Mrak se spušča.

Smrtna tišina preveva razsvetljeno mesto.
Luči vsepovsod, ljudje vsenaokrog,
a tišina.

Skovir vnovič zaskovika.
Sove nikjer.
Mesto preplavi temačna reka.
Še vedno, tišina.

Glej, luč se dviga na vzhodu,
prebuja se nov začetek.
Glas petelina na skednju naznanja prihod novega sonca.

A rdeče je sonce, ki razplamteva svoje žarke,
rdeče je novo sonce, ki segreva staro, opešano zemljo.
Je to nov začetek ali začetek prastarega konca?

Žarki osvetlijo tiho mesto.
Reka, ki teče v potokih,
in mlake, ki se stekajo v morje,
so potopili mesto, zadušili glas zlatega glasnika.

V škrlat se je odelo nekdaj mogočno mesto,
v Å¡krlat je zavilo svojo bit.
Verige so padle, a za ceno česa?

Na biku je prijezdila afriška lepotica,
prijezdila na s krvjo prepojeno prst.
Na prst, ki se že stoletja šibi pod težo skritih min,
Na prst, ki (skromno) kriči (le) po miru.

Vek in era, doba in epoha suženjstva je minila,
a sužnji so še vedno vkovani.
Mar njih oči slepijo pred svetlobo Razuma?

Sonce jih je oslepilo,
sežgalo ves up in vero.
Pustilo jih je v strahu in tišini.

Z nočjo je skovir odletel.
Nasmehnil se je
ter zaokrožil nad škrlatno Atlantido.
Sova pa tiho sedi v mraku in čaka človeka,
ki jo bo pokazal svetu.

*****

THE CRIMSON ATLANTIS (Anže Dejak)

The raven caws.
Night is near.
The owl hoots.
Dusk is here.

A deathly silence pervades the town of lights.
Lights here, lights there, people everywhere –
yet all is quiet.

The raven caws again.
The owl hides away.
The town is flooded by a somber river.
Still, the silence remains.

Can you see the light on the horizon,
a sign of all new beginnings?
The rooster is its messenger.

But the light, in all its might, soaked in redness,
roasts the trembling Orb.
Is that the new beginning? Or just the Inevitable, starting to unveil?

The silent town gleams in darkened rays.
Sunken beneath the streams, rivers and oceans
is the voice of the golden Omen.

Muffled by scarlet, muffled by crimson,
town’s core is muffled by its own old glory.
The chains have fallen… but at what cost?

African Beauty has come!
On the Bull she has come!
Arriving on the land of burdened past,
full of deceitful mines.

Even if the gravel may confess,
the people never will.
Blinded by the light of Sense are the abiding enchained slaves.

‘Twas the Sun.
The sun has stripped them of their hope, their faith.
It keeps their bright eyes shut, their mouths suppressed.

With night the raven leaves.
Grinning down at the sunken, distant soil
of the Crimson Atlantis.
The owl?
Still sleeping deep within its nest, it awaits a man
who’d reveal its certain, rightful place.

PODOBE NESMRTNOSTI (Anže Dejak)

Podobe nesmrtnosti včasih izgubijo svoj čar,
jih potem sploh Å¡e lahko pripeljemo nazaj?
Strah jih izbriše, smrt jih izbriše,
a ljubezen da jim ponovni zagon.
Ponovno lahko oživijo tudi z besedami,
z besedami, ki so jim po godu
in jim hvalo pojejo.
A kaj, če teh besed ni?
Se potem vse znova spet izgubi?
Obstaja morda kakšna druga pot,
da njih zven znova zadoni v daljave?
Da jih luč osvetli in nas njihov blesk
močneje zadane?
So sploh kdaj zares obstajale
te, podobe nesmrtnosti?
Besede nesmrtnosti nikoli niso izgubile svojega čara,
saj še nikoli nihče jih odkril ni.
Morda za vedno skrite bodo ostale,
smo za to morda krivi mi?