Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

29. maja 2008

Dragi moj fedrček,

še dobr, da bova kmal nehala tole pisanje, ker bi lahko postala odvisna od njega. Ti tko duhovit in frišn pišeš, da bi se jest najraj spremenila u japonkico na tvoji čedni rokici (nogce pa rokce, stopala in dlani – to so sestrski organi, za katere velja kozmična modrost: Kakor spodaj, tako zgoraj, in obratno!), da bi ti pod prstke gledala, ko tipkaš, in tako sproti brala tvoje pisemce, ne pa da sem ga pogledala šele danes, cele tri dni od takrat, ko si mi ga poslal!

A kako sem zdržala? Tako, da me ni bilo doma, tralala. V ponedeljek sem bila na obisku pri Zoranu Thalerju v Istri, v vasi Padna, kjer gradi veličastno kulturno-kulinarično središče, v katerem bomo imeli literarna srečanja, razstave, jedli pa svežo biozelenjavo s sosednjega vrta … Vse začinjeno z božanskim oljčnim oljem, ki ga bodo stiskali pred našimi očmi v kleti. Oljke od tam okoli, nič špricane … Velik napredek je naredil Zoran v mojih očeh – od zunanjega ministra (bil je za nekaj klafter boljši od Rupla!) do istrskega kmeta, hura! In potem, dragi Aleš, potem smo šli na razstavo v koprsko galerijo Loža, ki je ob ponedeljkih sicer zaprta, a je tajnica razumela moj klic na pomoč, naj nam odprejo, oboževalcem slikarke Joni Zakonjšek, in nas je pričakal sam oni poet in likovni kritik Andrej Medved in nam odklenil vrata. Izjemno doživetje je Jonijina razstava z naslovom Morje sem, kot je bila tudi tista v galeriji Equrna pred meseci. O Joni, ob Joni in za Joni je Vlado Škafar izdal še lepo lepo knjigo Pesem za Hafisa, ki me je tudi očarala. Zdaj svetli na moji polici, kjer so samo svete knjige, med njimi kakopak zbirke Hafisovih pesmi pa Rumi, Upanišade, Sveto pismo … Ko se potopim v slike te ritualne svečenice slikarstva, stopim globoko vase in ven iz sebe, v Neskončno, začnem drugače dihati, postanem mirna, osrediščena, pozorna … Joni slika v tišini in samoti, ne govori; če pride kdo v njeno samost na obisk, mora molčati, lahko pa kaj nujnega napiše na listek papirja … Kot redovnica živi, asketsko predano življenje, da bi proslavila Lepoto in bi mi slavili z njo prek teh meditativnih podob Zemljo in Nebo. Ljubezen.

Ob torkih čuvam otroke. Ta torek je bila norišnica, ker sem morala iti po vnuka v šolo, mlajšega peljati na nogometni trening, starejšo brž domov, da sva obe pazili najmlajšo sončno deklico, potem je prišel oka in sva midve drveli po bratca na nogomet in vsi trije na njun nastop v šolo, iz šole sva Tajo odpeljala na izpit iz teorije. Midva s Tinom pa v lajf, se pravi kupit nove kopačke pa še na tortico in še na poslušanje literarnega večera z Brino Svit o tangu, ah, o tangu – bojda ga homoseksualci (a ti plešeš tango, Aleš?) obožujejo, zaradi posebnih pravih tesnih objemov, objemov pravih mačo moških –, potem pa spet po Tajo na balet in skupaj domov …

Brina je žuborela o tangu, se smehljala in nas šarmirala, kot to zna ta ljubka slovenska Parižanka … Je rekla, da gre rada v Buenos Aires, to je zdaj njena redna destinacija. Tam so Argentinci, najbolj narcisoidni moški, kar jih je (saj zato pa se je rodil tango med njimi, kajne?). »Ali veste, kako naredi Argentinec samomor?« nas je vprašala in odgovorila: »Tako, da se vrže iz svojega ega!«

Sem se metala včeraj iz svojega ega, delala samomore, ko sem šla romat na Brezje. Zaradi stave. S prijateljico, ki je možu rekla: »Če boš ti to res naredil, bom šla pa jaz peš na Brezje.« »In jaz s teboj!« sem zakričala. In on je res naredil in midve sva včeraj res odromali na Brezje. Ravno včeraj so zaprli most, čez katerega bi prišli hitreje v vas Podbrezje, tako da sva morali okoli po sosednjih hribih, klancih strmih … dodatnih deset kilometrov najmanj! Sva hodili, hodili, osem ali devet ur … Bilo je izjemno doživetje! Dolga utrudljiva hoja je kontemplativna, saj nimaš moči, da bi ohranjal možgane v premlevanju vsakdanjih bedarij. Preklopiš v višje stanje zavesti in začne se proces čiščenja. Taka romanja so izredna priložnost za spoznavanje človeka, s katerim hodiš, predvsem pa za spoznavanje samega sebe. Oj, koliko sem se spet naučila!

Najbolj sem hvaležna Bogu za globoko zaupanje v njegovo milost. Verujem, da je vse prav tako, kot je, in da se na koncu vse zloži v pravo sliko. Mi jo lahko sproti vidimo le po delčkih, pa še te si po svoje razlagamo. A ko pogledamo nazaj na večji kos svojega bivanja – posebej ko bomo to sliko premerili z mrtvim pogledom pod vekami ob trenutku odhajanja duše iz našega telesa, takrat bomo šele uzrli celovit smisel našega življenja –, vidimo, da nas vse pelje v uresničitev naše lastne zgodbe in naloge, zaradi katere smo tukaj. Da ti ne bom zdaj težila s to svojo metafiziko, primer. Pri tistem obhodu mostu sva morali čez nekaj napornih vzponov, sonce je žgalo, nizek pritisk in vlaga sta naju stiskala, in ko sem videla strašansko strmo spiralasto vzpenjanje vroče makadamske ceste, sem se ustavila: Kjer je problem, tam je tudi rešitev, sem si rekla, kot sem si rekla že sto in stokrat v življenju. Priznala sem problem: da nama bo strmi vzpon po pasji vročini vzel preveč energije. Da preprosto ne bova zmogli. Stala sem tako ob cesti in zaupala, da bo prišla rešitev. In je res. Pripeljala se je v živo modrem avtomobilčku prijazna blondinka, jaz sem dvignila prst, in ona je zaustavila avto. Ljubeznivo naju je sprejela, se opravičevala, ker je malo prostora, saj je bil na zadnjem sedežu stol za otroka pa dekca od psa … Toliko dobre energije v njej in okoli nje, da sem takoj oživela. Sem ji povedala, da greva na romanje in da najbrž Marija ne bo zamerila, če naju potegne samo do vrha tega klanca, potem bova šli pa spet peš. Je ljubeznivo predlagala: »Saj ni treba nikomur povedati, da sta se peljali!«, jaz pa vrisknila: »Kako da ne, vsem bom povedala, saj ste vendar prišli tod mimo, po tej makadamski poti Bogu za hrbtom, kot Marijina pomočnica!« In je rekla, da je res čudno, da se je peljala tod. Se namreč ni nameravala. Pa jo je povabila prijateljica na obisk, ona da ima samo pol ure časa, je treba iti po otroka, a ji je nekaj reklo, naj gre na pot, čeprav je prijateljici rekla, da najbrž ne bo prišla … Kot je rekla Marija: »Naj se zgodi Tvoja volja!«, ha, ha … Pa sva bili rešeni. Najbolj zanimivo je, da sva bili obe kljub celodnevni hoji po pasji vročini, jaz sem pridelala še nekaj žuljčkov za povrh, popolnoma spočiti. Ko sva prišli iz cerkve, sva presenečeno ugotavljali, kako sveži sva in kako imenitno se počutiva. Prijateljičin mož je prišel po naju, in ko sem pred domom izstopila iz avta, sem čutila razbolene kolke in podplate, kot račka sem odracala proti liftu, a v duši sveža, čista in umita … Vedno znova nas zezne naš um, možgani, ki nočejo nehati mleti, ko pa se tega rešiš, si lahek kot pero, srečen kot nebo …

In danes sem te končno prebrala. Uživala. Se glasno smejala, pedrček fedrček moj, kako se ti znaš luštno hecat na svoj račun! Ugotovitev o Slovenceljnih podpišem nemudoma. Privoščljivost. Zavist. To kaže na slovensko uboštvo najhujše sorte. Kot pravi R. W. Emerson in je citirala meni tako ljuba Delova Iskrica: Zasmehovanje je največji dokaz siromaštva duha. »Grki bi kjer koli, tudi na evrosongu, stiskali pesti, pa če bi na odru pelo truplo. Bilo bi pač grško truplo …« pišeš. Duhovita formulacija grškega ponosa in slovenske revščine!

Ježeš, saj nimam vprašanj zate, fedrček, razen tistega o tangu! Kaj si me že vprašal ti? S kom te vidim v sanjah? Ne z enim! In ne le enega spola! In ne v tišini! In ne brez miganja in vtikanja božanskih stopalc prepletenih nog in vitkih teleščkov. In ne v temi. Naj bo razsvetljen oder predajanja ljubezenskim užitkom. Z glasbo, temperamentno glasbo, ki jo zamenja patetični fado v ključnih trenutkih … Tako si te predstavljam pod zaprtimi očmi, dragi Aleš? Kako pa je s tem pri tebi v resnici???

Ah, piš kmal, najboljš takoj prec zdej!

Tvoja Manca

* * * * *

2. junija 2008

Draga moja ti, Manca,

ti pišem iz prekmurske ravnice. Vsake toliko časa, ko je moj D. doma s sinom, v Murski Soboti, se jaz, mestni otrok, z vlakom odpravim na drugi, najbolj oddaljeni konec naše državice. Da zamenjam ljubljanski vrvež, mestno nonšalanco in nemalokrat prenapate prebivalce prestolnice za umirjeno Prekmurje, za počasni ritem bivanja, včasih celo za zrenje v D.-jev razkošni vrt in razmišljanje o smislu biti, živeti …

Tudi umreti, Manca. Ti si smrti blizu, celo rada si ji blizu, a zato si nanjo tudi pripravljena, z njo pomirjena. Pri meni pa je s smrtjo povsem drugače (mimogrede: ne ustraši se, seveda ti bom povedal, kako pri meni izgledajo ali so izgledale seksualne dogodivščine, odmiki, domišljija …), a naj bom tudi sam, čeravno to skoraj nikoli nisem, malo metafizičen. Sovražim smrt. Že kot otrok sem razmišljal o tem, da ne želim umreti. S teto Lolo, tisto, ki je, reva, kmalu potem, ko je postala babica, umrla od raka na pljučih, sva veliko govorila o smrti. Sem jo spraševal, zakaj sem se pa rodil, če moram potem umreti. Pa ni znala odgovoriti. Je pa nenehno govorila le o tem, da želi umreti, saj da nima za kaj živeti. Vedno se mi je zdelo čudno, ko sva tik pred kosilom pobegnila v trgovino (vsakič sem tudi kaj dobil), zakaj mi tako prepričljivo razlaga, da želi umreti. Meni nič, tebi nič. Ko je že bolehala za rakom, pa je postala babica. Takrat si je od vsega najbolj želela živeti. Stara je bila nekaj nad 60 let. Mislim, da je eno leto dlje hudo bolna zdržala le zaradi vnuka. Ko je v naročju moje mame umrla, so jo bile še same kosti. Njena hči, teta Meta, je ni mogla niti gledati. Ni zmogla … No, jaz dobro vem, da zmorem, in če se bo kaj takega zgodilo mojemu najbližjemu, bom ob njem. Ampak vseeno – tako zelo ne maram smrti.

Jaz želim živeti večno, Manca. Se ti zdi, da zato verjamem v posmrtno življenje, v idejo, da duša še živi, ko telo zgnije? Na desni roki, na pesti, imam vtetoviran križ. Z njim, ironično, odganjam smrt. Križ mi je všeč, pa ne kot cerkveni relikt, le kot simbol. In verjamem v angele, zato me mika, da bi si na prste levice vtetoviral besedo angel. Zakaj pišem o tem? Ker si romala na Brezje, ker si se počutila čisto in očiščeno, ker si dolgo hodila in iz sebe metala, kar je bilo za vreči proč. Ker, ne vem, zakaj, mogoče zveni bizarno, povezujem romanje in smrt, a ne v negativnem smislu.

Nisem samo fan Almodovarja, španskih filmov, že dolgo časa me zanima tudi romanje v Santiago de Compostela. Prepotoval sem že dobršen del Španije, se več let učil špansko (mi je pomagala pri osvajanju španskih fedrčkov). Ne vem, zakaj ravno romanje v Compostelo, ampak mediteranski Španci so mi blizu. Santiago je takšno mistično mesto s prelepo in mogočno katedralo. Čeprav so Španci zagrizeni katoličani, so tudi jako odprtega duha. Saj veš, da so pred dvema letoma v Španiji uzakonili poroke med istospolnimi partnerji. Viva España! So se mi verski fanatiki v Fatimi na Portugalskem močno uprli, ubožci v pameti, ko so po kolenih do krvi plazili po betonu in se klanjali Bogu. Grozljivo! A je romanje, ti veš, draga moja, nekaj čisto drugega. Če mi v pismu zakričiš, da se z mano odpraviš na romanje v Španijo, te zaprmej vzamem s sabo in obljubim, da romanja nikoli v življenju ne pozabiva.

Me ni niti najmanj presenetilo, kako me vidiš v sanjah. Scenografsko me te sanje spominjajo ne precej orgijaško razpoloženje odraslih osebkov, ki se ne sramujejo takšnega in drugačnega seksualnega prelivanja človeških sokov. Z bivšim in prvim partnerjem, skupaj sva živela devet let in pol, sva si kar privoščila. Niti ne vem, ali je šlo za krizo v najini spolnosti, ampak ko sva nekega petka v Tiffanyju na Metelkovi užitkarila v gej družbi, mi bivši namigne, naj najdem žrtev za v posteljo. Ko sem ga v nekaj minutah pripeljal, ga je pošteno zvilo. Mi reče, da se je samo malo hecal. A ja, mu pravim. No, jaz se nisem. In smo šli, trojica nas, domov. In so se v najini postelji prepletali vonji treh teles, divje strasti, uresničile so se marsikatere skrite in globoke seksualne fantazije … Manca, kako smešno je bilo zjutraj, ko smo trezni in pri boleči svetlobi poskakljali iz postelje in si precej nerodno pomahali v slovo. Se je še nekajkrat ponovilo, tudi še s kom drugim, a me je kmalu vse to začelo dolgočasiti.

Se vprašaš, le čemu ti je tega treba? Se mi zdi, da z mojim D.-jem tega ne potrebujeva, morda pa sem pri skoraj 38. letih tudi že toliko zrel, da vem, da mi takšne seksualne epizode pač ne bodo rešile partnerstva. Poleg tega je D. moj, da se razumemo. Fedrčki, prste stran, lahko pa gledate! Vic z argentinskimi narcisi, ki pri samomorih skačejo iz svojega ega, je pa super. Ah, tango. Manca, že v osnovni šoli sem se ga učil in za silo tudi naučil, danes bi mi pa na parketu trda predla. Obožujem ples. Mamas me je še kot otroka zvlekla na marsikatero veselico ali zabavo, kjer se je plesalo in pelo.

Še zdaj rad pojem (kot najstnik sem se videl v vlogi super mega pevskega zvezdnika; danes vem, da bi me slava pokopala, sem preveč nečimrne sorte) in plešem. Problem je v tem, da v Ljubljani ni več ne dvoran ne pravih diskotek, da bi se človek pošteno, divje, magari razvratno naplesal. Grem konec junija v Barcelono za nekaj dni, uvod v vroče poletje, in si bom dal duška v gejevski diskoteki. Tako bom tancoval, da mi bodo nožice stran odletele. In, porkaduš, Manca, si mi že kar v uvodu zadnjega pisma napisala, da komaj čakaš, da si nehava dopisovati, sicer boš od njega še odvisna. A ni fletno, če si, namesto od alkohola, bog ne daj, odvisen od pisanja pisem? Za vraga, saj si vendar ti tista, ki si me napeljala k temu … In kako sem ti hvaležen, da ti takole zlivam sebe in svoje življenjce na »papir«.

V tole prekmursko ravnico se je pa danes sopara zažrla. Majica se mi že lepi na telo … ravno prav za kakšno spolno seanso v slogu Zadnji tango v Parizu … Manca, moja draga ženska, si kaj zaljubljena, imaš novega moškega?

Prijateljski poljub,

Aleš

P. S.: Odločitev je padla. Čez nekaj ur bom imel nov mini tattoo. Na sredincu leve roke bom imel še en manjši križ. Zanalašč. Z njim se upiram smrti, na svoj način …

* * * * *

26. junija 2008

Dragi mi Aleš,

kako dobro, da se zavedam svojih pomanjkljivosti (kot ti, ki tako prostodušno napišeš, da bi te slava pokopala, ker si preveč nečimrne sorte) – še zdaleč ne vseh, kje pa, saj zato pa ponavljam za tovarišem Titom sleherni dan: »Nema odmora, dok traja obnova« –, in si potem pomagam na različne načine, da nekako speljem z njimi. Recimo s pozabljivostjo. Imam ogromno listkov večjega in manjšega formata, na vseh mizah, policah, ob postelji, na tleh … Ko telefoniram, si hkrati tudi pišem: V soboto telefoniraj Danieli, itd. Sleherno jutro se omotična sprehodim prek teh listkov, pišem jih tudi ponoči, takrat so najslajši, saj so navdihnjeni iz mojega nezavednega ali pa od kod drugod, na njih so teme za kolumne, naslovi … Stopicljam po teh listkih, obupno iščem očala, in ko jih najdem, berem in si vtiskujem v sprotni spomin, kako in s kom ta dan … Ker vem, da bi lahko postala odvisna od dopisovanja, zlasti s takim živahnim bitjem, kot si ti, dragi Aleš, ki mimogrede zlezeš človeku pod kožo in ga žgečkaš po dušici, ker torej vem, da bi lahko postala preveč navezana na najino korespondenco, tvojega zadnjega pisma do danes niti dobro pogledala nisem, kaj šele prebrala. Sem slutila, da je lepo, ko pa mi je zamigotala beseda smrt pred očmi, sem takoj umaknila pogled z ekrana, pismo natisnila in ga skrila pod kup papirjev … Zdaj so Obrazi postali tednik in napisati kolumno vsakih sedem dni ni šala. Potrebujem ves samotni dan za eno kolumno, sicer se je sploh ne lotim. Pa najdi ta dan! Ko se pa toliko imenitnega dogaja vsak dan sproti. Srečali smo se v Ravnem Dolu v Maticovi ekohiši številni krožki Beremo z Manco Košir in bila je to čustvena bomba zame … ti raje ne pripovedujem, koliko lepega mi dajejo ti ljubi ljudje, kako pozorni so do mene, kaj vse so pripravili za branje, kakšno jedačo in pijačo, pa muziko …

Ne, ne bom se zdaj zapletla v popisovanje svojih dogodivščin, ker me zanimajo tvoje. Konec junija je in ti si šel v Barcelono. Si si dal duška v gejevski diskoteki, so še uporabna tvoja ljubka stopalca za raboto pod rjuhami? Španci, ah, Španci, tudi jaz nisem neobčutljiva za njihove ozke riti, ki sem jih kot mlado dekle merila v fantaziji, ko sem gledala plesalce flamenka v tej sončni deželi, hodila med hišami po ozkih uličicah in zaslišala kitaro, še sama zamigala z boki, pa se je od kod vzel črnolasec z oglenimi/ognjenimi očmi in sva zaplesala za kratek hip, sem se zasmejala in šla naprej, celo na bikoborbo sem se odpravila, mižala, ko je tekla kri, a imela izbuljene oči, ko je matador švignil mimo mene in sem jaz premerila njegovo zadnjico, otipala trdost njenih mišic, zagrabila izboklino v svoje dlani in vrisknila …

Kot bi bilo to v nekem prejšnjem življenju, takrat, ko sem se oblačila v dolga ciganska krila, obvezno imela glavo povezano z ruto in v ušesih ogromne uhane, okoli vratu nekaj vrst verižic, cingljalo je za menoj, ko sem hodila po ulicah svojega in tujih mest … ampak to je bilo pravzaprav včeraj, pičlih štirideset let je od takrat, in ta so minila, kot bi pihnil, adijo, papa … ti pa pišeš o večnosti, dragi Aleš. Če takole premeriš svoje življenje kot eksperimentalni fizik, z orodji časa in prostora, kje najdeš večnost? Mistiki, ki ne merijo z ničimer, ampak samo so, samo predano so v trenutku, vedo, da je edina možnost večnosti v zdaj in tukaj. Zato je bila tista garaška hoja na Brezje veličastna himna večnosti. Samo reci, le namigni, kdaj bi jo mahnila v Santiago de Compostela, pa grem. Na osemsto kilometrov dolgo pot, lahko tudi na štiristo, tudi prime, ko grejo iz tebe švic in dušne smeti z neverjetno intenzivnostjo. Tako vemo, da Boga morda res ni, zato pa nenehno deluje: Prijatelj, Ljubimec, Ljubljeni, kot Ga kličeta Rumi in Hafis, angeli, kot pišeš ti in kot globoko vanje verjamemo jaz in moji otroci, ki se naslonimo nanje ob trenutkih, ko bi drugi obupali, mi pa rečemo: »Angelčki bodo pomagali …« In pomagajo čisto zares. Greva? Z angeli z ramo ob rami, po poti romarjev, ki so jo tlakovali s svojimi bolečinami, solzami in smehom, strahovi in upanjem, predvsem pa z neštetimi žulji, krvavimi podplati, tresočimi se nogami, s padci na kolena od nemoči. Morda je prav ta vidna nemoč najboljša človekova zaveznica, tisto, zaradi česar sploh romamo, po božjih poteh ali pa alpinističnih, vrh gora in v globoke jame, romamo, da bi prepoznali veličino stvarjenja in svojo majhnost, nebogljenost v tej neskončni prostranosti … Ko prepoznamo in priznamo svojo šibkost, takrat šele vzklije v nas prava moč, veličastno človeško utripanje srca, ta enkratni privilegij, kot pravi moj ljubljeni dalajlama, da smo se ponovno rodili kot človek in ne kot rastlina ali žival. Kaj delamo s tem privilegijem, kako ravnamo z njim?

Ampak pripoveduj, dragi Aleš, pripoveduj, kako je bilo v Barceloni, ko si lizal španščino in v najtemnejših nočeh čutil sončno kroglo v svojem trebuhu … Križ. Tudi zame izjemno pomemben simbol. Vidim ga v slehernem drevesu in pove mi več kot marsikateri cerkveni križ, ki ne pričuje svoje smiselnosti in spomina … Drevo je kot križ. Globoko v zemljo segajo njegove korenine, in vejevje se na vertikali debla razteguje v vodoravnico. Oboje je treba živeti, oboje doumeti: da smo na zemlji drug z drugim in drug ob drugem kot listje na teh vejah, povezani z vodoravno črto križa. A smo tudi navpičnica, iz globin blata, vodovja in skalovja se zmoremo povzpeti čez horizontalo, proti nebu, višje in višje, ker se križeva navpičnica nikoli ne konča. Je simbol večnosti, povezava Pekla in Neba. In srce je v presečišču, tvoje, moje, Jezusovo srce bije pribito z žebljem spoznanja na presečišču križa, tam, kjer se horizontala nasloni na vertikalo, in to je prav tukaj in zdaj, prav ta tvoj, ta moj trenutek. Moj v temle pisanju s teboj. Zdaj.

Smrt. Ni se mogoče ne bati smrti, ni mogoče! Kajti to je enako velika sprememba v našem večnem življenju, kot je rojstvo. Le poglej, kako se mučijo dojenčki, ko lezejo na ta svet, popolnoma tuj njihovemu običajnemu, tam je voda, tam je toplota, tam je hrana, tam je popkovina, ki bitje povezuje z materjo, tam je vedno toplo, tam ni treba dihati, tam je raj! In ko pridejo skozi predor ven, nekateri ne preživijo tega šoka. Kaj je to zunaj? Kaj se jim blešči v oči, glavo jim hoče raznesti, pljuča bodo počila, lovijo zrak in zakričijo od popolnega obupa, da so rojeni na ta svet, ki je zanje popolna neznanka. Največja Skrivnost.

Taka je tudi smrt. Enako grozno se počutimo, ko premišljujemo o njej, enako strašno kot novorojenci. Kar tudi smo. Ker se bomo s smrtjo rodili na novo v Novo. Kakšno? Vsekakor absolutno drugačnost. Pojma nimamo, kaj to pomeni. In kako naj nas ne bi bilo tega strah, strahotno, grozno, blazno strah, tako zelo strah, da se nekateri raje kar sami ubijejo, kot da bi živeli in čakali na to novo rojstvo v neznano. Kot je srčkano izjavila moja vnučka Taja, ko je bila še majcena: »Samo poskusi umret, Manca! Te bom ubila, če boš umrla.«

Se pa na smrt lahko pripravljamo, če smo se tako odločili in če smo si to izbrali. Jaz sem pač med tistimi, ki hočem gledati smrti v obraz, ti od nje umikaš svoje obličje, čeprav si jo že videl in jo še boš. A ne pomeni, da si zato ti kaj na boljšem, kot tudi jaz nisem. Samo zame osebno velja, da je bila moja izbira soočenja s smrtjo in spremljanja umirajočih prava. Ti živiš drugo in drugačno zgodbo, scenarij zanjo ti je Usoda napisala v drugačnih sekvencah. A začela in končala bova enako: z rojstvom v tujost, neznanost, skrivnost. Ko bova tam, bova pa tako in tako vedela, da sva spet doma. Hura!

Do takrat pa si tetoviraj križe in angele na svoje ročice in nožice. Predvsem pa tancaj, tancaj skozi radostno življenje in bodi fedrček almodovarski pa še vse, kar temu pritiče! Smrti se najbolje upiramo tako, da radi živimo in smo, kar smo in kdor smo. Avtentični, resnični, enkratni. Edinstveni. Saj zato pa je to življenje tako čarobno, da nočemo umreti, a ne?

Bog te živi še in še!

Objem,

tvoja M.

* * * * *

1. julija 2008

Draga moja Manca,

grevaaa! Greva hodit, krepit telo in plemenitit dušo. Greva! Vse uredim, vse preverim, a pričakujem tvoje resno zagotovilo, da se ne hecaš. Ko ti tole pišem, v meni vse kipi. Resnično me vleče v Santiago de Compostela, in na tej poti ob sebi vidim le tebe, draga moja. Torej? Tvoj almodovarski fedrček je prišel iz Barcelone spet ves iz sebe. Po treh letih zanemarjanja katalonske prestolnice in Sitgesa, gejevske meke trideset kilometrov stran od Barcelone, sem se spet do konca predal užitkarjenju po špansko. Zvečer sva s prijateljem Robertom pošteno
ponočevala in se zjutraj muckasta zbujala. Že prvo noč je Roberto končal v temi plaže s svojim junakom, obdan s še drugimi geji, ki jih vznemirjajo spolne avanture z neznanci na mivki ob morju. Ker mi je moj buddy Roberto pobegnil, sem odpeketal v hotel. Sam. Vse dni v
Sitgesu me je nekaj ščemelo.

Z mojim D.-jem sva imela kratke stike v sms-komunikaciji, zadnja dva meseca tudi kar nekaj večjih komunikacijskih šumov. A na tem mestu spet vzravnano in ponosno povem, da je moj ljubi D. le moj in da sem ves njegov. Aja, ščemenje. Ja, Manca, ščemelo me je … V telesu me je nekaj grabilo, moška seksi telesa in porjavela stopala so mi sledila na vsakem koraku … Vsako jutro sem plaval v bazenu in kmalu opazil privlačnega fedrčka Manuja. Tudi on je opazil mene … Najine oči so se v naslednjih dneh neštetokrat ujele, drug v drugega sva zrla tako globoko, da mi ni bilo več nič jasno. Z mojim D.-jem sva skupaj že skoraj tri leta, pa me kakršno koli flirtanje sploh ni zanimalo. Tokrat pa sem bil za marsikaj odprt, a se ni nič zgodilo, le erotični pogledi, nedolžno ščipanje …

Sem pozabil povedati, da je bil ob seksi Parižanu še njegov mož José (v Franciji je tako kot pri nas za zdaj mogoča le nekakšna registracija istospolne zveze). Super par sta, skupaj že osem let, živita v Parizu, kamor se je José iz Barcelone k Manuju preselil brez znanja francoščine in brez službe. Lepa ljubezenska zgodba in počutil bi se skrajno bedastega, če bi se jaz vmešal v njeno oskrunitev. Seveda ne znam biti tiho in sem svojemu D.-ju vse povedal. Tisto vse, kar sem lahko povedal. Mu ni bilo všeč, jasno. Tudi meni ne bi bilo. Ampak moja draga ti, jaz včasih lahko marsikaj naredim, kar načeloma ni prav, drugim pa tega kategorično ne dovolim. Dvojna morala pravijo temu …

Manca, zdaj sem na epizodico iz Sitgesa že malodane pozabil, z Manujem in Joséjem se morda še kdaj vidimo, verjetno pa nikoli več. Z mojim D.-jem sva se ta vikend ogromno pogovarjala, predvsem pa strpno, in tudi poslušal sem. Jaz, ki vedno veliko govorim, pa malo poslušam … Sprašujem se, zakaj sem bil v Sitgesu odprt za flirtanje, morda celo za poljubljanje … Ker sem bil malo jezen na D.-ja in najino čudno komunikacijo po sms-ih, ker sta me španska erotika in morska kulisa zmamili v past? Ne vem, veš ti, Manca? Si kdaj varala, ko si svojega moškega iz vsega srca ljubila? Si se, če si to počela, strastem vdajala iz maščevanja, jeze, razočaranosti? Povej mi, če lahko, če hočeš … Ti si ženska z mnogimi izkušnjami, nekdanjimi možmi, moškimi, ljubimci …

Pred leti sem že varal svojega bivšega moškega. In takrat sem spoznal, da varanje sploh ne pomeni, da svojega partnerja ne ljubiš … Lahko to verjameš? Ko sem varal, sem se počutil živega, opaženega … Bežal sem pred prazno posteljo, kjer se nisem več ljubil, ali vsaj ne dovolj pogosto, pa četudi je bivši za vse to vedel … Za nobeno varanje seveda ni opravičila. Vem pa, da je lahko za partnerja že blaga čustvena navezanost na drugega moškega bolj usodna in moteča od priložnostnega in hitrega fuka. Danes, zdaj, pa se mi vseeno zdi, da sem v ljubezni do mojega D.-ja kot angel, četudi s križi na rokah. Bi se moral obnašati kot evnuh, nekdo, ki se ne bo več ozrl za moškim, ki bo zavestno odganjal erotične poglede, prikrito strast in nedolžno pohoto? Ne vem, ali se lahko temu odpovem, predvsem pa mislim, da se nočem … A mi D. pravi, da mu s tem dajem signal, da to lahko počne tudi on.

Kaj praviš ti, draga moja? Že nekaj časa vem, da v odnosu štejejo dejanja, ne besede. Poveš lahko marsikaj, še posebej, če si spreten z besedami. In z besedami sem še kako spreten. D. pravi, da ga vsakič znova stisnem v kot, da ga v besednem spopadu vsakič premagam, da se v pogovoru z mano počuti kot v ringu … A mu, če se le da, vedno vse argumentiram in utemeljim po najboljši moči. In se po tihem strinja … Tudi sam vem, kdaj nimam prav. Takrat sem tiho in menjam temo pogovora. Ampak sms-ji, papir, e-maili prenesejo vse. Po vseh teh kanalih lahko partnerju z besedami izpoveduješ ne vem kakšno ljubezen in privrženost, a da je vse to res in pristno, predvsem pa iskreno, je razvidno iz dejanj. Če čustva hliniš, če se pretvarjaš, s partnerjem v živo ni pravega stika, v odnosu zazijajo prepad, bregovi, hlad. Tega ne reši niti vroč seks … V razmišljanju o ljubezni in iskrenosti ti pošiljam poljub.

Adiós, Manca.

Aleš

* * * * *

29. julija 2008

Dragi Aleš,

ko si me danes poklical po telefonu, sem bila prepričana, da jaz čakam tvoje pismo in ne ti mojega. Nisem mogla verjeti, da ti že ves julij nisem pisala, saj sem ti v glavi napisala že nekaj pisem. V glavi. Ne pa tudi na računalo, sem spoznala zdajle, ko sem pogledala v mapo in mojega julijskega pisma ni bilo. Ampak tudi tvojega ne!

Lepo sem ga pustila v računalu, ga bom že natisnila, ko bo prišel čas za odgovor …

Kaj to pomeni, le kaj? Očitno – to je zadnje pismo tebi, dragi moj Aleš, fedrček almodovarski, in ko mi boš odgovarjal, vedi, da je tudi tvoje zadnje. Ne pa tudi poslednje, kaj veš, kdaj si spet piševa, saj bova pogrešala drug drugega in tole najino kramljanje …

Grevaaa! Tako vzklikneš ob ideji, da bi jo skupaj mahnila na romanje v Santiago de Compostela. Greva? Zdajle moram reči ne, zdajle. Ker moram končati našo knjigo, ker moram pisati kolumne za Obraze vsak teden (to pač ni enostavno, vidim), ker imam za jeseni že čisto popisan koledar … Predvsem pa svoje skoraj slepe 94-letne mame ne upam pustiti same ves mesec. Ampak! Verjamem, da to ni moja zadnja beseda. Kajti lahko me pokliče španska romarska pot ob ustreznejšem času, lahko … Zato ne rečemo definitivno NE, ampak samo začasno.

Prav radovedna sem bila, kako boš preživel počitnice v gejevski meki … Hm, te je zamikalo, pišeš. Te razumem, da te bolj ne bi mogla. Prav danes je v Jani objavljena moja izjava o obmorskih romantičnih dogodivščinah, ti jo kar prepisujem:

»Poletje je erotično najbolj nabit čas. Zlasti ob morju koža drhti … Najbrž zaradi joda, ki dobro vpliva na hormone. Seveda sem imela romance  na morju, kako jih ne bi! In ne vem, katero vam bi opisala … No, tole: Bilo je na otoku Braču. S hčerama sem bila v apartmaju, ko pride na obisk moj ljubi. Kam, v sobi z otrokoma vendar ne moreva! Greva na plažo! In sva jo mahnila na skale ob butajočem morju. Bilo je čarobno –  zvezdno nebo nad nama in ljubezen v naju! Prišla sem prerojena nazaj v sobo. Starejša hči se je naslednji dan sladko nasmejala, ker je razumela. Kaj je razumela? Od kod oguljena kolena, podrsana rit, rane na hrbtu … In stotine komarjevih pikov. Tega pač nisem občutila, ne ko se je dogajalo, ne potem. Ker sem bila prepojena z ljubljenjem njega, ki mi je takrat pomenil največ v moškem svetu.« Ja, takle nam dela morje …

Geji obožujete morje poleti, mar ne? Sitges, grški otok Mikonos, znamenite italijanske plaže pa še številne druge, ki mi zdajle ne padejo na pamet. Tudi določena mesta vas posebej vlečejo. Zagotovo Pariz, Amsterdam, Berlin … Pomagaj mi jih našteti. Pa prireditve, kot je evrovizijska popevka, in še kaj. Vaš zemljevid je narisan, lokacije znane … Pravzaprav praktično, da veš, kam lahko greš, kadar boš potreboval tolažbo.

Kajti kaj je varanje drugega kot neke vrste tolažba? Saj tudi sam praviš – ljubil si svojega moškega, a ker nisi bil deležen pričakovane pozornosti, si skočil čez plot. »Ko sem varal, sem se počutil živega, opaženega …« Saj si tudi bil! In lažje je biti opažen, božan, poljubljan in zaželen, strastno želen za kratek čas kot leta in leta od istega partnerja. Jaz svojih moških nisem varala. Tako je zapisano v mojem spominu. A ta spomin je varljiv … kajti lahko bi moj bivši mož rekel, kako da ne, seveda si me varala! In jaz bi mu  dgovorila: Sem te, ko je bilo jasno, da se bova ločila, takrat nisva bila več kot mož in žena … A raje se ne pogovarjajva o tem, bi mu odvrnila, kajti ti si varal že pred tem … Lahko bi rekel da, lahko tudi ne. In kaj bi bila resnica z današnjega vidika, štirideset let po tisti vroči dobi, ko je vsak pozornejši pogled druge ženske zame, do ušes in čez zaljubljeno mlado ženo, pomenil varanje …. O, kako sem srečna, da so te ošpice zaljubljene za menoj!

Hm, hm … tole o evnuhu mi je dalo misliti! Nočeš se odpovedati oziranju za drugimi moškimi, drgetavici kože, fantazijam, kakšna stopalca ima on, ki te gleda, kako pohotno stopaš mimo njega na pločniku svobodne dežele ali si ližeš od škampov v buzari polite slastne prste in porineš jezik v školjko, da zacmokaš z njeno slastno sredico …Prikrita strast in nedolžna pohota? Vzemi si oboje, če to zares potrebuješ. Če pa gre zgolj za željo, se ji da tudi odpovedati. Ako je zveza z D.-jem res globoka. Kako ločiti potrebo od želje? Težko. Včasih celo nemogoče. Dokler ne pridejo posledice. Potem uzreš za nazaj, da si ga kardinalno usral … Ali pa, da si zadovoljil svoje potrebe in ti dajo te zdaj mir, ker so nahranjene in izpolnjene. Želje pa ne počivajo. Uresničiš eno, se že pojavi druga in za vogalom drvi vate tretja, četrta …

Pišeš, da si se ogromno pogovarjal s svojim dragim in da si ga celo poslušal … Tu je ključ za zadovoljujoče razmerje, tu – v sposobnosti (pripravljenosti, volji in znanju) komuniciranja! Pravkar sem prebrala knjižico J. Engla in F. Thurmaierja z naslovom Kako govoriš z menoj? In podnaslovom Dobra in slaba partnerska komunikacija. Poslala mi jo je prijateljica Tatjana, naj jo komu podarim, če se mi bo tako zdelo. Bi jo najraje kar tebi! Kajti v tej knjižici – pri nas jo je izdal Inštitut Antona Trstenjaka, katerega predstojnik dr. Jože Ramovš je usposobljen za inštruktorja tečajev partnerskega komuniciranja – je pokazano, da »partnerstvo v veliki meri živi ob pogovorih in od pogovorov«. Ali kot piše Ramovš v spremni besedi: »Učenje lepšega sožitja je naša največja življenjska priložnost.« Podpišem! In se še vedno učim …

Zato sem si pred dnevi kupila knjižico Kay Lindahl Sveta umetnost poslušanja; 40 razmislekov o tem, kako negovati to duhovno vajo. Jo že podčrtujem! In toplo priporočam. Kajti drži, da so pomembna dejanja, ampak ne drži, mi pravijo bogate partnerske in starševske izkušnje, da besede ne štejejo. Pa še kako veliko štejejo! Treba se jih je naučiti uporabljati tako in take, da partnerja ne bomo prizadeli, povedali pa bomo, kaj si želimo in česa ne. Tako, da bomo govorili v jaz-stavkih: jaz občutim, jaz si želim, jaz hočem … Slovenci pa najraje govorimo o drugih ljudeh, o sebi pač ne. Oni je tak, ona pa taka, bla bla bla. Jaz sem žalosten, ker … Sem prizadet, ker … Želim s teboj to in to … Take vrste govorjenja se moramo v deželi Šentflorjanski šele naučiti. Kakovostno prepirati pa se tako in tako ne znamo! Kar letijo besede o tem, kako da si ti tak in taka, ti nisi tega ali si vedno to … Mi pa, kot da smo žrtve partnerja, ki ravna narobe, nas ne razume, ni dovolj pozoren in ljubeč …

Začetek dobrega medčloveškega odnosa je poslušanje. Poslušanje je osnova partnerskega (spo)razumevanja. Zato naj ti, dragi Aleš, za slovo poklonim hvalnico poslušanju. Jaz, ki sem mislila, da sem že dobra poslušalka, sem se tistega dne pred mnogimi leti, ko sem besedilo dobila v roke, zavedala, da sem šele na začetku poti. Da sem vajenka v poslušanju. Od takrat sem se kot prostovoljka hospica že veliko naučila, tudi kot mama sem malce napredovala, a imam še veliko, veliko dela s seboj in pred seboj. Veliko vaj v potrpežljivosti. Ki so večinoma sestavljene iz pravega, res pravega poslušanja. To pa gre takole:

Ko te prosim, da me poslušaš,
in mi začneš dajati nasvete,
nisi naredil tega, za kar sem te prosil.
Ko te prosim, da me poslušaš,
in me začneš spraševati: »Zakaj?«,
ne morem čutiti na moj način,
pohodiš moje občutke.
Ko te prosim, da me poslušaš,
in ti začutiš, da moraš narediti nekaj, da rešiš moj problem,
si me razočaral, pa naj se sliši še tako nenavadno.
Poslušaj!
Vse, kar sem te prosil, je, da me poslušaš.
Ne govori ali delaj –
samo prisluhni mi.
Nasvet je poceni: za šeststotaka ga dobim v časopisu.
In jaz lahko delam zase; nisem nebogljen,
morda sem brez poguma in neodločen, ne pa nebogljen.
Ko boš naredil nekaj zame, kar lahko storim sam
in kar moram storiti zase,
boš s tem povečal moj strah in šibkost.
Toda ko boš sprejel to preprosto dejstvo, da čutim, kar čutim,
ne glede na to, kako nerazumno je,
potem se bom odrekel poskusom,
da bi te prepričal, kaj je za temi občutki.
In ko je to jasno, so odgovori razumljivi, in jaz
ne bom potreboval nasveta.
Nerazumni občutki imajo pomen,
ko razumem, kaj je za njimi.
Prosim, poslušaj me in mi prisluhni.
In če želiš ti odgovoriti,
počakaj na svoj trenutek in
bom jaz poslušal tebe.
(Neznani avtor)

Bilo mi je lepo s teboj, dragi Aleš. In želim ti vse, vse dobro. Kot vedno!

Tvoja Manca

P. S.: Začela sem brati knjigo moje drage prijateljice – ona, novinarka in pisateljica, španska, kakopak, Rosa Montero, o tem seveda nič ne ve, saj me ni še nikoli srečala, jaz pa že njo, ha, ha … v njenem sočnem in napetem romanu Kanibalova hči, zdajle jo imam pa v naročju z novo v slovenščino prevedeno knjigo Strasti. Podnaslov – na naslovnici posrečeno obrnjen na glavo: Ljubezni in usode, ki so spremenile zgodovino. Najprej sem prebrala zgodbo strastne in pogubne ljubezni med Oscarjem Wildom in diaboličnim lordom Alfredom Douglasom, takoj zatem pa še – oj, je brizgala od strasti, norosti in krvi – štorijo Arthurja Rimbauda in Paula Verlaina Čisti strup. Toplo priporočam v obmorsko počitniško branje tebi in tvojemu ljubčku!

* * * * *

3. avgusta 2008

Draga moja ti,

ne maram slovesov. In se ne bom nič posebej poslavljal od tebe, saj se bova še videla, še kdaj zavila v Julijo na kosilo, odromala v Santiago de Compostela (zdaj še ne, si rekla, kar tudi meni ta hip paše, a čutim, da jo bova res mahnila na pot in se v znoju in izčrpanosti spoznavala bolj, kot sva si kdaj koli mislila, da bi se lahko …) in se podpisala še pod kakšno knjigo … Mi pišeš o knjigi o strasteh. Če strasti, za čimer koli že, v življenju ni, je to lahko kaj klavrno. Zato delam vse, da bi bila strast v moji bližini.

V Barcelono in gejevsko meko Sitges sem šel letos dvakrat – pred dnevi sva se iz Španije vrnila z mojim D.-jem. Bil je navdušen, tudi nad erotiko in strastmi, ki so fedrčke z vsega sveta držale pokonci štirindvajset ur na dan. Pogledi besno švigajo naokoli, bog ne daj, da mi uidejo kakšna fejst moška stopala … Malce me jezi le, ker je moj D. višji in ima boljši pregled nad dogajanjem. Tale Sitges mi je res zlezel pod kožo. Se ga zlepa ne naveličam. Je spodbuda za moj ego. Letos sem opazil, da me tipčki radi oplazijo s pogledom. Uf, kako paše, še toliko bolj, ker to ni zmotilo mojega D.-ja. Ga vprašam, kaj pa je takega na meni, da me fedrčki radi pogledajo. D. mi čisto zares odgovori, da verjetno moje divje modrosive oči, moj malo blazni pogled. Rekel mi je tudi, da bi se moral videti, kako grem iz morja: kot da imam dva metra in nekaj orjaškega med nogami. Ja, če si malo manjši moški, a ne, potem moraš opozoriti nase. Strup je vedno v majhnih stekleničkah.

Zadnji Sitges mi bo ostal v trajnem spominu tudi zato, ker sem v D.-ju dokončno spregledal moškega, s katerim se želim postarati in živeti skupaj. Se mi zdi, da sva nekaj stvari v odnosu uredila brez posebnih naporov in pretirane komunikacije. No, upam, da tudi on tako misli in vidi stvari. V zadnjem pismu si mi poslala izjemno lepo pesem neznanega avtorja. Z njo si me zadela v bistvo. Zakaj? Jaz sem namreč tisti, ki tako rad in prepogosto premalo poslušam in hitim z nasveti. Pa mi D. želi le nekaj povedati, sporočiti, razložiti, a jaz že prekinjam in nalagam nasvete … Bom odslej pazil, obljubim.

Je pa nekaj pri Sitgesu tudi res: tile gejčki so res nenavadni. Me prav zanima, koliko o tem sami sploh razmišljajo. Ko bo tole kateri od njih prebral, bodo verjetno besni name, a drugače ne gre, je že treba napisati. Namreč v vročih barih in diskotekah, hudo temnih in prepredenih z disko meglico, se dogaja marsikaj. Pohota besni po prostoru, moški pospešeno dihajo, zenice so močno razširjene. Odhod na stranišče pa za marsikoga verjetno posebno doživetje. Ob WC-jih se vijejo kolone potrebnih tipčkov, ki čakajo, da jih v dark roomih zadovoljijo neznani gej mačoti. Adrenalin in vznemirjenost sta malodane otipljiva, nekateri imajo svoje onete že v vrsti pripravljene na akcijo. Vse skupaj je že malo živalsko in prav nič seksi … Čakam na temeljito analizo tistega, ki to prakticira in v tem išče in najde zadovoljstvo …

Ampak draga moja ti, poletje se počasi, počasi približuje zenitu in spet bo jesen. Takrat se strasti umirijo, ljudje se vračajo v ustaljene življenjske tirnice. In sem vesel, da bo zame letos drugače. Manca, menjam službo. Iz velike časopisne hiše, kjer sem se že od začetka študija kalil, odhajam v malo manjšo, a z večjo vizijo in, upam, boljšo prihodnostjo. Sem še ravno dovolj star in prožen za zamenjavo, nove delovne izzive, nove ljudi. Ob vsem tem sem prodal še stanovanje, v katerem živi moja mamas, in ne manjka veliko, da najdemo novega, manjšega, primernega za novo življenje ženske, ki mi je dala življenje.

Koliko novega, ne? Ko se toliko stvari naenkrat zgodi, ima človek občutek, kako polno živi. Pravzaprav bi moralo biti tako vsak dan, in če ni, si je treba življenje urediti tako, da se dogaja … pa naj stane, kolikor hoče. Manca, ob vsem tem mi nepričakovano zmanjkuje besed … A ti povem tole; besede se bodo spet nabirale, stvari se bodo spet zgodile, novega bo toliko in več … Ne bodi huda, če ti takrat spet kaj napišem, zaupam, magari pojamram. Sem se navadil, veš. In je fino, ko lahko takole ven iz sebe zmečeš stvari, potem pa ti nekdo na vse to še odgovori in mimogrede še kaj namigne in lepega napiše. In brala boš samo ti … Hvala ti za priložnost, da sva bila skupaj, da sva skupaj soustvarjala knjigo, da sem hrepenel bolj, kot sem pričakoval … Bodi lepo in se vidiva v mestu …

Tvoj Aleš

Post scriptum (5. avgusta 2009):
Ljubezni z mojim D.-jem ni več. Umirala je na obroke, dokončno pa je izdahnila sredi letošnje pomladi.

(se nadaljuje)