Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

24. marca 2008

Dragi Ambrož,

te praznične dni, ko v Ljubljani sneži in je mraz in mokrota, sem se zabubila v eseje velikega filozofa in pesnika Ralpha Walda Emersona, prvič na Slovenskem predstavljenega v knjigi z naslovom Zaupanje vase in drugi eseji. Emerson je pomembno sooblikoval moj življenjski nazor, da sem si upala vse bolj postajati to, kar po svoji naravi – se pravi značaju, po Emersonu – sem. Da zaupam vase, vsemu in vsem, ki jim grem na živce (teh ni malo, ko si hodil po našem faksu, si najbrž prestregel kakšno muzanje na moj račun), navkljub. Pri vsakem človeku napoči trenutek, piše R. W. Emerson, ko ugotovi, da je zavist nevednost, posnemanje pa samomor, da je v vsakem primeru usojen samemu sebi; da sam ne bo dobil niti zrna hranljivega žita, četudi je širni svet poln dobrin, če z lastnim trudom ne bo obdelal tistega kosa zemlje, ki mu je dan. (…) in samo on ve, kaj je tisto, česar je zmožen, in tudi on šele takrat, ko poskusi.

S svinčnikom sem si močno podčrtala to misel, zaprla oči in premišljevala, kako hvaležna sem življenju, da sem šla po svoji poti (pravijo, da je tako razmišljanje značilno za šestdesetletnike, kar sem pravkar postala). Da sem, kar sem. Potem sem razmišljala, da to v Sloveniji ni tako enostavno kot v širni Ameriki in še kakšni drugi deželi, ki nima tako trde in krute zgodovine in tudi ljudi, kot jih imamo v dolini Šentflorjanski mi. Pomislila sem na mnoge prijatelje in znance, ki živijo v tujini, in kadar jih vprašam, zakaj so odšli, odgovarjajo podobno: »Slovenija nas je dušila. Toliko zavisti, kot je v deželi na sončni strani Alp, ne najdeš drugje. Toliko strahu in zavrtosti, tudi sovraštva, kolikor ga je v tej mali deželici, ni v večjih prostorih.« In tako naprej, kaj bi ti pravila, saj sam najbolje veš, zakaj si tam, kjer si, in ne tukaj, kamor si bil postavljen po svojem rojstvu in šolanju.

Pripoveduj mi o svoji poti, dragi Ambrož! Človek mora zaobsegati toliko, da postanejo spričo njega vse okoliščine nepomembne, pravi Emerson. Ta stavek me je še posebej zaustavil pri dopisovanju z geji, saj sem opazila, da tisti, ki živijo v Sloveniji, praviloma ostajajo skriti in prekriti, tudi v dopisovanju z menoj želijo biti anonimni – »Slovenija je majhna!« vzklikajo. Si jo ti zapustil zaradi te majhnosti, da bi v večjem svetu lažje zaživel svojo istospolno usmerjenost? Ali te je tvoj umetniški talent usmerjal čez ozkost slovenskih plank? Povej mi svojo zgodbo nekdanjega študenta Fakultete za družbene vede, ki danes poje operne arije, živi na Nizozemskem in ga drugačnost – ja, res, kaj je sploh to, kajne? – ne ovira, da ne bi bil živahen in vesel. Se mi zdi, da tarnanje pač ni tvoja življenjska drža.

Pred kratkim je pri nas izšel prevod angleškega ljubljenca bralskega in gledalskega občinstva Alana Bennetta, kratko, inteligentno in duhovito delce z naslovom Nenavadna bralka. Na zavihku knjige o angleški kraljici Elizabeti II., ki po naključju postane strastna bralka – prebrala sem jo z užitkom na dih –, je kratek življenjepis avtorja, ki se konča takole: »Leta 1934 rojeni Bennett živi v Londonu, zadnjih štirinajst let skupaj s svojim partnerjem, Rupertom Thomasom.« Kaj takega! Da črno na belem piše, da je homoseksualec, pa še ime njegovega partnerja je objavljeno! Nezaslišano za slovenske razmere!

A jaz si želim, da bi bilo to nekaj povsem običajnega tudi pri nas in za nas. Tudi zato si dopisujem z geji, ki lahko pripomorete, da se bo to čim prej zgodilo. Z molkom in skrivanjem ni mogoče preganjati homofobije, z odprtostjo in pogovarjanjem o življenju vseh nas, tudi LGBT, bo šlo lažje in hitreje. Izstopiti iz geta istospolnosti se mi zdi nujen korak za širitev horizonta vseh in vsakogar ne le v Sloveniji, ampak na planetu Gaia sploh. Kaj ti misliš o tem, dragi Ambrož?

Bojimo se resnice, bojimo se sreče, bojimo se smrti in bojimo se drug drugega, piše moj velikonočni navdihovalec. Pravi: Smo salonski vojaki. Izogibamo se burne bitke usode, v kakršni se poraja moč. Usoda pa je naš značaj, naša prava, avtentična narava. Bolj kot si upamo in hočemo biti to, kar v resnici smo, bolj smo skladni s svojo usodo, ki je za vsakogar napisana posebej. Kot kakšna srajca je, v katero nam je ponujeno zlesti, pa še čipke lahko našijemo nanjo, če se tako odločimo, poje ena mojih najljubših pesmi prijateljice Ifigenije Simonović:

Nevidna srajca je
vsakomur na kožo pisana
od rojstva
pa do konca dni.
ÄŒipke vsak
po svoji meri
na robove sebe Å¡iva
dneve in noči.

Kako si ti, Ambrož, lezel v svojo srajco? In kakšne čipke najraje šivaš na svoje robove? Pa zakaj si izbral Nizozemsko – v Sloveniji sem soustanavljala gibanje Junijska lista, da bi razvijali lasten model socialne države po skandinavskih zgledih, pa na volitvah nismo pridelali niti 2 odstotka glasov! – za deželo bivanja?

Ne vem, ali v severnih deželah tudi kroži tukaj znamenita krilatica: Če hočeš uspeti v umetnosti, je najbolje, da si gej. Ali Žid. Če si oboje hkrati, ti je uspeh zagotovljen. Se tebi operna vrata kaj lažje odpirajo, ker si gej? Predvsem pa – koliko vrat je v tvoji novi domovini normalno odprtih za druženje in delovanje istospolno usmerjenih? Pri nas premoremo tako malo takih prostorov, da o njih kot prostorjih vsakdanjega življenja težko govorimo.

Bodi lepo, bodi dobro, dragi Ambrož, in kmalu mi piši!

Manca

* * * * *

Utrecht, 2. aprila 2008

Draga Manca,

zelo me veseli, da si me zopet spomnila na besede Emersona. Podobna vprašanja kot tebi so se porajala tudi meni. Dokler nisem nekega lepega dne, pravzaprav je bil večer in bil sem na neki študentski zabavi, končno doumel slovenski rek: Vsak je svoje sreče kovač. Vsakdo si srečo kuje sam! SAM. Nihče drug ne bo poskrbel za to, da mi bo lepo. Vse je v mojih rokah, vse je v meni, vprašanje je le odločitev. A tu se težave po navadi šele začnejo. Izbira je prekletstvo. Za izbiro moraš imeti pogum. Moraš nekaj storiti. Drugače se pustiš voditi in nad dogodki v svojem življenju lahko le jamraš, viješ roke, vzdihuješ in se resignirano prepustiš vplivom drugih. Zdi se mi, da smo ljudje, ki smo »drugačni«, že od malih nog prisiljeni izbirati. Pa s to drugačnostjo ne mislim nujno spolne usmeritve, ampak to, da izstopaš iz množice ostalih. Kot otrok sem bil večkrat žrtev verbalnih in fizičnih napadov. Otroci pač. Kdo bi jim zameril? Bil sem majhen otrok (glede na to, da danes merim 185 cm), govoril sem z visokim glasom, raje kot s fanti sem se družil z deklicami, veliko sanjal in v šoli (pre)pogosto miselno, pa tudi fizično kar odplaval nekam drugam. V posmeh sošolcev in na veliko jezo tovarišice (oh, ti izrazi tozdov in SZDLja!). Prišlo je celo tako daleč, da sem doma obelodanil, da v osnovno šolo ne grem več. Nisem povedal, zakaj, a saj starši vedó veliko več, kot mi mislimo, da vedo. No, brez dvoma sem v šolo še šel. Tisto, kar me je v tistem času reševalo pretepov in odkritih spopadov, je moj dolgi jezik, ki me je nemalokrat v godljo pravzaprav spravil, in neki smisel za umirjanje napetosti. Z nasilneži sem imel vedno pogovor, in če ni šlo drugače, sem se pesti obranil s »podkupovanjem«. Tako sem na praznovanje svojega (menda je bil deseti) rojstnega dne povabil največjega šolskega pretepača in se tako izognil javnemu ponižanju in buškam. S tem sem sicer tvegal, da se praznovanja iz strahu pred njim ne bo udeležil moj takratni najboljši prijatelj. Na zabavo ga ni bilo.

Kot otroku in kasneje v najstniških letih so mi odrasli vedno govorili: »Ah, ti si umetnik,« in me ščipali za lička. Ni mi treba posebej poudarjati, da je bilo to mišljeno pejorativno in da bi bili podnapisi tega filma, predvajanega na Kitajskem: »Oh, kako čudno nenavaden je tale otrok.« Izraz »poseben« bi pomenil že neko kvaliteto. Tako sem se, draga Manca, že zelo zgodaj soočil s tem, kaj pomeni biti drugačen in kako se s tem spoprijeti, ne da bi zatajil svoj pravi obraz. Ki sem ga, mimogrede, kljub vsemu zelo velikokrat. Določene situacije so pač zahtevale, da sklonim glavo in pogoltnem cmok v grlu. A ni mi žal. Poleg življenjskega mota »Vsak je svoje sreče kovač« je moj življenjski moto namreč tudi: V vsaki situaciji se je treba kaj naučiti. Tako sem se, recimo, naučil, kako se čim manjkrat znajti v situaciji, kjer bom moral zatajiti svoj pravi jaz. V obdobju odraščanja so se dogodki, ko sem bil ozmerjan s pedrom, toplovodarjem in podobnimi izvirnostmi, gostili. Zato sem jih skušal zatreti. A takrat nisem vedel, da jih bom zatrl le tako, da bom sam zmogel reči: Da, to sem, torej? Da vzamem orožje iz rok ljudi, še preden ga imajo priložnost zavihteti. Če sebi priznam, da me zanimajo moški, potem me zmerljivke ne samo ne morejo prizadeti, tudi drugi jih ne morejo več uporabiti. Zdi se mi, da ima danes človek dve možnosti: ali se sooči s svojim jazom, kakršen pač je, se postavi z razkoračenimi nogami in rokami, uprtimi v boke, za svoj prostor pod soncem; ali pa se kot miška skrije in upa, da ga nihče ne bo opazil in ga ogovoril. Stvar odločitve?

Tipičen primer slovenstva (da ne uporabim več kot primerne označbe Svetlane Makarovič) sem doživel že kot zgodnji najstnik, ko sem se kot plesalec standardnih in latinskoameriških plesov udeleževal tekmovanj v tujini. Zavedajoč se svoje spolne usmerjenosti, sem bil za izjave slovenskih sotekmovalcev, kolegov in ne nazadnje prijateljev izjemno občutljiv. Vse geje – in v tem športu jih ni malo – so moji kolegi zasmehovali, jih »klicali imena«, meni pa pravzaprav onemogočili, da bi jim pokazal svoj pravi jaz. Paradoksalno nisem mogel svojega coming-outa narediti v športu, kjer bi to pravzaprav moralo biti najlažje. S tem ne mislim, da gejev v nogometu ni, razumem pa, da je tam istospolna usmerjenost še bolj stigmatizirana.

A vse te minitravmice, ki jih nizam bolj kot anekdote kot pa psihoanalitični bull-shit (če to sploh smem napisati!), so iz mene naredile Ambroža, kot sem danes. In vse minitravmice, ki še pridejo, me bodo (upam) nadgradile. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Danes se jim nasmiham in jih vsake toliko časa vzamem iz umetelno okrašenega predalnika, na katerem decentno s pozlačenimi črkami piše: nostalgija. Nanje gledam s približno takim nasmehom kot na izraz »tovarišica«. Pregledam jih, z njih obrišem prah in jih položim nazaj. Spomeniki časa. Nikakor ne brazgotine osebnosti.

Že kot otrok sem vedel, da ne bom živel v Sloveniji. Je to moja srajca? Stric je šel, ko sem imel štiri leta, v Nemčijo, družina je ostala doma. Zgodba, ki se je desetletja pozneje ponovila meni. Stric, ki sem ga zelo cenil, ne da bi mu to kdaj pokazal ali omenil. Danes vem, da sem cenil in občudoval njegovo odločitev, njegov pogum. Njegovo odločenost, daje to, kar dela, pravilno in da drugače ne bi bil to, kar je. Privlačila me je ta velika črna praznina, veliki vakuum – tujina. Drugi jeziki, druge kulture, kjer ni Čokolina, Cedevite in Kekec paštete. Kjer so morda druge (boljše?) stvari. Ven, v gnili kapitalizem! Kjer ljudje spijo v kartonskih škatlah v zapuščenih rovih metroja, kjer se vozijo z ogromnimi rollsroycei in jedo s srebrnim starinskim priborom. Ni me vabilo bogastvo, ampak izkušnje drugosti, drugačnosti. Haha, na koliko načinov smo lahko drugačni?

Ko se je prikazala možnost odhoda na študij, je bila odločitev precej lahka. Sproti sem spontano nabral znanje večjega števila tujih jezikov, nizozemsko sicer nisem znal, a sem vedel, da posebne težave to ne bo predstavljalo. To, da je Amsterdam vsaj nekaj časa veljal za središče homoseksualne subkulture, me ni popolnoma nič ganilo. Ne maram namreč homoseksualcev. A o tem kdaj drugič. Edini pomislek, ki sem ga tiste pomladi leta 2002 imel, je bil moj partner. Krasen, najlepši človek, ki mu na svojem blogu pravim Cmoko, ker je prav to. Ime mu je pa Matjaž. Takrat sva bila skupaj leto in pol, in to bi bila lahko edina ovira pri mojem odhodu. A Matjaž je, kot že ničkolikokrat prej in potem, pokazal, da je bil kljub svojim dvajsetim letom odrasel človek. Rekel mi je: Nočem, da ostaneš tu le zaradi mene. Želim, da greš in slediš svojim sanjam. Nikoli si ne bi odpustil, da bi zaradi mene ostal tu na tem barju ter postal zagrenjen in jezen, ker nisi mogel slediti tistemu močnemu glasu, ki te kliče. Tistega večernega sprehoda ob Ljubljanici se je začelo najino štiri leta dolgo razmerje na daljavo. Moj klic je torej res bil umetniški, a zato nič manj osvobajajoč.

Zapustiti zagamano provinco. Ni me toliko motilo to, da ljudje veliko govorijo o drugih in bolj malo časa posvečajo sebi. Motilo me je to, da so ambicioznost, marljivost in talent slabe lastnosti. Ki jih je malodane treba skrivati. ÄŒe se pokažeÅ¡ kot dober, perspektiven posameznik z udarnimi zamislimi in izgrajeno osebnostjo, si nevarnost za druge. Ne samo na horizontalni, ampak tudi na vertikalni ravni. Le da je sofisticiranost nadrejenih morda večja in te javno sicer hvalijo, v svoji pisarni pa vrtijo telefone in te onemogočajo. Motilo me je to, da je nekdo, če je pokazal, da se za kaj trudi in si za kaj prizadeva, postal tarča posmehov. Da so starejÅ¡i vedno rekli: On/ona se pa tako trudi, in to z nekim omalovaževanjem, skorajda pomilovanjem. Da je bila vrednota nič Å¡tudirati in dobiti 8. Stara, nč se nism učila, a veÅ¡ kva j’ to – enkrat sm prebrala, pa sm dobila 8. D best! Da je vrednota faktografsko znanje, ne pa logično miÅ¡ljenje in interdisciplinarno povezovanje, da o emocionalnosti in instiktivnosti sploh ne govorim. Da je individualnost odveč, ker ne paÅ¡eÅ¡ v pedagoÅ¡ki kalup. Oh, takÅ¡nih anekdot (naj ne zapiÅ¡em minitravm) s FDV-ja je, žal, neÅ¡teto. Ob njih se nasmiham, saj delajo mojo domovino to, kar je. Bojim pa se, da je takih ljudi, ki se jim zdi podobno obnaÅ¡anje zabavno, bolj malo.

Veš, ko sem prišel na Nizozemsko, sem v pogovoru z ljudmi rekel tudi, da imam doma fanta. Sam sebi sem se čudil. Ljudje, ki sem jim to pripovedoval, pa niso mignili niti z obrvjo. Ko sem v Sloveniji povedal, da imam fanta, ali pa ko sem se odločil za ta famozni coming-out, so bile reakcije vedno pozitivne. A bile so reakcije. Razumeš? Zato se nasmehnem ob tvojem opažanju, da je nekdo v življenjepis zapisal, da ima partnerja ne partnerice. Tvoja reakcija je nič drugega kot pozitivna, a je reakcija. Mene osebno to, da je nekdo gej, ne gane preveč. Oscar Wilde, Peter Iljič Čajkovski, Rupert Everett, morda Mario Galunič … To me ne zanima. Jaz zaradi tega ne bom nič bolj srečen. Svojo srečo si moram skovati sam, kajne?

Pred dolgo časa sem se pogovarjal z znanim slovenskim igralcem, s katerim sva takrat prijateljevala. Ko sem ga vprašal, zakaj ne pove jasno in glasno, kakšna so njegova nagnjenja, je rekel: Mojo mamo bi kap. Tega se namreč bojimo, Manca. Da bi prizadeli svoje najbližje. Mi smo filter za bolečino ljudi, ki jih ljubimo. Kakšna neumnost. Zaradi drugih toliko in toliko istospolno usmerjenih ne more živeti svojega življenja. Življenja ljubezni, izpolnitve, vsakdanjega blagoslova, ki si ga nedvomno zaslužijo. Živijo spodobno življenje nekoga drugega, svojega zunanjega jaza, igrajo sebe v gledališču lastnega življenja. Želim si isto kot ti – da bi podobni napisi na zavihkih ne pomenili spoznanja: ta pisatelj, pesnik je pa istospolno usmerjen. Tudi zaradi tega, ker se ta kategorija hitro sprevrže v spolnost. Ker je to, da si gej, med ljudmi predvsem to, da v postelji ležiš z moškim. (Sem spada potem cela plejada včasih že prav abotnih vprašanj. Kdo pa pri vaju kuha in pospravlja? Kdo pa pri vaju igra moškega in kdo žensko? Kako se dogovorita, kdo bo v seksu moški in kdo ženska? Itn., itn.) Homoseksualnost nikakor ne pomeni, da ljubim nekoga, ki je povsem slučajno prav tako moški. Se popravljam, morda ne zgolj slučajno, recimo pa, da to ni najpomembnejša karakteristika, ki jo Matjaž ima. Ne spim namreč s katerim koli moškim. Sedem let trajajočega odnosa nimam kar z nekom pač. Imam ga z osebo, ki jo ljubim. In res je, moški je.

Prepričan sem, Manca, da je za koga biti gej tudi na Nizozemskem težko. Kulturno je to okolje sicer bolj sprejemljivo, pri tem pa povem le to, da so me kot odraslega moškega prvič ozmerjali s pedrom prav na Nizozemskem. S prijateljem, ki je heterosekualen, sva šla po cesti v koncertno dvorano, kjer smo zvečer peli, ko se za nama oglasi nekaj mulcev in nama zabrusi: Kijk, flikkers (Glej, pedra). Ne vem, ali je a priori lažje gejem v tujini; na voljo imajo resda bolj razširjene veje organizacij za pomoč LGBT-populaciji, več gay-friendly lokalov, več možnosti srečavati sebi enake. Toda to ne pomeni, da ni osamljenih, zafrustriranih, zavrtih ljudi na podeželju (ob predpostavki, da so ljudje v mestu bolj liberalni in odprti do drugačnosti). Na Nizozemskem se zdaj soočajo z drugo generacijo – če mi je dovoljen ta tehnični termin – problemov homoseksualnosti v družbi. Kako namreč povedati priseljencem, po večini muslimanom, da je biti gej v tej družbi sprejemljivo.

Slovenci nasploh bolj počasi sprejemamo spremembe. Naše srajce so vse železne. To se vidi v navadah: ne maramo menjati banke, političnih strank, trgovine, redko se odpravljamo v tujino za kruhom, deset let hodimo počitnikovat v en in isti kraj in podobno. A tudi to se spreminja. Vesel sem bil, recimo, kako hitro so ljudje za svojega sprejeli evro. Podobno je tudi z LGBT-populacijo. Še po coming-outu si ne upajo po cesti s partnerjem z roko v roki. Udeležujejo se gejevskih parad, kjer so »skriti« v množici enakih. Jaz sem za drugačen gejevski aktivizem – manj udaren, bolj počasen in upam, da bolj učinkovit. A o tem morda kdaj drugič. Vidim, da sem že precej dolg.

Draga Manca, lepe pozdrave z ravnega Nizozemskega, kjer se je dan neslišno prevesil v jasno noč. Jutri bo najbrž spet deževalo …

Tvoj Ambrož

(se nadaljuje)