Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

17. maja 2008

Dragi Ambrož,

dolgo ti nisem odpisala. Ker sem bila tako intenzivno v epistolah z Mitjem Blažičem, da nisem zmogla pisati hkrati še tebi. Bi se reklo: tipična monogamna ženska. Drugega za drugim ja, hkrati oba pa nikakor!

Zanimivo, zanimivo. Da ti pišem, ko me kdo najprej umiri, poglobi … In potem sedem za računalo, da bom pisala Ambrožu. Ko sem brala Emersona, sem čutila potrebo, da ti pišem. Ne vem, zakaj – a ko berem tvoj odgovor, se mi zdi zelo »emersonovski«. Po pogumu biti samosvoj. Sam in svoj. Sam svoje sreče kovač, svoj v tem, kar ti zares si. Imeti in odkrito kazati svoj pravi obraz. Biti avtentičen. Tvoje pismo deluje name izjemno zrelo in hkrati lahkotno. Ta lahkotnost je na Slovenskem prepovedana še bolj kot vse drugo! Ker je posledica tega, da si upaš biti, kar si, zato tudi imaš toliko energije. Za ljudi te sorte – kamor uvrščam tudi sebe – ni čudno, da smo lahko še lahkotni povrhu. Ker ne jemljemo življenja kot smrtno težkega projekta. Ker se znamo šaliti tudi na svoj račun. Ta distanca nam omogoča pogledati nazaj na težave v življenju kot na »spomenike časa«, kot pišeš, dragi Ambrož. Na spomenike časa in »nikakor ne na brazgotine osebnosti«. Prepričana sem, da to pri tebi drži kot pribito!

Občutim te kot sorodno dušo. Tudi sama sem se vedno počutila drugačno. Bila sem zasmehovana med sosedovimi otroki in kot dekletce tudi v prvih razredih osnovne šole. A sem se znala postaviti zase in se bojevati za to, da sem vse bolj postajala Manca. Tudi meni je bil najbližji način pogovor. Zaplesti v pogovor, povabiti v ris pogovora ljudi, ki so na videz prekleto daleč od tega. Na videz. Ker so jim molk vcepili v rane, povzročene z nasiljem in zlorabami že v ranem otroštvu. In so se skrili, skrili pod oklep neranljivosti, molka, ki boli. Njih same, bližnje in daljne.

Naj ti opišem en tak svoj »spomenik časa«. Kot študentka sem se premikala po Jugoslaviji in njenih sosedih predvsem z avtostopom. Tudi kot novinarka sem pogosto uporabila prst za pridobitev prevoznega sredstva. Ker je šlo tako najhitreje in najceneje. Tako sem stopala tudi nekoč iz reškega pristanišča, kamor sem se pripeljala z ladjo, mislim, da z otoka Pag, kjer sem igrala zelo zanimivo vlogo v makedonskem filmu (iz katerega so me potem v celoti izrezali. Še danes se ne ve, kdo je spraskal ključne sekvence na filmskem traku v skladišču). Avto mi je ustavil tih, zadržan moški. Zdel se mi je čuden, tako čudno tih je bil … In je čez deset ali dvajset kilometrov zavil s ceste, odpeljal v gozd, zaklenil vrata in šel s steklenim pogledom, stisnjenimi ustnicami in poželjivimi rokami proti mojemu naročju … Jaz pa v besede. V jezik. V pogovor z njim. Nekaj sem mu prigovarjala, kot bi govorila otroku. Čez čas mi je položil glavo v naročje in začel jokati. Jokal je kot dež … Namesto posilstva sem doživela solzni izliv prej tako tihega moškega z izrazito čeljustjo in zategnjenim zobovjem v njej … Odpeljal je iz gozda drugačen. Lahkotnejši. Osvobojen nekaj težkih vreč betona zavrtosti, zatrtosti, besa in strahu, bolečin … In me namesto do konca Reke potegnil kar do Postojne, pa še dlje bi me, če ga ne bi prepričala, da bom nadaljevala z avtobusom …

Ah, dragi Ambrož, ne morem si kaj, da ti ne bi v zvezi s pogovarjanjem, ki je očitno najin instrument in kanal, poslala tele zgodbice, ki sem jo včeraj dobila po internetu. Glasno sem se smejala … In pomislila ob njej tudi nate. Evo je:

V gozdu se je govorilo, da ima medved Medo seznam živali, ki jih bo pojedel. Pa se prvi opogumi jelen in gre k Medotu. Jelen: »Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?« Medo: »Res je.« Jelen: »Sem na njem?« Medo: »Si.« In naslednji dan najdejo mrtvega jelena. Pa se opogumi volk in gre k Medotu: »Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?« Medo: »Res je.« Volk: »Sem na njem?« Medo: »Si.« In naslednji dan najdejo mrtvega volka. Tretji dan se opogumi zajček in vpraša: »Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?« Medo: »Res je.« Zajček: »Sem na njem?« Medo: »Si.« Zajček: »Me lahko zbrišeš?« Medo: »Lahko, ni problema.«

Nauk zgodbe: komunikacija je ključ do uspeha! Naj nadaljujem, kjer sem začela. Da ti pišem iz nekega občutja, ki ga je v meni pred prvim pismom tebi ustvaril Emerson, danes pa sem še v mudu včerajšnjega večera, ko sem (v elegantni novi dvorani FDV!) poslušala predavanje velikega guruja in učitelja biharske šole (najstarejšega indijskega sistema, ki vztraja pri tisočletni tradiciji in svojega znanja ne prilagaja Zahodnjakom) joge Paramahamsa Niranjananananda Saraswatija. Govoril je o evoluciji življenja, kar po tantri in jogi pomeni evolucijo zavesti. Na koncu je poudaril, naj si zapomnimo, da transcendence ne moremo vnesti v naše življenje, lahko pa rastemo proti najvišjemu zavedanju tako, da presegamo svoje instinktivne, gonske ravni, jih preoblikujemo. Prav smejal se je, ko nam je razlagal, kako so si na Zahodu lepo priredili tantro po svoji predstavi, v kateri kraljuje spolni užitek. Po učenju zahodnjaške tantre naj bi se torej urili kontrolirati in voditi seksualnost zato, da bo končna združitev moškega in ženske vrhunski užitek. Po starodavni tantri pa gre za to, da nič ne iščemo zunaj sebe, nobene sreče in dopolnitve, ker naj bi se naučili, kot pišeš tudi ti, vse najti v samem sebi. Tako moškega kot žensko. Ko se združita principa jin in jang, vzpostavimo harmonijo. In zmoremo preseči spolnost kot seksualno dejavnost ter preusmeriti energijo (kundalini) v ustvarjalnost. Potemtakem je možen lep, harmoničen partnerski odnos s človekom ne glede na to, kakšnega spola je kdo, in celo ne glede na to, da ne seksamo z njim/njo!

In ti mi pišeš, dragi Ambrož, da živiš že sedem let s svojim ljubim Matjažem, imata partnerstvo – očitno osrečujoče – na daljavo. Ker sta se srečala in združila kot človek s človekom, in ne kot spolno bitje s spolnim bitjem. Ker ti delaš na svoji lastni celovitosti in sreči in tvoj partner te pri tem podpira. To je zame najlepša definicija ljubezni, prav to! Ganjena sem bila nad njegovo izjavo: »Nočem, da ostaneš tu le zaradi mene.« Ne čudim se, da si tako lahkoten ob takem krasnem človeku! Da si zmogel oditi in postati, kar si.

Ampak zdaj k vprašanjem! Najbolj me zanima, zakaj ne maraš homoseksualcev? Deluješ mi kot človek, ki je odprt na vse strani, do vseh ljudi, živali in rastlin … Če ti, Ambrož, zapišeš, da ne maraš homoseksualcev, moraš imeti presneto utemeljen razlog za to. Mi ga poveš, prosim?

Pred dnevi sem govorila z mamo meni dragega geja. Pravi, da si bo morda dopisovala z menoj za našo knjigo. Zato, da bi pomagala drugim mamam, ki imajo homoseksualne sinove. Rekla mi je, da je od dneva, ko ji je sin na njeno vprašanje, ali je gej, odgovoril pritrdilno, njeno življenje popolnoma drugačno. Zapustila je vse prijatelje, nikamor ni več hodila … In še danes se počuti – umazano. Ja, prav to je rekla: da se zaradi tega, ker je njen sin gej, počuti umazano. Nisem je razumela. Zakaj bi se zato, ker je sin istospolno usmerjen, počutila ONA umazano? Jo razumeš ti, dragi Ambrož? Kako je reagirala tvoja mama na drugačnost svojega ljubega sina???? »Mi smo filter za bolečino ljudi, ki jih ljubimo. Kakšna neumnost,« pišeš. Oj, kako prav imaš, kako zelo prav imaš. Kako ti je uspelo, da ti nisi (več) filter v zvezi s tvojimi starši? Jaz sem na tem področju še vedno šibka, še veliko se moram naučiti. Bodi moj učitelj, dragi Ambrož, ker tebi verjamem!

Lepo, lepo te pozdravljam, srečna, ker mi pišeš. Komaj čakam tvoj odgovor in upam, da zanj ne boš potreboval tako dolgo časa, kot sem jaz za svojega,

tvoja Manca

* * * * *

2. junija 2008

Draga moja Manca,

res je, dolgo je od najinega zadnjega dopisovanja. Pogrešal sem ga. Čeprav sva si izmenjala le eno samo pismo.

Z velikim veseljem sem prejel tvoje drugo pismo. Dan po zadnji predstavi, ki smo jo odigrali in odpeli v lepem gledališču v Amstersfoortu. Vedno sem imel odpor do določenega žanra: komične opere. Imel sem tipičen snobovski pogled nanjo. Opereta – glasbena jajca skladateljev, ki niso bili zmožni pisati »resnih« oper. Žanr za ljudi, ki niso zmožni katarze in angažiranega čustvenega umetniškega udejstvovanja. Kako sem živel v zmoti! Vse zgoraj opisano ni sicer napačno, je pa komična opera še kaj več. Skladatelji kot Offenbach, čigar delo smo izvajali, so bili kljub vsemu dobri skladatelji. Ne najboljši, vsekakor pa zelo spretni. Vedeli so, kaj je njihov forte in kako ga izkoristiti. Tako kot je bila komedija v gledališču dolgo percipirana, v primerjavi s tragedijo, kot manjvreden žanr, enako se nam godi v svetu opere. Kar se mi je v opereti vedno zdelo silno težko, je dejstvo, da je besedilo govorjeno in péto. Skakanje med enim in drugim nikakor ni lahko. Predstave so bile seveda v izvirnem jeziku, in ker so bili vsi moji kolegi Francozi, sem moral iti še deset korakov dlje, da sem izpilil svojo francoščino do potankosti. Kar me je izjemno veselilo. Predvsem pa sem izjemno užival v vlogi iznajdljivega služabnika Démeloirja, ki se proti koncu dela preobrazi v španskega grofa Arthurja de Bagokolenchacardinosa. In zdaj, ko sem zaprl knjigo Offenbacha, me čaka »resno« delo – Mozartov Don Giovanni, poleti pa še Cosi fan tutte. Vedno sem bil človek, ki je delal več stvari hkrati. Med osnovno in srednjo šolo sem plesal, med faksom sem hodil v glasbeno šolo, zdaj se resda predajam izključno glasbi, a v toliko različnih zvrsteh, da se nikakor ne dolgočasim.

V življenju moramo vedno balansirati. Cilj niso ekstremi. Cilj življenja je sredina. Zato je zlata. Česar kot otrok nisem nikakor razumel. Zakaj bi bilo povprečje boljše kot nekaj sijajnega, izrednega, nevsakdanjega? Zdaj vem in razumem. Problem je v tem, da ljudje mešajo delovanje z rezultatom. Sem popoln advokat tega, da se trudimo in ženemo, seveda. Tudi da dosežemo nekaj nadstandardnega. In po dobri, celo fantastični predstavi se je najlepše vrniti v svojo vsakdanjost. Poznam veliko kolegov, ki so po zelo dobrih predstavah evforični, naslednji dan pa popolnoma potrti. Prvi profesor na Nizozemskem, zdaj dober prijatelj Maarten Koningsberger, mi je enkrat dejal: To, ali poješ dobro ali slabo, ne more vplivati na tvoje življenje. Tako po sijajni predstavi kot po popolni polomiji je treba povsem vsakdanje spiti pivo brez obremenitev, ki se dogajajo v gledališču. Ni vsak dan praznik in ne moreš vsak dan jesti torte.

Pomembno se mi namreč zdi, da se spoznava tudi zunaj okvirov najinega dopisovanja. Druži naju to, da si si želela dopisovati s homoseksualcem. Z enim od »njih«. Ko sem ti napisal, da načeloma ne maram homoseksualcev, sem mislil točno to. Nekaj, kar me moti od trenutka, odkar sem si priznal, da sem to, kar sem: ta pripadnost tej subkulturi, temu gibanju, tej skupini ljudi … Sem Ambrož, Slovenec, pevec, brat, sin, stric, prijatelj, imam velik nos … Med drugim sem tudi homoseksualec, ni pa moja spolna usmerjenost moja primarna identifikacija. Nikakor ne. Redko zahajam med »njih«. Z »njimi« nimam nič skupnega, razen tega, da smo istospolno usmerjeni. Kar se zdi meni šibek povezovalni člen. Za mnoge pa je to zelo pomemben, če ne celo edini skupni imenovalec. Imam občutek, kot da moram postati član te skupine ljudi, se z njimi družiti, trobiti v isti rog. Morda sem pa le družbeni snob. Zato tudi ne maram gejevskih parad in se jih ne udeležujem. Sem za drugačen aktivizem, ki morda traja dlje časa, a je vsekakor učinkovit. Geji in lezbijke se moramo enostavno obnašati, kot da smo sestavni del te družbe. Ne pa, kot da smo zaprt in samozadosten svet znotraj sveta heteroseksualne populacije. Imamo svoje lokale, svoje restavracije, svoje diskoteke. Kjer se družimo. Ali pa se pravzaprav skrivamo pred ostalim svetom? Se pravzaprav sami getoiziramo? Problem je seveda prekompleksen, da bi tu o njem razpredal na dolgo in široko, a enostavno ne morem mimo tega. Ko se bodo vsi homoseksualni pari upali držati za roko na vsaki cesti vsakega kraja, ko se bodo upali poljubiti kjer koli in ko jih ne bo več sram v javnosti izražati svojo ljubezen do partnerja, takrat bom srečen. To pa lahko dosežemo le sami. In dokler se skrivamo (namenoma uporabljam prvo osebo množine) v »naših« lokalih, se to ne bo zgodilo. Želimo enakopravnost, obenem pa se v javnosti ne upamo obnašati enakopravno. Zakaj v Sloveniji ni naredila kamingauta nobena od znanih osebnosti? Nihče od politikov? Zakaj je vsakdo, kdor javno prizna, da ga privlači isti spol, avtomatično aktivist? Je Mitja aktivist? Ali zgolj živi svoje življenje tako kot kateri koli heteroseksualni par? Stvar perspektive? Seveda je izjava »ne maram homoseksualcev« zelo močna, priznam. Namenoma tako zapisana. Veseli me, da si me po tem vprašala. Zelo sem bil vesel, ko si mi v mailu napisala: to, da ste geji, ni nikakršna skupna točka, saj so pomembnejše druge reči. Natanko tako mislim tudi jaz! Nekoč me je prijateljica predstavila nekomu drugemu, rekoč this is my gay friend. Ni mi treba posebej poudarjati, da se mi je krepko dvignil tlak. Pa ne zato, ker bi se sramoval tega, kar sem – že samo dejstvo, da si dopisujeva s pravimi imeni, govori proti temu –, ampak zato, ker me je popolnoma popredalčkala. Jaz nje nisem nikoli predstavil this is my redhead friend. Pa je to, da ima rdeče lase, prav tako njena karakteristika, kot je moja to, da sem gej. Zakaj ne more biti dovolj this is my friend? Vprašanje seveda sledi, ali bi me manj razkurilo, če bi rekla this is my singer friend ali this is my Slovenian friend? Verjetno. A svojih heterosekualnih prijateljev gotovo ne predstavlja z this is my straight friend. Verjetno ljudje res potrebujemo predalčkanje. Lep, bogat, nadarjen, novinar, pesnik, smetar, gej …

Tvoja zgodbica o medotu me je nasmejala iz dveh razlogov. Prvi je osebni med nama z Matjažem (in ostaja skrit), drugi pa je ta, da si me res zelo dobro prebrala. Še posebej mi je všeč, da se je za najpogumnejšega izkazal zajček, simbol strahopetnosti in plašnosti. Komunikacija je resnično srčika našega življenja. Vidim veliko parov, ki se med seboj ne pogovarjajo, dokler ne pride tako daleč, da se namesto njih pogovarjajo njihovi odvetniki. Prepričan sem, da je eden od razlogov za najino štiriletno razmerje na daljavo in sedemletno partnerstvo to, da se veliko pogovarjava. Ko nama kaj ni všeč, se o tem takoj pogovoriva. Ne čakava na trenutek, ko se bodo težave nakopičile in bo najin svet videti, kot je trenutno videti italijanski Neapelj. Takrat je res že prepozno.

Starši so čudna bitja. Od trenutka, ko te spočnejo, razmišljajo o tvojem življenju. In ti želijo najboljše. Te ščitijo pred velikim krutim svetom in dostikrat ravno tu naredijo največjo napako. Moji starši so liberalni, svetovljanski, z njimi sem se vedno lahko pogovarjal o čemer koli. Spolnosti, kajenju, drogah. A kot otrok sem bil precej zaprt. Ko sem prišel s taborjenja, se mi enostavno ni dalo razlagati, kaj vse se je tam dogajalo. Želel sem biti sam. Bil sem velik samotar, in kot sem ti napisal že zadnjič, čuden otrok. Starši so me pustili pri miru in mi dali svobodo. Imel sem velike probleme s svojo spolno usmeritvijo. Pa ne zato, ker bi mi starši v glavo vcepili to, da je homoseksualnost nenaravna, prepovedana, grda. Ali pa umazana. Šlo je bolj zato, kaj so bile moje projekcije njihovih želja. Prepričan sem bil, da si želijo snaho, otroke. Velik avto ter hišo in uspešnega sina. Nekaj let svojega polnoletnega življenja sem celo živel ta ideal – brez avta in hiše. Dokler si nisem priznal, da me zanimajo moški. Z Matjažem sva bila skupaj že tri leta, v Sloveniji me ni bilo že leto in pol, ko nisem več zdržal. Mislil sem, da mi bo geografska razdalja dala želeno samostojnost in neodvisnost tudi v smislu živetja moje spolne usmerjenosti. Motil sem se. Svoboda je v glavi, ne pa v geografiji. Želel sem, da me starši sprejmejo takega, kot sem. Z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Enkrat maja sem prišel nazaj v Ljubljano. Sedela sva z mamo, oče je že spal. Bil je trenutek resnice. V glavi so se obračali stavki. Mami, gej sem. Mami, veš, rad imam moške. Ne. Mami, sej veš,
da sem gej. Dvakrat sem zajel sapo in spet zaprl usta. »Nekaj ti moram povedat, mami,« je naenkrat bruhnilo iz mene. Ljubeče me je pogledala in jaz sem rekel: »Veš, z Matjažem sva že nekaj let par.« Prijela me je za roko in rekla: »Saj vem, ljubica.« Solze so mi napolnile oči, a niso želele steči po licu. Skrile so se nazaj pod veke. Mame vedó. Z očeti je drugače. Vedo, a ne priznajo. Vedno je upanje, da je to le faza, da ni res, da se bodo stvari spremenile. Dokler nisem jasno povedal, da je tako. Sledilo je dolgo obdobje moratorija. O tem se ni govorilo. Ko sem bil v Ljubljani in živel pri njiju, je bilo težko. Napetost v hiši bi lahko rezal s topim nožem. Bil sem filter za bolečino staršev: Včeraj sem bil v kinu, bi rekel. Pa je bilo jasno, da nisem šel sam. Zdelo se mi je, da vsakič, ko Matjaža omenim, odprem rano, boleče zbodem v rebra. Dokler mi ni bilo tega pretvarjanja dovolj. Če ju to boli, se morata s tem enostavno soočiti. Basta! Pa sem začel večkrat na dan omenjati Matjaža. Matjaž gor, Matjaž dol, Matjaž levo, midva desno. Dokler to ni postalo vsakdanje. Ambrož in Matjaž. Pika. Dejstvo. Aksiom. Sledilo je priznanje tudi širši družini. Za kar so služili pogrebi in rojstnodnevne zabave. Tako priznanje je kot grenek sirup proti kašlju. Ogaben po okusu, strese te po vsem telesu, a pomaga, in potem je bolje.

Po dolgem pisanju se vračam pravzaprav na začetek. Ker živim vsakdanje neprikrito življenje s svojim partnerjem, me tako percipirajo družba, družina, prijatelji. To je moj aktivizem v boju za enakopravnost homoseksualnosti v heteroseksualni družbi. In ko nas bodo kot take začeli percipirati drugi, starši, prijatelji, politiki, družina, takrat bomo res enakopravni. To je svet, o katerem sva se pogovarjala že zadnjič.

Draga moja Manca, koliko prijateljev imaš ti, ki so istospolno usmerjeni? Se ti zdi, da je njihova spolna usmeritev pomembna?

Tvoja zgodba o potovanju s Paga me je zelo presunila. Tudi zato, ker si uporabila tudi meni najljubÅ¡e »orožje«. Gospoda nisi le odvrnila od grozljivega dejanja, reÅ¡ila samo sebe, ampak si mu pokazala novo pot. Ljudje prijatelji smo drugim smerokazi skozi pragozd življenja. Včasih pokažemo pot, ki se nam zdi pravilna, a po njej lahko stopa le tisti, ki je dovolj močan in željan. Sijajen se mi zdi citat iz kultnega filma Matrica: There’s a difference between knowing the path and walking the path. (Razlika je, ali veÅ¡ za pot ali po njej tudi hodiÅ¡.) Citat, ki mi je v mnogih stvareh odprl oči. Citat, ki govori sam zase.

Dolgo je trajalo, da sem ti odpisal, za kar se ti opravičujem. A bil sem v prelomnem času v svojem življenju, ki mi je prav konec maja vzel veliko časa. Pismo sem začel kot akademski glasbenik, končujem ga kot magister glasbene umetnosti. Titula, ki je v mojem poklicu še kar nepomembna. Pomembni so pretekli koncerti in prihodnje avdicije, pomembni so stiki s kolegi glasbeniki in dirigenti. Zdaj sem končno zaključil šolanje, ne pa učenja! Napisala si, da se rada učiš. Tudi jaz!

Bodi dovolj za tokrat, tako ali tako sem že precej dolg. Bodi v cvetju (fraza, ki je bila v času mojega otroštva tako pogosto v uporabi),

tvoj Ambrož

* * * * *

28. junija 2008

Dragi mi Ambrož,

končno sem naredila prostor na pisalni mizi in v svoji duši zate. Dragocen si zame, zelo dragocen. Ker potrjuješ, kar počasi spoznavam tudi prek pisem, ne le v vsakdanjem življenju. Saj zadnje čase najbrž več pišem, kot se globoko družim, tiste površne vsakdanje stike tako in tako ne štejem med zaresno srečevanje. Da boš vedel, kaj delam – pišem kolumne za revijo Obrazi (lahek klepetav žanr, a nima žlehtnobe in zlobe v svojih zgodbah, zato tudi pišem zanje. Pred leti – davnimi leti, se mi zdi – si novorevijaška intelektualka zaradi svojega imidža pač ne bi privoščila pisanja za tak časopis, ha, ha – kot ti ne operete), ki je junija postala iz štirinajstdnevnika tednik, kar pomeni, da moram zmanjšati dnevne aktivnosti, saj ne morem pisati, če ne vem, da imam vsaj en dan popolnoma na razpolago samo za pisanje. In ta naša zanimiva pisma, ki me učijo bolj kot vse drugo …

Spoznavam, da spolna usmerjenost res ni bistvena. Razen, kot praviš tudi ti, pri tistih, ki z njo paradirajo tako ali drugače. Nisi edini med mojimi istospolnimi prijatelji (opla, Mančica, kaj se ti je zapisalo? Resnica! Ti, dragi Ambrož, si z odkritosrčnim pogovarjanjem z menoj na daljavo, ne da bi te sploh fizično poznala, postal moj bližnji. Kronski dokaz moči pravega pogovarjanja!), ki ne maraš homoseksualcev. Takole mi piše eden izmed njih: »Pod vsemi temi dopusti v Barceloni, Sicezu, menjavanju partnerjev in povzdigovanju potrošništva je toliko plitkosti, nečimrnosti in praznine, da mi gre včasih na bruhanje. Oni pa to predstavljajo kot neko trendovsko filozofijo in malo pomodrujejo in se sami sebi zdijo še pametni. Gre pa samo za fuk, kdo bo koga (kdo da in kdo ga »faše«), kolikokrat in kje in kdo ima kakšnega … Med geji je toliko krasnih ljudi, in tako zelo veliko, preveč, praznih in pokvarjenih, bledih kreatur, ki v sebi ne premorejo niti za kanček dostojanstva in kritične distance. Svojo ničevost in plehkost zakrijejo z drugačnostjo in trendovskim oblačenjem, ko mora biti vse na svojem mestu. In to ves čas.«

Bistveno je to, kakšen človek je kdo. Koliko smo resnično svobodni in odrešeni. Istovetiti se s spolno identiteto je pač premalo za biti širše, globlje bitje, saj je vsakdo izmed nas še marsikaj, še veliko, veliko več. A na tem božjem svetu rastemo človeki najrazličnejših vrst, in jaz si želim sprejemati vse brez sodb in obsojanja. Kar ni enostavno, saj je ego najmočnejši na terenu, ki se mu reče »imeti svoj prav«. Vedeti.

Zato pa mi je ljubo spraševanje. Vprašanja izhajajo iz domneve, da ne vem. In da me človek, ki ga kaj vprašam, zares zanima. In da jaz tistega, ki zares sprašuje mene, tudi zanimam. Zato sem nekje zapisala: Vprašanje je poljub. Pravi odgovor, tak, da je odgovarjajoči v njem res to, kar je, resničen in avtentičen, da govori v jaz-stavkih, pokaže svojo ranljivost, izgovori svoja čustva – taki odgovori so pa čudež. Ti odgovarjaš na tovrsten čudežni način in v meni premikaš strukturo zavedanja.

Da zaključim zgodbo o takih in drugačnih homoseksualcih. Med istospolno usmerjenimi so taki in drugačni ljudje. Kot so taki in drugačni med duhovniki – med njimi je homoseksualcev najbrž (še) več kot v drugih poklicih –, med profesorji, mesarji, vrtnarji, manekeni, plesalci in pevci … Toliko plitkih duš, ki bi se identificirale s svojim »uglednim« profesorskim položajem in tako resno jemale svoje maske in vsakdanjo pozo, da so se zlepili z njo, kot sem uspela srečati v akademskem svetu, si ob vstopu vanj pač nisem mogla niti predstavljati. Nepojmljivo se mi je zdelo, da – razen tu in tam kake častne izjeme, ki bi jih lahko preštela na prste, akademskega kadra je pa na stotine! – ne hodijo na koncerte, ne obiskujejo razstav, ne … in ne berejo beletristike, ne boš verjel! Na našem faksu imamo profesorje in profesorice slovenskega jezika, za katere ne vem, kdaj so nazadnje prebrali kakšno literarno knjigo. In toliko neustvarjalnih ljudi, kolikor sem jih srečala v bojda maternici ustvarjanja, kar naj bi univerza po svoji definiciji bila, sem jih še redko kje. Otroški vrtec je ustvarjalni paradiž, kamor bi lahko šli po navdih prepisovalci tega, kaj je kdo rekel in kje. Epigoni (te dni je v Sloveniji glavni škandal, da je Janez Janša prepisal udarne dele svojega govora od Tonyja Blaira).

Ampak tako pač je. Ljubi prijatelj, učitelj zena in eden izmed dopisovalcev knjige Moška pisma Dušan Osojnik je opisoval življenje z metaforo travnika: na njem so čudovite cvetice, navadne trave, plevel pa tudi kamenje in skale … a prav vse, celotna travnata preproga je življenje v svoji pisanosti, raznolikosti. In smo ljudje na različnih stopnjah zavesti. Evolucija deluje, tu ni kaj. Vse je prav tako, kot je. Ali pa tudi ni, s(m)o prepričani aktivisti, med katere še vedno sodim tudi sama. Če bi me ti videl, kako se razkurim zaradi uničevanja gozdov, blesavih urbanističnih načrtov, ki sekajo drevesa in uničujejo že tako preredke zelene površine v Ljubljani, hočejo stolpnice – namesto da bi negovali čarobnost majhnega mesta z lastno dušo. Zahtevam dostojanstveno obravnavo starih ljudi. Hočem protibolečinsko terapijo za vse umirajoče, ki trpijo, ne le za izbrance … S študijskimi krožki Beremo z Manco Košir po vsej Sloveniji ozaveščamo: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« (T. Pavček) Zahtevam kakovostno javno šolstvo, saj globoko verjamem: »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!« Skratka, zdi se mi, da se nekateri rodimo z aktivističnimi geni, drugi pač ne. Jaz bom še na smrtni postelji migala za javni blagor in terjala pravičnejšo družbeno ureditev. Najbrž. Lahko pa bom uveljavila svojo drugo ribjo polovico in potonila na dno, kjer bom v molku in tišini bivala znotraj. Bomo videli. Saj je človek skrivnost drugim in tudi samemu sebi.

Zaradi te skrivnosti me mika dopisovanje, prav zaradi te skrivnosti. Ko mi ti rahlo odstiraš zavese svoje biti, zmorem s svetlobo, ki pride od tvoje geste, bolje videti v lastno srce. Opaziti predalčke in predstave, ki so včasih močnejše od resničnosti, egove krempeljce, ki praskajo, da bi pozornost usmerila na tisti lastni jaz, ki ga gradimo kot obrambo pred bolečino, strahovi, pred pričakovanji drugih prav zaradi teh pričakovanj … Pred pravo svobodo, za katero si ti zapisal genialno formulacijo: »Svoboda je v glavi, ne pa v geografiji.« To glavo nosimo na lastnih ramenih povsod, pa naj gremo na drugi konec sveta ali v lasten sekret pogledat, kako lep kurac imam, kot bi se izrazil dopisovalec iz gornjega odstavka. Gejevske parade ponosa – po letošnji v Ljubljani so pretepli kar pet akterjev, grozno! – so izraz iskanja svobode za aktiviste svoje vrste, objemanje in poljubljanje na pločnikih vsakdana so dejanja iste želje po svobodi. Živeti kot vsi drugi, istospolni, poligamni, monogamni, take ali drugačne vere, bele ali črne kože … so naše skupne sanje, ki jih vsakdo udejanja na način, skladen s svojim temperamentom in zapisom  usode. Če se Mitja ne bi rodil kot gej, bi bil aktivist za kaj drugega, in če meni ne bi uničevali svete narave in poniževali ljudi pred nosom, bi zagotovo našla še kaj, zaradi česar bi se mi zdelo vredno angažirati.

Oj, kako dobro razumem tvojega profesorja in prijatelja, ki pravi: »Ali poješ dobro ali slabo, ne more vplivati na tvoje življenje.« Res ni vsak dan praznik in treba je znati z enako ravnodušnostjo sprejemati tako zmage kot poraze. Lepo se sliši, a ne? Ampak človeškost je v tem, da je zlata sredina že od Aristotela naprej vrhunska spretnost balansiranja, ki nikoli ni bila mačji kašelj, temveč vedno ideal, h kateremu se lahko približujemo ali pa od njega zelooo odstopamo. Pri vadbi zena gre prav za to, da bi znali v tem smislu živeti ravnodušno. Kar ne pomeni, naj živimo brez strasti, samo zavedamo naj se, da smo enkrat zgoraj, drugič spodaj, in sprejmimo oboje enako mirno. Za ta mir si velja prizadevati. S tem mirom v duši ni nasilja, ni vojn, ni homofobije, ni … Nemirni so nesrečni ljudje, in samo ti povzročajo gorje. Ti pač nisi med njimi, dragi Ambrož, in zato je dopisovanje s teboj tako navdihujoče.

Srečna sem, ker bo tale naša knjiga pokazala, da getoizacija kogar koli in česar koli ni rešitev. Rešitev je odprto, zaupljivo življenje lastne, enkratne svojske usode, ki za slehernika piše svojo zgodbo. Na nas je, da si jih pripovedujemo, da jih zares poslušamo in sprejemamo kot bogastvo, ki dela življenje zanimivo le, če si upamo na klavirju udariti prav vse tipke, tako bele kot črne. Klavir igra visoke in nizke tone z njimi, brez uporabe vseh glasba ne bi bila vseprežemajoča čarovnija bivanja. Ker si ljudje s pozo in iluzijo moči, kot so zlasti politiki, upajo udarjati samo po tistih tipkah, za katere verjamejo, da so ušesom ljudstva všečne za pridobitev in ohranitev oblasti, na Slovenskem ni politika, ki bi normalno živel mnoge razsežnosti svoje zgodbe, tudi istospolnost. Zdaj se pogovarjam z medijsko osebo, da bi si morda dopisovala pod pravim imenom … bomo videli. Čez nekaj let bo tako običajno tudi pri nas. Evolucija pač deluje, a potrebuje pomoč pogumnih pionirskih korakov, ki kažejo smer.

O tem, o čemer se ne govori, tega (kot da) ni. Kot so vedeli že trubadurji: »Brez izrekanja ljubezni ni ljubezni.« Sam si videl, da je šele z govorjenjem o Matjažu tvoj partner postal realno obstoječa oseba in vajin odnos vsakdanjost. Saj zato pa moramo govoriti in pisati tole našo knjigo, s katero bomo po mojem intuitivnem občutku naredili več, kot bi z udeležbo na paradi ponosa.

Dragi Ambrož, danes sem se v pisanju tako strinjala s teboj, da sem pozabila na vprašanja zate. Pa si jih sam izmisli za vsaj še eno dolgo pismo … Recimo o pogumu za spremembe, ki si jih moral narediti v »prelomnem času svojega življenja«, kot si zapisal, novopečeni gospod magister. Čestitam! … Potem se bo pa morda zgodilo, da se bova kje srečala in se lahko dolgo dolgo pogovarjala iz oči v oči, ne samo iz računalnika v računalnik. Morda pa ti pridem zaploskat na petje Mozarta? Bi me veselilo, zelo veselilo …

Zdaj pa z veseljem pričakujem tvoje pismo in te toplo objemam,
tvoja Manca

* * * * *

Utrecht, septembra 2008 in januarja 2009

Draga moja Manca,

poletje se nagiba h koncu in začenja se nova sezona. Bilo je naporno poletje, najnapornejše doslej, a táko, ki bi si ga želel ponoviti. Med drugim sem bil v Franciji v produkciji Mozartove opere Così fan tutte (ali po naše Take so vse oz. Šola za zaljubljene – mogoče bi lahko kakšno rekla tudi na to temo …). To pišem predvsem zaradi tega, ker smo bili tam zbrani pevci z vsega sveta, največ je bilo sicer Francozov. In kot je navada pri takšnih mednarodnih produkcijah, domala nikogar ne poznaš. Najprej poteka dvodnevno opazovanje, ocenjevanje osebnosti (pa čeprav je to podzavestno) in naposled graditev prijateljstev. Tega, da sem gej, ni bilo treba nikomur posebej razlagati. Tudi nisem želel. Zanimivo pa je, kako hitro se spletejo vezi med moškim in žensko, kadar je eden od njiju istospolno usmerjen. Med njima ni pričakovanj, igric, ni upanja po čustveni vezi, ki bi bila drugačna kot prijateljska. Tabuji tem za pogovor padajo kot domine, od besedne bližine se kmalu preide na fizično, ki je sprejemljiva. Ker ni spolna. Koliko žensk dovoljuje svojim gejevskim prijateljem dotike, ki so načeloma dovoljeni le njihovim partnerjem? Že nekaj tako nedolžnega, kot so objemi in nedolžni poljubi na lica, se med takima posameznikoma zgodi precej hitro. Tako je bilo tudi tokrat. Ker sem gej, mi je dovoljeno veliko več, kot če bi bil heteroseksualen. Kar ženske tudi same priznajo. Po nekaj dneh pa sem izvêdel majhen eksperiment in izjavil, da sem biseksualec in da sem v preteklosti imel tudi ženske partnerice. Reakcija mnogih je bila prav zanimiva. Nekatere so z nasmehom na ustih sprejele mojo »deklaracijo«, nekatere pa so odkrito priznale, da mi ne bi dovolile toliko »svobode«, če bi vedele, da me zanimajo tudi ženske. Eden izmed razlogov za to so bile tudi potencialne reakcije partnerjev. Moški, ki so v zvezah z ženskami, na njihove homoseksualne prijatelje pogosto gledajo z nasmehom ali povzdignjenimi obrvmi. Vsekakor pa njihova »teritorij« in »lastnina« z vstopom geja nista ogrožena. Če se pokaže, da fant ni homoseksualen, na plano stopita ljubosumje in teritorialna posest. Moški si ženske namreč še vedno lastijo. Tako ali drugače. Evropsko kazanje s prstom na islamski svet in njihovo zatiranje žensk je do neke mere hipokritsko, saj čustvena kontrola žensk obstaja tudi v Evropi, le da je to zatiranje latentno ali pa bolj sofisticirano.

Je homoseksualni odnos bolj enakopraven? Je sploh smiselno o tem govoriti v 21. stoletju? Se v homoseksualnem paru stvari ločijo na moško in žensko? Obstajajo ženska in moška opravila? Je vrtanje vijakov v steno res še vedno moško delo, pomivanje posode pa žensko? Kaj nismo že prešli teh tipičnih viktorijanskih seksističnih pojmovanj poklicev in hišnih opravil? Kadar kuham jaz, pomiva Matjaž, in kadar kuha on, pomivam jaz. Stvar je silno preprosta. In ko imaš v gospodinjstvu dva moška, ni več ženskih opravil. Tudi moških ne. So le opravila. Moj oče je krasen kuhar, strokovnjak za meso in omake. Mama je famozna pri sladicah in enolončnicah. Počitniško hišo sta gradila skupaj. Je zato moj oče bolj ženski in moja mama bolj moška?

Vedno se mi je zdela razprava o homoseksualnih posvojitvah popolnoma zgrešena. Medtem ko se na Nizozemskem ukvarjajo s tem, kako bodo naredili posvojitve istospolnih partnerjev bolj enakopravne heteroseksualnim, imamo v Sloveniji beden registracijski zakon za istospolne pare (ki ga je, čeravno je slab, prosim, sprejela desničarska (!) vlada), kadar beseda nanese na posvojitve, pa se vmešajo ljudje in še posebej RKC in moralizirajo o tem, da človek potrebuje očeta in mamo. V 21. stoletju govorijo s perspektive devetnajstega. V svetu televizije, interneta in hitre komunikacije, v svetu enakopravnosti spolov in ras govorijo o tem, da otrok potrebuje očeta in mamo. Otrok potrebuje nekoga, ki ga bo imel rad, ki bo zanj skrbel, ga vodil in usmerjal, mu nudil čustveno in intelektualno podporo. Če sta to oče in mati, prav. A lahko sta to tudi dva moška ali dve ženski. Od okolice pa je odvisno, kako bo tak otrok sprejet. Okolico sestavljamo mi vsi. Bolj ko bomo vsi strpni do vsakega posameznika, bolj bo vsem lažje živeti. Najbolj me nasmejijo tisti deklarativni liberalci, ki pravijo: Jaz nimam proti homoseksualcem popolnoma nič, prosim lepo. Ampak sem pa povsem proti posvojitvam, in to zato, ker družba na to ni pripravljena; ker bodo takega otroka zasmehovali in ga zmerjali. Manca, sam nisem imel dveh očetov ali dveh mater, ampak izhajam iz povsem vsakdanje meščanske družine. Pa še kako sem bil zasmehovan, zatiran. Otroci so neusmiljeni in najdejo razloge za šikaniranje, tudi če jih ni. In ko bodo ljudje doma rekli: »Špela ima pa dva očka,« ali: »Gregor ima pa dve mami,« ter ob tem ne podali vrednostnih sodb, takrat bodo posvojitve istospolnih parov vsakdanjost. Ampak to lahko rečemo tudi že danes. Včeraj! Za to ni potrebno pripravljanje družbe. Družba smo mi. Ko vsak posameznik spremeni svoje obnašanje, se spremeni družba. Podlo in šibko pa je izgovarjanje na kulturne vzorce in tradicijo. Tak argument pri meni ne vzdrži.

Pred kratkim sem videl film I am Sam. Zgodbo o umsko prizadetem očetu, ki ima sedem let staro hčer na enaki intelektualni ravni kot on. Tipično ameriški film, kjer se pravdajo o tem, kaj je bolje za otroka: naj ostane pri očetu ali naj gre v rejniško družino. Sam najame odvetnico, ki je inteligentna, uspešna, po svetu se vozi s porschejem in ima sina. Ki je zapostavljen, odtujen, prepuščen samemu sebi. Nesrečen mlad fant, ki ne pozna ljubezni, ki pa jo lahko nudi umsko omejeni oče. Z njim ne more razpravljati o Heglu in ne o integralih. Kar, roko na srce, za otroka niti ni tako pomembno. In če bi zgodbo filma obrnili ter naredili film o tem, da otroka želita posvojiti tako Sam kot odvetnica, kdo misliš, da bi otroka dobil? Stavim na odvetnico. Ima veliko hišo ter materialno in intelektualno superiornost. Pa ima tudi emocionalno? Ima sploh čas za svojega otroka? Ne. A to v današnjem svetu ni tako pomembno. Pomembno je, kaj pravi tradicija, pa tudi če se ta moti; pomembno je, kaj pravi račun na banki. Ne razumi me narobe. Nisem zagovornik črno-belega slikanja. Ne mislim, da so vse bogate družine nesrečne. Najdejo se tudi srečne. In nikakor niso vse gmotno slabše preskrbljene družine srečne. Ob tem se mi po glavi seveda mota znameniti začetek Ane Karenine: Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna je nesrečna po svoje. Poleg tega ni družine, kjer ni notranjih trenj in kriz. Problem popolnosti je to, da je popolna.

Vsaka družbena skupina ima svoje značilnosti, med njimi niso homoseksualci popolnoma nič drugačni. Zelo očiten problem Slovenije se mi zdi še vedno prepoznavnost manjšinskih skupin. Koliko res vemo o Romih? Kateri od žolčnih komentatorjev proti gradnji džamije in njenega minareta zares pozna islam? Kateri od njih ve povedati, kaj je ramadan, kaj je bajram? To, da džamija ne spada v slovensko okolje, ki je katoliška dežela, je prav tako plehek argument kot zgornji pri posvojitvah otrok. Avtohtoni bogovi so Živa, Svarog, Triglav. Kaj bi o »avtohtoni« katoliški veri lahko povedal Črtomir?

Žal mi je, da je tako. Da so premnogi Slovenci na svojih okopih, histerično zagovarjajo svoj prav in si ne upajo izvedeti česa novega. Ker bi to novo posledično pomenilo, da bi morali biti pripravljeni sprejeti nove oblike vedênja, nove oblike mišljenja. S tem bi se jim podrl svet. Ne bi več vedeli, kje je gor in kje dol. Jaz pa ljubim vesolje. Kjer ni ne gor ne dol. In kje je v vesolju desno in kje levo? V vesolju je svoboda. Ljubim rek: Če si na potovanju, se ne moreš izgubiti. Izgubiš se le, ko imaš cilj. In kaj se zgodi, ko ta cilj dosežeš?

Spraševala si me o pogumu. In to je to: ljudi je strah. Tudi mene je bilo strah. Bilo me je strah smrti, nesreče (mimogrede, pred kratkim sem prebral čudovito Kosmačevo črtico o Sreči!), neznanega. Je pogum to, da rečeš strahu ne? Je treba za spremembe imeti pogum? Po mojem ne. Zanje je treba biti odprt. Aha, ampak za odprtost je potreben pogum, bi marsikdo dodal. Ne. Samo strah te ne sme biti. Strašljivo je biti odprt. Res. Se strinjam. A je tudi nekaj najlepšega.

Veliko sem premišljeval o bogu. Nisem vzgojen v verski družini. A zdaj sem boga našel. V meni je. Ni vsemogočen. Ne zna delati čudežev in ne morem hoditi po vodi. Nima svojega oltarja in ne darujem mu molitev. A me greje in mi daje vedeti, da me ni več treba biti strah. Pomaga mi, da ljubim malenkosti in da me negativne stvari ne potrejo, ne iztirijo in da zaradi njih ne vzrojim. Ker vse mine. Vse. Dolgo sem imel na steni doma v Ljubljani nalepljen rek: Okoli nas nenehoma umirajo ljudje, sami pa se obnašamo, kot da smo nesmrtni. Velikokrat sem ga prebral, razumem pa ga šele zdaj. Kaj je pomen življenja? 42? Jaz zase vem. A ga ne uspem ubesedeti, niti ga ne želim.

Čudni tiči smo, homoseksualci. A prav nič drugačni od drugih. Veseli me, da si to spoznala tudi ti. Zdaj razumeš, kaj sem mislil s tem, da ne maram homoseksualcev? Pravzaprav mi je vseeno. Ne zanima me, kakšne spolne usmerjenosti je neki človek, zanima me, ali je odkrit, resnicoljuben, ukasneden, pravičen. Upam, da se nam posreči to, da bo kmalu vsem vseeno, s kom se kdo zabava v postelji. V končni fazi se spraševanje o spolni usmerjenosti na neki perverzen način vedno zreducira na misli o seksu. Ravno ko to pišem, pa na Islandiji vajeti sesutega gospodarstva prevzema ženska. Lezbijka. Zakaj je mogoče na Islandiji izvoliti lezbijko za premierko in v ZDA polbelca (vsi ga imenujejo prvi črni predsednik, pa v resnici to ni) za predsednika? Zakaj, draga Manca, to nikakor ne bi bilo mogoče v Sloveniji? Zakaj bi bili barva kože in spolna usmerjenost sploh pomembni? Kdo si upa reči, da to vpliva na kakovost opravljanja posameznikovega dela?

Draga moja Manca, vesel sem, da sva se pogovarjala. Izpovedal sem mnogo stvari, ki jih sicer morda nikoli ne bi napisal, z najinimi pogovori sem spoznal tako tebe, novo prijateljico, kot sebe. Odprli smo novo pot, novo zavedanje nečesa zelo lepega: drugačne ljubezni. Delaš zelo dobro delo in verjamem, da bo obilno obrodilo. Hvala ti za dopisovanje.

Tvoj prijatelj,

Ambrož

(se nadaljuje)