Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

27. julija 2008

Dragi Boris,

čas ne le hiti ali beži, temveč polzi skozme. Kot kakšen laserski žarek, da sploh ne občutim, kako odteka. In potem me kaj zaustavi, spomni, opomni. Kot tvoj intervju v Oni, ki sem ga z zanimanjem prebrala, podčrtovala, izrezala, odložila na mizo in nanj pozabila. Potem sem napisala kolumno za Obraze – o skrivnostih (ti jo pripenjam). Navdihnil me je film Irina Palm, ki sem ga šla gledat zaradi Mikija Manojlovića, kakopak. Videla sem navdihujoč film – navdihujoč zame prav zato, ker se glavna junakinja na koncu razkrije. Razveže svojo skrivnost in jo pove puritanskim babam pod nos. Sem si predstavljala, da se to dogaja v krogu kakih slovenskih tercijalk, ha, ha …In sem šla po tisti tvoj intervju, da ti končno pišem. Poglej, kaj sem si podčrtala: odgovor na vprašanje, česa nas je najbolj strah. »Morda samih sebe. Zahodna civilizacija se je vedno reševala iz kriz z osvajanji. Bodisi s kolonijami bodisi z raziskovanjem vesolja […]. Širitve dosegajo materialne meje, zdaj se prodor obrača navznoter, na osebno raven. Tisto, od česar smo nekdaj bežali, nas je dohitelo. Morda je to breme za medčloveške odnose, kakršne smo razvili, prehudo.«

V roke sem vzela tvoje prvo pismo meni, kot si mi zapisal v posvetilu knjige pod psevdonimom Gojmir Polajnar Ne ubijaj, rad te imam iz leta 1998. Knjigo sem seveda natančno prebrala, jo podčrtovala, premišljevala o tebi …. Danes jo spet držim v roki in gledam, kaj sem si izpisala: Morda se tudi on skriva (str. 38). Nihče homoseksualcev ne sovraži toliko, kot se sovražijo med seboj (str. 57). Ne maram pedrov. Zakaj tega ne morejo početi na skrivaj. […] Zakaj druge morimo s tem, kar hočemo skriti? […] Heteroseksualnost je podreditev pravilom. […] Vedel je, da vem, da ve, a sva se delala, kot da nobeden ne ve (str. 101–102). Ko pred dnevi zvečer še slučajno – pardon, zagotovo ne slučajno, temu bi se po Jungovo reklo sinhroniciteta – vključim televizijo, ki je običajno ne gledam, in ujamem konec nekega filma. Sceno, kjer maturanti v slavnostni dvorani vstajajo drug za drugim in se vsak posebej razglasi za geja. Kar naredijo še starši … Sem brž vzela v roke napoved, da vidim, za kateri  film gre. Naslov: Je ali ni? (v originalu In & Out). Vsebina: učiteljeva homoseksualnost kot družbena stigma. In sem vedela, dragi Boris – prihaja čas, da ti pišem.

Tudi ti si bil učitelj. Si skrival, da si homoseksualen? Si doživel kakšno šikaniranje, kot ga je priljubljen srednješolski učitelj v filmu? Zakaj si zapustil učiteljski poklic?

Psevdonim je neke vrste skrivalnica. In najino srečanje je tudi bila majhna, ljubka. Prvi randi sva imela v Platani, ker sem jaz zvečer v sosednji knjigarni Vale-Novak govorila na finalu Oninega razpisa za najboljšo erotično zgodbo. Ti si rekel, da boš šel z menoj, jaz pa sem ti govorila, da se ni treba mučiti, če ti to ne paše, saj si imel kasneje še nastop kot avtor nove knjige zgodb Atlantis … »Ne, ne, bom šel s teboj, me prav zanima,« si mi zatrdil. Ko sva šla proti vratom te meni ljube knjigarne, sem te pogledala in rekla, kar sem ti hotela povedati pred razglasitvijo finalistk in ne potem. Tak čuden občutek mi je gomazel po trebuhu, da bi med temi finalistkami utegnil biti tudi ti. Rekla sem: »Saj so zanimive zgodbe, a tista z naslovom Gejevska mama mi ni bila všeč,« ter šla skozi nihajna vrata. Tvoj glas je prišel za menoj: »To zgodbo sem napisal jaz.« »Se mi je kar zdelo, « sem ti odgovorila, »zato sem ti pa povedala zdaj in ne potem.« Kakšno srčkano nelagodje si sprožil, ko se je tvoje lepo moško telo pojavilo na odru med devetimi finalistkami z ženskimi pritiklinami! Da smo začele šepetati, ali se lahko na razpis za Onino zgodbo sploh prijavijo tudi moški. Urednica je rekla, da ne, ti, da nikjer ne piše, da mora biti avtorica ženska, pomembna je vsebina, ki pač mora ustrezati ženski pripovedi. In tvoja seveda je.

Ne maram sprenevedanj, ne maram skrivnosti, ne maram takih žensk zafrustiranih, kao žrtvujočih se, o katerih si pisal v prvem romanu in v Gejevski mami … Maram pa tebe, ki o tem govoriš na svojstven način: duhovito, ironično, pogumno, ozaveščujoče, osvobojujoče … Cilj projekta – socializacija pedrov? Svoboda?

Ampak najbolj nas lahko razširi – in mene zanima predvsem to, premikati meje znotraj sebe – nekdo, ki drugače misli in živi. In je zato svojsko ogledalo, v katerem na prvi pogled ne prepoznamo svoje slike, a če dlje gledamo, gledamo iskreno in globlje, se uzremo. Zato se veselim dopisovanja s teboj, zelo veselim!

Vprašanja si razbral: zakaj se homoseksualci, zlasti v Sloveniji, tako pogosto skrivate/skrivajo? Zakaj se med seboj sovražijo/sovražite? In še – zakaj te zanimajo ženske junakinje in njihov pogled na homoseksualce? Se pogovarjaš s takimi, jih sprašuješ, si pišeš njihove odgovore? Le vprašaj še mene kaj, ti bom z veseljem odgovorila.

Dragi Boris, dajva, pišiva si »o tistem, česar nismo še nikoli izrekli. Gre za zelo osebne strahove, ki jih poskušamo potlačiti,« kot si rekel v intervjuju za Ono. Saj vem, da si mislil na literaturo, a kaj pa so tale naša pisma drugega kot – literatura? Pisateljski velikan Lojze Kovačič je tako in tako terjal, da se literatura vrne k pismom in dnevnikom, ker je v teh formah lahko najbolj globoka, iskrena, avtentična, osebna …

ÄŒakam tvoje pismo in te lepo, toplo in mehko pozdravljam,

Manca

* * * * *

12. avgusta 2008

Draga Manca,

razkrijmo skrivnosti in svet bo lepši! Je to sporočilo tvoje kolumne Zakaj kdo kaj?, ki si jo priložila pismu? Je to namen dopisovanja? Čemu še potrebujemo oznako zaupno? Kaj se zgodi z utopijo, ko se udejanji? Katero skrivnost boš razkrila? Zakaj te zanimajo homoseksualni moški? Si bila kdaj zaljubljena v homoseksualca? Nekatere ženske so me hotele prepričati, da nisem, kar čutim, da je to le moja zgrešena predstava. Si kdaj poskušala koga spreobrniti, se ti je zdelo, da je njegova želja po moškem le kaprica? Geja, ki postane strejt, v žargonu imenujemo rešen. Zdaj spodbujaš k razkritju geje, ki tega v takšni obliki še nismo storili.

Nisem se skrival, nisem pa tega izpostavljal, bi bil najbrž odgovor še veliko gejev, kako smo se soočali s svojo homoseksualnostjo. To je zasebna zadeva, v službi jih ne zanima, kaj počnem v postelji, če pa bi me kdo vprašal, ne bi zanikal. Seveda nihče ne vpraša, vsaj ne v službi. Ignoranca je oblika nasilja, ne strpnosti. Ne pravijo mi, kaj se šušlja za mojim hrbtom, mi pa toliko raje pripovedujejo govorice o drugih gejih. Pritisk okolja svari pred razkritjem. Ni toliko moteče, kar si, kot da tega ne bi skrival. Lahko slišim za več homoseksualnih javnih osebnosti, ki se kažejo heteroseksualne, in pri tem jih podpirajo tabloidi. Zakaj greste ženske za krinko skritim gejem? Je spolnost res zgolj zasebna zadeva? Še v 18. stoletju je bila spolnost odkrito politična zadeva, ljudstvo je prek posrednikov gledalo v kraljevo spalnico, kajti dogajanje v njej je odločilno vplivalo na državo, na vojno in mir. Dvajseto stoletje prejšnjih ni prekosilo le po ustvarjalnosti, ampak tudi po uničevalnosti. Moderno zasebnost je tehnologija velikega brata postavila na glavo. Bi morala spolnost nosilcev družbene moči spet postati javna zadeva? Je biti moški ali ženska zgolj zasebna zadeva? Je biti gej ali strejt zasebna zadeva? Vsi družbeni prostori so samodejno heteroseksualni, geji moramo svoje ustvarjati sproti.

Ne razkrijem se zaradi očeta, mame, sestre, brata, njunih otrok … trpeli bi zaradi zaničevanja okolja. Tudi trpeča družina je oblika pritiska okolja, ki preprečuje razkritje in upa na rešitev. A če bi bila vsa moja skrb posvečena njim, kaj ne bi potemtakem skušal ustvariti heteroseksualne družine, saj to želijo, mar ne? Ti pa, zaradi katerih se skrivam, nimajo zadržkov, da bi me prizadeli. Drugi, ki jih ščitim pred zadregami, so večkrat izgovor za mojo nemoč. A ta prizadene najprej mene in potem tudi druge.

Najprej sem se zaposlil kot učitelj sociologije in filozofije na srednji šoli. Rad sem imel ta poklic in menim, da sem ga dobro opravljal. To, da sem nekoga nekaj naučil, mi je dajalo občutek zadovoljstva. Kot učitelj nisem razkril svoje spolne orientacije. Temo homoseksualnosti in manjšin smo obravnavali pri učni snovi. Mladostniki presenečajo z bistroumnostjo, prav tako kot zmorejo izzivati ali spravljati v zadrego. Kot študent sem objavil nekaj črtic in esejističnih člankov o homoseksualnosti tudi pod svojim imenom. Šele ko sem šel v bolj ambiciozno službo za vodjo gledališkega programa v Cankarjev dom, sem slišal, da so v šoli o meni krožile govorice. Neprijetne situacije premagujemo tudi s pomočjo podpore partnerja, družine, prijateljev … zato je pomembna gejevska in lezbična skupnost, ker lahko nudi podporo, ki jo kje drugje izgubimo. Takrat sem bil samski, razkril sem se družini in prijateljem; če bi imel partnerja, bi se laže postavil zase. Ali je to še en izgovor? Kakor sklicevanje na poklic: kot učitelj ali turistični vodnik predstavljam skupini ljudi avtoriteto, pred njimi sem bolj ranljiv kakor pred računalnikom doma ali v pisarni. Se iskrenost ne dopolnjuje z avtoriteto? Ali da je spolna identiteta le ena v paleti identitet posameznika. Ko želim z nekom zgraditi intimen odnos, gotovo ni nebistvena. Skrival sem se in začel uporabljati psevdonim za literarno pisanje, ker sem šibak.

Odkritega šikaniranja nisem doživel, nihče me ni žalil neposredno, tudi ko so sodelavci vedeli, da sem gej. Z neskrivanjem se je bolj izboljšalo moje samospoštovanje kakor poslabšal odnos okolja do mene. Ali pa ni šikaniranje tudi neumorno spreobračanje gejev, požrtvovalno posiljevanje s strani tistih, ki nam hočejo le dobro, nas želijo ozdraviti. Da je homoseksualnost motnja, je še vedno najbolj razširjeno mnenje, tudi v ozadju izjav, da biti gej ni nič več takega, ko kdo nima nič proti nam. Kako bi zvenelo, če bi to obrnil: biti ženska danes ni nič takega, nič nimam proti vam? Ali so neprostovoljni psihološki poskusi na gejih o izvoru homoseksualnosti s pomočjo okolice šikaniranje? Kakor operacija brez narkoze: doza ljubezni, doza preganjavice in doza otroških spominov. Rezultat je razsulo medčloveških odnosov. Operacije pa ponavljajo v neskončnost, ker gre za prevelik posel, da bi kdo priznal njegovo zgrešenost. O zločinih bodo modrovali v prihodnosti. Poskusi, pri katerih sodeluje okolje poskusnega zajca, vključujejo preveč ljudi, da bi bili neznani, posebej izobražencem. Nate naslavljam naslednje vprašanje in te prosim, da nanj odgovoriš: Kaj veš o teh poskusih?

Poskuse na gejih delajo tudi geji. So med bolj gorečimi. Imajo največ koristi? Se tako lažje skrijejo? Gej, ki si prizadeva drugega geja preobraziti, da bo sam živel udobno gejevsko življenje. Je sprenevedanje in mučenje bližnjega, ki mu zagotavljaš, kako ga imaš rad, ljubezen ali sovraštvo? Mnogi psihoterapevti, ki so geji, pikro pripominjajo, da je homoseksualnost psihičnega izvora, sicer bi oni ostali brez dela. Rešeni geji so bolj rezultat korenčka in palice kakor razrešene otroške travme, ki jo bodo kmalu začeli iskati pri prednikih. Ali ženska ljubi ali sovraži geja, ki ga želi rešiti? Kako deluje prisilna ljubezen? Razumeti skušam strasti, ki vodijo ljudi v tem delovanju z močjo verske gorečnosti, nimam pa odgovorov ali rešitev na dlani. Prizadevam si ubesediti vedênje, motive in čustva, ki vodijo naša življenja, jih iz sence prestaviti v svetlobo. Kar delaš ti z dopisovanji, predstavitvami knjig, intervjuji, kolumnami … Morda se bova s tem vrtanjem približala kakšnemu odgovoru.

Eden glavnih čarov umetniškega ustvarjanja je, da je zmožno iz grdega ustvarjati lepo. V leposlovju združujem različne ravni, od tradicionalno visoke do nizke, ki v soočenjih večkrat zamenjajo vrednostne predznake, različne perspektive in spole govorca. Zato me je privabil razpis za Onino zgodbo, ali lahko prepričam žirijo z zgodbo, ki obravnava redko predstavljen odnos ženske in geja, pisano z vidika ženske. Malce me je k sodelovanju na tem natečaju napeljala tudi tvoja misel, izrečena v televizijski oddaji pred leti, v kateri si predstavila roman Ferija Lainščka Namesto koga roža cveti: »Kako pisatelj razume žensko dušo!« Vesel sem bil, ko je bila moja zgodba Gejevska mama izbrana med finalistke in objavljena v prilogi Onina zgodba 2008, saj je premostila mejo med subkulturo in množično kulturo. Razveselil sem se tudi intervjuja o moji novi knjigi Atlantis, ki ga je za Ono z mano naredila Klavdija Miko; morda teme, o katerih pišem, niso le manjšinske, morda lahko nagovarjajo vsakogar.

Iz mojega romana Ne ubijaj, rad te imam navajaš več citatov, ki jih izrekajo različni junaki. Od kod sovražnost homoseksualcev do homoseksualcev? Eden izmed vzrokov je gotovo to, kar si izpostavila: skrivanje. Pripadniki rasnih, nacionalnih ali verskih manjšin, ki ostajajo v določenem družbenem sloju, so pogosteje solidarni med seboj kakor pripadniki spolnih manjšin, ki so prisotne v vseh družbenih slojih. Ženske, manjšina po družbeni moči, redkeje solidarizirajo z ženskami kot skupino in večkrat omalovažujejo ali izražajo sovraštvo do bork za žensko enakopravnost, ki so konec koncev ženskam šele omogočile, da se lahko v javnosti zgražajo nad njimi. Tudi homoseksualci smo prisotni v vseh družbenih slojih, v nasprotju z ženskami pa se lahko skrijemo, tudi z zatiranjem drugih homoseksualcev.

Številnost homoseksualcev se venomer predstavlja kot grožnja – čemu? –, ki opravičuje iskanje vzroka in terapije, tudi družbene. Geji smo svojevrstna manjšina zaradi skrivanja, ki ga okolje podpira in nagrajuje. Homoseksualci, ki se ne razkrijejo, so največkrat nezadovoljni z nami, ki to storimo, češ da ne širimo prave podobe o njih. Ali nismo dovolj možati, ali ne živimo v monogamnem razmerju, ali smo preveč izumetničeni, negativni, napadalni … nič ni prav. Verjamejo, da bi bili sprejeti, ko bi pripadniki večine videli, kako so dobri, možati in prav takšni kot oni. Le čas še ni pravi! A nismo prav takšni! In čas ni nikoli pravi! Srž problema je v sprejemanju gejev, in ne v lepih ali grdih gejih. Ali neskriti geji ogrožamo skrite, ali gejevska partnerska razmerja ogrožajo prikrito spolno življenje? Celo solidarnost med lezbijkami in geji zaznamuje razcepljenost. Lezbijke so kot ženske del podrejene skupine, z moškimi lastnostmi pa so nadrejene ženskosti gejev. Stereotipi določajo tudi nas, ki jih osvetljujemo.

Prisrčen pozdrav,

Boris

* * * * *

17. avgusta 2008

Dragi Boris,

tvoje pismo mi je dalo misliti! Se mi zdi, da je prvo doslej, na katero po branju nisem nemudoma odgovorila, temveč sem se najprej skrila. Skrila v družboslovno knjigo, k imenitnemu sociologu Thomasu Luckmannu med strani njegovega pred kratkim v slovenščino prevedenega zbornika študij z naslovom Družba, komunikacija, smisel, transcendenca, v katerem je posebno poglavje posvečeno prav skrivnostim. Naslov: Ali so skrivnosti nemoralne? Komunikacija skrivnosti v vsakdanjem pogovoru. Med drugim piše: »Ne preseneča, da so bila splošno razširjena pojmovanja moralnosti skrivnosti sama skrajno moralistična in da so takšna še vedno. […] Za skrivnosti velja, da so moralno sumljive, celo več kot to: da so odkrito nemoralne in da jih obkroža avra nevarnosti in zla.« Avtor citira odlomek iz leta 1858 objavljenega Leksikona konverzacije (Konversationslexikon): Besedo »skrivnost« oziroma »tajnost« so vsi pravični ljudje vedno obsojali. Zločin in izdaja cvetita v tajnosti. V tajnosti morilci brusijo svoja rezila, volk in kača v tajnosti prežita na svoje žrtve. Eksekutorji inkvizicije so prirejali svoje orgije krvi v tajnosti. Pravičnost in pravilno prepričanje in svobodni ljudje, vse to se kaže v jasni svetlobi dneva.

Brrrr! Znanstveno do skrajnosti pošteni Luckmann s sodelavko razgrinja, kako se skrivnost konstruira s pogovorom – zanimivo branje, ki kaže, kako se bistvena, pravzaprav temeljna človeška razmerja oblikujejo s komuniciranjem. Podpišem z vsem svojim bitjem! In seveda zapiše, da niso vse skrivnosti enakega tipa, so še drugačne vrste, te, ki jih imam jaz zelo rada. »V določenih okoliščinah je prikrivanje skrivnosti lahko nekaj igrivega, razkrivanje pa nekaj zabavnega. Poleg tega je lahko informacija, ki ima vlogo skrivnosti, moralno – skoraj – trivialna.« Ti spet pripenjam kolumno za Obraze, ki razkriva eno tako žlahtno, igrivo skrivnost – skrivnostne priprave ljubega zeta na praznovanje štiridesetega rojstnega dneva njegove žene. Vsi smo se čudili, da jo je zmogel več kot mesec, morda celo dva čuvati desetletni vnuk Tin. In jaz že več kot pol leta skrbno hranim skrivnost o poroki znanega Slovenca ter svojim bližnjim govorim, da bomo ta dan pač slavili njegov rojstni dan. Prijatelj ne mara radovednih medijskih oči in bomo zato poroko opravili samo s pričama, od katerih sem na veliko veselje ena jaz. Kako sladka skrivnost je to! Ampak komaj čakam, da jo razkrijem, kajti teži me kljub svoji sladkosti. Bolje rečeno – obremenjuje.

Dragi Boris, ne samo, da ti nisem odpisala takoj, zdaj sem naredila še odmor. Zaradi skrivnosti. Prav groza me obliva, ko pomislim, da življenje pogosto udejanja to, kar procesirajo naše misli. Že dva dneva zaradi tebe premišljujem o skrivnostih, ko prejle slučajno odprem Nedelo in na fotografiji zagledam prijateljico iz novinarskih let, mojo najljubšo lektorico Katico. Izginila. In me spreleti, da sem jo na dan, ko so jo začeli pogrešati, to je prejšnji četrtek, videla. S kolesom sem se peljala z Viča proti mestu na pomemben sestanek in pri kapelici v bližini avtobusne postaje nasproti Križank zagledala njo. Mudilo se mi je, zato sem se samo zadrla: »Živjo, Katek! Drvim, se mi mudi, te samo pozdravljam!« in sem ji pomahala. A me je že čez nekaj metrov spreletel čuden občutek, taka tesnoba. Film se mi je zavrtel nazaj in videla sem zbegano, izgubljeno žensko, ki ni vedela, ne kod ne kam. Se je vrtela tam po ulici kot omamljena … Imela je tak srečen smehljaj na obrazu, tisto nedolžnost ljudi, ki bivajo v svojem svetu in ne komunicirajo z okoljem. Pomislila sem, ali je morda bolna … Ker se mi je mudilo in je bil sestanek zame res pomemben, sem odpihnila ta občutja. Zdaj vem, da bi morala poslušati tesnobo v trebuhu, se ustaviti, obrniti kolo in iti k njej, jo vprašati, kako je. Zdajle sem telefonirala njeni hčerki in izvedela, da je dementna, da je najprej izgubila dar govora … V žepu bluze ima izkaznico z imenom in naslovom prebivališča …

Pred tem sem telefonirala policiji. V časopisu sta bili zapisani dve številki: 113 in anonimni telefon 080 1200. Seveda sem se odločila za neanonimen klic in se čudila, da so pomembni moji rojstni podatki pa naslov za to, da jim povem, kje in kdaj sem videla drago Katico. Bila sem besna, še zdaj škripljem z zobmi, ko razmišljam o tem, kar mi je njena hči povedala, namreč da policija noče iskati njene lokacije s pomočjo mobitela, ki ga ima Katka všitega v torbico prav zato, ker se je enkrat že izgubila. Da tega ne smejo storiti brez sodniške odobritve, te pa hči ne more pridobiti, ker je bil v petek praznik, včeraj sobota, danes je nedelja. Čeprav je policiji hotela pokazati zdravniško dokumentacijo, iz katere je razvidna demenca, in čeprav bi bil to najlažji način za iskanje. Ne morem verjeti! Po drugi strani pa zmorejo nekateri z lahkoto prisluškovati ljudem, če jim kakšen vodilni politik namigne …

Skrivnosti. Nočem jih imeti, čeprav jih znam obdržati zase. Želim živeti odprto, transparentno življenje zato, ker mi tako odteka najmanj energije. Jaz o skrivanju in prikrivanju gejev, lezbijk itd. ne razmišljam kot o moralni skrivnosti – čeprav se strinjam z dragim Luckmannom, da »so družbeni odnosi v bistvu moralni odnosi« –, temveč kot o skrivnosti, ki teži dušo in zato medsebojne odnose. Čuvam skrivnosti ljudi, ki so me za to zaprosili, tudi tiste, za katere nisem bila naprošena, a vem, da jih morajo prikrivajoči sami razkriti, četudi smo imeli tudi kakšno skupno  zgodbo … Tako hranim skrivnosti gejev, ki so z menoj odprti, nočejo pa svoje spolne usmerjenosti razkriti okolici, kaj šele množičnim medijem. Kar bi bilo, po tujih izkušnjah sodeč, morda najučinkovitejše za hitrejše raztapljanje predsodkov o gejih, se ti ne zdi?

Da razčistiva že na začetku: nikoli nisem bila zaljubljena v homoseksualca. Najbrž sem zelo primarno biološko žensko bitje in so moje nosne brbončice zavohale moške, s katerimi bi lahko imela strasten seks in posledično otroke. Družim se s tistimi geji, ki so mi človeško in tovariško blizu – prav z vsemi se največ pogovarjam o knjigah, filmih in gledaliških predstavah, kar pomeni, da nas druži ljubezen do umetnosti in poseben estetski čut. Za nobenega nimam občutka, da bi me uporabljal za svoj ščit pred razkritjem. Od takih bi zagotovo ne samo odšla, ampak oddrvela. Potemtakem me tudi nikoli ni mikalo, da bi kogar koli spreobračala in ga »reševala«. Homoseksualnost kot vse drugo razumem kot del osebnostne identitete in integritete, v katero nihče nima pravice posegati. Spreminjati sočloveka je nasilje, včasih celo zločin. Edini, ki ga smemo in moramo spreminjati, smo mi sami. Jaz samo sebe. Čeprav me še kdaj zamika, da bi pospešila diplomiranje moje drage hčere pa branje vnukov pa … Učitelji/vzgojitelji smo kot policaji: ni bivših policajev. Se strinjaš? Če si bil dober učitelj – to je tak s pedagoškim erosom –, boš učitelj do konca svojih dni. Vprašanje je samo, v kaj/koga in na kakšen način boš kanaliziral svojo pedagoško erotično energijo …

»Ignoranca je oblika nasilja, ne strpnosti,« pišeš. V mnogih primerih najbrž res … Zato sem si tvojo misel zapečatila v um: Ignoranca je oblika  nasilja. Želim biti pozorna in gojiti nenasilno komuniciranje. Da sem ignorirala svojo zmedeno prijateljico Katico, ni bilo prav. Morala bi poslušati svojo intuicijo in se vrniti k njej. Zdaj je prepozno. A ni prepozno za v prihodnje. Bolj bom pozorna, bolj pozorna bom. Tudi zaradi tebe: »Ignoranca je oblika nasilja.« Hvala ti za ta stavek, dragi Boris, hvala!

In globoko se klanjam pred tvojo izjavo: »Skrival sem se in začel uporabljati psevdonim za literarno pisanje, ker sem šibak.« Vsi smo šibki, vsi ranljivi … In bližina med dvema človekoma se lahko vzpostavi kot trdna vez samo, če si pokažemo, če si izrečemo to šibkost in ranljivost. Da se drug v drugem prepoznamo kot ljudje z ranami. Celo za zdravnike modri pravijo: Res dober zdravnik je ranjeni človek. Ti si mi s priznanjem šibkosti dal priložnost, da sama spregovorim o svoji šibkosti. Najbrž ti zato pišem o pretresenosti zaradi Katice … O tem, da nisem ravnala drugače, pa bi morala, in se tega, da bi morala, zavedam šele zdaj … Upam, da ni prepozno, da jo bodo našli, da …

Šele za nazaj lahko uzremo svoje zmote in napake. A imamo možnost, da jih ne ponovimo. Svojo novo knjigo boš najbrž že podpisal z Boris Pintar … in jaz bom stopila s kolesa, če bom začutila stisko sočloveka, četudi bom imela pomemben sestanek … Poslušati svojo notranjost, biti zvest samemu sebi tudi v intuitivnih občutjih, za to si velja prizadevati, prav za to!

Pišeš o poskusih na gejih, o čemer si pisal v knjigi Ne ubijaj, rad te imam. Sem mislila, ko sem jo podčrtovala, da gre za fikcijo. Pojma nimam o teh poskusih … Mar se izvajajo tudi v Sloveniji? Kaj ni že splošno sprejeta doktrina, da je homoseksualnost zapisana v genih? Pet tednov smo kot zarodki vsi deklice, potem pa do zarodka pride preveč ali premalo hormona testesterona in se deklice spremenijo v geje ali lezbijke. Pa tudi če je homoseksualnost izbrana kot kulturni ali samoobrambni vzorec, nima nihče pravice posegati v integriteto tistega, ki je tako (zavedno ali nezavedno) izbral. Kdo pa izvaja te poskuse? In predvsem – kdo jih naroča, kdo plačuje????

Se strinjam, da spolnost ni izključno zasebna zadeva, da je tudi politično vprašanje. Odvisno kdo in kje in kdaj in zakaj ga postavlja. V Franciji je kultura drugačna, in tam so vedeli, da ima Mitterand ljubico pa nezakonsko hčer, a novinarji o tem niso poročali, dokler na smrt bolni predsednik tega ni sam storil, kot je našemu predsedniku Janezu Drnovšku mati njune nezakonske hčere povedala za hčer šele, ko je bil zadnji čas za izpoved skrivnosti … V ZDA pa so napadli Clintona z vsemi topovi … pač bolj moralistična dežela, kar se seksa tiče. V zvezi s spolnostjo in intimnim čustvenim življenjem vedno znova z veseljem prebiram Giddensovo odlično knjigo Preobrazba intimnosti in pogosto vzklikam pod njenim vplivom: »Kakor v posteljah, tako v parlamentu.«

Dragi Boris, nisem ti nasula veliko vprašanj, a ti si tako občutljiva pisateljska in sociološka duša, da jih boš sam našel in odgovoril na tista, ki se ti bodo zdela vredna.

Želim ti vse dobro in te toplo pozdravljam, hvaležna zaradi najine in občečloveške šibkosti,

tvoja Manca

* * * * *

27. avgusta 2008

Draga Manca!

Hvala za tvoje pismo, kolumno in za priporočila za branje ter ogled filma, ki jim z veseljem sledim! Dobra učiteljica si.

Igrajva se še nekoliko s skrivnostjo, ki vpliva na naše odnose. Iz tvojega pisma sklepam, da ljubice predsednikov vendarle niso prava skrivnost, gotovo pa so to ljubčki predsednikov. Velika Britanija v razkritjih spolnosti politikov, duhovnikov, umetnikov, učiteljev … vodi pred kontinentom, kakor da sledi empiristični tradiciji nasproti spekulativni, ki navdihuje zarotništvo. Mislim, da je to prava pot za zmanjševanje družbene  patologije, ki jo povzroča strah pred razkritjem. A ljudje imajo radi skrivnosti, posvečenost v skrivnostnost prinaša občutek večvrednosti, ki je gonilo družbene slojevitosti. Kako naj sicer razložimo, da totalitarni sistemi za sodelavce tajne policije nanovačijo 70 odstotkov svojega prebivalstva. A malo jih ve, koliko je vključenih v vzajemno provociranje. Stvarnost je včasih bolj pretirana od literature, ki mora paziti na prepričljivost.

Prenosni telefoni nam pomagajo iskati pogrešane, kar si želela za svojo prijateljico Katico, nadzirati otroke, vzpostavljati stike od koder koli, nas informirajo in zabavajo. Se spominjaš, ko je bila pred 20 leti brezžična telefonija še domena vojaške skrivnosti? Zdaj jo sprejemamo kot samoumevno. Ne sprašujemo se, kako prevaja električne impulze iz ene oblike v drugo. Mar ne delujejo tako možgani? Bi lahko spremljali tudi misli, podobe, sanje drugega človeka? Ni to prastara želja? Kadar sem koga vprašal, ali se mu zdi kaj takega mogoče, je spontano zanikal in kdo je še dodal, da to ne bo nikoli mogoče. Zdaj nekateri pravijo, da to še dolgo ne bo mogoče. Zakaj ne bi bilo že mogoče? Je mogoče misli, gibe in sanje drugega voditi? Kaj se potem zgodi s skrivnostjo? Ima tisti, ki gleda in bere skrivnosti drugih brez njihovega pristanka, pravico do svoje skrivnosti? Kdo sme upravljati s takšno tehnologijo? Kdo ga nadzoruje? Kolikšen je vpliv homoseksualcev? Kakšna je še vloga ovaduhov,
se vsi prelevijo v raziskovalce? Kaj pomeni za odnose v družbi, za pravni red?

Vprašanja, na katera najbrž ne moreva odgovoriti, ker tehnologija hitreje spreminja način življenja, kot mu sledijo družbeni odnosi. Ali družboslovje zmore slediti naravoslovju? Kot ne morem odgovoriti na tvoja vprašanja v zvezi s poskusi na gejih, ker jih poznam od spodaj, nasprotno stran lahko predpostavim, za kar me je izuril študij filozofije. Pri pisateljevanju si kaj izmislim zaradi zgodbe, a se nato večkrat izkaže za resnično. Poskuse na gejih poznam v Sloveniji, in kolikor sem potoval in prebival v drugih državah zahodne kulture, sem tam opazil enak model. Mnogih razsežnosti ne bi mogel poznati, če ne bi kdo želel, da jih. Ljudje smo nagnjeni k temu, da neprijetne stvari potlačimo in se ne maramo ukvarjati s tem, ali nas kdo nadzoruje in provocira, dokler se nam kdo posebej ne trudi kazati svoje premoči. Tudi vednost lahko postane oblika nasilja, mučilno orodje.

Odkar se zavedam svojih spolnih želja in fantazij, v njih nastopajo moški; sem homoseksualen, čeprav te besede dolgo nisem poznal. Nekoč sem jo zasledil v nekem filmu po televiziji in vprašal sem očeta, kaj pomeni. Nisem doumel, kako dva moška spolno občujeta, čeprav sem v svoji domišljiji masturbiral z moškimi. Pred aidsom so javni mediji redko govorili o homoseksualnosti, največkrat v pismih bralcev v zaupnih besedah popularnih revij, z aidsom pa je vstopila v TV-dnevnik (te novice so sprva brale izključno ženske) in v ameriške TV-serije. Nisem se spraševal, zakaj me vzburjajo moški, to je del mene, in vprašanje vzroka me ni nikoli pritegnilo. Morda sem si zato še bolj prizadeval za naklonjenost okolice. Laže sem deklamiral pesem, kakor si zapomnil imena nogometašev, kar sem nekoč brez uspeha poskušal, ker so jih moji sošolci znali na izust. Športa nisem spremljal, včasih sem gledal umetnostno drsanje, sem pa nogomet igral, običajno kot branilec ali vratar. Pri športu se nisem odlikoval, bolj izenačeni smo bili v igrah, pri katerih smo fantje in punce igrali skupaj: med dvema ognjema, zemljo krast, badminton, preskakovanje elastike. Veliko smo se vojskovali, tu je šlo za prevlado ene soseske nad drugo ali starejših nad mlajšimi. Privlačil me je ples, vendar na vasi ni bilo organiziranih dejavnosti. Moja najljubša igrača je bila punčka, ki so mi jo starši kupili z vozičkom, stara mama pa mi je zanjo šivala oblekice. Želel sem si sicer fantka, takega, da bi ga lahko preoblačil ter bi se mu oči odpirale in zapirale, a se jih takrat še ni dobilo. Naslednja najljubša igrača so bile legokocke. Oblačil sem se v mamine obleke in obuval njene čevlje, posebej za pusta. Risal sem princese. Sanjaril sem o ljubezni s fantom, a si tega nisem upal izraziti. Kot otrok sem odgovarjal na vprašanja o svoji prihodnosti tako, da sem se istovetil z očetom. A se nisem začel spolno zanimati za ženske. Bolj čakal kot iskal sem moškega partnerja in čustva večkrat usmeril na napačnega. Tudi ljubezenskega odnosa se moramo naučiti. Zaradi strahu, sramu, prevelikih pričakovanj in drugih zaprek sem zamudil učno obdobje v mladosti, ko se hitreje učimo sprejemati zavrnitve in osvojitve, razočaranje in srečo. Včasih mi kdo pravi, da sem nerealen, patetičen, da snemam film, kakor ženska. Vendar verjamem, da ženske ločite resničnost od filma. Pri teku še opletam z nogami, vrstniki so mi pravili, da sem neroden, včasih spregovorim z visokim glasom, da mi nečaki piskajoč odzdravijo, z gejevskimi prijatelji pa pogosto lalamo, govorimo na -la, v ženskem spolu. Naslednjo knjigo bom podpisal z imenom Boris Pintar, ali bi bilo nemara primerneje Borka Pintarca?

Topel pozdrav

Boris

* * * * *

19. septembra 2008

Dragi Boris,

najprej ti moram žalostna sporočiti, da Katice niso našli. Vsak dan pogledam osmrtnice … V glavi imam nenehno podobo, kako sedi na tleh in si v usta tlači travo, njene roke so blatne, obraz umazan od zemlje … Bi hotela pozabiti, globoko vase skriti to grozno sliko. Katico pa imam pogosto v mislih táko, kot sem jo videla tam pri tisti kapelici na poti v Trnovo. Ko se s kolesom peljem mimo, ji pomaham, tej plahi, mili in prosojni Katki, kot sem jo doživela takrat, ko se nisem ustavila, pa bi se morala …

Eno pismo na mesec zmorem, dragi Boris, odkar je konec počitnic in sem zasuta s prijetnimi obveznostmi vsakdanjega življenja; vnuki so najslajši, rada imam literarno-bralna srečanja v kavarni Maximarket, veselim se novih v kavarni Union, kjer se bomo dobivali ljudje, ki »dobro v srcu mislimo« (F. Prešeren) in darovali za ustanove, ki pomagajo ljudem … Pa srečanja po Sloveniji – popoldne potujem na Roglo, kjer se  družijo prostovoljci iz društev za telefonsko pomoč v stiski (si kdaj poklical na katero od njihovih številk?). Tema: pomen dobrih vzornikov v našem življenju (imaš ti kakšnega?). So me prosili za predavanje, ah, nikar, sem odgovorila, jaz se bom postavila na oder, se umirila in prosila za pomoč. Koga? Ne vem – najbolj splošno rečeno, intuicijo. Že leta nočem predavati, z veseljem pa pričujem. Kajti tako še mene zanima, kaj bo prišlo skozi moja usta. In se včasih z dragim mističnim – o teh skrivnostih, ki so zame najpomembnejše, pa nisva nobene rekla, o mistiki – Rumijem sprašujem: Kdo govori skozi moja usta?

Tvoje pismo doživljam kot zelo premišljeno, a notranje močno, trdno v zavedanju, kdo si. Čeprav je kratko, si povedal o sebi veliko, zelo veliko. Za kar sem ti globoko hvaležna. Najbolj me je ganilo, da si se majhen deček hotel igrati s fantkom, pa jih takrat še ni bilo – a zdaj so pa že? Samo za Kena vem, ker je z območja Barbike … – in si se potem igral s punčko, ki so ti jo starši kupili z vozičkom. Le kaj si je mislil tvoj oče takrat, kaj tvoja mati? Življenje na vasi ima še bolj standardizirane odnose in vloge, tam je še težje biti drugačen v katerem koli smislu. A saj ti  se nisi počutil drugačen, ko si bil majhen, ali pač? Da je zanimanje za moške naravni del tebe in v tem nisi nič posebnega – hura!  Tudi jaz tako razumem različne spolne, religiozne, verske in drugovrstne identitete. V času postmoderne dobe pa sploh, saj si jih lahko celo izbiramo!

Poskusi na gejih v Sloveniji? Ježeš, kakšni pa??????? Kdo jih izvaja in kje?

Tole o ljubčkih predsednikov, ki so v večini držav še skrivnost, v Veliki Britaniji pa ne več, kaže na to, kje smo, kar se tiče strahu pred razkritjem homoseksualnosti kot razširjenega žitja in bitja. Zagotovo so geji tudi v našem parlamentu, kaj misliš? Veliko dobrega bi naredili, če bi se razkrili … Veliko!

Možgani. To je vesolje, ki me bolj zanima kot ono drugo, večje, nad nami. Sicer pa tako in tako verjamem, da kakor zgoraj, tako spodaj, kakor nad nami, tako v nas. Na tem temelji astrološka znanost pa predvsem Jungova psihoanaliza z značilnimi miti in arhetipi, in oboje me zanima. Eno leto sem obiskovala tečaj astrologije. Ko sem ugotovila, kako resna reč je to, sem nehala. Saj nisem bila pripravljena vlagati toliko časa v študij, leta in leta so potrebna, da se ti zasvetlika, za kaj gre, da lahko suvereno govoriš z uporabniki, pa desetletja. Dobri zdravniki – tudi pri nas! – najprej naredijo natalno karto svojih pacientov. Potem pa še vse drugo. Sproti pa berem literaturo o raziskavah možganov in sem navdušena, kaj so odkrili, čeprav se nenehno zavedam, da je to čisto majcen delček tega, kar nosimo pod lobanjo. Tam leži zlata kepa, kot sem jo videla v meditaciji joge nidre, ki jo po navadi izvajam vsak večer pred spanjem. In ta zlata kepa je čudežna. Kajti ne le, da sama zmore marsikaj, najbolj vznemirljive so stvari, kjer so možgani zgolj posrednik. Parapsihološki pojavi, pravijo tisti, ki mislijo, da kar znanost ne zmore videti, tega pač ni. Traparija! Je, pa še kako je! In fantastično deluje. Moč misli, moč molitve, moč pozitivnega mišljenja, moč meditacije … to niso new age izmišljije, to so dejstva, o katerih pišejo že tudi najresnejši znanstveniki. Če bi bila mlada zdaj in bi se danes morala odločati za študij, bi zagotovo študirala take reči: fiziko, nevrologijo, filozofijo, religiologijo. Da bi iskala stičišča in vlekla skupne niti na klopčič spoznanj, na ta čarobni klopčič, na katerem piše Zavest, lahko Univerzalna inteligenca … ali pa z najkrajšo besedo BOG.

V luči transdisciplinarne znanosti, ki obsega preučevanje vesolja okoli nas in v nas, sem prepričana, da lahko prestrežemo misli drugega, vidimo njegove/njene podobe, da lahko zavestno stopimo v sanje sočloveka in bivamo skupaj v paralelnih svetovih … Ker vem, da je to mogoče, me srh spreleti od groze pri pomisli, kako se da to zlorabljati, manipulirati z ljudmi. Kar delata bela in črna magija že tisočletja, pa tudi marsikatera tehnologija sodobnega časa tudi.

Uf, dragi Boris, nasula sem ti nekaj vprašanj, in ostajam radovedno željna tvojih odgovorov ter te prisrčno pozdravljam,

tvoja Manca

* * * * *

V Ljubljani, 4. oktobra 2008

Draga Manca,

žal mi je za tvojo prijateljico Katico in upam, da se je morda vse le dobro izteklo! Tokrat sem potreboval nekaj več časa za odgovor. Niko Goršič me je povabil kot dramaturga k predstavi Smeti na luni Roka Vilčnika, ki jo režira v Mestnem gledališču Ptuj. Drama je edinstvena, ne le, ker se loteva pedofilije, ki je šele v zadnjih letih prisotna v medijih, ampak predvsem zaradi pronicljivosti in večplastnosti, ko vstopa v duševnost osumljenca, otroka, staršev in opazovalca. Zasluženo je prejela letošnjo Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Prevzela me je magičnost gledališkega ustvarjanja, ko igralci oživijo besede, da postanejo meso.

Pred štiridesetimi leti, ko sem kot majhen otrok živel na podeželju, homoseksualnosti še ni bilo. O tem ni nihče govoril. Bili so le samski ljudje, ki niso imeli sreče v ljubezni. Drugačni so bili vaški posebneži, podobni tistim iz povesti rojaka Ivana Tavčarja, kmečki hlapec, ki smo ga otročaji zasmehovali, žena, ki je v vojni izgubila moža in sina in je kričala, kadar je šla skozi vas, samska ženska, ki je po smrti matere vpila skozi okno v deževnih nočeh, zapit moški, ki ga je pustila punca, mladenič, ki ga je okolica naredila za Tantadruja in je vlogo sprejel. Posebneži so bili ljudje, ki so ostali sami, brez svoje družine in jih je osamljenost tako zaznamovala, da so začeli izstopati. Šele kasneje, ko se je pod vplivom aidsa in medijev začelo govoriti o homoseksualnosti, se je na vasi začelo šušljati o pedrih, vedno za hrbtom opravljanega. Negativni pritisk vrstnikov na odraščajoče geje, zaničevanje pedrov sta danes večja, kot sta bila v času moje mladosti, in marsikateri mladostnik ima težave pri sprejemanju samega sebe. A ko je pred leti eden mojih prijateljev začel na vasi živeti skupaj s svojim fantom, ju je okolica sprejela kot par, in nista bila več posebneža. Zaradi punčke, svoje najljubše igrače, nisem doživel negativnih odzivov, ne od vrstnikov ne od odraslih. Kaj so si mislili starši in zakaj so mi kupili punčko, ki sem si jo v resnici želel, ko sem izrazil željo po fantku, toliko sem že bil socializiran, da sem vedel, da so punčke za punčke, za fantke pa avtomobilčki, lahko sklepam zdaj. Moja sestra ni imela punčke z vozičkom.

Spolna identiteta ni ena tistih, ki si jo izberemo, čeprav mi jo sorodniki očitajo kot kaprico. Lahko pa jo potlačimo, zanikamo, skrivamo, kakor je v mnogih družinah. Izkusil sem dovolj nasilja in gorja, tudi od ljudi s prikrito spolno identiteto, da vem, da je to slaba rešitev. Tako na osebni, medosebni kot politični ravni. V preteklosti so bila uspešnejša obdobja, ko niso tlačili spolne istovetnosti, in strinjam se, da bi geji v političnem življenju naredili veliko dobrega, če bi se razkrili. In končali z bolj ali manj sofisticiranim vsiljevanjem zanikanja spolne identitete in s posiljevanjem z biseksualnostjo. Del česar so tudi poskusi na gejih, tudi v Sloveniji, tudi na otrocih. Ti poskusi so preobsežni, da bi jih lahko podrobneje razložil v najinem dopisovanju. Njihov recept v mojem prvem pismu je izhodišče za variacije na isto temo, vrha te ledene gore pa sem se dotaknil v svojih knjigah. Pred dvajsetimi leti sem prosil za pomoč svoje bližnje in ljudi, ki so z namigi razkrili, da so jim ti poskusi poznani, a so vsi ponavljali ene in iste naučene floskule. Nisem se zatekel k telefonski pomoči v stiski, nisem vedel, kako bi mi lahko pomagali, vendar cenim njihovo delo in verjamem, da mnogim pomagajo. Ko v trenutkih najhujše samote nekdo sliši moj krik skozi okno. Izgubil sem svoje vzornike, ki sem jim kot študent občudujoč sledil, in se vrnil k literaturi, za katero sem nadarjen. Moje vzornice so postale knjige, Drago Jančar je nekoč dejal: »Dobra knjiga je pametnejša od svojega avtorja.« Name vplivajo vse knjige, ki se mi zdijo dobre, z negativnimi zgledi pa tudi katera slaba. Naj omenim le nekaj avtorjev, katerih dela me navdajajo s čudenjem: Drago Jančar, Vladimir Nabokov, Gore Vidal, Jeffrey Eugenides, Orhan Pamuk, Elfride Jelinek, Eduardo Mendoza, Desa Muck, Thomas Bernhard, Marguerite Yourcenar, Umberto Eco, Suzana Tratnik, Janja Vidmar, Jordan Cvetanović, Brane Mozetič in še in še. Pogosto odkrijem resnično strast umetniškega ustvarjanja v delih, ki obravnavajo marginalizirane teme, najsi gre za spolne, etnične ali druge manjšine.

Pred kratkim je Televizija Slovenija predvajala posnetek predstave Mestnega gledališča ljubljanskega Klementov padec avtorja Draga Jančarja v režiji Janeza Pipana, ki sem jo v živo videl kmalu po premieri, 15. marca 1988. Naslovni junak, mladi doktorand filozofije in alpinist, glasnik vzgoje volje v službi človeka, naroda in človeštva, ki stremi k preseganju vsakdanjosti in čutnosti, k čisti, netelesni ljubezni, ne le zase, za svoje dekle in za svojega prijatelja, ampak za vse, ki so zmožni osvojiti čezčloveško, je idealen primer moškega, ki beži pred lastno homoseksualnostjo, pred žensko, v nespolno ljubezen, v smrt. To ni izrečeno, je pa opazno v umetniški sinergiji avtorja, režiserja in igralcev, ko zlepimo črepinje. V vlogi Klementa blesti Janez Škof.

Sam nimam mističnih izkušenj, nikoli nisem doživel mističnega zamaknjenja, o kakršnih sem bral in jih omenjaš ti, zato o tem ne morem biti dober sogovornik. Včasih se res čudim temu, kar pride izpod mojega peresa, glede Rumijevega vprašanja: »Kdo govori skozi moja usta?« pa se v navezavi na tehnologijo, o možnih zlorabah katere govoriva, kdaj vprašam, kdo je v službi: Janez Novak ali Peter Klepec? Ne gre za cinizem, ki ga morda slišiš v prostaškosti te primerjave, ampak za razsežnost: človek, ki sedi na božjem stolu in se obnaša kot bog. Si kdaj slišala iz otroških ust stavek, ki se je skladal s kakšno tvojo neizrečeno mislijo ali s stavkom, ki ga je kdaj prej izrekel tvoj partner? Bi to opazila kot zapeljevanje, ali kot posmehovanje? Če naj »dobro v srcu mislimo«, nam ne preostane drugega, kakor da smo naivni in gremo vedno znova na led, še posebej v srčnih zadevah.

Lepo te pozdravljam

Boris

(se nadaljuje)