Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

3. marca 2008

Dragi Milan,

najprej sem zagledala tvoj sijoči obraz z očalci, kakršna nosijo nežni pesniki, v LGBT-časopisu Narobe, pod naslovom Molk ubija. Tvoj nasmeh na fotografiji – tak ljubek nos in biserni zobje! – me je očaral, naslov pogovora s teboj pribil ob tla spoznanja: Molk ubija. Pred samo nekaj urami sem prav ta stavek izrekla svoji triindevetdesetletni mami, ki svoje probleme že vse življenje rešuje z molkom. Obmolkne in si na obraz povezne masko globoko užaljene žrtve, ki ji vsi delajo krivico …

Molk ubija duše ljudi, ki nikoli ne spregovorijo, da so geji. Vem, ker jih poznam, te krasne fante, s katerimi se odlično razumem prav zato, ker jim ni bilo treba povedati, da so, kar so, saj sem jih začutila, razumela, sprejela … Tako močno, tako zelo močno poznam občutek kož pod kožami, dih pod vdihi, suhoto pod sokovi … poznam resnico, ki jo najbolj očitno pokaže smrt na obličju človeka, ki odhaja. Vsi smo tam spodaj, v duši, v trepetu strasti in hrepenenj, v iskanju ljubezni, v strahovih in bolečinah, tam smo vsi enaki, ker iščemo samo eno: ljubezen.

In sem nekajkrat s svinčnikom, tem mojim spremljevalcem na bralnih pohodih po časopisju in knjigah – saj zato pa ne maram interneta, ker s čim naj si tam podčrtujem, kako oddihujem ob mislih, ki me pritegnejo? –, občrtala tvoj odgovor na novinarjevo vprašanje o »moralnih naukih«, ki jih upoveduješ v svoji pesniški zbirki Darilo. In ti si rekel, rekel tako glasno, da še zdaj bobni po mojem bobniču v ušesih, rekel si z odločnostjo, v kateri sem začutila ponos telesa in duha, ki kakor drevo pokončno prebiva v njem, v telesu: »Dokler slediš sebi, svojemu telesu, poželenju, strasti in ljubezni v afirmativnem pomenu, je senzualno osvobajajoče, zavezujoče, prinaša izpolnjenost in trenutke sreče, je spiritualni akt. Stvari se zakomplicirajo, kadar se vmeša um, ki je po navadi metafora za moraliziranje. Kdor je odraščal v katoliškem okolju, bo seveda vedel, o čem govorim. Težko je ljubiti samega sebe, kot si, če je golota telesa gnusna, skoraj vse, kar je povezano z erotiko, pa umazano in grešno.«

Strgala sem si iz časopisa stran s tem intervjujem in jo mahnila v trgovino s knjigami v središču mesta, v Konzorcij. Odločno sem zahtevala tvojo zbirko Darovi. Prodajalka je bila zmedena, nikoli ni slišala zanjo, sedla je za računalnik in – našla. En izvod! En sam samcat izvod! In je rekla, skeptično, da če je le en sam izvod, ga bova težko odkrili. Jaz sem bila odločna: »Ta knjiga je tukaj in čaka name. Lahko odložim torbo, si slečem bundo, nataknem očala in jo grem iskat. Ker jo bom zagotovo našla.« Neomajno sem verjela, da me čakaš ti med platnicami Darov danes dopoldne na Slovenski 29 v glavnem mestu Slovenije, države, v kateri ne stanuješ več.

Našla te je. Kupila sem knjigo, odšla domov, sedla v svoj čudoviti bralni stol skandinavskega oblikovalca – uf, nesramno drag je bil, a hrbet me je nehal boleti v njem, bralko dolgourno –, pred tem še prižgala kadilo s pomarančnim oljem (hotela sem biti v mediteranskem razpoloženju, ne vedoč, da so tvoje korenine iz tistih krajev, kjer se vidi morje in diši po soli, kjer brije burja in so ljudje trdi, ker zapirajo lopute srčnih vrat pred njenim prepihom) in začela brati … in brala … in bila pretresena, saj nisem brala pesmi, ampak odkritosrčne zgodbe človeka, ki si je želel, ki se je moral izpovedati … brala sem in skoraj jokala, morala sem se tolažiti s tvojo žarečo fotografijo in veseljem pod pesniškimi očalci; saj je preživel, saj je, sem si govorila, dokler nisem prišla do zadnje strani …

… prišla do zadnje strani in se preselila za tipkovnico, da ti napišem tole pismo.

Da te vprašam, kar je spraševalo moje srce, ko sem sedela v tistem bralnem stolu in nisem mogla razumeti: Oče, mati, sestra, vsi so ti govorili, da s svojim partnerjem Petrom nisi zaželen pod domačo streho, češ kaj da bodo rekli sosedje, kaj da si bodo mislili … Jaz, mati dveh čudovitih hčera in treh božanskih vnukov, sem dobila oteklo grlo s knedljem v njem, saj to ne more biti res, da te starši niso razumeli, niso objeli … Skozi stisnjene zobe sem dihala … da so se mi pljuča zožila na obseg prestrašenosti tvoje mame, kmečke ženske, tvojega avtoritarnega očeta, ki je, umirajoč, vendarle izgovoril, kar bi moral izgovoriti že davno: »Pozdravi Petra.« On je izrekel, ti si ga končno držal za roke, takrat, ko je v bolnišnici umiral, pred obličjem smrti te je priznal in si se ga ti nehal bati … ampak mama in sestra tega nista rekli nikoli, pišeš v knjigi. Prenočujta s Petrom drugje in ne pod domačo streho, sta terjali od tebe … »Ne bova jih več hodila vznemirjat.« Počasi se / umirjam: peljeva stran, a jaz sem na poti k sebi … se končuje tvoja zbirka Darilo. Ki meni lomi srce, kako da ga niso »tvoji« zlomili tebi, dragi Milan?

Razklan. In vendar: olajšan se vračam v London, in na hišnem pragu / z lahkoto zamenjam konkretno ujetost / »domovine« za abstraktnost tukajšnje / širine in DIHAM.

Povej mi, prosim, svojo zgodbo odhoda in prihoda. Kje domuješ zdaj? Kaj delaš, kje si v službi? Ali še hrepeniš po Krasu in jasah in burji in travah, v katerih si se ljubil z moškim ponoči, pod zvezdnatim nebom? Da ne bi vznemirjal domačih in da bi nahranil svoje telo, ki je pokalo od poželenja in strasti in je hotelo lizati njegova moda, dihati njegovo kožo in okušati njegovo sluz?

Nekateri moji dopisovalci iz Slovenije hočejo biti anonimni, ti pa tako svobodno izrekaš svoje ime in se razglašaš za geja, kot črnci mirno povedo, da prihajajo iz Afrike … Si zaradi te svobodnosti zapustil Slovenijo? Ti je v Londonu dobro?

Čakam te, dragi Milan, da se spomniš svojega otroštva in mladosti, da tvoji družinski portreti izgubijo moč, ko jih boš risal v teh epistolah, ki bodo potovale iz Ljubljane v London in nazaj. In te srčno objemam,

Manca

*  *  *  *  *

London, 24. marec 2008

Draga Manca,

hvala za tvoje toplo pismo in odzive na Darilo. Avtorju so vedno dragocen odmev drugega srca, ki se ga je izpoved dotaknila. Povzročili so tudi tope sunke bolečine v kotičkih mojega; nekatere rane se celijo in skelijo tudi še potem, ko jih prekrijejo kraste časa. Po drugi strani pa sem se zavedel, da so številne stvari, o katerih sem pisal pred štirimi, petimi leti, ostale za mano in sem jih prerastel. Zato se tudi ne morem (in nočem več) vračati na enak način na začetne pozicije, s katerih sem startal in črpal gradivo za pisanje v svoji prvi pesniški zbirki. Največje »darilo«, ki ga je prinesla zbirka meni, je spoznanje, da imajo vsi tisti, ki se me zaradi drugačnosti sramujejo, jim je zaradi tega nerodno ali pa jih moja drugačnost iritira, za to svoje razloge. Lahko jim pomagam (in sebi tudi), da bi šli čez ovire. Pa ne z večnim obtoževanjem nekoga »drugega«. Gre predvsem za spoznanje, da je pred nami potovanje, ki pa ga ne morem opraviti namesto njih; na to pot se mora vsakdo odpraviti sam. Zato lahko danes pišem v svojih pesmih o teh problematikah na nov, drugačen način.

O intimnem raje govorim v svoji poeziji, kjer se počutim (čeprav nič manj izpostavljen) bolj varno. Željo bralcev po brskanju po zasebnem in intimnem vidim predvsem kot hlastanje po senzacionalnem in zatiskanje oči pred tistim, kar se dogaja v javnem prostoru, kar se dogaja (kar naprej) okrog nas. In kadar govorimo o erotičnem in seksualnem, se meja med zasebnim in političnim hitro zabriše. Spet drugi (tudi v tvoji knjigi) bi se radi skrivali še kar naprej v anonimnost. In kako naj obtožujem svojo družino in najbližje še naprej, da me nočejo posvojiti in priznati, ko pa se me sramuje lastna domovina?

Lani spomladi sem sodeloval na mednarodni prevajalski delavnici gejevske poezije v Danah pri Sežani, ki sta jo organizirala Literature Across Frontiers in Center za slovensko književnost. Med tednom sta nas obiskala novinar in fotograf z Mladine. Fotograf je posnel šest obrazov, novinar pa je opravil pogovore z udeleženci iz Italije, Katalonije, Portugalske, Estonije, Izraela in tudi z mano. Ni šlo za »druženje majhne zaključene družbe ob hrani in pijači«, kot je leno in površno poročala Mladina v svojem članku s simptomatičnim naslovom Moški pesniški teden. Namen delavnice tudi ni bilo »proučevanje manjšinskih vprašanj in istospolno usmerjenih«, temveč nas je šest pesnikov med sabo en teden intenzivno prevajalo (homoerotično) poezijo iz (naših) manj prevajanih literatur in jezikov, rezultate svojega dela (več kot sto prevodov) pa smo predstavili na branjih v knjižnici Srečka Kosovela v Sežani in na Živi književnosti v Ljubljani. Ne bom se spuščal v kritiziranje članka, ki ga bolj zanimajo ustaljeni predsodki o »gejevski sceni« kot pa literatura in razmere, v katerih homoerotična literatura v različnih državah nastaja. V članku, ki je podnaslovljen Kako živijo gejevski pesniki v različnih državah?, so brez pojasnila objavili pričevanja in fotografije petih udeležencev, nikjer pa ni bilo niti z besedo omenjeno, da sem sodeloval na delavnici kot predstavnik Slovenije tudi jaz. Če pa je bil namen članka pisati o tem, kako živijo gejevski pesniki v »drugih« državah, potem argument za mojo izključitev spet spodleti; tudi sam namreč ne živim (več) v Sloveniji. Več kot petnajst let živim in delam nekje drugje (v Londonu) in vidim stanje in dogajanje v Sloveniji hkrati od zunaj in od znotraj. In prav o tem sem v svojem pogovoru z novinarjem tudi govoril.

Ne vem, zakaj se je zdelo Mladini primerno, da izjave slovenskega udeleženca ne objavi. Gotovo ne prostor, saj bi dober urednik ponavljajoče se izjave peterice z lahkoto primerno skrajšal, ob tri manjše in dve večji fotografiji pa bi z lahkoto (in enakopravno) stisnil še šesto. Morda pa Slovenija ni »drugačna« država. Mogoče zaradi slovenskih kompleksov manjvrednosti in prepričanja, da je vse, kar se dogaja nekje drugje, zanimivo, o tistem, kar se dogaja pri nas doma, pa tako in tako vsi vse vemo. Mogoče iz prepričanja, da gejevski pesniki (še vedno) živijo in ustvarjajo samo nekje drugje. Kakor koli, odločitev sem razumel kot gesto homofobije, ki se je Slovenci največkrat niti ne zavedajo, to pa še ne pomeni, da je zaradi tega upravičena.

Slovenija si zaradi Evrope ne more (več) privoščiti diskriminatorne in homofobične zakonodaje (ta je bolj ali manj »liberalna«, kot v večini zahodnoevropskih držav); gre predvsem za problematičen odnos »normalne« večine do gejevske skupnosti v najširšem pomenu besede, in tu je razlika med Slovenijo in Veliko Britanijo ogromna. V Sloveniji je (še vedno) večina ljudi v klozetu in gejevska populacija je (razen svetlih in pogumnih izjem) iz različnih razlogov bolj ali manj nevidna. Stvari so se v zadnjih petnajstih letih le malo spremenile. Ljudje si ne upajo iz klozeta zaradi percepcije (homofobične) okolice, ne zaradi reakcionarne zakonodaje. V Veliki Britaniji pa niso out le eksotični popevkarji, nekaj ekscentričnih igralcev in alternativnih literatov. Gejevska populacija ni vidna le v medijih; vse bolj je vidna prav v vsakdanjem življenju in v družbi. Zajet je celoten spekter populacije, vse do vrha Anglikanske cerkve in politične piramide. Tak pomemben premik pa se je lahko zgodil, ker je odkrita (ali prikrita) institucionalizirana homofobija v medijih in vsakodnevnem življenju sankcionirana, ni več tolerirana.

Koliko prostora je odmerjeno domači gejevski problematiki v osrednjih slovenskih medijih in na kakšen način se o njej govori, lahko vsakdo presodi sam. Prav mediji pa imajo nedvomno v svojih rokah moč, ki še kako (in lahko) vpliva na oblikovanje takšnega ali drugačnega mnenja in odnosa do določenih stvari in skupnosti. Pričakoval sem, da bo Mladina (kot vpliven in bran »levičarski« tednik) pripomogla k odstiranju naše nevidnosti in dala glas nekomu iz lastnega okolja, ki se je bil pripravljen izpostaviti in razkriti. Namesto tega je s svojo odločitvijo podprla predsodek slovenskega okolja, da določena stvar doma ne obstaja, če se o njej ne govori. Moja senca iz nevidnosti ni dobila glasu in obraza v Mladini. Zgodilo se je prav nasprotno. Če parafraziram verz iz svoje pesmi iz zbirke Darilo (ki govori o nesprejemanju geja v neki angleški zavrti družini, ne pa tudi v širši družbi!): »I have been brushed out of the picture yet again.«

Kljub sitnarjenjem Mladina mojega protesta v Pismih bralcev ni hotela objaviti. Urednica me je v privatnem odgovoru podučila, da je »narava novinarskega dela taka, da novinar na terenu zbira informacije in se pogovarja z različnimi ljudmi. V toku pisanja prispevka se avtor odloči, katere izmed pridobljenih informacij bo uporabil. Tako je bilo tudi v konkretnem tekstu Moški pesniški teden. Namen tega teksta ni bilo fokusirano pisanje o pesniško-prevajalski delavnici, temveč teden dni pred ljubljansko parado ponosa opozoriti na izkušnje, ki jim imajo v drugih državah. Samo to in nič drugega.« Zapisala je še, da ji je žal, če je članek v meni povzročil občutek stigmatizacije slovenskih homoseksualcev, in da je bil namen teksta vse prej kot takšen.

Mladinin članek seveda ni stigmatiziral slovenskih homoseksualcev, saj v njem sploh nismo nastopili. Prav nasprotno: najprej so mi (nam) vzeli glas s svojo odločitvijo, ko so me kot slovenskega predstavnika izrezali iz članka. Glas pa so mi vzeli še v drugo, ko so mi odrekli tudi objavo pisma. Po skoraj štiridesetih letih gejevskega gibanja Mladinina urednica za kulturo in družbo s pokroviteljsko aroganco (ki je žaljiva in nedopustna) uporablja v svojem odgovoru termin homoseksualci in nas tako označuje.

»Homoseksualci« (in lezbijke, biseksualci_ke, transseksualci_ke in vsi drugi …) se srečujemo s prikrito in odkrito homofobijo v zasebnem in javnem prostoru (in moramo na izpade reagirati) vsak dan. Je našim staršem (in vsem tistim, ki so kakor koli povezani z nami) lahko hoditi z dvignjeno glavo v prostoru, kjer nas celo napredni predstavniki medijev v Sloveniji še vedno označujejo kot mentalno motene? Si razmišljala o tem, da bi v svoji knjigi dala glas materi ali očetu »zaznamovanega« otroka?

V Londonu sneži. Kljub mrazu v vetru zadiši po pomladi in mokre snežinke se ne bodo prijele na zelenih brstičih breze, ki cveti pod mojim oknom.

Pozdrav in poljub ti pošiljam,

Milan

*  *  *  *  *

Ljubljana, 3. aprila 2008

Dragi Milan,

prisrčna hvala za pismo! Ko sem prebirala tvojo štorijo z Mladino, se mi je zavrtel film lastnih medijskih izkušenj pa še profesorski, saj sem četrt stoletja učila študente novinarstva. Od njih sem se poslovila z zbornikom izbranih člankov o novinarskem sporočanju in širši medijski tematiki z naslovom SUROVI ČAS MEDIJEV. Naslovnica je bele barve, naslov črn, beseda surovi pa je napisana z rdečo …

Zdajle se moram prav »nazaj držat«, da ne začnem predavati o moči medijev, o izjemnem vplivu, ki ga imajo. Največjem v svoji zgodovini in zgodovini človeštva! Kot je pred leti zapisal Nikki Craft: »Mediji so nova cerkev; televizija je oltar; imidž je zakrament; prvi amandma (o svobodi govora) je biblija; in vsaka kritika (medijev) je krvoskrunstvo. « Ta citat sem zapisala kot moto v uvodni članek knjige Vzgoja za medije s povednim naslovom Čas množičnih občil. Ja, v času medijev živimo, v medijih se kažejo pomeni našega bivanja, v medijih piše, o čem (naj) se govori, kako naj se ravna, kaj naj se bere itd. In ta se, kot pravi filozof Martin Heidegger, je tisto, kar obvladuje vsakdanje biti: »Vsakdo je drugi in nihče on sam.« V tem času množičnih občil, ko ta postajajo najpomembnejša mesta izrekanja »resnic« o svetu in nas samih, je iskanje in življenje lastne identitete pogum, ki ga večina ljudi ne premore.

Popolnoma prav imaš, dragi Milan: če bi mediji na Slovenskem pisali o LGBT-sceni, korektno poročali, bili pozorni tudi do problemov te nikakor ne majhne populacije, bi se širil prostor razumevanja in bilo bi manj homofobije. A za to je potreben čas. V Veliki Britaniji imajo že več kot dvestoletno tradicijo demokracije – ki jo vzpostavljajo prav kakovostni množični mediji, kakršen je javni servis BBC, denimo –, pri nas je med dvema svetovnima vojnama v prejšnjem stoletju obstajal zasnutek politične in družbene pluralnosti, ki pa je bil po drugi svetovni vojni v kali zatrt. Takrat se je homoseksualnost obravnavala kot spolni delikt, bolj »sočutni« so jo tretirali kot bolezen slabičev in manjvrednih bitij, kot »mentalno motnjo«, saj bolniki niso prispevali prirastka delavskemu razredu. Proletariat si pač ni mogel privoščiti takih »suhih vej na narodovem telesu« (citat znamenitega zdravnika medicinske etike!). Lahko se spremeni politični režim, a mentaliteta ljudi potrebuje desetletja, da prebije ustaljene mišljenjske vzorce.

In prav to si želim, da bi naša knjiga pomagala spreminjati mentaliteto državljank in državljanov Slovenije. Dnevnikova prestižna Sobotna priloga OBJEKTIV bo prav ta teden začela objavljati moje dopisovanje z gejevskim aktivistom Mitjem Blažičem; vsakdo od naju bo napisal po šest pisem. Prepričana sem, da se bo po mesecu in pol take korespondence nekaj malega, majcenega na slovenski medijski sceni spremenilo, še več se bo, ko bo knjiga pisem gejev zagledala luč sveta. Z njo nameravam potovati po Sloveniji – prisrčno vabljen, da se mi kdaj pridružiš, že zdaj! Boš videl, kako se ob takih živih in iskrenih srečanjih po knjižnicah in knjigarnah odpirajo srca poslušalcev (poslušalk, bi morala reči, saj pridejo večinoma ženske). Zgodi se pretok energije, ki zaznamuje slehernega.

Kaj je po mojem najpomembnejše za spremembo, o kateri govorim? Vedno je ključ ključno, ključen pa je človek, oseba/osebnost, ki sporoča. Novinarstvo je tako bedno predvsem zato, ker na uredniških mestih sedijo šibki ljudje, ker je med novinarji malo samostojnih, suverenih osebnosti. Ta KDO, ki govori in piše, je potemtakem najpomembnejši dejavnik stanja, v kakršnem smo, pa tudi spremembe zavesti, ki se kljub vsemu dogaja. Zato smo s prijatelji že pred več kot dvema desetletjema zahtevali drugačno društvo novinarjev, z drugačnimi cilji, ki ne bodo samo ščitili ceha, temveč predvsem zahtevali od vsakega novinarja z licenco ustrezno Znanje, Odgovornost in osebno Avtonomijo. Projektu smo dali ime po teh postavkah kakovostnega novinarja ZOA. Kakopak se večina novinarjev ni odločila za tako društvo, so raje ustanovili sindikat, ki se je zavzemal za njihove pravice (pomembno, pomembno, nič ne rečem), a o odgovornosti še dandanes skoraj ne slišimo resne besede …

Tisti KDO, ki želi premakniti svoje lastno zavedanje in ima največ možnosti, da bo s tem spremenil tudi okolico, v kateri deluje, bo največ naredil z iskrenim pričevanjem, nikakor pa ne z moraliziranjem, pedagogiziranjem (ježeš, dragi Milan, oprosti mi, ker sem ta značilni tip pedagoškega diskurza pravkar reprezentirala sama!) in prepričevanjem, kar uči stara retorika od pred našim štetjem do danes.

Pričevanje je pripovedovanje osebne – kar ne pomeni nujno tudi zasebne – zgodbe, lastnih doživetij in izkušenj, ki so nas morile, kalile, valile … v to, kar danes smo. Te dni se pripravljam na srečanje z veličastnim eruditom in skribomanom (napisal je več kot sto knjig!), kakršnega Slovenci nismo imeli in ga po njem najbrž tudi ne bomo imeli, s filozofom, zgodovinarjem, največjim poznavalcem slovenske dramatike itd. akademikom prof. dr. Tarasom Kermaunerjem. Pri Beletrini je izšla njegova več kot 600 strani gostega tiska debela bukla spominov, portretov in analiz Navzkrižna srečevanja, v kateri govori ostro in neusmiljeno odkrito o samem sebi. Pretresljivo!

»Hotel sem izzivati, hotel sem se ‚uresničiti‘, nehati biti hlapec, postati SAPO (Taras obožuje kratice, tale pomeni svobodna avtonomna posamezna oseba),« piše meni ljubi – čeprav je o M. K. napisal nekaj težkih odstavkov, uf, za kaj vse me je razglasil, to tipično meščanko Koširjevo – Tarči. In pravi: »Pišem, da bi razumel. Ne morem obstajati, če ne razumem. Zmerom znova spoznavam, da se ne razumem dovolj … Pisanje mi daje tudi duševno trdnost, notranjo samozavest … Pisanje je najširša komunikacija; … želim si prakso, ki bi bila čim bolj komunikacijska z drugimi.«

Tako Taras. In v tem odlomku tako tudi jaz, ki pišem pisma prav zaradi želje, da bi razumela druge in prek njih samo sebe, da bi komunicirala na široko s pisanjem zato, da bi bila povezana z drugimi, ki naj sprejemajo sporočilo v steklenici, kakršno zagotovo prinašajo vse resnično avtentične zgodbe naših življenj.

Bolj se ne bi mogla strinjati s teboj, dragi Milan, ne bi se mogla bolj istovetiti s tvojim spoznanjem, da je pred nami potovanje, ki ga mora opraviti vsakdo sam. A na tej poti nam pomagajo – pogosto najbolj prav tisti, ki nas najhuje ranijo in s tem najbolj premaknejo – drugi in mi pomagamo drugim. Da hodimo in padamo pa spet vstajamo, večni popotniki in iskalci smisla (Taras bi rekel, iskalci boga prek drugega).

Dragi Milan, rada bi popotovala ob tebi na tvoji pomembni cesti, ki vodi k samemu sebi. K prepoznavanju lastne identitete – seveda mislim tudi na spolno, ta je v določenem življenjskem obdobju morda celo najpomembnejša –, k najdevanju tvojega mesta pod soncem, k tvojemu načinu biti, ki je izjemno dragocen, ker je enkraten in edinstven.

Daruj mi delček svoje zgodbe, za katero čutiš, da nam jo lahko daš: o iskanju zavetja, ki ga nisi bil deležen v svoji družini, a si ga našel drugje. O odločitvi za ljubezen s partnerjem, s katerim sta skupaj že toliko let, da uspešno presegata stereotip o tem, kako geji menjate partnerje iz noči v noč, kot srajce na telesih, prepotenih od strasti, izživete v »klozetih«, kot praviš ti … Govori in izpovej, kajti tu je čas Izrekljivega, tu domovina njegova, poje v božanskih Devinskih elegijah moj ljubljeni R. M. Rilke …

ÄŒakam te, dragi Milan!

Naj se sneg stopi in pomlad ozeleni tam v tvojem Londonu,

Manca

(se nadaljuje)