Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo v skladu z dogovorom z avtorico in založbo Mladinska knjiga vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige. Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

Bistveno dejanje, v katerem se življenje izpolni,
je seksualni odnos, ki je izpolnitev življenja in izpolnitev ljubezni.
Kar koli potem sledi in se dogodi v partnerskem odnosu,
kroži okoli te sredine.
Bert Hellinger

Ko soočimo človeka z njegovo senco,
mu pokažemo njegovo svetlobo.
Carl Gustav Jung

Če kovini s čiščenjem lahko
povrneš zrcalni lesk,
le kaj bi zrcalu srca
povrnilo sijaj?
Med srcem in zrcalom
le ena je razlika:
Srce skrivnosti rado skriva,
zrcalo pa jih ne pozna.
Rumi

 

The future is queer!*

 

»V petek, 18. 1., sem prebral del Moških pisem, ravno leto dni zatem, kot je datirano Adamovo pismo,« je napisal Žare (psevdonim), homoseksualec, okužen z virusom HIV. In me vprašal: »Če se sprašujete, zakaj Vam pišem, draga Manca, … odgovora ne vem. Vso noč me je preganjala misel, da to pač moram narediti. Mogoče to veste Vi, ali pa se bo pokazalo sčasoma.«

Tudi jaz nisem vedela, zakaj mi je pisal Žare, povedal svojo presunljivo zgodbo. Kdor ne ve, naj vpraša! In sem stegnila roke z dlanmi navzgor, pogledala v višave ter zastavila vprašanje: »Zakaj mi je pisal Žare?« Odgovor je prišel bliskovito: »Da se bo zgodilo nadaljevanje Moških pisem. Za naslednjo knjigo si boš dopisovala z geji.«

Rečeno, storjeno. Pred vami je dopisovanje/izpovedovanje šestih gejev in dolgoletne žene homoseksualca. Izjemna korespondenca, ki z veličastnimi loki in drobnimi potezami slika naša vsakdanja življenja ter pripoveduje, kdo smo. Zgodbe ranjenega in srečnega otroštva, slabih in dobrih družin, predvsem pa odnosov, ki so v marsikaterem slovenskem očesu (ta hip imam pred seboj naslovno stran časnika Delo z dne 29. septembra 2009 in fotografijo dveh žarečih, urejenih moških, ki si nazdravljata s pivom, pod katero piše: »SLAVJE – Guido Westerwelle, voditelj nemških liberalcev, ki so v nedeljo dosegli zgodovinski uspeh […], je po razglasitvi rezultatov nazdravil s svojim življenjskim partnerjem Michaelom Mronzem.« Fotografija je za tuji evropski tisk običajna, mi lastnih s slovenskimi partnerji še ne premoremo) škandalozni: ljubezensko-spolnih odnosov moških z moškimi in ene ženske z gejem. Istospolna usmerjenost je povezovalna nit mojih dopisovalcev. Ki si zaradi tega niso podobni, ampak je vsak edinstven, samosvoj, kot je slehernik pod skupnim nebom. V tem je čar teh iskrenih zapisov, v njihovi avtentičnosti in raznolikosti. V tem je tudi čarobnost življenja in našega bivanja, je upanje za preživetje človeške vrste, je zapisal Milan: »Lepota in vznemirljivost sleherne fluidnosti in drugačnosti je v njunem bogastvu in večnem spreminjanju. Z vero in zaupanjem v vztrajnost človeštva zato za vse nas zapišem: The future is queer!«

Kakor znotraj, tako zunaj, vedo modri. Zato mene zanima znotraj. Kar je zunaj, so posledice – manipulacije, zlorabe, nasilje, vojne, totalitarizmi, zastrupljanje zemlje, zraka in voda … Zrem torej notri, da bi razumela, vedno znova fascinirana: »Biti človek, z vsemi napakami, slabostmi in lepotami – kakšen privilegij! Še Kristus se mu ni želel odreči!« (Mitja)

Pozicijo, s katere želim govoriti v življenju in tudi v tej knjigi, je opisala velika navdihovalka žensk Clarissa Pinkola Estés v pravkar prevedenem delu Ples starih mater: »V naših časih velikih sprememb je za žensko, ki hoče biti modra […], to včasih dejanje kljubovanja, še več, dejanje odločne smelosti, pravzaprav dejanje prvobitnega stvarjenja, čeprav ni povsem gotovo ali varno. Dejanje, ki zajema dušno življenje, sočutje, dejanje ljubezni. Da se ženska, ki se ves čas modri, nenehno na novo ukoreninja v življenje svoje duše, je najvišje dejanje osvoboditve. Navdihovati mlade, da ravnajo enako – mladi so vsi, ki so manj modri, manj izkušeni od nje –, je najbolj prvobitno, radikalno in revolucionarno dejanje.« Za tako radikalno dejanje ljubezni potrebujemo druge in drugačne, potrebujemo njihove zgodbe, da lažje prepoznavamo lastne dušne globine.

Kot je pribila Ida ob koncu Drugačnih razmerij: »Od drugih se učim živeti, mogoče se lahko kdo česa nauči iz moje zgodbe. Deliti. Pogovarjati se. Sočustvovati. Opogumljati drug drugega, druga drugo, si biti v oporo. Je sploh kaj lepšega kot biti iskren, živeti brez laži?« Podpišem.

Manca Košir

* Prihodnost je v raznolikosti (drugačnosti)!