Marca obeležujemo mesec osveščanja o zdravju biseksualnih oseb. Četudi so biseksualne osebe znotraj LGBT+ skupnosti najštevilčnejša skupina, se v primerjavi s skupinami drugih spolnih usmerjenosti v višji meri soočajo z različnimi oblikami nasilja in težavami v fizičnem in duševnem zdravju. S tem v mislih delimo spodnji članek.

Kdo je zmeden zaradi biseksualnosti?

O biseksualnosti se v splošni javnosti, pa tudi znotraj LGBT+ skupnosti, avtomatsko misli identitetno zmedenost, neodločenost, fazo, privilegiranost, prehodnost. Te etikete delujejo kot očitki, učinkujejo kot resnica, ogrožajo duševno zdravje in vsakdanje življenje biseksualnih oseb. Če želimo dekonstruirati sovražne pomene in izključujoče prakse, moramo razumeti, s kakšnimi nameni in na kakšne načine se pojavljajo . Kakšne so specifike biseksualne identitete, kdo jih opredeljuje in kdo ustvarja zmedenost, kakšne so posledice in kdo vse jih nosi?

Biseksualnost kot neresnična identiteta

»Zmedenost, ne identiteta.«

Biseksualne osebe so in niso zmedene, vedno pa so lahko. »Lahko« pomeni, da imajo to pravico, kot jo ima vsaka oseba s katerokoli spolno usmerjenostjo ali identiteto. Pri raziskovanju spolne usmerjenosti je zmedenost pričakovan del miselnega procesa in doživljanja neznanega. Siljenje biseksualnih oseb v tuje identitete, ki bi bile za okolico bolj predvidljive, udobne in varne, nima ničesar opraviti z nikogaršnjo zmedenostjo. Gre za nasilje.

»Biseksualnost je faza.«

Identiteta ne more biti faza; je občutek, je privlačnost, je del osebnosti, je del celotne identitete, je celotna spolna ali seksualna identiteta. Lahko gre za preizkušanje identitete, kar se dogaja pri vseh spolnih usmerjenostih in identitetah. Lahko prevprašuješ in spreminjaš svojo identiteto, če ti ne ustreza (več). Fluidnost ali spremenljivost spolne usmerjenosti in identitete je pomemben del prepoznavanja lastnih potreb in odgovarjanja nanje. Nobena identiteta ni (nujno) stalna, trajna, ireverzibilna. Z opuščanjem biseksualne identitete ne potrjuješ stereotipov in ne izdajaš ostalih biseksualnih oseb. Biseksualnost ni skupna identiteta. Identiteta je osebna in tvoja.

Obravnavanje biseksualne identitete kot absolutno prehodne, parcialne, in neizogibno minljive, zreducira biseksualne osebe na stereotip in jih z razvrednotenjem identitete obsodi na izginotje. Binevidnost ni samo nevidnost, gre za skrbno načrtovan, premišljen in nasilen pregon v »čiste identitete« (heteroseksualnost ali homoseksualnost) ali neobstoj. Biseksualnost v tem opozarja na restriktivne identitetne politike. Fleksibilnost definicije biseksualnosti je prostor osebne in politične moči. Potrebujemo holističen jezik, ki bo vključujoč in povezujoč.

»Biseksualnost utrjuje binarnost spolov.«

Biseksualnost ni binarna. Bi+ osebe privlačijo osebe različnih spolov ali osebe ne glede na spol (a ne nujno osebe kateregakoli spola). Biseksualne osebe niso na poti k heteroseksualni ali homoseksualni identiteti, in niso biseksualne osebe tiste, ki svojo spolno usmerjenost in privlačnost do drugih opredeljujejo na podlagi spolne dihotomije in spolnega binarizma. Ravno zaradi svoje nebinarnosti, je biseksualna identiteta v binarnem svetu moških/žensk, homoseksualnih/heteroseksualnih identitet neresnična. Mononormativnost (priviligiranje izključno heteroseksualnih ali izključno homoseksualnih oseb) ne predlaga norme, zahteva edino opcijo.

Privilegij biseksualnosti

Ideja za očitkom biseksualne privilegiranosti je, da se biseksualne osebe lahko določijo biti strejt v ogrožajoči situaciji, da lahko pridejo »čez«, ker imajo možnost izbire in varen dostop do heteroseksualnega privilegija. Ta argument ne pojasnjuje razlogov, zakaj so biseksualne osebe razkrite v manjši meri kot lezbijke in geji*, in ne razloži najvišje stopnje težav v duševnem zdravju pri biseksualnih osebah, med vsemi identitetami na podlagi spolne usmerjenosti. Utvaro privilegiranosti potrjuje družbena heteronormativnost, ker, dokler ni dokazano drugače, predpostavlja, da so vse osebe pripadnice dominantne skupine. Bifobija (še posebej znotraj skupnosti) s poskusi asimiliranja biseksualnih oseb (ki so del LGBT+ skupnosti) v »čiste identitete«, škoduje celotni skupnosti.

Stereotipi o privilegiranosti iluzorno zanikajo diskriminiranost in izključenost biseksualnih oseb. Biseksualne osebe naj bi bile in del LGBT+ in del heteroseksualne skupnosti, v resnici pa ne spadajo nikamor, ne popolnoma, ne zares. Niti ne morejo, če njihova identiteta ne velja za popolno in zares za identiteto. V javnem, in tudi strokovnem, diskurzu prevladuje prepričanje, da so najbolj stigmatizirane homoseksualne osebe, a raziskave** kažejo, da so biseksualne osebe, v primerjavi z geji, lezbijkami in heteroseksualnimi osebami, najbolj na udaru za razvoj težav v duševnem zdravju (višja stopnja suicidalnost, samopoškodovanja, zlorabe psihoaktivnih substanc, anksioznosti in depresije). Biseksualne osebe zaradi strahu pred stigmo in diskriminacijo manj pogosteje iščejo strokovno pomoč. Na drugi strani so strokovne osebe, ki niso ustrezno opremljene za delo z biseksualnimi osebami. Pomanjkanje znanja in razumevanja potreb biseksualnih oseb se kaže v neustreznih in neobstoječih storitvah podpore in pomoči, zaradi slabih in pomanjkljivih praks se v strokovnih diskurzih biseksualnost le redko pojavlja. Nekompetentnost strokovnih oseb privede do slabih izkušenj, kar nadaljnje poslabšuje duševno zdravje biseksualnih oseb.

Zmedenost kot priložnost

Z izzivi monoseksizma, bifobije, binevidnosti in binegativnosti se biseksualne osebe spopadajo z ničemer manj kot s svojim obstojem: Ljubezen onkraj spola je z ogrožanjem tradicionalnih socialnih prepričanj radikalna.

Biseksualen aktivizem je konsistenten s feminizmom in LGBT+ gibanjem. Biseksualnost zmede in ruši vrednote patriarhata s subverzijo spola in seksualnosti; spodbuja in krepi ženske, da same odločajo s kom, na kakšne načine in pod kakšnimi pogoji vstopajo v odnose; ustvarja pomene o raznolikosti in pluralnosti v kontrastu do patriarhalnih vrednot enosti in singularnosti. Biseksualnost dekonstruira spolne vloge in vsem omogoča, da smo v njih ustvarjalne_i in svobodne_i, da se obnašamo in živimo kot mislimo in čutimo, ne kot mislijo in čutijo patriarhalni strici. Biseksualnost nosi vrednost za celotno LGBT+ populacijo. Biseksualnost nosi vrednost za moške, ženske, nebinarne osebe, za vse osebe. Biseksualnost nosi vrednost.

Na očitke in zasliÅ¡evanja biseksualne osebe niso dolžne odgovarjati. Postavljajmo vpraÅ¡anja, ob katerih bo ljudem neudobno. Osebe vseh spolov in identitet smo več kot prestraÅ¡eni, ločeni, in medsebojno nepovezani skupki atomov. Uporabimo lahko svoj glas, dovoljeno nam je spodleteti, dovoljeno je poskusiti znova – z drugačnimi besedami, na drugačne načine, dovoljeno se je odzvati, dovoljeno je zmagati, dovoljeno je spet spodleti, in nujno je spet poizkusiti. Ne čakajmo, da se bodo drugi (Å¡e naprej) odločali o naÅ¡ih identitetah in pravicah. Izberimo zase, izberimo same_i. Ne odtujujmo se in ne pustimo, da nas odtujujejo drugi. Zmedenost znotraj LGBT+ skupnosti je priložnost za odpiranje dialoga, ustvarjanje prostorov in kontekstov za vidnost, vključenost, prepoznavnost, validacijo in varnost biseksualnih oseb. Razkritje (biseksualnih oseb) v varnem okolju deluje kot varovalni dejavnik pri zmanjÅ¡evanju težav v duÅ¡evnem zdravju in vsakodnevnega (manjÅ¡inskega) stresa v heteroseksistični (in monoseksisitčni) družbi.

Dominantne socialne strukture razumejo biseksualnost kot parcialno, nepopolno, nečisto, začasno, fazno, neavtentično, hibridno identiteto. Biseksualnost nosi potencial za gradnjo novih kategorij, za ustvarjanje vključujočih in raznolikih pomenov o izkušnjah, o svetu, o življenju. Ne rabiš politične moči in denarja, uporabi svoj glas, uporabi svoj obstoj. Z ustvarjanjem skrbne zmedenosti v sistemu, je kompleksnost potenciala biseksualnosti revolucionarna.

Napisala Teja Bakše

Viri:

• * McLean, K. (2007). Hiding in the closet? Bisexuals, coming out and the disclosure imperative. Journal of Sociology, 43(2), 151–166.
• Weinberg, M., Williams, C., & Pryor, D. (1994). Dual attraction: Understanding bisexuality. New York: Oxford University Press.
• ** Barker, M., Richards, C., Jones, R., Bowes-Catton, H., Plowman, T., Yockney, J., & Morgan, M. (2014). The bisexuality report: Bisexual inclusion in LGBT equality and diversity (Milton Keynes: The Open University Centre for Citizenship, Identities and Governance).
• Gonzales, G., Przedworski, J., & Henning-Smith, C. (2016). Comparison of health and health risk factors between lesbian, gay, and bisexual adults and heterosexual adults in the United States: Results from the National Health Interview Survey. JAMA Internal Medicine, 176(9), 1344–1351.
• Gorman, B., Denney, J., Dowdy, H., & Medeiros, R. (2015). A new piece of the puzzle: Sexual orientation, gender, and physical health status. Demography, 52, 1357–1382.
• Guasp, A., & Taylor, J. (2012). Bisexuality: Stonewall health briefing (London, Stonewall).
• Jorm, A., Korten, A., Rodgers, B., Jacomb, P., & Christensen, H. (2003). Sexual orientation and mental health: Results from a community survey of young and middle-aged adults. British Journal of Psychiatry, 180(5), 423–427.
• San Francisco Human Rights Commission LGBT advisory committee. (2011). Bisexual invisibility: Impacts and recommendations. San Francisco: San Francisco Human Rights Commission.