Smo vse_i pod stresom ali vse_i živimo v stresnem okolju?

Ideja o tem, da ima vsaka oseba nadzor nad tem, kakÅ¡ne pomene pripisuje zunanjim dogajanjem – kljub temu da nad svojim čutenjem nimamo nadzora, ga imamo nad tem, kaj in kako mislimo in se vedemo – spregleda neizogibne učinke okoliščin. Vseenost v svetu, dizajniranem za normativne in privilegirane elite, za masivne skupine ljudi Å¡iri silno nevarne, nehumane, nepredvidljive, straÅ¡ljive okoliščine, ki z drugačnim, bolj “pozitivnim” mindsetom ne nehajo delovati uničujoče. Tak stres se, med drugim, manifestira v izstopajočih doživljanjih in vedenjih, ki delujejo kot prilagoditveni mehanizem na nevzdržne izkuÅ¡nje vsakdana. Z vsakim izstopanjem pride potreba, da na neobičajne pojave prilepimo diagnoze in druge oznake, ki bi te pojave razložile, jih naredile bolj predvidljive in nas pred njimi obvarovale. Proces (samo)etiketiranja včasih prinese olajÅ¡anje, vedno pa postavi svojo ceno.

Konvencionalni medicinski model reprezentira težave v duÅ¡evnem zdravju (patologijo) kot bolezen možganov. Diagnosticiranje pripomore k razumevanju vedenjskih in čustvenih vzorcev, vsakokrat pa izključno opisuje dano vedenje ali doživljanje, ne uspe ga pojasniti. Pri poskusu razlage zgolj na podlagi možganskih procesov ignoriramo človeÅ¡ke izkuÅ¡nje v svetu. Napačno je misliti, da zgolj zato, ker Å¡tevilni ljudje manifestirajo podobne vedenjske in čustvene vzorce, to “počnejo” z istih vzgibov. Obstaja cel spekter razlogov, zakaj nekdo doživlja panični napad. Vsem tem izkuÅ¡njam paničnih napadov rečemo panična motnja, ker se manifestirajo na podoben način. Spregledamo okoliščine, v katerih in zaradi katerih se odziv človeka, v obliki spremenjenega doživljanja in vedenja, pojavlja. 

Poleg opisovanja stisk se je še kako treba spraševati, zakaj človek doživlja opisano stisko v prepletu okoliščin, da pridemo do individualiziranih razlag, ki upoštevajo človeške izkušnje. Panična motnja je lahko en izmed odgovorov na takšno vprašanje, nikakor pa ne gre človeškega doživljanja in izkušenj zreducirati na diagnozo z enotno razlago. Takšen pristop lahko regulira simptome in regulira človeka; zgolj v tem spreminja izkušnje človeka. Najverjetneje ne na bolje.

Enako kot medicina, institucije javnega življenja ločujejo človeka od okolja. Za človeka, ki je nenormativen (in diagnosticiran ali kakorkoli drugače označen), se določi, da je on tisti, ki je narobe in ima problem. Ali lahko ob masivnem diagnosticiranju in porastu težav v duševnem zdravju govorimo o individualnih problemih? Problem vedno reflektira interakcijo med ljudmi in okoljem. Reflektira zgodovino in izkušnje vsakega človeka. Biologija možganov se ustvari v interakciji z okoljem, torej so možgani socialni organ, torej vsaka motnja v možganih nastane v interakciji z okoljem. Katere kemikalije in v kakšnih količinah se bodo proizvajale, kateri nevrotransmiterji bodo na voljo in kakšne povezave se bodo ustvarjale, je odvisno od interakcije med človekom in okoljem, v katerem živi, z začetkom že v maternici, kjer stres matere vpliva na biologijo možganov otroka (več stresa v otroštvu, manj dopaminskih in serotoninskih receptorjev bo v možganih, več možnosti bo za depresijo). Vpliv na spremembe v možganih ni dovolj; spremembe se morajo zgoditi v okolju, v katerem bodo možgani lahko delovali in se razvijali na zdrav način. 

Ampak javne zdravstvene institucije ponujajo reÅ¡itve z raznimi nasveti “kako si sami lahko pomagamo v času trenutne nastale krize”. Kriza ni trenutna, ker traja že zelo dolgo in ni kar “nastala”, ker je bila, in se Å¡e naprej ustvarja namensko. Revščina, nasilje in nadzor niso naravni, so vsakokrat človeÅ¡ko ustvarjeni pojavi, ki ustvarjajo namenski nadzor nad izrazi pojavnosti raznih vsebin in identitet, ki se kažejo v vedenjih, ki motijo ustaljene (normativne) načine organizacije delovanja okolja. Specifična pojavnost ali vedenje sta namensko označena kot izstopajoča ali moteča, v procesu rituala označevanja pa se preda tudi ključ do osebne odgovornosti za to oznako, ki je bila (pre)dana (otrok, ki ima ADHD, moti pouk v Å¡oli; človek, ki pred trgovino prosi za denar, moti okolico,..). 

Če razumemo diagnozo kot opis vedenja, ki ga ljudje ne izberemo sami (otrok ne moti pouka, ker bi bil zloben; ljudje ne prosijo za denar, ker se jim ne bi dalo delati), vedenja, pri katerem gre za običajen odziv na neobičajne okoliščine, za odziv na stres, ki prihaja iz nefleksibilnega in neinkluzivnega okolja, razumemo vedenje kot prilagoditev. Prilagoditev možganov, ki nas ščiti pred nasiljem; pred nevzdržnimi življenjskimi pogoji in situacijami; pred nehumano obravnavo v skupnosti, kjer živimo, kjer ljubimo, kjer skrbimo. Takšna perspektiva odpira prostor za odzive razumevanja, sočutja, radovednosti in spoštovanja. Na ta način so nam diagnoze v pomoč. 

Diagnoza, ki je uporabljena za kategorizacijo z namenom eksplanacije človeka, je ciklično uničujoča. Težava v duÅ¡evnem zdravju nastane vedno kot odgovor na stresne okoliščine. In okolje, odziv iz okolja, ustvarja patologijo; vsaka nenormativna identiteta in identitetni izraz v odnosu z okoljem dobi diagnozo ali jo ovrže (kot se je zgodilo s homoseksualnostjo) v procesih spreminjanja kulturnih pomenov. Z individualizacijo socialnih neenakosti in raznolikosti ljudi se ustvarjajo percepcije o lastni krivdi in osebni odločitvi za “način življenja”. Razumevanje vedenja kot namenskega in motečega, avtomatsko vabi v kontroliranje (nagrajevanje in kaznovanje vedenja, prijava, izključevanje, preganjanje, moraliziranje, diagnosticiranje, stigmatiziranje, stereotipiziranje, zapiranje ljudi). 

Kadar je okolje strukturirano na način, da deluje uničujoče za ljudi, ki kakorkoli “ne paÅ¡ejo”, ne moremo govoriti o kulturi. Morda o kulturi zatiranja, v kateri krizne situacije, ki jih živimo vsak dan, postanejo pravilo. Zakoni, ki podpirajo kulturo izključevanja, so žarišče socialne nepravičnosti. Osamljenost iz občutka prehaja v trend. Zdravje, o katerem govorimo, je binaren, hetero kapitalističen konstrukt: ali si zdrav ali bolan. Za normativne, “zdrave” ljudi, je bolezen začasno stanje in neomejene možnosti zdravljenja nastopijo kot odgovor. Kadar govorimo o bolezni kot konstruktu nenormalnega oz. nenormativnega (vse sodobne diagnoze in etikete), je bolezen trajna in identitetna utež, za katero zdravljenje ne more biti normalen del življenja. Bolj kot si reven_a ali nenormativen_a, več verjetnosti je, da boÅ¡ zbolel_a in manj verjetno je, da si lahko kupiÅ¡ varnost, enakost in pravičnost. PrivoščiÅ¡ si lahko diagnoze, za katere dobiÅ¡ nadzor z medikamenti. Nadzor z legaliziranim nasiljem. Odgovornost za svojo stisko in nadzor tudi nad tem. 

Nasveti o tem, “kako si lahko sami pomagamo” opisujejo načine, kako zadovoljiti svoje potrebe na način, da ne Å¡kodimo drugim. Ne ponujajo odgovorov, kako poskrbeti zase, brez da Å¡kodujemo sebi. Skrb zase je privilegij, bogastvo, razkoÅ¡je, ki ne upoÅ¡teva izzivov in stisk, s katerimi se ljudje spopadamo. Evidentno sistem ne more spodleteti pri nudenju podpore tistim, za katere ni ustvarjen, da bi jih zaščitil. Ni vseeno, kdo ponuja pomoč in kakÅ¡na je ta pomoč. Ni vseeno, kdo razume in kako razume. Tisti, ki povzroča teror, ga ne more zdraviti. Lahko pa ga ustavi. In prepreči.

Sankcioniranje in preprečevanje nasilja je preventiva na področju duševnega zdravja,
ne skrb zase. 

Dostojen in reden dohodek je preventiva na področju duševnega zdravja, 
ne skrb zase. 

Stanovanjska varnost je preventiva na področju duševnega zdravja, 
ne skrb zase. 

Socialna pravičnost in vključenost je preventiva na področju duševnega zdravja, 
ne skrb zase. 

Spoštovanje in varovanje raznolikosti je preventiva na področju duševnega zdravja.

Skrb za vse je preventiva na področju duševnega zdravja. 

Kulturo tvorimo vse_i. Potrebujemo nas v vsej svoji krasnosti, unikatnosti, odprtosti, ljubečnosti, kreativnosti življenja. Mi učimo, žarimo, delimo, sobivamo, podarjamo, dihamo odprtost in raznolikost in živost in radost in novosti in dragocenosti. V vsej svoji raznoliki čudovitosti in srčnosti in ljubečnosti ne moremo ne spadati, ne moremo ne ustrezati. Brez nas ni kulture. Brez nas ni barvitosti. In brez nas ni nas. Ne dajmo se.

Napisala Teja Bakše