Zgodbe iz svetovalnice

Sramota svojih staršev

Ime: Peter
Starost: 22
Zaimek: on
Delovna tema: ponotranjena transfobija

Uvodni pozdrav, raziskovanje počutja in vsebine, s katero prihaja.

(…)

Peter: “Mislim, da gre pri meni za ponotranjeno transfobijo. Tako, večino časa mi je prisoten občutek sramu.”

Teja: “Mi poveÅ¡ kaj več o tem, kako doživljaÅ¡ občutek sramu, v kakÅ¡nih situacijah se pojavlja, kako se kaže?”

Peter: “Recimo ko sem si pobril glavo, je mama rekla, da če se mora zdaj Å¡e na ven videti moja sprevrženost. Bila je čisto histerična, da zdaj ne morem tega več popraviti in bomo morali čakati, da lasje zrastejo. Med tem ko je pomivala posodo si je Å¡e dalje momljala, kaj ji je tega treba.” (…) “Oče mi je rekel, da tako oblečen v moÅ¡kega ne bom Å¡el z njimi na družinski dogodek. Ko sem se uprl in vztrajal, da bom Å¡el tak, ker tak sem, to sem jaz, mi je rekel, da če ima sina, bom pa tako tudi vzgajan, me močno porinil ob steno in nekajkrat udaril po glavi.” (…) “V vseh takÅ¡nih situacijah mi povejo, da se me sramujejo.”

Teja: “SliÅ¡im, da imajo tvoji starÅ¡i zelo močne reakcije in si predstavljam, da so njihove besede in udarci silno boleči. Žal mi je, da živiÅ¡ v tako sovražnem okolju in prestajaÅ¡ toliko nasilja.” (Sledi preverjanje o varnosti in možnostih, kako se lahko zaščiti in poskrbi zase. Zagotovi, da je varen in da ima možnost umika k babici, ki je vir podpore in k partnerki, ki sicer živi pri starÅ¡ih, a je tam dobrodoÅ¡el. Lahko nadaljujeva z delovno temo.)

Teja: “OpisujeÅ¡ Å¡tevilne situacije, v katerih se pojavlja sram, pa tudi načine, kako se ta kaže in kakÅ¡ne so posledice. PripovedujeÅ¡, kako te vidijo starÅ¡i, kako si razlagajo tvojo pojavnost in kako se nate odzivajo. SliÅ¡im, da prek njihovih odzivov prejmeÅ¡ sporočilo, da se te sramujejo. Mama komentira tvoje lase, oče tvoje obleke. ÄŒuti se, da imata problem s tvojim spolnim izrazom in ta problem poskuÅ¡ata reÅ¡iti tako, da poskuÅ¡ata spremeniti tebe. Kako se ti to sliÅ¡i?”

Peter: “Meni se tudi zdi, da je to njun problem. Samo postane pa moj problem, ko začnem vsemu temu verjeti. Pa je tudi problem, če jih zaradi tega faÅ¡em.”

Teja: “Peter, tako zelo te sliÅ¡im v tem, da tako močna in nenehna sovražna sporočila vplivajo na to, kako vidiÅ¡ sam sebe in tako čutim s tabo, kako ta sporočila vzameÅ¡ za svoja. Sploh, če se na ta način lahko zaščitiÅ¡ pred nasiljem.”

Peter: “Hvala. Res mi je težko včasih.”

Teja: “Verjamem ti. ÄŒutim težo v tvoji pripovedi in si lahko samo predstavljam, koliko moči in poguma nosiÅ¡ s seboj, da zmoreÅ¡ naprej in da slediÅ¡ temu, kar čutiÅ¡, da ostajaÅ¡ in obstajaÅ¡ točno tak, kot si.”

Peter: “Joj, res hvala. Sam ne čutim toliko moči, ker je večino časa samo težko. In potem začnem verjeti, da je res z menoj nekaj narobe, če svojim starÅ¡em povzročam toliko skrbi. Tako nekako se zdi, da sem jaz v stiski, ker njiju spravljam v stisko.”

Teja: “SliÅ¡im, kako prejemaÅ¡ njuno sporočilo. SliÅ¡im pa tudi, da mi govoriÅ¡, da jima ti povzročaÅ¡ stisko. S svojim obstojem ne moreÅ¡ povzročiti stiske, sama si jo povzročita s svojimi interpretacijami. Vsak je odgovoren za to, kako razume in se odziva na ljudi in pojave. Kako se drugi počutijo, ni tvoja odgovornost. Tvoja odgovornost je, kako se vedeÅ¡ do ljudi in kako jih tretiraÅ¡. Prav tako kot je to njuna odgovornost. In onedva se vedeta nasilno, sovražno in zaničujoče do tebe. Ne ti do njiju. Jaz razumem, da si ti zaradi tega v stiski, zaradi njunih odzivov, ne zaradi njunega počutja. Razumem tudi, da z uporom izgubljaÅ¡ njuno ljubezen, ki jo straÅ¡no pogojujeta. In to ni lahko. To ni nekaj, kar lahko z lahkoto spustiÅ¡. Potem pa zraven pride Å¡e toliko krivde, ki jo navržeta nate. Nekako tako se izide: Ti si kriv, da te onedva ne sprejmeta in si zato zaslužiÅ¡ nasilje. Ti si kriv, da te onedva ne moreta ali nočeta sprejeti? Ti si odgovoren za nasilje? Kako se ti to sliÅ¡i?”

Peter: (tiÅ¡ina)“Ja…” (tiÅ¡ina) “Tole je zdaj malo drugače. To se mi sliÅ¡i grozno.”

(…)

Teja: “Se ti zdi, da se lahko nekaj podobnega dogaja z občutkom sramu?”

Peter: “Ja, sigurno. Njiju je sram in to dajeta name. Fak.”

Teja: “Ko si začel pripovedovati o tem, kako doživljaÅ¡ sram, si opisoval izključno besede in odzive svojih starÅ¡ev: “mama pravi”, “oče udari”, zaključil pa si z “V vseh takÅ¡nih situacijah mi povejo, da se me sramujejo.”. Oni tebi povejo, kako se počutiÅ¡. Niti enkrat nisi izpostavil svojih misli in občutkov sramu, ki ne bi bili zgolj vzeto sporočilo tvojih starÅ¡ev. Kako to?”

Peter: (jezno)“Ja, ker je njih lahko sram da so tako ozkogledi in je važno samo kaj bodo drugi mislili in kaj bodo potem rekli!!” (… se mu pridružim v jezi in se pogovarjava o jezi in sramu).

Teja: “PriÅ¡el si s tem, da je večino časa čutiÅ¡, da je prisoten občutek sramu. Kako se zdaj čuti ta občutek, kako o tem razmiÅ¡ljaÅ¡?”

Peter: (odločno)“To ni moje.”

Teja: “Ni. To ni tvoje. Njihove krivde, sramu in sovraÅ¡tva ne rabiÅ¡ vzeti in ne rabiÅ¡ te teže nositi s seboj.”

Peter: “Res ne in ne bom.”

Diagnoza: Nasilje doma (transfobija)

Zapis je primer preokvirjanja, ki se je zgodil v dialogu. Gre za ključen premik v razumevanju sebe (svojih občutkov), odnosov in interpersonalnih procesov. Ta premik ni končen cilj in ni zaključen proces. Stiske in občutki krivde in sramu se bodo zagotovo še pojavljali in to je pomemben del procesa, ker gre pri (ponotranjeni) transfobiji za preplet vsebin in pojavov (odnosi, kultura, družba, okolje, psihološki procesi in kapacitete, varnost, (institucionalno, javno, medosebno) nasilje, viri in dostopnost podpore in pomoči), ki se bodo aktivirali v različnih situacijah. Premik, ki se je zgodil na tem srečanju, je izhodišče za razvijanje novih pomenov, novih načinov spoprijemanja, priložnosti za raziskovanje in možnosti za oblikovanje svojega življenja in sebe v vseh barvah.

*Zapis je nastal z dovoljenjem uporabnika, ki je potrdil strinjanje za objavo s predhodnim vpogledom. Vsebina je spremenjena (z namenom zagotavljanja varnosti, zasebnosti in zaupnosti) minimalno (za namen avtentičnosti zgodbe in realnega prikaza procesa podpore z dialoškim pristopom). Zapis je za namen lažje berljivosti in prikaza sporočila strnjen in osvetljen v ključnih trenutkih, pri čemer ne gre za poenostavljanje kompleksnih in dolgotrajnih procesov ali zmanjševanja teže in pomena izkušenj.