DIH praznuje 15 let! Oziramo se na pot, ki smo jo prehodili skupaj z vami. Prispevek je prvič izšel na blogu Glavca 10.3.2010. Živel DIH!

Uvod

Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega je ena od osrednjih razvojnih nalog vsakega istospolno usmerjenega. Klinične študije nakazujejo, da je identiteta istospolno umerjenega nekaj, kar se oblikuje predvsem v odnosu do družbenega pogleda na pojav istospolne usmerjenosti. Družbeni odnos bi lahko povzeli v homofobni ideologiji, ki predstavlja oviro v oblikovanju tovrstne identitete. Homofobijo, kot referenčno izhodišče okolja v katerem se odvija proces oblikovanja identitete istospolno usmerjenega, imamo ponotranjeno tako isto- kot raznospolno usmerjeni. Pri prvih je pritisk tovrstnega odnosa in idej bolj uničevalen in lahko rezultira v različnih vrstah duševnih težav.

Izhodišča

Izhodiščni koncept na katerega se naslavljamo je homofobija. V prvi vrsti je vezana na nelagodje družbe in posameznikov v njej ob soočenju z istospolno usmerjenostjo. Nelagodje je težko preliti v konkretne koncepte, umestimo ga lahko na raven kolektivnega nezavednega. Ima večtisočletno zgodovino in zdi se, da se prenaša iz generacije v generacijo po principih avtomatizma. Nelagodja je več za moško istospolno usmerjenost. Gotovo je to, da je odstopanje od normativa stereotipnega aktivnega (heteroseksualnega) moškega zelo nezaželeno in mora biti sankcionirano. Nadalje se homofobija kaže v predsodkih, oblikovanju negativnih stereotipov, diskriminaciji, pripisovanju drugorazrednosti, antipatiji in averziji do istospolne usmerjenosti. Naprej, gre za pripisovanje nečloveških lastnosti in prvin istospolno usmerjenim, zaradi katere so lahko deležni tudi nasilja. Močno prisotni so stereotipi o promiskuitetnosti, seksualni lakomnosti, preko katerih družba seksualizira istospolno usmerjene. V tem lahko prepoznamo na eni strani izkrivljene projekcije družbe, na drugi strani pa iskanje grešnega kozla za vprašanja, za katera bi določene interesne skupine želele rešitve, do katerih ne morejo priti in zaradi tega iščejo odgovornega. Istospolna usmerjenost je tako odlagališče za ta vprašanja. Ob tem ni pomembno, kako so zaradi tega prizadete usode mnogih posameznikov, pri katerih je edina razlika v odnosu do konvencionalnega življenjskega sloga v danosti tega, kar predstavlja zanje spolni objekt.

Ponotranjena homofobija istospolno usmerjenega pomeni sprejemanje ter celo identifikacijo s stigmo. Gre za vsako samouničevalno ali avtodiskriminatorno dejanje, ki je v skladu s prevladujočim pogledom na istospolno usmerjenost (promiskuitetnost, hitro zaključevanje partnerstev, poenostavljeno razumevanje istospolne usmerjenosti kot dejanja, ki je zgolj spolno, itd.). Vpliva na to, kako istospolno usmerjeni vidi sebe, svojo identiteto ter nadalje na to, kakšen odnos do sebe nato vzpostavlja. Le-ta je različen glede na stopnjo izoblikovanosti identitete. Ponotranjena homofobija je hkrati ovira za ukvarjanje z običajnimi razvojnimi nalogami. Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega naj bi bilo energetsko in psihološko veliko bolj potratno, potekalo naj bi v izoliranih kontekstih, v osamljenosti in bilo velikokrat povezano z duševnimi težavami (depresivnostjo, tesnobnostjo, samomorilnih mislih in poskusih, zlorabi psihoaktivnih snovi, nizko samozaupanje in samospoštovanje, itd.).

Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega

Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega poteka znotraj homofobnega konteksta. Istospolno usmerjeni mora vzdržati pritisk okolice, ga razumeti, umestiti in pri tem vzpostaviti pozitiven odnos do sebe, do lastne biti. Osnovni instrument, preko katerega opravlja nalogo, je razkritje pomembnim in manj pomembnih drugim o svoji spolni usmerjenosti.

Slednje predstavlja najpomembnejšo razvojno nalogo istospolno usmerjenega, saj pomeni hkrati »priznanje« in naznanitev tega dela svoje identitete. To pa nadalje pomeni, da postane istospolna usmerjenost še toliko pomembnejši del posameznikove resničnosti, ki jo bo v bodoče nemogoče spremeniti. Zato spremlja kriza prvega in nadaljnjih razkritij najhujšo krizo, s katero se je potrebno soočiti. Hkrati pa, v kolikor jo zmore uspešno prestati, služi kot amortizer za kasnejša soočanja z življenjskimi težavami.

Osrednja vprašanja pri oblikovanju identitete istospolno usmerjenega so:
1. občutja in misli o istospolni usmerjenosti,
2. kako se te misli in občutki vzpostavljajo v identiteto in
3. kakšna je nato identiteta kot pomembna referenčna točka v posameznikovem življenju.

Oblikovanje identitete istospolno usmerjenega poteka pod vplivom t. im. homofobnih barier. Te vključujejo:
• (med)osebni vključuje medosebne izkušnje in notranje doživljanje,
• institucijski vključuje odnose med posameznikom in družbenimi ustanovami (npr. šolami, družino),
• aktivni se izraža preko telesnega napada, besedne zlorabe, sovražnih stereotipov in pritiskom podrediti se heteroseksualnim normam,
• pasivni pa gre za heteroseksitične predpostavke o svetosti take spolne usmerjenosti, za nevednost o izkušnjah istospolno usmerjenih in zanikanje njihovih osnovnih človeških pravic in potreb.

Idealnotipski in empirično podprt model oblikovanja identitete istospolno usmerjenega faze, opisane v nadaljevanju.

1. stadij: Pojavljanje (senzitizacija, faza predrazkritja; prehomoseksualnost)
Pomeni zgodnje zavedanje o lastni drugačnosti preko zaznavanja razlik med seboj in večino vrstnikov. Običajno gre za neskladja s tipičnimi spolnimi shemami, npr. spolno netipični interesi, lahko pa tudi že čutna ter čustvena navezanost do oseb istega spola. Pogosto gre za izkazovanje mevžastega ali pretirano neomajnega vedenja, vrstniki, starši in vzgojitelji so jih pogosto obkladali s slabšalnimi izrazi. Zaradi svoje drugačnosti in odstopanj od pričakovanj, so taki otroci tarča za čustvene, telesne in spolne zlorabe. Prehomoseksualni otroci pogosto sporočajo svoje notranje konflikte preko vedenjskih težav in psihosomatskih bolezni. Prevladujoča umestitev sebe v svet, na tej stopnji, postane občutljivost na odzivanje okolja na osebo in vrednotenje lastnih odzivov na osnovi odzivanja le-tega. Odziv sporoča ali je oseba ustrezna ali ni. Gre za hipersenzibilizacijo za potrebe drugih in izpolnjevanje zunanjih pričakovanj.

2. stadij: (kristalizacija), priznavanje, sprejemanje
Povežemo ga lahko s kronološkim obdobjem mladostništva, ko pride do prakticiranja spolnosti. Že misliti na možnost istospolne usmerjenosti vzbuja veliko nelagodja in strahu. Ko postane slika bolj jasna, se pojavijo čustva sramu in strahu. Istospolna spolna usmerjenost nekaj, kar je preprosto narobe. Oblikuje se specifična motivacija, ki se napaja s strahom, ki vodi v izogibanje in umik. Razvoj identitete je specifičen in pride do razvojnih zaostankov. Istospolno usmerjeni porabi ogromno časa in energije za golo psihološko in siceršnje preživetje; ob tem časa ne vlaga v rast intimnosti in osebnostne rasti. Močno je delovanje sramu, ki pomeni, da nosi oseba v sebi nekaj, kar je nesprejemljvo, nečastno, ničvredno Sram čutimo do tistega, kar povezujemo z lastno osebnostjo, kar je v njenem jedru in je neločljivi del osebnosti, nekaj kar s težavo spremenimo in, kar je trajno. Take dele sebe je treba zakriti, prekriti. Soočanje s tem pa je težko. Konflikt sramu je v odnosu do nečesa, kar je osnovna človeška potreba, torej doživljanje intimnosti, spolnosti, ljubezni. Te vzgibe je potrebno zanikati, jih odgnati, sicer bo prišlo do negativne vrednostne sodbe in izločenosti. Pod pritiskom ponotranjene homofobije, je najpogostejši odziv podreditev heteroseksualni normi, kar se kaže v specifičnem ustroju osebnostnega delovanja. Osrednji je razcep med javnim in zasebnim jazom. Prvi je lažen, drugi je krhek in odtujen. Na notranji ravni pride do minimalizacije pomena lastne istospolne samopodobe. Oseba si tako začne zanikati svoje istospolne izkušnje, želi ozdraviti svojo istospolno usmerjenost ali pa preopredeliti svojo identiteto (»Šlo je za enkratno izkušnjo.«; »Ker me privlači tudi nasprotni spol, bom zmogel ojačati ta del sebe.«; »Istospolne izkušnje so nekaj nad čemer ni bilo nadzora in ostajam nedolžen v odnosu do njih.«). Uspešna razrešitev je v tem, da zmore posameznik preseči ponotranjeno homofobijo in jih prevajati v bolj sprejemljive termine. S tem destigmatizira svojo spolno orientacijo in »normalizira« svoje vedenje. Običajno pride na tej stopnji do prvih razkritij.

3. stadij: Najdenje skupnosti
Ko postane istospolni del identitete dovolj sprejemljiv, zmore oseba prakticiranja v zvezi s tem. Običajno je osrednja značilnost te dobe občutek primoranosti izživeti tisto, česar ni šlo izživeti v kronološko določenem mladostništvu. Ob tem se pojavljata tudi nemir, ambivaletnost, saj postaja istospolna usmerjenost pomembna resničnost. Pojavijo se posledice psihološke izolacije in zaostanki na področju vzpostavljanja intimnejših vezi. Doprinos te faze je v tem, da se bistveno zmanjša občutek izoliranosti, saj postane posameznik del neke skupnosti, do katere čuti pripadnost. Skupnost ima zaščitno vlogo, saj opogumlja in vzpodbuja proces oblikovanja identitete istospolno usmerjenega. Obstaja nevarnost, da stvari uidejo iz rok in imamo namesto coming outov »crashing out-e«. Če so pritiski tega prehudi, se lahko oblikovanje identitete na tej točki zaključi.

4. stadij: Prva partnerstva
V prvih partnerskih stikih pride pogosto do zamenjevanja spolnost za intimnost, za erotiziranje odnosov ter neustrezno soočanje z doslej neznanimi občutki, pogost je fenomen zaljubljenosti v prvega istospolno usmerjenega, ki ga oseba sreča. Prva specifičnost je tako zaostanek v odnosu do vprašanj intimnosti, druga pa možnost ponovnega vznika ponotranjene homofobije, pobujene s tem, da je istospolna usmerjenost ponovno potrjena in verificirana. Partnerski odnos lahko zaradi tega postane destruktiven in izraziteje patološki.

5. stadij: samoopredelitev in reintegracija
Gre za sprejetje identitete, saj so tovrstna vprašanja zdaj razrešena do te mere, da se posameznik identificira kot istospolno usmerjeni. Oseba se je pripravljena razkriti v skoraj kateremkoli kontekstu, javna in zasebna identiteta se zlijeta in preoblikujeta v enotno samopodobo. Vzpostavljen je ustrezen občutek lastne vrednosti, ki več ni osnovan na tistem, kar je bilo v preteklosti smatrano kot napačna spolna usmerjenost. Pogosto gredo istospolno usmerjeni na tej stopnji v aktivizem za lastno skupnost in so torej pripravljeni biti tudi javno razkriti in izpostavljeni. Oseba dosega stopnjo, ki bi jo lahko poimenovali filozofija polne legitimnosti istospolne usmerjenosti. Družba in ponotranjeni predsodki pridobijo enoznačno negativno konotacijo. Oblikovanje identitete je nekaj, kar je obogatilo potek življenjske zgodovine, zaostanki prejšnjih življenjskih obdobij pa so preseženi ter razumljeni. Končna točka oblikovanja identitete tako pomeni razrešitev, razbremenitev in doživljanje udobja v psihološkem smislu glede vprašanj, ki zadevajo istospolno usmerjenost.

Zaključek

Sporočilo modela bi se dalo razumeti: poznavanje in raziskovanje samega sebe, odkritost do sebe in drugih ter samosprejemanje lahko vodijo v normalizacijo čustev in vedenja, povezanega z oblikovanjem identitete istospolno usmerjenega. To kratkoročno ne pomeni bolj rožnate in manj trpeče poti. Izid pa je v končni fazi lahko zelo nagrajujoč. Naj samoraziskovanje ne predstavlja bremena, ampak sredstvo za rast, razvoj in napredek.

Psyche

Naslovna fotka: Photo by Nicolas Ladino Silva on Unsplash

Prva fotka: Photo by ian dooley on Unsplash

Druga fotka: Photo by Ankush Minda on Unsplash

Tretja fotka: Photo by Lane Jackman on Unsplash

ÄŒetrta fotka: Photo by joel herzog on Unsplash

Peta fotka: Photo by Melvin Thambi on Unsplash