Roman Kuhar je doktor sociologije, ki je večji del svojega dela posvetil raziskavam in predavanjem o gejih in lezbijkah. Leta 2004 je v sodelovanju z dr. Alenko Švab izvedel prvo raziskavo v kateri se je osredotočal na življenje gejev in lezbijk v Sloveniji. Leta 2014 je k tej dodal še drugo raziskavo na isto temo in s tem raziskal spremembe, ki so se zgodile v desetih preteklih letih. V intervjuju sva se pogovarjala o nekaterih pogosto zastavljenih vprašanjih glede te skupnosti.

Avtorica: Maja Pavlin

Glede na to, da se je o pravicah črnske skupnosti govorilo že več desetletij nazaj, zakaj se je o pravicah LGBTQ+ skupnosti začelo govoriti šele sedaj?

Vprašanje rasizma in homofobije je bilo naslovljeno v približno istem času, če seveda govorimo o ameriškem prostoru. Začelo se je z gibanjem za državljanske pravice temnopoltih v Ameriki, ampak se jim približno v 50. letih 20. stoletja pridružijo tudi prva gejevska združenja v Ameriki, kasneje tudi lezbična. Najprej se začnejo boriti za dekriminalizacijo in demedikalizacijo tega vprašanja. Ker je bilo potrebno najprej poskrbeti za ti dve stvari, je do vprašanja civilnih pravic prišlo z zamikom. Potrebno je bilo razumeti, da tu ne gre za kriminalce ali duševne bolnike. Šele ta osnova je omogočala, da smo se začeli kasneje pogovarjati o enakih pravicah na področju družinskega in partnerskega razmerja. Seveda pa je ta tema v zadnjih letih precej eksplodirala.

Ker ste ravno omenili eksplozijo te teme, ali menite, da se v zadnjem času povzroča preveliko propagando na tem področju? Ali morda prav to odbija ljudi?

Sploh tisti, ki imajo težave s homoseksualci, vam bodo rekli, da to odbija ljudi. Neprijetno jim je poslušati, da oni niso edini normalni in zveličavni, ker se njihova pozicija moči počasi »sesuva«. Družba v tem smislu namreč postaja bolj enaka. Ni razloga, da ima nekdo več družbene moči, privilegijev, pravic zgolj zaradi tega, ker je njegova spolna usmerjenost takšna ali drugačna. Če govoriva o politični strategiji, pa je mogoče res, da je ta tema tako eksponirana, da nekatere odbija. Mogoče pa nas bo prav to pripeljalo do neke točke, kjer si bomo rekli: »Nehajmo se ukvarjati s temi stvarmi, saj je jasno kaj je potrebno narediti. Imamo kup drugih vprašanj, ki jih je prav tako potrebno nasloviti.« Želim reči, da vemo kaj je rešitev in ne potrebujemo še petih let javne razprave. Nič novega ne znam povedati o tem. Dajmo rešiti to zadevo.

Kakšna je vloga cerkve pri sprejemanju LGBT skupnosti v Sloveniji?

Zelo velika. Cerkev je tukaj našla eno izmed tem s katerimi se poskuša ponovno postavit na pozicijo javnega intelektualca, ki presoja o družbenih vprašanjih. V tej in sorodnih temah, kot je vprašanje splava, je odkrila nek nov zagon, za poskus retradicionalizacije družbe, promocije svoje specifične partikularne vrednote kot univerzalne vrednote, ob tem pa zakrivati svoje lastne težave v smislu pedofilskih in ekonomskih škandalov. To temo so začeli uporabljati in zlorabljati za svoje lastne interese. Cerkev je po mojem mnenju v Sloveniji največja politična stranka. Ločitev cerkve od države je bolj na papirju kot v realnosti. Vendar pa so v zadnjih letih spremenili svoj diskurz v javnosti, v smislu da uporabljajo argumente, ki se zdijo znanstveni – sklicujejo se na psihološke in sociološke raziskave. Kako te rezultate predstavljajo je seveda drugo vprašanje – sam bi rekel, da jih pogosto zlorabljajo. Še pred desetimi leti so se sklicevali na biblične reference, ki pa niso dosegle želenih rezultatov.

Kaj pa menite o kategorizaciji ljudi po skupinah? Ali se vam zdi kategorizacija pomembna, ko pa bi lahko bili vsi le »ljudje«?

Vsi bi lahko bili »ljudje« v kakšni pesmi od Johna Lennona. Tak svet je lep, vendar pa je mogoče malo nerealen. Ne razumite narobe, želel bi si živeti v takšnem svetu. To, da smo si različni med sabo je nekaj, kar nas lahko in tudi nas bogati, če znamo te razlike razumeti kot to kar so – razlike – in ne kot nekaj kar nas dela boljše ali slabše. Ne vidim težave v tem, da je nekdo heteroseksualen, nekdo homoseksualen in se s to identiteto predstavlja. To so pomembni vidiki naše lastne identitete. Težavo vidim, ko družba neko identiteto promovira kot boljšo, za razliko od druge identitete.

Kakšna pa je ozaveščenost, najprej v celotni populaciji, nato pa v LGBTQ+ skupnosti, o spolno prenosljivih boleznih?

Ozaveščenost je v celotni populaciji relativno visoka. Sam se s tem področjem ne ukvarjam, tako da govorim bolj na pamet. Osveščevalnih akcij in informiranja v šolah je toliko, da so vsaj nekatere spolno prenosljive okužbe bolj poznane kot kašne druge. Je pa res, da je predvsem populacija moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, bolj na udaru, zato je ozaveščenost znotraj te populacija najbrž celo večja. Vem tudi to, da je za mlajše generacije strah pred HIV-om manjši ali vsaj drugačen od strahu, ki je veljal za mojo generacijo, saj je okužba s HIV-om postala kronična bolezen, ki se jo lahko obvladuje. To je verjetno pripomoglo k manjši pazljivosti.

Kaj menite o žaljivkah, predvsem žaljivki »peder«, ki se ne nujno nanaša na gejevsko skupino?

»Peder« vemo kaj pomeni, tudi če se ne uporablja za naslavljanje spolne usmerjenosti. Na angleÅ¡ko govorečem področju na enak način uporabljajo besedo »gay« v smislu »that’s so gay«, kar je prav tako oznaka za nekaj negativnega. Te besede najbrž ne bi uporabljali, če že v začetku ne bi imela negativne oznake. Uporabil si jo prav zato, ker si računal na to negativno stigmo, ki jo beseda ima v sebi.

Kateri je po vašem mnenju najspornejši stereotip o LGBTQ+ skupnosti?

Najspornejši stereotip je, da imajo vsi geji občutek za modo. Vsi geji res nimajo občutka za modo. (smeh) Sicer pa so vsi stereotipi problem.