Mestna občina Ljubljana je bila pred tremi leti sprejeta v neformalno mrežo mavričnih mest, v kateri so med drugimi Amsterdam, Berlin, Bruselj in Dunaj. Cilj mreže je predvsem redna spletna izmenjava dobrih praks in izkušenj na LGBT-področju, enkrat letno pa se predstavnice in predstavniki zberejo v enem od povezanih mest. Lani je srečanje potekalo v Amsterdamu, letos ga je gostila slovenska prestolnica.

Mednarodna delegacija se je minuli četrtek sestala s predstavniki DruÅ¡tva DIH – Enakopravni pod mavrico, Å¡portnega druÅ¡tva Out in Slovenia, DruÅ¡tva informacijski center Legebitra, Zavoda transfeministična iniciativa TransAkcija, DruÅ¡tva Å¡tudentski kulturni center – Å KUC in DruÅ¡tva Parada ponosa. V petek popoldne pa so v Mestni hiÅ¡i v Ljubljani gostili delavnice o LGBT-Å¡portu, kulturi, zdravju, mladih in transspolnosti. Slovenski predstavniki so izpostavili aktualne projekte in problematiko na omenjenih področjih, tuji gostje pa svoje izkuÅ¡nje in reÅ¡itve, ki so se v tujini že izkazale za učinkovite. Zaključne misli so strnili na predstavitvi v veliki sejni dvorani Mestne občine Ljubljana.

Na delavnici, ki jo je v imenu društev DIH – Enakopravni pod mavrico ter Out in Slovenija vodil Andrej Pišl, so udeleženci razpravljali o večji vključenosti športa in rekreacije v skupnosti LGBTIQ. »Omenili smo kar nekaj zelo dobrih praks in veliko pestrost športnih dogodkov. Eden izmed njih, Gay games, bo naslednje leto potekal v Parizu. Poleg tega so tu še vsakoletne Eurogames in številne druge športne prireditve, ki jih prirejajo v mavričnih mestih.«

V govoru zbranim se je dotaknil tudi homofobije, ki je v športu še vedno prisotna. »Ozaveščanje ne le športnikov, ampak tudi trenerjev, sodnikov in ostalih sodelavcev športnih društev in zvez o LGBT-pravicah je zelo pomembno. Tako moralno kot finančno bi ga morala podpreti mesta in državne institucije, pristojne za šport,« je prepričan Pišl.

Uspeh kulturnih projektov LGBT-oseb ni odvisen le od njihove ustvarjalnosti, ampak tudi od velikosti posameznih projektov in finančne trdnosti LGBT-skupnosti, so menili razpravljavci na delavnici o kulturi. »V Evropi se čedalje manj družimo in vse bolj zapiramo v svoj zasebni prostor,« je poudaril Jernej Å kof iz DruÅ¡tva Å¡tudentski kulturni center – Å KUC. Predstavnike mavričnih mest je pozval, naj svojim LGBT-skupnostim priskrbijo ustrezne brezplačne prostore, kjer se bodo lahko posamezniki družili, razvijali lastno kreativnost in tako prispevali k razvoju skupnosti.

Delavnico o zdravju sta vodila predstavnika Društva informacijski center Legebitra, na njej pa so razpravljali o HIV-u in drugih spolno prenosljivih okužbah, o spolnem in reproduktivnem zdravju lezbijk in transspolnih oseb ter o mentalnem zdravju LGBT-oseb.
»V Oslu so na voljo ‘walk-in’ klinike za spolno prenosljive okužbe, kjer LGBT-osebe ne potrebujejo napotnic, da bi jih pregledali zdravniki specialisti,« je povedal Sebastjan Sitar. Kot primer dobre prakse na področju skrbi za spolno in reproduktivno zdravje lezbijk in transspolnih oseb je navedel Turčijo, kjer so omenjenim posameznicam_kom v popoldanskih urah na voljo brezplačne klinike s posebej specializiranimi ginekologi_njami.
Mitja Blažić pa je izpostavil še Mehiko, kjer so s podpisom protokolov med ministrstvi za notranje zadeve, pravosodje in zdravje obvezali vse bolnišnice v državi, da skrbno ravnajo z LGBT-osebami, ki se soočajo s težavami v mentalnem zdravju.

Na delavnici o mladini so se lotili konkretnega vprašanja, kako bi se lahko povezali s šolami po Sloveniji in vsebine o LGBT-skupnosti vključili v obstoječe izobraževalne programe. Mateja Morić iz društva Parada ponosa je povedala, da so od tujih sogovornikov prejeli več koristnih predlogov. »Nekateri so nam odsvetovali neposreden stik s šolami in predlagali, naj se raje obrnemo na vlado in lokalne institucije. Poleg tega bi bila dobrodošla tudi podpora učiteljev ter sindikata vzgoje in izobraževanja.«

Petkove delavnice so bile priložnost za predstavnice_ke Zavoda transfeministična iniciativa TransAkcija, da so goste iz mavričnih mest seznanile_i z razvojem transaktivizma v Sloveniji in z dinamikami sprejemanja oziroma nesprejemanja transspolnih oseb znotraj LGBT-skupnosti.
Med tujimi sogovorniki žal ni bilo nobene transspolne osebe, kar pa direktorja zavoda Anje Koletnik ni presenetilo. »Sami dobro vemo, kako težko je biti legitimiran kot transspolna oseba in priti na neke položaje. Večina transoseb ima zelo velike probleme, da pride do neke ustrezne izobrazbe in zaposlitve. Ekonomski in socialni status transspolne osebe sta daleč od optimalnega.« (AZ)