Članek je napisal prostovoljec projekta Medvrstniška podpora za LGBTQIA+ mlade. Več o projektu najdeš tukaj.

Medvrstniška podpora

Spomnim se, ko sem bil majhen, zaprt in sramežljiv biseksualni član slavne skupnosti LGBT +. Čeprav nikoli nikomur nisem povedal o svoji privlačnosti do deklet, se mi ni bilo treba sprijazniti s seboj. Samo mislil sem, da je to normalno, in zato sem domneval, da tudi moja družina to ve, saj me je učiteljica, ko sem bil mlajši, ujela pri poljubljanju punce. Tako da si lahko predstavljate, kako veliko presenečenje je bilo, ko me je družina čudno gledala, ko sem domov pripeljal svojo prvo punco.

“Lezbijke…” je rekla mama, ko sem se Å¡e vedno identificiral kot punca, “sčasoma jo boÅ¡ že prevarala s fantom.”
To je bil eden prvih primerov, ko sem se moral zanaÅ¡ati na druge v LGBT+ skupnosti, Å¡e posebej na svoje prijatelje. Pomirili so me in mi govorili, da je tisto, kar sem imel s takratno punco, resnično in lepo. Moja prva parada ponosa leta 2019 me je prepričala, da to, kar imam v sebi, velja in je nekaj, na kar bi moral biti neomejeno in glasno ponosen. Med karanteno sem začel bolj komunicirati z drugimi člani skupnosti, Å¡e posebej, ker smo zdaj imeli strežnike in skupine na Discordu, v katerih smo lahko klepetali (seveda v njihovem delovnem času). Začelo je spominjati na udobno domačo energijo, s katero sem komuniciral. Bilo je varno, zabavno in v njem ni bilo sledu o presoji. Končno sem spoznal ljudi, ki so razumeli. Bilo je, kot da so “čudaki” in “izobčenc” končno imeli ime in kraj. Kot se včasih zgodi z zvezami, se je tista s punco končala in tu sem se znaÅ¡el popolnoma sam in več kot malo izgubljen. In zato sem pogledal v smer naÅ¡ih prostovoljskih organizacij v Ljubljani in se kmalu zatem pridružil DruÅ¡tvu DIH. Njihov Queer Camp 2020 mi je dal samozavesti, me pomiril in mi dal občutek pripadnosti. Z njihovimi delavnicami sem priÅ¡el do nekaj odkritij, ki so me sčasoma pripeljali do naslednje Parade ponosa 2020, kjer sem ugotovil, da sem morda spolnofluiden, ko sem se pogovarjal s transspolnim moÅ¡kim na Živi knjižnici. Kmalu zatem sem se pridružil DruÅ¡tvu DIH kot prostovoljec, ker že od nekdaj vem, da želim najstnike in mlade odrasle osebe spremljati na njihovi poti samoodkrivanja. 

Ko sem bil mlajši, se spomnim, da sem se počutil osamljeno in se bal samega sebe, ker ni bilo nikogar, na katerega bi se lahko obrnil oz zanesel. Način, na katerega so zdaj urejene nove in izboljšane aplikacije na družabnih omrežjih, je bil v mojih najstniških letih zgolj nekaj, o čemer smo samo sanjali. Komaj smo imeli tumblr in YouTube, kjer so bili različne informacije zamegljene, negotove in velikokrat napačno interpretirane in zato napačno posredovane naprej, kot na primer gej moški in njihova povezava s HIV, biseksualci in varanje v zvezah, panseksualci in negiranje njihovega obstoja, posmeh v smeri nebinarnih ljudi in še mnogo več nemoralnih primerov, ki so vprašljivi in na splošno polni fobije. Nisem vedel, kaj je res za LGBT+ skupnost, nisem vedel, koga vprašati, zato sem bil prisiljen verjeti nekaterim informacijam, ki sem jih videl na internetu. Toda zaradi novih in izboljšanih aplikacij/socialnih medijev imajo najstniki zdaj dostop do veliko več informacij, zato se lahko najdejo prej. Ko so se pojavili moji prvi globoki romantični občutki do moje punce, sem se prestrašil in tudi ona se ni počutila najbolj samozavestno. V družini nisva imela nikogar, ki bi naju vodil ali pomiril, namesto tega sva dobila z obeh strani presojo in nestrpnost. Bolj ko sem rasel in dozoreval, bolj sem prišel v stik z ljudmi, ki so mi bili podobni, ki so me lahko usmerili v pravo smer in mi utrdili samozavest v mojo identiteto. Sčasoma sem ugotovil, da sem transspolni moški, čeprav sem se trudil, da bi to zanikal in potisnil navzdol zaradi (uganili ste) strahu in negotovosti v lastnih mislih in občutkih. Ko vas vzgajajo ljudje, ki nenehno spodkopavajo vaše misli in vas za svoje občutke označijo za norega in neumnega, nehate verjeti, da bi si kadarkoli lahko zaupali, ko gre za lastno identiteto. Nekateri se še vedno sramujejo, ker ne vedo, kdo so pri 24 ali morda celo pri 28 letih, vendar se začenjajo zavedati zaradi izboljšanih načinov distribucije in obdelave informacij. Nasprotovalci vedno pravijo, da je LGBT+ nov trend, vendar verjamem, da je samo bolj v središču pozornosti in se o njem aktivno govori v novicah in med ljudmi. Vedno smo bili tu, zdaj pa je čas, ko nas vidijo bolj kot kdaj koli prej.

Kmalu po tem, ko sem se pridružil DruÅ¡tvu DIH, so se na nas obrnili s projektom, imenovanim MedvrstniÅ¡ka podpora, v katerem je več prostovoljcev zbralo svoje znanje in ga združilo v gorivo, ki je začelo in Å¡e vedno vodi projekt, mesece pozneje. Mnogi od nas smo veliko dali v ta projekt, ker nikoli ne želimo videti vrstnikov in tistih, ki so mlajÅ¡i (ali starejÅ¡i), da se počutijo samotno ali izgubljeno in se nimajo na koga obrniti. Takoj sem se prijavil, ker se mi je zdelo, da sem končno naÅ¡el projekt, ki je imel v mislih moje prvotne/začetne načrte – vodenje mladih.
Veliko prostovoljcev je svoje znanje posredovalo ljudem, ki so se odločili stopiti naprej in se končno z nekom pogovoriti o svoji spolni identiteti, usmerjenosti ali spolnosti. Vsak človek nekam pripada in jaz in mnogi moji prijatelji smo naÅ¡li tolažbo v takÅ¡nih projektih, dogodkih in prostovoljnih organizacijah. Včasih tudi dobimo zaveznike, ki iščejo znanje ali nas želijo podpreti. Dva moja najboljÅ¡a prijatelja sta se opredelila kot cishet in sta mi v brezpogojno oporo. “Zunanji svet” nas vedno vidi, da se družimo s podobnimi ljudmi, zato se tudi znotraj skupnosti odvija Å¡ala – vsi geji se poznajo in so že hodili drug z drugim. SmeÅ¡no je, ker je velikokrat res. Obstaja mreža, ki je tako tesno tkana okoli vseh LGBT+ organizacij in članov ne samo po Sloveniji, temveč tudi po svetu. Imamo svoje notranje Å¡ale, informacije, kode in Å¡e veliko več, česar zunanji svet preprosto ne bi razumel, ker nikoli niso doživeli tega, kar smo mi. Nekateri se bodo morda želeli izobraziti o nas, vendar tega ne bodo nikoli zares razumeli v celoti. Zato se vedno družimo skupaj – ker razumemo. Razumeni smo na način, ki je nedosegljiv tujcem. Kar je smeÅ¡no, ker so nenadoma oni tisti, ki gledajo od zunaj navznoter in ne mi.
Že samo zavedanje, da nas je na tisoče, lahko prinese veliko tolažbo v divji um posameznika, ki še vedno ni prepričan in je zaprt v omari. Mi, ki smo »out« in glasni, smo svetilnik upanja, na katerega se bodo mladi lahko opirali in si prizadevali, da bi postali njihov resnični jaz, brez strahu pred zavrnitvijo in zapuščenostjo, saj to ne obstaja, ko enkrat vstopiš v to skupnost.
Nekateri ljudje ne bodo po vašem okusu, nekateri pa bodo vaši vseživljenjski partnerji na tej divji, a mavrični poti, ki vas bodo ne glede na vse razumeli in podpirali. Samo en stik z drugim članom LGBTQIA + skupnosti vam lahko odpre povsem drug svet. Zgodilo se je meni in lahko se zgodi tudi tebi. Po letih iskanja, učenja, rasti in seveda usmerjanja lahko končno rečem, da sem našel svoj pravi jaz in se ga ne bojim več pokazati. Bodite glasni in ponosni, pojdite ven iz te prašne omare in nas poiščite. Od tam naprej vas bomo mi spremljali in poslušali. Obljubim vam, ne boste obžalovali, ko boste končno našli tisto osebo, ki se skriva v vas, in boste rekli: »Prestopil sem obzorje, da bi te našel. Vem tvoje ime.«
Lahko si srečen_a. Nekam pripadaš. In če slišiš klic te skupnosti, odgovori nazaj, našli te bomo. In po tem boš našel_a sebe.

Napisal prostovoljec Kaiden Martinšek

Prijavi se v medvrstniško podporo