V osrednjem atriju Mestne hiÅ¡e v Ljubljani je bila pred dnevi na ogled razstava portretov z naslovom 30”, na katerih iz teme z močnim osvetljevanjem izstopajo silhuete, obrazi in telesa. Fotografinji Jasni KlančiÅ¡ar in asistentki Maji Ličen je v polminutnem procesu portretiranja uspelo ustvariti (nov) prostor za transspolne in cisspolno nenormativne osebe.

Zamisel za izdelavo portretov se je porodila na Zavodu Transfeministična iniciativa TransAkcija ob letošnjem dnevu vidnosti transspolnih oseb. »22 zgodb, 22 načinov biti transspolna oseba, 22 načinov, kako biti vidna v svetu, ki bi raje videl, da smo kje drugje ali pa da nas morda raje sploh ni. Pomembno je biti vidna_en, še pomembneje pa je biti viden_a. Naša vidnost in videnost tudi izven redkih prostorov, ki nam omogočajo, da smo to, kar smo, sta šele začetek, izhodišče za spremembe, ki se morajo zgoditi.
In nenazadnje, vidnost in neizključevanje transspolnih oseb niso odgovornost transspolnih oseb, ampak so skupno delo vseh nas, vseh vas – da skupaj ustvarimo prostor, kjer bodo naše bogate in raznolike zgodbe lahko zaživele,« je o razstavi povedal_a Evan Ana Grm, soustanovitelj_ica zavoda TransAkcija.

Avtorici sta se namesto klasičnega fotografiranja raje odločili za tehniko slikanja s svetlobo (lightpainting), kjer sta poljubno osvetlili osebe v zatemnjenem prostoru. »Najin namen ni bilo portretiranje oseb od pasu navzgor. Hoteli sva izpostaviti tisti del osebe oz. njen položaj, ki se je njej zdel najpomembnejši,« je pojasnila Jasna Klančišar. Raznolika osvetlitev portretirancev v raznih položajih je pripomogla k večji dinamiki razstave in tudi širšemu dojemanju razstavljenih portretov. »Vsaka oseba govori in sama sebe razlaga na več načinov. Lahko je prav neka silhueta tista, ki definira človeka samega.«

Dvojne, trojne, ostre ali neostre podobe v mehki svetlobi so zahtevale zbranost portretiranih oseb, fotografinje in asistentke. »Pri tem je bila zelo pomembna iniciativa zavoda TransAkcija. Osebe so se same na portretiranje zelo lepo pripravile in čutile so se sprejete,« je povedala Maja Ličen.

Fotografiranje je temeljilo na medsebojnem zaupanju in izbiri portretirank_cev, da so videne_i kot želijo biti videne_i v svetu, ki to pogosto onemogoča ali pa jih objektivizira. »Ko so naju kot lezbični par kdaj kam povabili, sva vedno dolgo premišljevali, za koga bova delali. Zavedava se, da potrebujemo varen prostor. Izpostaviti se na tak način je namreč – comming out.« Jasna je bila zelo vesela, da je bilo iskanje transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb, ki bi si upale stopiti pred fotografski aparat, uspešnejše od prvotnih pričakovanj.

»Ko so me na začetku vpraÅ¡ali, koliko ljudi bi potrebovala za razstavo, sem rekla: ‘ÄŒe jih bo pet, bom srečna.’ Ker vem, kako težko se je javno izpostaviti. Objavili so oglas, na katerega se je odzvalo kar 17 oseb, ki se pred tem večinoma niso poznale. V drugem krogu se nam je oglasila celo mladoletna oseba.«

Po Majinem mnenju je k dobremu odzivu prispevala tudi informacija, da ne gre za klasično portretiranje obrazov, ampak za izdelavo človeÅ¡kih portretov v Å¡irÅ¡em smislu. »PriÅ¡lo je nekaj oseb, ki bi rade sodelovale pri projektu, vendar niso želele izpostaviti svojega obraza, zato smo ga pri nekaterih zakrili. Vendar ne gre za zakritje, kakrÅ¡nega smo videvali včasih, ampak je obraz zgolj manj poudarjen od ostalega telesa. Sploh nimaÅ¡ občutka, da je oseba zakrita, saj nam, recimo, razkriva svoj hrbet, kar pa je zelo močna izjava.”

Vsak_a portretiranec_ka se predstavlja na dveh fotografijah. Prva je bila po Jasninih besedah mišljena kot portret, druga pa kot detajl v obliki dela telesa druge osebe ali predmeta, ki si ga je oseba izbrala in dodatno odstira njeno življenje. »Posamezno fotografiranje je trajalo od 30 minut do ene ure. Bila je zelo intimna izkušnja in mislim, da sva se tudi midve kot tandem dobro ujeli, zaradi česar so se vse osebe hitro sprostile.« »Ne gre za neke manekenske ali kreativne fotografije, hoteli sva le prikazati najlepše v portretirankah_cih,« se spominja Maja.

»Vse_i so dale_i kar največ sebe in to se tudi vidi. Nekaj dni po fotografiranju sva obe jokali, ker je bila to za naju tako lepa izkušnja.«

Za opravljeno delo se jima je na nedavnem odprtju razstave zahvalila Petra, ena izmed portretiranih oseb. »Jaz sem ponosna na vse osebe, ki smo sodelovale pri tem projektu. Ta razstava je izjemno pomembna in se počutim zelo privilegiranega, da sem lahko del nje. Prikazuje namreč tako osebe, ki smo ali nismo v tranziciji. Vse transspolne osebe zaradi različnih razlogov, ki so vsi legitimni, ne želimo ali ne moremo skozi tranzicijo.«

Maja Ličen, Evan A. Grm, Anja Koletnik in Jasna Klančišar ob odprtju razstave

»Vidnost transspolnih oseb v vsej naši raznolikosti in zavzemanje prostorov, torej vsega, za kar smo bile in smo še vedno pogosto prikrajšane, sta ključnega pomena in to je razlog, zakaj je ta razstava – produkt, ki je hkrati intimen in nezaključen proces –  za nas zgodovinskega pomena. Transspolne osebe izstopamo iz teme, metaforično in dejansko. Izstopamo iz okvirjev družbe oziroma se uokvirjamo po svoje. Ustvarjamo jezik, podobe in zgodbe, ki še ne obstajajo – jezik, podobe,  zgodbe, ki z nami šele postajajo. Smo podčrtaji, ki nas želijo spremeniti nazaj v poševnice. Smo podčrtaji, ki vztrajajo,« je še povedal_a Evan Ana Grm iz zavoda TransAkcija.

Maja in Jasna sta z razstavo portretov gostovali na več lokacijah v Ljubljani in tudi v Hrastniku, predstaviti pa jo nameravata še v drugih slovenskih krajih. V celoti si jo lahko ogledate v tej spletni galeriji. (AZ)