V ljubljanskem Kinodvoru bodo v torek, 18. septembra, ob 17. uri predvajali francoski film 120 utripov na minuto (120 battements par minute). Zgodba odstira ozadje radikalne akcije ozaveščanja Parižank_ov o nevarnostih aidsa v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat se je v Franciji letno okužilo s hivom kar 6.000 ljudi – še enkrat več kot v Nemčiji ali Veliki Britaniji.

Že leta 1989 je bila v Parizu ustanovljena radikalna skupina za boj proti aidsu, podružnica ameriške organizacije ACT UP. Med njenimi člani je bilo veliko hiv-pozitivnih, ki so preostanek svojega življenja preživeli v glasnem prebujanju speče družbe. Aids je bil v tistem času znan kot bolezen homoseksualcev, okuženi s hivom pa so veljali za drugorazredne državljane. Njihovo zdravljenje je bilo odvisno od počasne birokracije in milosti velikih farmacevtskih družb, ki so načrtno zavirale medicinske raziskave.

Aktivisti v filmu 120 utripov na minuto se na razne načine, tudi z vandalističnimi podvigi, borijo proti vsesplošni brezbrižnosti, novincu v skupini Nathanu (Arnaud Valois) pa življenje obrne na glavo radikalec Sean (Nahuel Perez Biscayart).

»Gibanju Act Up sem se pridružil leta 1992. Aids sem v osemdesetih doživljal kot nekaj skrajno nasilnega. O njem se ni govorilo; šlo je za nekakšen tabu. Skupini sem se pridružil, ker sem bil jezen – tako kot veliko ljudi v tistem času, pa naj so bili okuženi ali ne. Poleg tega nismo več hoteli biti ponižne žrtve bolezni, pač pa postati tisti zoprni pedri, ki bodo poskusili zrušiti tabu,« se spominja režiser filma Robin Campillo.
»Prikazati sem hotel trenutek, ko smo prekinili tišino; tisti osvobajajoči trenutek, ko so se ljudje združili v tem – kljub tragičnim okoliščinam – izjemno radostnem gibanju. Zdelo se mi je povsem naravno, da se poklonim obdobju; da v spomin prikličem vsa tista majhna dejanja in jih prikažem kot pomembne zgodovinske dogodke.«

Film je na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije, nagrado Mednarodne zveze filmskih kritikov (FIPRESCI) in queer palmo. Prislužil si je tudi šest cezarjev, vključno za najboljši film ter nagrado Evropske filmske akademije za montažo. Bil je finalist za evropsko nagrado Lux.

»Dejstvo, da 120 utripov na minuto najde čas za nič manj kot tri zelo dobre prizore seksa, pove, za kakšne vrste film gre: premišljen, velikodušen, radikalen in queerovski. /…/ Njegov čudež je, da čas velike tragedije opisuje ne le z upravičeno jezo, ampak tudi z živahnim in barvitim vizualnim jezikom ter hudomušno nespoštljivim tonom. Film je resnično smešen – ne le včasih in ne le malo, pač pa pogosto in huronsko,« je v britanskem filmskem mesečniku Sight & Sound zapisal Caspar Salmon.

»Film je hkrati živopisna zgodovinska poustvaritev, mojstrska analiza problemov, s katerimi se ukvarja kampanja, pa tudi ganljiva ljubezenska zgodba, ki se na izjemno odkrit način loteva smrti in žalovanja,« meni filmski kritik Geoff Andrew.
Ekranizacija boja proti aidsu je med drugimi navdušila tudi filmske žirije v Torontu, San Sebastiánu, Busanu, Londonu, Dunaju ter na Festivalu LGBT-filma in LIFFu v Ljubljani.
(foto: Kinodvor)