Ne prezrite: 120 utripov na minuto

V ljubljanskem Kinodvoru bodo v torek, 18. septembra, ob 17. uri predvajali francoski film 120 utripov na minuto (120 battements par minute). Zgodba odstira ozadje radikalne akcije ozaveÅ¡Äanja Parižank_ov o nevarnostih aidsa v zgodnjih devetdesetih letih prejÅ¡njega stoletja. Takrat se je v Franciji letno okužilo s hivom kar 6.000 ljudi – Å¡e enkrat veÄ kot v NemÄiji ali Veliki Britaniji.
Že leta 1989 je bila v Parizu ustanovljena radikalna skupina za boj proti aidsu, podružnica ameriÅ¡ke organizacije ACT UP. Med njenimi Älani je bilo veliko hiv-pozitivnih, ki so preostanek svojega življenja preživeli v glasnem prebujanju speÄe družbe. Aids je bil v tistem Äasu znan kot bolezen homoseksualcev, okuženi s hivom pa so veljali za drugorazredne državljane. Njihovo zdravljenje je bilo odvisno od poÄasne birokracije in milosti velikih farmacevtskih družb, ki so naÄrtno zavirale medicinske raziskave.
Aktivisti v filmu 120 utripov na minuto se na razne naÄine, tudi z vandalistiÄnimi podvigi, borijo proti vsesploÅ¡ni brezbrižnosti, novincu v skupini Nathanu (Arnaud Valois) pa življenje obrne na glavo radikalec Sean (Nahuel Perez Biscayart).

»Gibanju Act Up sem se pridružil leta 1992. Aids sem v osemdesetih doživljal kot nekaj skrajno nasilnega. O njem se ni govorilo; Å¡lo je za nekakÅ¡en tabu. Skupini sem se pridružil, ker sem bil jezen – tako kot veliko ljudi v tistem Äasu, pa naj so bili okuženi ali ne. Poleg tega nismo veÄ hoteli biti ponižne žrtve bolezni, paÄ pa postati tisti zoprni pedri, ki bodo poskusili zruÅ¡iti tabu,« se spominja režiser filma Robin Campillo.
»Prikazati sem hotel trenutek, ko smo prekinili tiÅ¡ino; tisti osvobajajoÄi trenutek, ko so se ljudje združili v tem – kljub tragiÄnim okoliÅ¡Äinam – izjemno radostnem gibanju. Zdelo se mi je povsem naravno, da se poklonim obdobju; da v spomin prikliÄem vsa tista majhna dejanja in jih prikažem kot pomembne zgodovinske dogodke.«
Film je na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije, nagrado Mednarodne zveze filmskih kritikov (FIPRESCI) in queer palmo. Prislužil si je tudi Å¡est cezarjev, vkljuÄno za najboljÅ¡i film ter nagrado Evropske filmske akademije za montažo. Bil je finalist za evropsko nagrado Lux.

»Dejstvo, da 120 utripov na minuto najde Äas za niÄ manj kot tri zelo dobre prizore seksa, pove, za kakÅ¡ne vrste film gre: premiÅ¡ljen, velikoduÅ¡en, radikalen in queerovski. /…/ Njegov Äudež je, da Äas velike tragedije opisuje ne le z upraviÄeno jezo, ampak tudi z živahnim in barvitim vizualnim jezikom ter hudomuÅ¡no nespoÅ¡tljivim tonom. Film je resniÄno smeÅ¡en – ne le vÄasih in ne le malo, paÄ pa pogosto in huronsko,« je v britanskem filmskem meseÄniku Sight & Sound zapisal Caspar Salmon.
»Film je hkrati živopisna zgodovinska poustvaritev, mojstrska analiza problemov, s katerimi se ukvarja kampanja, pa tudi ganljiva ljubezenska zgodba, ki se na izjemno odkrit naÄin loteva smrti in žalovanja,« meni filmski kritik Geoff Andrew.
Ekranizacija boja proti aidsu je med drugimi navdušila tudi filmske žirije v Torontu, San Sebastiánu, Busanu, Londonu, Dunaju ter na Festivalu LGBT-filma in LIFFu v Ljubljani.
(foto: Kinodvor)
