Odraščal sem v disfunkcionalni družini, kjer ni nihče nikogar razumel. Prepirali smo se zaradi najmanjših malenkosti, le včasih smo stopili skupaj. Očetova odsotnost med odraščanjem je name slabo vplivala, saj nisem imel idola; pravzaprav nisem imel nikogar, po katerem bi se lahko zgledoval in mu zaupal osebne težave. Čeprav sem imel svoji sestri rad z vsem srcem, me zaradi različnih očetov nista nikoli sprejeli kot brata. Za vsako mamino odločitev sta vedno našli način, da sta okrivili mene.

Moj najboljši prijatelj je bil nečak. Sva enake starosti in kadarkoli je imel kdo od naju slab dan, sva bila na voljo drug drugemu in si vedno pomagala, bodisi v šoli, na igrišču ali doma. Ko sem vstopil v najstniška leta, sem začutil močno privlačnost do svojih sošolcev, česar si seveda nisem upal priznati, saj so drugi videli homoseksualnost kot bolezen, gnus, sramoto in greh.

Leta so minevala in z nečakom sva se počasi oddaljila; vsak od naju se je začel družiti z drugimi in si zastavljati svoje cilje. Močno me je presenetilo in prestraÅ¡ilo, ko je nekega dne domov pripeljal punco. Nisem vedel, kaj naj si mislim: »Ali bi jo moral imeti tudi jaz?«, »Kako mu je uspelo dobiti punco tako hitro?«, »Kaj si bodo mislili, ker je jaz Å¡e nimam?« …

Razlike med nečakom in menoj so ostale. Medtem ko je on bil »dober« in »mamino sonce«, sem bil jaz »pamž«, ki ni bil za nobeno rabo. Te besede so me zelo bolele in me pogosto spravile v jok, ker sem se počutil nezaželenega in zavrnjenega. Da bi si olajšal bolečino, sem redno hodil v trgovino po sladkarije in jih pojedel, še preden sem se vrnil domov ali pa na skrivaj v svoji sobi.

Tam sem imel pliÅ¡astega tigra Bliska, ki sem mu zaupal svoje skrivnosti in mu razlagal, da mi niso vÅ¡eč punce, temveč fantje, zaradi česar me je bilo strah in sram. V Å¡oli zaradi svojega vedenja nisem imel veliko prijateljev. V razred sem prihajal slabe volje ali v strahu pred fanti iz viÅ¡jih razredov, ki so me naslavljali z besedami »peder«, »pederčina«, »debeli« …

Popoldne sem obiskoval dopolnilni pouk slovenščine in matematike. Te ure sem preživljal z učiteljico Sandro, ki mi je vedno prisluhnila in pomagala. Nikoli ji nisem povedal, da sem gej, ker si tega še sam nisem upal priznati, vendar sem ji velikokrat razlagal, kako se počutim doma in v šoli. Učila me je, naj preslišim žalitve, naj jem bolj zdravo, včasih me je celo povabila na sprehod. Edino ob njej sem se počutil ljubljenega in sprejetega ter se veselil skupnih ur.

Piše Ajskrim

—————–

Naslovna fotografija: Christine Rizzo/Flickr, cc
Druga fotografija: Xava du/Flickr, cc