Sva Alexander in Nejc. On je jezikoslovec, on pa programer. Odkrito živiva kot gej par v družini, v službi in tudi na ulici. To so najine zgodbe.

Kako točno se gej par loti družabnega plesa? Enostavno: plesalec namigne plesalcu smer, gre s svojo levo nogo nazaj in, če gre vse gladko, mu plesalec sledi z desno naprej.

Nihče od naju si ni predstavljal, kako bo vse skupaj videti. Oba imava plesne izkušnje iz šolskih dni, Alexander je celo plesal latinsko-ameriške plese z moškim. Svoje čase je društvo Out in Slovenia, ki organizira športne dogodke za LGBTIQ+ skupnost, prirejalo plesne vaje za istospolne pare. Tako ste se kot istospolni par lahko izognili nerodnim situacijam “normalne” plesne družbe. Ampak teh vaj ni več in nama ni preostalo drugega, kot da se prijaviva pri čisto navadni plesni šoli ter zapleševa kot vsi.

Družabni ples je predvsem timsko delo. Kdor vodi, mora razmiÅ¡ljati za prihodnost ter subtilno in taktno namigniti vodenemu, kaj sledi. Vodeni pa mora biti pozoren na signale in dovolj vodljiv, da s pravimi koraki zaključi plesno sliko. Lepota plesa v dvoje je, da ne moreÅ¡ izgubiti. Ko je obrat mimo in je kvadrat zaključen – če se oba Å¡e vedno zibava v ritmu angleÅ¡kega valčka – je zmaga dosežena! ÄŒe je Å¡lo nekaj po zlu in s svojim kolenom butnem ob njegovo, da debelo pogleda in zmrzne v koraku, potem pač bruhneva v smeh in se lotiva figure od začetka. Že dolgo nama ure niso minevale tako hitro kot pri plesu.

Verjetno bi se našel kdo, ki bi pikro pripomnil: »Aha, zdaj bo treba plesno tradicijo obrniti na glavo, jo razspoliti in prisiliti vse heteroseksualne pare, da spremenijo svoje patriarhalne plesne figure v nekaj istospolnim parom prijaznega?!« Vsak od raznolikih plesov zgolj postavi okvir, v katerem se spontano gibljemo. Včasih se prilagodiva; pri valčku vodim jaz, pri rumbi pa ima glavno besedo Alexander. Plesi, kot sta disco swing in jive, pa so dovolj gibki, da lahko vloge izmenjujeva in eksperimentirava s figurami v plesu. To, da sva istega spola, vidiva kot priložnost, da znotraj določenega ritma in protokolov počneva nekaj spontanega. Kot sem že rekel, pri plesu ni poražencev.

Pleševa šele par mesecev, ampak sva vseeno šla na en plesni večer na Dunaju in na enega v plesni šoli Kazina. Občudovala sva pare, ki plešejo usklajeno in izpiljeno na kateregakoli od ritmov, ki jim jih zavrtiš na plesišču. Veliko bova še vadila, da se bova lahko tako sukala. Ko sva prišla s plesnega večera domov, mi je Alexander rekel: »Veš, zelo sva pogumna.« Strinjal sem se. Če se dva začetniška hloda spustita v dirko izkušenih parov po ritmih dunajskega valčka, sta res pogumna!

Piše Nejc