Trubarjeva hiša literature v Ljubljani bo v četrtek, 22. marca, ob 20h gostila pesniški performans Toma Vebra, na katerem bo predstavil svojo osebnoizpovedno in družbenokritično poezijo. V recitalu z naslovom Realizem je rezerviran za klovne se bo dotaknil gejevstva in problematike drugih marginalnih skupin.

Z igro in petjem si se začel ukvarjati že v srednji šoli. Kako se spominjaš svojih začetkov?

Ko razmišljam o srednješolskih časih, se dejansko bolj spomnim svojih obšolskih dejavnosti kot pa same šole. Moram reči, da odločitev za Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Mariboru ni bila ena od mojih bistrejših. Takrat sem hotel potovati, se učiti različne jezike, turistična šola je bila samo ena od mnogih idej v tistem času.
Bil sem član English Student Theatra, dijaške gledališke skupine, ki se ukvarja s produkcijo muzikala. Sodeloval sem tudi v gledališču Gnosis, gledališki skupini na II. gimnaziji v Mariboru, poleg tega pa sem še eno leto pel v Akademskem pevskem zboru Maribor. S petjem sem se začel ukvarjati že v osnovni šoli; to so moje korenine, moja podlaga.

Tudi po srednji šoli te pogosto videvamo na različnih odrih. Kateri nastopi so te najbolj izoblikovali?

Po selitvi v Ljubljano sem sodeloval v kabaretu v klubu Tiffany, takrat sem se prvič spoznal z gejevsko subkulturo. To je bil zame pravi bum. Delal sem tudi par projektov v Gledališču Glej in v Plesnem teatru Ljubljana. To je bilo res izjemno produktivno obdobje, hkrati pa tudi precej zahtevno.
Spominjam se samega načina ustvarjanja v srednji šoli in selektivnega postopka, po katerem si prišel do vloge v predstavi: »Tom, bi delal to?« »Ja, ni panike, gremo delat.« Tu v Ljubljani pa sem večinoma moral opraviti kako avdicijo, kar je bilo nekoliko težje.

Pred dvema letoma si se resneje posvetil pisanju poezije. Kaj je v tebi prebudilo pesniško žilico?

To se je zgodilo popolnoma nepričakovano. Že v osnovni šoli sem pisal članke, dnevnike, bolj prozaistične zapise. Takrat zares nisem maral poezije, zdela se mi je precej stroga, zapletena s toliko različnimi pravili. To me je odbijalo in nisem mogel najti nekega skupnega stičišča. Ko sem se znašel v težkem obdobju depresije, anksioznosti; ko nisem več mogel peti in igrati, sem v poeziji odkril psihoterapevtski učinek. Bila je sredstvo, s katerim sem svoje občutke transformiral v nov medij. Takrat sem tudi spoznal pesniški slam, ki mi je omogočil kombinacijo poezije in igranja. V pesniškem performansu ni toliko pomembna sama oblika pesmi, ampak predvsem njena sporočilnost in performativnost.

Tvoje pesmi so izrazito osebnoizpovedne in družbenokritične. Na kaj najpogosteje opozarjaš?

Moj kreativni proces se nikoli ne začne z razmišljanjem o vsebini pesmi. Skozi življenje, opažanje in razmišljanje pridejo različni vplivi v mojo podzavest. Nikoli ne razmišljam: »Zdaj pa bom pisal o tem in tem.« Vse je neka erupcija čustev.

Na četrtkovem performansu v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani boš nastopil tudi s pesmimi, ki obravnavajo gejevsko tematiko. Kdaj si se odločil za razkritje? Kako so te sprejeli tvoji bližnji, prijatelji, okolica?

Pri meni se je to zgodilo zelo organsko. Nek klasičen comming out je bil samo pri mami, pri vseh mojih sošolcih, prijateljih, znancih pa je vse potekalo v smislu: »Ja, Tom, saj že vemo, da maš raje fante. Ni ti treba nič razlagati.« (smeh)
Nikoli nisem menil, da bi bil tak comming out potreben, saj ne vem, zakaj bi se morala manjšina prilagajati večini. Zakaj bi se moral nek posameznik, ki je gej, izpostaviti, nekomu, ki je straight, pa tega ni treba storiti?

Poleg gejevstva se boš dotaknil tudi problematike drugih marginalnih skupin. Kako ocenjuješ odprtost slovenske družbe? Katera nerešena vprašanja te najbolj težijo?

Zagotovo je vedno prisotno vprašanje revščine, še vedno se ukvarjamo z begunstvom. Slovenci smo res zanimiv narod; po eni strani se kažemo kot zelo odprte, vredne zaupanja, hkrati pa nas je ves čas strah, da bodo prišli begunci, nam odvzeli službe …
Če primerjam slovensko družbo z avstrijsko, nemško ali angleško: je naš problem, da živimo v zelo mladi državi, da nismo razvili osebne identitete in da nismo prav ponosni na svojo narodno pripadnost, zaradi česar imamo strahove in zavračamo stvari, ki jih ne poznamo.

Svoje pesmi si predstavil že na številnih spletnih portalih, v literarnih revijah, pogosto pa nastopaš tudi na večerih poezije. Kakšen je bil odmev med bralci, obiskovalci?

Svoj prvi nastop sem imel avgusta 2016. Spominjam se, da sem na Poštni ulici v Mariboru prebral tri pesmi. Ena od njih je vsebovala tudi gejevsko tematiko, med branjem pa se je mimo mene sprehodila horda Viol, kar je bilo prav zabavno (smeh).
Pesniška scena v Sloveniji je kar odprta do različnih tem. Že pesniki, kot sta npr. Mozetič in Tratnikova, so zorali ledino in prispevali k temu, da gejevstvo ni več tabu. Spomnim se nastopa novembra lani, ko sem sodeloval na pesniškem slamu v Mariboru in zmagal s pesmijo, ki govori o gejevski prostituciji. To se mi je zdelo zelo pozitivno.

V sklopu pesniškega performansa, ki si ga prvič predstavil januarja letos v Literarni hiši v Mariboru, se pripravljaš na pesniško turnejo.

To je sklop več performansov po vsej Sloveniji, končnega števila še nimam. V četrtek, 22. marca, ob 20h bom, kot sva že omenila, nastopil v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Petega aprila ob 20h me čaka nastop v Mladinskem centru Kotlovnica v Kamniku, 19. aprila v Mladinskem kulturnem centru Kompleks na Ravnah na Koroškem, julija pa tudi na festivalu Poleti v NUK-u.

Zakaj si performans poimenoval Realizem je rezerviran za klovne?

Naslov izhaja iz ene od mojih neobjavljenih pesmi. Izhodišče je bila družbena satira; ljudje se s svojo resnostjo in zatopljenostjo v neke resne, pomembne stvari pravzaprav smešimo, saj pozabljamo na zares ključne stvari. Zelo smo zatopljeni v službe, želimo ugajati temu in onemu, hkrati pa pozabljamo nase, iz česar izhaja moja misel, da ljudje nismo zvesti samemu sebi in tako postajamo klovni.

Kdaj bomo lahko tvoje pesmi prebirali tudi v knjižni zbirki?

To je eden od mojih prihodnjih projektov. O izdaji knjige razmišljam že slabo leto. Kot umetnik si vedno odvisen od urednikov, od nekih tretjih oseb. Če bi bilo odvisno samo od mene, bi pesmi že zdavnaj izdal. (A. Z.)

___________________________________________________
Naslovna, druga in tretja fotografija: Urška Lukovnjak
ÄŒetrta fotografija: Dejan Bulut