Očitno sem spet v tistem depresivnem januarskem obdobju, ko brezglavo razmišljam o pomenu življenja in vsega nasploh in še preden me kdo hudomušno prehiti, bom odgovor »42« zavoljo argumenta preventivno diskvalificiral. Vsi zvesti bralci Douglasa Adamsa bodo vedeli, o čem blebetam. Kakor koli že, v nadaljevanju nočem zveneti preveč biblijski, a se temu kot večni grešnik seveda ne morem upreti. Prihajam v tista leta, ko iz dneva v dan vedno bolj verjamem v idejo družine kot glavnega cilja vsakega posameznika med nami. Enormne količine sladkane alkoholne pijače na petkove večere in telesne avanture za eno noč so vse lepo in prav, a tudi najbolj nemirni hipi, alternativec oz. samozvani večni jebač se prej ko slej zmatra in upokoji z ženo in otroki. Če boste na cesti zaustavili poljubno nadobudno ženico in jo povprašali, kaj je po njenem mnenju pomen življenja, kaj predstavlja vir njene sreče, bo na to zaslišanje s statistično gotovostjo odgovorila s frazo »otroci in družina«. V zagotovitev potomstva nas silijo starši, stari starši, prijatelji, nekdanji sošolci na obletnicah mature z vprašanji, kot je »A že kaj planiraš?«, v to nas sili naša celotna družbena ureditev. Več kot očitno je nasledstvo sveti gral, brez katerega ne gre spodobno živeti. Čemu istega življenjskega cilja, tj. ustvarjanje družine, nismo vredni tudi v LGBT-skupnosti? 

Geji in lezbijke se že od svita srednjega veka srečujemo v manjših skupinah, skrivnih društvih in diskotekah na obrobjih večjih mest, daleč od oči javnosti, ne zato ker bi po tem posebej hrepeneli, ampak ker smo bili v to zaradi lastne varnosti, verjeli ali ne, prisiljeni. Ljudje radi pozabijo, da tudi mi hrepenimo po stabilnosti, po »tradicionalni« ljubezni, nekateri med nami si želijo vzgojiti otroka. Kljub večji strpnosti in osveščenosti pa se LGBT-skupnosti še danes oklepa temačen pridih skrivnostnosti, ki mnoge odvrne od tega, da bi nas podprli. 

V javnosti se marsikdo rad pohvali s svojimi naprednimi moralnimi načeli. To je danes moderno. Vsi smo strpni do različnih barv kože, do različnih šeg in navad tujih ljudstev, nacionalizem dandanes celo velja za grdo besedo, a ko pride do spolne usmerjenosti, se nam Slovencem rado zatakne v grlu. S sosedom Danielom in njegovim fantom Luko nimamo problemov, še več, obožujemo ju, ker se ukvarjata s športom, svetujeta nam, kaj naj oblečemo, in za povrh si lastita še prikupnega maltežančka, a otrok jima pa ne bomo dopustili vzgajati, ker to pač »ne gre«. In tu kot narod, ki se rad pohvali s svojimi katoliškimi koreninami, delamo največjo napako. S tem, ko človeku odvzamemo nasledstvo, mu odvzamemo del pomena življenja. Kaj se je zgodilo z idejo »ljubi svojega bližnjega kakor ljubiš samega sebe«?  

Med zadnjim referendumom, na katerem smo med drugim odločali o tem, ali bi istospolnim parom dovolili posvajanje otrok, umetno oploditev in nadomestno materinstvo, je na dan pricurljalo veliko razlogov, zakaj so take oblike starÅ¡evstva neprimerne, ‘neokusne’, veliko manj pozornosti pa so pritegnile pozitivne zgodbe takih družin. Obilica raziskav kaže, da so gejevski očetje in lezbične matere pri vzgajanju prav tako dobri kot njihovi heteroseksualni sotrpini. Sploh zato, ker je pot do posvojitve otroka dolga in naporna, so LGBT-osebe v povprečju velikokrat bolj zagnani in vneti starÅ¡i. Heteroseksualni pari se v nosečnost v polovici primerov napotijo »po pomoti«, medtem ko nekateri zaradi svoje spolne usmerjenosti in starih družbenih ozirov enake sreče še dolgo ne bodo deležni. 

Leta 1948 smo skupaj z večino sveta podpisali_e listino človekovih pravic, v kateri jasno piÅ¡e, da smo vsi pred zakonom enaki in vsi zaščiteni pred diskriminacijo. Izenačitev pravic zakonskih parov ni nikakrÅ¡en privilegij za homoseksualne pare, ampak osnovna človeÅ¡ka pravica, s katero bi diskriminatorne družinske zakone odpravili. Pogosto je v medijih moč sliÅ¡ati, kako bi s tem geji in lezbijke začeli “krasti” otroke srečnim heterodružinam, ko pa gre velikokrat prav za nasprotno. Posvojeni otroci skoraj venomer prihajajo iz nelagodnih socialnih okoliščin, iz sirotiÅ¡nic in od starÅ¡ev, ki pritisku vzgoje otroka preprosto niso kos. Samo v Ameriki je nov dom pri LGBT-družinah naÅ¡lo skoraj 100.000 tako ali drugače zapuščenih otrok. 

Januarja mineva 89 let od rojstva velikega Martina Lutra Kinga, ki se je – podobno kot LGBT-skupnost danes – pred več kot pol stoletja bojeval za izenačitev pravic zatiranih. Temnopolti v Ameriki se pred veliko socialno reformo niso smeli poročati z belci, omejevali so jim oblikovanje družin, vse na podlagi rasne diskriminacije in zastarelih vrednot. In če česa, nas je njihov boj naučil, da lahko z vnetim bojem danes dosežemo to, kar je bilo včeraj nemogoče. En referendum je za nami, do novega pa je zgolj Å¡e vpraÅ¡anje časa - izgubili smo bitko, a ne vojne!  

— PiÅ¡e Levjesrčni.

OPOMBA: Uporaba zaimkov in končnic, razen ko je osebek/subjekt pisanja znan, ne odraža nobenega specifičnega spola oz. spolne identitete. Vsem slikam, ki niso v javni lasti (angleško public domain), so spodaj dodani podatki o lastništvu v formatih, ki jih zahtevajo avtorji izdelkov.
Naslovna slika: Dave Rutt — “Ruby” (https://flic.kr/p/4BKo8a)
— Viri in odatno branje:
*http://www.debatingeurope.eu/focus/arguments-gay-adoption/#.WllCYbfiaUk* (del besedila temelji na članku)
*http://www.delo.si/novice/politika/volivci-danes-o-usodi-novele-zakona-o-zakonski-zvezi.html*