Bil je najbolj priljubljen komediograf londonskega West Enda. Pozimi 1895 so prvič uprizorili njegovo komedijo »Važno je imenovati se Ernest« in predstave so bile razprodane kar več mesecev vnaprej. Le nekaj tednov pozneje je pristal na dnu: popolnoma izčrpan, ponižan, izključen iz družbe in zaprt za rešetkami.

V kulturni zgodovini verjetno ni umetnika, ki bi v tako kratkem času doživel takšen padec kot irski pisatelj in dramatik Oscar Wilde. Ko se je po sporu z lepim in razvajenim Alfredom Douglasom razvedelo za njuno ljubezensko razmerje, se je viktorijanski pisec znašel na udaru bogatega ljubimčevega očeta.

Besni markiz iz Queensburryja je v brezobzirni sodni kampanji dokazal Wildovo homoseksualnost, ki je v Veliki Britaniji konec 19. stoletja in še dolgo potem veljala za kaznivo dejanje. Zaradi »neobičajnih ljubezenskih praks« s pripadniki istega spola ga je križal tisk, izgubil je premoženje in družino. Bil je obsojen na dve leti zapora, na poti v temnico v Readingu pa ga je opljuvala razjarjena množica. V svojih spominih je zapisal, da je tistega dne »izgubil vero v boga in ljudi«.

Oscar Wilde (Rupert Everett) in Alfred Douglas (Colin Morgan), foto: IMDB

Tragičen padec mojstra verzov in besedne igre je najbolj znana epizoda v stoletni kroniki preganjanja spolnih manjšin. Njegov propad je bil predmet več filmskih predelav, tudi dveh britanskih filmov v šestdesetih letih, ko je dekriminalizacija homoseksualnosti postala politično vprašanje. Šele zdaj je prvič mogoče videti, kaj se je zgodilo z Wildom in ljubimcem po maju 1897, ko se je umetnik vrnil iz zapora.

Zadnja štiri leta njegovega življenja razkriva film Srečni princ (Happy Prince), ki ga je režiral ugledni britanski igralec Rupert Everett. Potem ko je več let pisal scenarij in se pripravljal na vlogo ostarelega Wilda, je uspešno prevzel tudi režijo. Film je na lanskem mednarodnem festivalu v Berlinu prejel lepe ocene.

Pripoved Srečnega princa se začne z Wildovo selitvijo v Francijo, kjer živi v revščini in izključen iz literarnega življenja. Zanj skrbi njegov nekdanji ljubimec in prihodnji skrbnik literarne zapuščine Robert Ross (Edwin Thomas). Relativni mir jima zamegli prihod zloveščega Alfreda Douglasa (Colin Morgan), v katerega se pisatelj znova zaljubi.

Ponovno združena ljubimca v Neaplju, foto: IMDB

Wilde in Douglas odpotujeta v Neapelj, kjer sčasoma porabita ves denar in se ponovno spreta; goreča ljubimca tako postaneta velika sovražnika. Douglas mu med drugim očita obupen navdih in da ga ne zanima zveza z nekdanjim literarnim genijem. Wilde se vrne v Pariz, kjer po lažjem kirurškem posegu na glavi zboli za meningitisom in umre, star komaj 48 let.

Douglas je v filmu označen kot smrtonosen strup, ki je Wilda dvakrat zvlekel v prepad. Po pisateljevi smrti se spreobrne v katoliško vero, postane močno konservativen in s pomočjo sodišča poskuša prepovedati tiskanje Wildovih zaporniških izpovedi »De Profundis«, ob tem pa pokojnega krivi za svojo zablodo.

Alfred Douglas (Colin Morgan), foto: IMDB

Čeprav je režiser Everett znan gej in zelo dejaven v LGBT-skupnosti, pa je v filmu odkrito pokazal, kako si je Wilde oteževal življenje. Bil je človeško nezrel, ni mogel nadzorovati svoje radoživosti in se upreti alkoholu. Tenkočutna drama je dobila naslov po baladi o srečnem princu iz priljubljene istoimenske zbirke Wildovih besedil za otroke.

Pisatelj namreč v filmu večkrat pripoveduje otrokom, besede »Srečnega princa« pa spremljajo tudi sentimentalen prizor Wildove smrti. Temu sledi grozljiv podatek, da je v Veliki Britaniji zaradi homoseksualnosti končalo v zaporu okrog 75.000 ljudi. Vse – tudi Wilda – so pravno oprostili Å¡ele lani, je v članku za hrvaÅ¡ki časopis Jutarnji list zapisal Jurica Pavičić.