V naše kinematografe prihaja biografska glasbena drama, s katero se je Hollywood poklonil veliki umetnici, igralki in pevki Judy Garland. Filmska zgodovina jo pomni predvsem po čudovitem glasu, velikem srcu ter privlačni kombinaciji vitalnosti in glamurja, ki ju premore le nekaj največjih zabavljačev na svetu.

Slovenski javnosti se je morda še najbolj vtisnila v spomin z enim najuspešnih filmov vseh časov Čarovnik iz Oza (1939) ter nepozabno pesmijo Over the Rainbow. Pri komaj šestnajstih letih je v vlogi Doroteje prepričala Akademijo, prejela oskarja in postala eden od simbolov zlate dobe ameriške filmske industrije.

Iz jezernate Minnesote v obmorsko Kalifornijo

Judy Garland se je rodila 10. junija 1922 v Grand Rapidsu v Minnesoti kot Frances Ethel Gumm, najmlajša od treh hčera igralskega para, ki se je preživljal z nastopi v lahkotnih komedijah s pevskimi vložki. Sama je prvič stopila na oder že pri dveh letih in pol, življenje v družini pa je bilo precej burno. Oče Frank Gumm je imel namreč več razmerij z mladimi moškimi. Da bi se izognili velikemu škandalu, je družina leta 1926 zapustila Minnesoto in se preselila v Kalifornijo.

Tam je mama Ethel Gumm videla priložnost velikega zaslužka in svoje hčerke preoblikovala v male pevske zvezde. Poslala jih je v šolo igranja in plesa ter jim uredila nastope na raznih dogodkih. Najmlajši hčeri Frances je že pri desetih letih predpisala dieto s tabletami: zjutraj amfetamini, ponoči uspavala. Mamin strog nadzor nad prehranjevanjem se je nadaljeval tudi pozneje, ko je imela hči že sklenjeno pogodbo s filmskim studiem.

Sestre Gumm so se leta 1934 zaradi nastopa na Svetovni razstavi v Čikagu preimenovale v sestre Garland, Frances pa si je po tedaj priljubljeni popevki nadela ime Judy. Med vsemi tremi je prav ona najbolj izstopala z izjemnimi pevskimi sposobnostmi. Njen odrasli glas v otroškem telesu je navdušil tudi Louisa B. Meyerja, vodjo MGM-a, največjega in najprestižnejšega studia v Hollywoodu. Judy je tako pri trinajstih podpisala sedemletno pogodbo, po kateri je vsak teden zaslužila 100 dolarjev (danes skoraj 1700 evrov), kar je v času ameriškega okrevanja po hudi gospodarski krizi pomenilo več kot odlično plačilo.

Delo v filmski industriji jo je spremenilo in močno zaznamovalo. »Igralci živijo v čudnem, dvojnem svetu. Le redki med nami so ohranili svoje ime ali identiteto, s katero so se rodili. Frances Gumm ne povezujem z mano – ona je punca, o kateri lahko berem na enak način kot drugi ljudje. Jaz, Judy Garland, sem se rodila, ko sem bila stara 12 let,« je leta 1951 izjavila za tednik Minneapolis Sunday Tribune.

Otroška zvezda z odraslimi problemi

Judy je kmalu po podpisu pogodbe umrl oče, tako da je ostala v oskrbi svoje matere, za katero je v enem od poznejših intervjujev rekla, da je bila »prava hudobna čarovnica Zahoda.«

Bila je del mladih MGM-ovih igralcev in se je morala prilagoditi napornemu, skoraj nemogočemu delovnemu urniku. Pogosto je snemala dva ali tri filme naenkrat. Trem uram dopoldanske šole je po navadi sledila vaja petja, nato pa dolgotrajno snemanje, ki se je včasih zavleklo vse do petih zjutraj. Budnost in zbranost je vzdrževala s tabletami, od katerih je postala odvisna, še preden je dopolnila 15 let.

Leta 1939 ji je filmski studio zaupal vlogo Dorothy Gale, ki jo je izstrelila med zvezde. V visokoproračunskem barvnem spektaklu Čarovnik iz Oza naj bi po prvotnih načrtih igrala šest let mlajša Shirley Temple, vendar je vodja studia raje izbral Judy.

Za najodmevnejšo vlogo svojega življenja je morala shujšati. Studio ji je predpisal vsakodnevno dieto s piščančjo juho, črno kavo, 80 cigaret, shujševalne tablete in amfetamine. Okoli pasu so ji namestili steznik, nos pa učvrstili s protetiko. Filmska podoba Doroteje je spremljala Garlandovo skozi vso nadaljnjo kariero.

Kot najstnica je bila pogosto tarča spolnih napadov. Po besedah njenega biografa Geralda Clarkea, so jo nadlegovali nekateri najvplivnejši moški Hollywooda in jo vabili v posteljo. Šef Meyer, ki ga nekateri primerjajo z zloglasnim Harveyjem Weinsteinom, je med Judyjinim petjem položil roko na njene prsi. Ker je bila visoka le 151 centimetrov, jo je imenoval tudi »mala grbavka«. Judyjin tretji mož je v svoji biografiji zapisal, da so jo spolno nadlegovali tudi nekateri stranski igralci pri filmu Čarovnik iz Oza.

V nenehnem iskanju ljubezni in opore

Judyjina prva poroka je bila v bistvu izhod na svobodo. Leta 1941 se je kot 19-letna uprla načrtom svoje matere in filmskega studia ter se poročila s 30-letnim skladateljem Davidom Roseom. Zveza je kmalu razpadla in štiri leta pozneje je stopila v zakon s skoraj 20 let starejšim režiserjem Vincentom Minnellijem. Rodila se jima je hčer, pozneje prav tako slavna pevka Liza Minnelli (73), ki pa ni mogla ublažiti Judyjine žalosti, ko je izvedela za soprogovo razmerje z moškim.

Velika odvisnost od poživil je vrsto let ovirala pevkino kariero. Med snemanjem filma Pirat (1948) se je Garlandova pogosto motila, pozabljala besedilo, manjkala na snemanjih in kričala v paranoji. Leta 1950 ji je studio MGM prekinil pogodbo, zaradi česar je hotela narediti samomor.

Leta 1952 se je poročila s poslovnežem Sidneyjem Luftom, s katerim sta imela dva otroka, Lorno Luft (66) in Joeyja Lufta (64), ki sta se tudi posvetila petju in igranju. Soprog Sidney je zaslužen, da se je Judy po nekajletnem premoru in osebnem bankrotu vrnila na filmska platna z izjemno uspešnim muzikalom Zvezda je rojena (1954). Ker film kljub enormnim zaslužkom ni pokril vseh vloženih sredstev, je studio Warner z zakoncema prekinil pogodbo. Judy si je od žalosti skušala prerezati vrat, vendar jo je mož še pravočasno rešil. Pozneje si je še večkrat hotela vzeti življenje.

Garlandova se je po ločitvi od Lufta leta 1965 poročila z igralcem Markom Herronom, ki pa ga je že po petih mesecih zapustila, saj naj bi jo pretepal. Herron, ki je imel pozneje dolgotrajno ljubezensko razmerje z igralcem Henryjem Brandonom, se je ob ločitvi zagovarjal, da je ženo »udaril zgolj enkrat v samoobrambi«.

Judy je spoznala svojega petega in hkrati zadnjega moža Mickeyja Deansa, ko ji je prinesel poživila. Z dvanajst let mlajšim glasbenikom se je poročila med njeno turnejo v Londonu, le tri mesece, preden je umrla. »Predal se ji je in ji dal vse, kar je želela,« je medijem povedala njena kolegica Rosalyn Wilder.

Od hepatitisa do živčnega zloma

Ko je Judy pri devetnajstih zanosila, jo je mama Ethel prisilila, da je splavila, saj bi ji otrok uničil filmsko kariero. Splav je bil pri takratnih igralkah precej pogost; tudi slavni Bette Davis and Ava Gardner sta splavili, da bi ohranili svojo prepoznavno podobo.

Judy se je od najstniških let bojevala z odvisnostjo, tesnobo in boleznijo. Ko brez tablet ni več mogla živeti, se je njeno zdravstveno stanje začelo postopoma slabšati. Ob pevkini smrti so v časopisu Los Angeles Times navedli vse njene bolezni: »Hepatitis, izčrpanost, ledvične težave, živčni zlom, skoraj smrtne reakcije na zdravila, prekomerna teža, premajhna telesna teža in poškodbe, ki so jih utrpeli padci.«

V poznih 60. letih, ko je bila v svojih štiridesetih, je ostala skoraj brez doma, saj je ameriški davčni upravi dolgovala na tisoče neplačanih davkov. Preživljala se je s petjem v lokalih, kjer je zaslužila 100 dolarjev na noč. Prevevale so jo samomorilske misli.

Pripoved o zadnjih mesecih Judy Garland

Njen življenjski boj s travmami iz otroštva in pomanjkanjem samozavesti je odlično upodobila glasbena drama Judy, ki bo v naslednjih dneh doživela premiero po vsej Sloveniji. Filmska pripoved se osredotoča na zimo 1968, ko je slovita pevka (v njo se je izvrstno prelevila Renée Zellweger) prihaja v London, da bi nastopila v znamenitem klubu The Talk of the Town.

Minilo je že 30 let, odkar je zablestela v Čarovniku iz Oza, a če je njen glas z leti nekoliko oslabel, je njegova dramatična intenzivnost le še narasla. Serija londonskih koncertov je vnaprej razprodana. Med pripravami na nastop in pogajanji z upravo kluba Judy očara tamkajšnje glasbenike in obuja spomine s prijatelji in oboževalci. Iz nje žarijo duhovitost in toplina in videti je, da bo flirtanje z Mickeyjem Deansom obrodilo sadove …

In vendar je Judy krhka in ranljiva. Potem ko je delala 45 let – od svojega drugega leta, je utrujena in izčrpana, preganjajo jo spomini na ukradeno otroÅ¡tvo, ki ji ga je vzel Hollywood. Želi si predvsem to, da bi bila spet doma s svojimi otroki. Depresija jo znova požene k tabletam, zaradi česar večerom njenih odličnih nastopov sledijo večeri omamljenosti, opotekanja, nerazločnega govorjenja in glasnih žvižgov iz občinstva.

Živeti v senci nekdanje velike hollywoodske slave je bilo za Garlandovo izjemno težko. Leta 1967 je prostoduÅ¡no priznala reviji McCall’s: »Ali veste, kako težko je biti Judy Garland in živeti z mano? To sem morala storiti – si sploh lahko predstavljate bolj neprijaznega življenja od tega, ki sem ga živela?«

Zadnji nastop je imela 25. marca 1969 v Københavnu. Nekaj mesecev pozneje, 22. junija 1969, je umrla v svojem londonskem domu zaradi nenamerno prevelikega odmerka uspavala. Stara je bila le 46 let.

Judy kot gejevska ikona

Garlandova že desetletja velja za gejevsko ikono. Revija The Advocate jo je nekoč razglasila za »Elvisa homoseksualcev«, igralka pa je na novinarski konferenci leta 1965 v San Francisu na vprašanje, kako komentira tako veliko število svojih privržencev med istospolnimi, odgovorila: »Ne bi mi moglo biti bolj vseeno. Jaz pojem ljudem!«

Po mnenju nekaterih kritikov Judy uživa tolikšno občudovanje med geji tako zaradi njenih pevskih in igralskih sposobnosti kot tudi precejšnje podobnosti njenega osebnega življenjskega boja ter boja gejev za enakopravnost. V reviji Esquire so leta 1969 ob pohvali Judyjinega nastopa zapisali: »Homoseksualci se ponašajo s trpljenjem. So preganjana skupina in vedo, kaj je trpljenje. Enako kot Judy Garland.«

Zgodovinar queer filma Jack Babuscio je prepričan, da Judy kot javna osebnost temelji na »ironiji, estetizmu, teatralnosti in humorju«. Njeno življenje, polno vzponov in padcev, je po njegovem pravzaprav osnutek sodobnega razumevanja tega, kaj iz neke osebe naredi gejevsko ikono. Analiza njene zgodbe, od vzgoje do smrti, pomaga razumeti, kako in zakaj nekateri geji gledajo na slavne ženske kot nekoga, ki jim pomaga krmariti skozi življenje.

K statusu Judy kot gejevske ikone je nedvomno prispevala tudi njena tragična in prezgodnja smrt, zaradi katere je postala brezčasna. Na dan njenega pogreba so ulice obkrožili geji, ki so jokali za pokojno zvezdo. Prof. Richard Dyer je v knjigi Nebeška telesa: filmske zvezde in družba zapisal, da jim je prav zbiranje ob Judyjinem pogrebu »dovolilo, da so se lahko vsaj enkrat kot geji pojavili v javnosti.« (A. Z.)