Življenje ni črno-belo, ampak je polno najrazličnejših barvnih odtenkov. Vabimo vas, da se pridružite skupnosti LGBTIQA+ komentatork_jev, ki smo jo poimenovali Mavrični svet. Delite z nami svoje poglede in razmišljanja o pristnih zgodbah, ki jih piše življenje!

Dolgoletni novinar in urednik John Stark je pred dnevi v časopisu Huffington Post objavil svojo osebno izpoved, v kateri je razkril številne podrobnosti iz dlje časa trajajočega razmerja s poročenim sosedom. Vabljene_i k branju in komentiranju na naši Facebook strani!

* * * * *

Pred nekaj meseci sem nepričakovano prejel e-pošto od soproge moža, s katerim sem bil v skrivnem razmerju. »Kako dolgo je trajala tvoja afera z mojim možem?« mi je pisala in želela vedeti točen časovni razpon.
Vedno sem se spraševal, kaj je vedela, če sploh kaj. In zakaj se je prav zdaj soočila z mano? Z njenim možem – recimo mu Mike – nimam nobenih stikov že več kot pet let.

»Glede na vse, kar si storil, je najmanj, kar pričakujem, da mi iskreno odgovoriš,« je zapisala v pismu. Ali me morda obtožuje, da sem njenega moža spreobrnil v geja? Da sem uničil njun zakon?

O aferi z njenim možem nisem nikoli nikomur povedal, saj bi s tem preveč tvegal. Morda ne toliko jaz, ki nisem skrival istospolne usmerjenosti, kot pa Mike, ki je bil predan družinski človek z dvema otrokoma in je ljubil svojo ženo.

* * * * *

Bil je moj najbližji sosed in četudi sem bil dvajset let starejši, se nisem trudil, da bi ga zapeljal. Prepričan sem, da sem bil prvi moški, s katerim je bil intimen, medtem ko sem imel sam že veliko izkušenj. Najina afera ni bila nenadno strastno potovanje na Luno, ampak bolj dolga vožnja z vlakom. Začela se je počasi in trajala približno pet let.

Mike ni bil edini poročen moški, s katerim sem bil intimen. Toda drugi so bili ljubimci za eno noč ali prijatelji z ugodnostmi. Mike pa je bil drugačna zgodba.

Bila sva si precej različna. Jaz sem bil urednik revije, on mizarski mojster. Meni je bila všeč umetnost, njemu šport. Jaz sem zapravljal denar za draga modna oblačila in še dražje frizerje. On se je oblačil udobno in skromno, vedno z običajno frizuro in nepogrešljivo pasno torbico z delovnim orodjem.

Neke noči, ko so bili njegova žena in otroka odsotni, sva si v kinu ogledala film o ogromnem meteorju, ki se je bližal Zemlji. Povedal mi je, da je prvi film videl šele pri šestnajstih. Njegovi starši, evangeličani, so bili namreč prepričani, da so filmi, televizija in pop glasba hudičevo orodje.

Navduševala sva se nad preteklostjo. Nekoč sem mu pokazal leseno šatuljo za nakit, na kateri je bila upodobljena družina ob igranju kart za kuhinjsko mizo. Skrinjico je prinesla moja prababica iz Nemčije. »Prelepa je,« mi je rekel in nežno drsel s prsti po lesu. »Nikoli je ne daj nikomur.«

Moje viktorijansko stanovanje je bilo potrebno prenove. Ker nisem vedel, kako naj namestim stropne ventilatorje ali popravim vhodni zvonec, sem Mika prosil za pomoč. Nekoč se je cel teden potrpežljivo ukvarjal z obnovo stenske obloge v moji kuhinji. Samo s smirkovim papirjem in otroškim oljem mu je uspelo, da se je stoletni les zableščal kot nov.

Več let sva bila prijatelja, preden sva postala ljubimca.

Z njegovimi črnimi lasmi, modrimi očmi in dolgimi trepalnicami se Miku niti svitalo ni, kako seksi je ali bi lahko bil. Njegovo pomanjkanje nečimrnosti je le še okrepilo privlačnost. Nekoč, ko je moral ženo pospremiti na svečan dogodek, sem mu nadel moj smoking. Samo martini bi še vzel v roko in bi postal kopija Jamesa Bonda.

Kadar je njegova družina odšla spat, se je pogosto oglasil pri meni in skupaj sva gledala bejzbolske tekme in jedla pokovko. Včasih sva si delila joint, ki je še poglobil najino ugodje.

Potem ko mi je povedal, da si ne more privoščiti najema delavnice, sem se strinjal, da lahko svoje žage in orodje shrani kar na mojem podstrešju. To je pomenilo, da ga bom lahko videl veliko pogosteje.

Opazil sem znake, nekatere zelo očitne, kako se je bojeval s svojo spolno usmerjenostjo. Kot na primer takrat, ko mi je povedal, da je odšel na pornografsko stran, samo da bi videl, »kako to počnejo geji«. Zaupal mi je, da se je v študentskem domu zaljubil v nekega moškega, vendar se mu ni upal približati.

Mike je po navadi potreboval nekaj piv, da se mu je razvezal jezik. Le en objem nekega popoldneva na mojem podstrešju je spremenil vse. Še po tem, ko je najino razmerje postalo intimno, je potreboval nekaj mesecev, da se je v seksu zares sprostil.

Poznal sem pare, homo- in heteroseksualne, ki so bili v odprtih razmerjih. Mnogi so se dogovorili, da lahko z drugimi počnejo vse razen poljubljanja. Seks je lahko zelo prijetna in intimna izkušnja, toda poljubljanje je zelo osebno.

Moje noči so bile tako svobodne kakor njegove. Bil sem v svojih petdesetih in sem prerasel diskoteke in nočne bare. Grinderja takrat še ni bilo. Craigslist je bil v povojih. Nisem se več želel sestajati z neznanci iz časopisnih oglasov.

Mikove žene nisem dobro poznal, saj ni bila posebej družabna. Njeni hobiji so bili knjige, mačke in vrtnarjenje.
»Kaj, če izve za naju?« sem vprašal Mika. Večkrat sem bil že prevaran in sem dobro poznal ta občutek.
»Naj te ne skrbi. Ni vzkipljiva,« je rekel. »PrejÅ¡njo noč mi je rekla, da je utrujena, in predlagala, naj se raje družim s svojim ‘prijateljčkom’.«
»Kaj je mislila s tem?« sem vprašal.
»Ne bi vedel,« je odgovoril.

Jaz sem vedel – no, vsaj mislil sem, da vem. Domneval sem, da se nekako strinja s temi »toplimi medsosedskimi odnosi«, kar mi je olajšalo vest. Poleg tega ji nisem hotel ukrasti moža, čeprav so istospolne zakonske zveze v naši državi zakonite že od leta 2004.

Ko sem napisal, da nisem nikomur nikoli povedal za naju z Mikom, nisem bil popolnoma iskren. Moja soseda iz spodnjega stanovanja, s katero sva z leti postala dobra prijatelja, je sama ugotovila, kaj se dogaja. Slišala je namreč Mikove korake po stanovanju in škripanje postelje.
»Mike je dobra oseba,« mi je rekla. »Pomagaš mu pri iskanju samega sebe. Ne bi se smel čutiti krivega.«

Nikoli nisem imel ali hotel imeti otrok, za njegova sinova pa sem skrbel z veseljem. Delal sem od doma, zato sem lahko bedel nad njima med šolskimi počitnicami. Vozil sem ju na plavanje, bovling, mini golf. Seznanila sta me s Spužijem Kvadratnikom.

Mike se je vedno boril za preživetje, vendar ga pomanjkanje denarja ni oviralo pri skrbi za sinova. Dal jima je nekaj, česar z denarjem ne moreš kupiti – svoj čas in pozornost. Nekoč so se cel dan vozili s podzemno železnico. Včlanil ju je v muzej znanosti, naučil vožnje z rolerji in igranja hokeja. Včasih sem šel z njimi na daljši pohod in s seboj vzel psa ter kosilo. Njegova žena se nam ni nikoli želela pridružiti.

Miku in ženi sem posodil denar za nakup hiše. Z veseljem sem naredil nekaj dobrega za njegovo družino. Klet je preuredil v delavnico in čeprav so živeli v drugem delu mesta, se je še vedno pogosto oglasil.

Ne spomnim se več, kdaj se je najino razmerje končalo. Vem le to, da ni bilo več njegovih poznonočnih obiskov, skupnih nakupovanj in izvrstne masaže nog. Mike je preprosto izginil brez slovesa. Na telefonske klice mi ni odgovarjal. Na Facebooku me je blokiral. Čeprav se nisva nikoli sprla, se ni več vrnil.

V obupnem iskanju odgovora sem pogumno – in neumno – poklical njegovo ženo.
»Kaj se dogaja z Mikom?« sem jo vprašal.
»Nimam pojma,« mi je odgovorila, »nikoli te ne omeni.«

Najina dolga vožnja z vlakom je prispela na končno postajo.

Moral sem se pošteno zazreti vase. Potreboval sem pravega moškega, s katerim bi lahko hodil v gledališče. Ali v restavracije. Moškega, ki me ne bi pustil čakati vse do sobotnega večera. Moškega, o katerem bi lahko povedal svojim prijateljem in sodelavcem.

Moškega, ki bi bil dostopen.

* * * * *

Nekega popoldneva, ko sem bil s psom na sprehodu, sem srečal Mika. S fantoma si je na bejzbolskem igrišču podajal žogo. Ko me je zagledal, se je odpravil proti meni. Z glave je potegnil čepico.

»Malo sem siv,« je rekel. Nič mu nisem odgovoril.
»Žal mi je,« se je opravičeval, ko mi je stisnil dlan. »Res mi je žal.«

»Daj no, oči!« sta zavpila sinova in Mike se je vrnil na igrišče. Končno sem dobil odgovor. Njegova fanta sta bila že dovolj stara, da sta razumela, zakaj gre.

Moral bi predvideti takÅ¡en konec. V devetdesetih sem živel na jugu ZDA. Savna v mojem kraju je služila kot nekakÅ¡en družabni klub za geje, tudi tiste, ki so bili poročeni in imeli otroke. Včasih sem vpraÅ¡al te moÅ¡ke, zakaj so se poročili. »Hotel sem družino.« »Želel sem otroke,« je bil običajen odgovor.  

V osemdesetih sem živel v San Franciscu, kjer sem poznal večji del gejevske skupnosti. Neki večer sem priredil zabavo za prijatelje in eden izmed njih nam je ob koktajlih povedal, da se je pravkar zaročil z razvezanim dekletom.
»Zdaj bom imel družino,« je oznanil omizju.
»Nikoli več se ne bom mogel družiti z nikomer od vas.«

Na jezno pismo Mikove žene nisem odgovoril. Menil sem, da je za to odgovoren Mike, saj je bil on tisti, ki ji je povedal za najino razmerje. Toda moral sem vedeti, kaj se dogaja. Živčen sem mu poslal sporočilo. Od srečanja na bejzbolskem igrišču se še nisva slišala.

»Čaka me grda razveza,« je napisal v SMS-u. »Odločil sem se, da bom končno pošten do sebe. Moral sem biti to, kar sem. Povedal sem ji za naju. Za vse krivi tebe. Želela je vedeti, s koliko moškimi sem že bil. Rekel sem, da samo s tabo – in to je vsa resnica.«

»Vsakič, ko se peljem mimo vaše hiše, pomislim na tebe,« je zapisal. »Pogrešal sem te.«
»Tudi jaz sem te pogrešal,« sem odpisal. »Ali tvoja fanta vesta?« Zdaj sta že mlada moža.
»Povedal sem jima. Z njima je bilo vse v redu.«
»Ti si jima bil odličen oče,« sem zapisal.
»Zdaj ste me vsi spravili v jok,« je odgovoril.

Povedal mi je, da je bil na terapiji. Pridružil se je skupini v podporo biseksualnim moškim. Tam je srečal človeka, ki se mu je zdel privlačen in ga povabil na zmenek. Bil sem presunjen od žalosti, vendar mu tega nisem napisal. Raje sem mu zaželel vse najboljše v življenju in to sem iskreno mislil.

Tudi jaz sem začel na novo. Prodal sem stanovanje in se preselil na podeželje, kjer nisem poznal nikogar. Nekaj ​​tednov po nakupu manjšega stanovanja sem odšel v trgovino, da bi kupil barvo. Postregel me je mlajši prodajalec. Videti je bil v zgodnjih štiridesetih. Na njegovem prstancu sem zagledal zlat prstan.

Prestregel me je na parkirišču, ko sem se odpravil k avtu. Podal mi je kos rumenega papirja, na katerega je v naglici zapisal svojo telefonsko številko.
»Če boš kdaj karkoli potreboval, samo pokliči,« je rekel. »In res mislim karkoli.«
»Poročen si,« sem mu odgovoril. Skomignil je z rameni.

Noči so lahko zelo osamljene. Njegovo vabilo je bilo mamljivo. Kos papirja sem izvlekel iz žepa, ga zmečkal in odvrgel v najbližji koš za smeti.

Naslovna fotografija: Ra’anan Niss/Flickr, cc

* * * * *

Dragi_e komentatorji_ke!

Kakšno je vaše mnenje o ljubezenskih razmerjih s poročenimi osebami? Pridružite se Mavričnemu svetu in svoja mnenja, komentarje delite z bralkami_ci naše Facebook strani!

Vesele_i bomo vaših pogledov in razmišljanj.